Tina Mauko ponovno stopa na oder na svoj specifični način. Tokrat s solo improvizacijo. Nedvomno se čuti zgled Keith Jarretta, ki je izdal nešteto plošč klasične in jazzovske glasbe. Je legendarni glasbenik, pianist, ki je zaslovel z igranjem z Milesom Davisom.
Tina Mauko v Klubu Cankarjevega doma, vse fotografije Marijan Zlobec
Ko je srečal nemškega producenta, je napravil svojo najimenitnejšo kariero kot solo improvizator. Ker gre pri tej specifiki za trenutno in neponovljivo glasbeno izražanje direktno na odru, nanjo vpliva več stvari. Najprej trpi živčni sistem in napak ne more biti. Iznajdljivost in motorika morata biti vrhunska. Pripravljen moraš biti na vse.
Vidi se psihično in čustveno dogajanje glasbenika. Gre za najčistejšo obliko izražanja, kar zasluži posebno mesto v glasbenem svetu- glasbena improvizacija, katere se lahko lotijo samo tisti, ki imajo največ nabranega znanja, talenta in poguma, da si drznejo stopiti na oder z vsem, kar so oni sami in se predati publiki.
Saksofonist Fabrizio Cassol in Tina Mauko
Omeniti je treba, da je mojster improvizacije Keith Jarrett kdaj med koncertom tudi nehal igrati, saj ni bilo pravega “filinga”. Publika mora dati določen “feedback”, in če te simbioze med njo in izvajalcem ni, je ostati na odru mukotrpno.
Tina Mauko in pianist Zoran Škrinjar
Tako je Tina stopila na oder v Klubu Cankarjevega doma v okviru Cankarjevih torkov kot prva Slovenka v solo improvizaciji. Seveda se to ceni še toliko bolj, ker izhaja iz klasičnega znanja (diploma na Akademiji za glasbo iz klavirja in kompozicije), hkrati pa se nežno spogleduje z določenimi jazzovskimi prijemi. Ostaja zvesta svoji nežni izraznosti in klasičnim pianističnim prijemom. Občasno udari na plan vulkanski Rachmaninov, Šostakovičeva ironija, Arvo Pärtov minimalizem, Prokofijev, Sibelius… vendar pa so to le rahli vplivi- ona črpa iz lastnih kompozicij (bilo je zaznati teme iz njenih Baletnih stihov).
Flavtistka Jasna Nadles in Tina Mauko
Njeni posebni tehnični elemetni so postali že prepoznavni. Pianisti bi morali precej vaditi, kar ona stresa iz domišljije z lahkoto, čeprav je možno v čisto tehničnem smislu doseči še večjo perfekcijo, ki pa je nasploh na AG ni pri nobenem profesorju. Seveda je tu vprašanje, kaj je boljše; ali tehnična perfekcija brez glasbene domišljije ali slednje?
Tina Mauko in kipar Mirsad Begić
Zdaj pa bistveno: Tina pripoveduje zgodbo skozi 40 minutno improvizacijo brez odmora. Pove, da se skuša prilagoditi publiki, zato nas je polnila z zmeraj novimi temami, skoraj prehito menjajočim se glasbenim dogajanjem. Njen pogojno rečeno jazz je bolj panonskega tipa; vedno bolj uspavajoč in idealno bi bilo, ko bi vsi v dvorani na koncu zadremali. V tem trenutki pomislim celo na njeno možno glasbeno terapijo. Bi morala nastopati za bolnike v bolnišnicah ?
Tina Mauko in kipar Mirsad Begić
Pravi, da če bi imela eno uro časa, bi ostala na enem akordu tudi deset min in bi iz njega razvila vesolje, vendar pa bi ji za to moralo biti naklonjeno občinstvo.
Tina Mauko se ne boji izzivov
Danes jazz publika zahteva jazz, klasična pa klasiko. Tina se je odločila to deljenje razbiti in pravi, da bo začela igrati na jazzovskih odrih.
Ponuja nekaj unikatnega, tako kot je sama. Ko jo zagledaš, si presunjen. Ko jo slišiš, si zbegan. Očitno imamo slovensko “uranovko”, ki nam kaže nove smernice. Čas je za inovacijo, čas je za Tino Mauko!
Ansambel Aka Moon
V drugem delu koncerta pa je občinstvo dočakalo to, po kar je prišlo: Aka Moon, legendarno belgijsko zasedbo, ki deluje že 25 let! Skupino sestavljajo: Fabrizio Cassol (alt saksofon), Michel Hatzigeorgiou (bas kitara), Stephane Galland (bobni), Fabian Fiorini (klavir).
Fabrizio Cassol
Igrali so priredbe Scarlattija na jazzovski način, kot jih je priredil skladatelj in saksofonist Fabrizio Cassol in so jih posneli za album The Scarlatti Book – Sonata Inspiration. V Cankarjevem domu bomo 23. februarja lahko slišali njegovo glasbo za predstavo Macbeth v režiji Bretta Baileyja.
Aka Moon igrajo zelo zlito in temperamentno
Njihova glasba je zelo sveža in publiko je skorajda dvignilo iz stolov. Sinhronost kvarteta je tako močna, da se ne vprašamo o tem, kje je tukaj Scarlatti (tu pa tam smo slišali kakšen njegov slog ali klavirski del izvzet iz Scarlattijevih sonat), saj nas je zadovoljila njihova glasba sama po sebi.
Pianist Fabian Fiorini
Ta je močnejša kot Scarlattijev vpliv ali delček sonat, ki je najbolj prišel do izraza v klavirju kot citat, celo v bas kitari, čisto takoj na začetku njihovega nastopa, medtem ko je saksofonist pozabil, da bi lahko igral Scarlattija kot kakšen pianist.
Bobnar Stephane Galland
Odličen bobnar Stephane Galland je bil v tem kvartetu kot zvezda sam zase, jasno da zunaj konteksta Scarlattija, saj ga ni mogoče igrati ne bobne, ali pa morda v smislu nekaterin ritmov.
Bas kitarist Michel Hatzigeorgiou
Bas kitarist je ves čas mislil, da je njegova kitara v sozvočnju s Scarlattijevim pianizmom.
Hvaležen aplavz za nastopajoče se je pokazal kot vračajoči pozdrav z odra.
Marijan Zlobec