Drevi bodo v Narodni galeriji odprli obnovljene in razširjene galerijske prostore in prenovljeno stalno zbirko slovenske in mednarodne likovne umetnosti od zgodnjega srednjega veka do sredine 20. stoletja.
Lojze Dolinar – Ivan Hribar, 1923, marmor, vse fotografije Marijan Zlobec
Napovedujejo slavnostnega govorca predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja in ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar. Kot kaže program, ki se bo začel ob 19. uri, bo govorom sledilo odkritje doprsnega kipa dr. Anice Cevc, dolgoletne ravnateljice Narodne galerije, avtorja Mirsada Begića, potem ogled prenovljenih prostorov Narodne galerije, odprtje slavnostnega vhoda v Narodno galerijo s Cankarjeve ceste ter še koncert Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije v Slavnostni dvorani NG.
Lojze Dolinar – Rihard Jakopič, 1912, bron
Drago Ivanuša je za to priložnost napisal uverturo za godala Ob odprtju prenovljene Narodne galerije.
Za obiskovalce Narodne galerije, ki stalno zbirko že poznajo, bo tokratni obisk veliko presenečenje, saj gre za novo in hkrati drugačno postavitev celotne zbirke. Tam, kjer je bila doslej zbirka tujih mojstrov, bodo odslej na ogled slovenski impresionisti oziroma skupaj slovenski modernisti v širšem smislu in vsa slovenska umetnost nekako do začetka druge svetovne vojne, k čemur spadajo še ob italijanski okupaciji pridobljena dela ali tako imenovan “dono di Duce” (Mussolinijevo darilo), kot mi je nekoč omenila dr. Anica Cevc.
Katera dela natanko so to, iz kronologije ali zgodovine Narodne galerije ne izvemo, vsekakor pa so to dela tedaj že mednarodno uveljavljenih slikarjev, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi ali Filippo de Pisis. A vsi ti trije so daneš še veliko bolj znani kot ob italijanski okupaciji Ljubljane.
Filippo de Pisis
Tokratna postavitev zbirke že močno posega v 20. stoletje in proti novejšemu času, saj so tam dela Ivana Napotnika, Staneta Kregarja, Zdenka Kalina, Stojana Batiča, Marija Preglja, Gojmirja Antona Kosa, Gabrijela Stupice, Jakoba Savinška, Franceta Goršeta, Maksima Sedeja, Zorana Mušiča…, ki bo sicer maja dobil svojo posebno stalno muzejsko zbirko in je tokrat še ne bo na ogled.
Pri slovenskih modernistih je postavitev tako nova, premešana ali na novo ovrednotena, da bo potrebnih kar nekaj ogledov za spoznanje, kako v Narodni galeriji vidijo pomen posameznih avtorjev in njihovih del. Prvi vtis je, da so širši v razumevanju prepletenosti časa in slovenskih umetnikov v njem nekako od 189o do 192o, a da nekaterih del preprosto nimajo.
Prvi vtis je, da je precej prostora namenjenega delom, ki so v zavesti obiskovalcev manj znana, prezrta, a so pomembnejša in jih je dobro bolje poznati.
Veliko več je male plastike, postavljene v posamezne manjše, pa tudi največje prostore na visokih podstavkih za boljše oglede.
Morda bo kakšno delo slabše postavljeno kot poprej ali manj opazno na prvi pogled.
Berač Poc Petra Žmitka
Nekatera pa bolj ali bolj izpostavljena, kot slavna Žmitkova slika Berač Poc s svojo “prošnjo” cerkvico, ki vzbuja radovednost in izziva polemike vse do danes. Dr. Ivan Prijatelj je o njej že leta 1903 zapisal, da je “Žmitkova slika barvna simfonija slovenskega uboštva, ki hodi na božja pota in propada.”
Nova postavitev ne bo imela skupnega kataloga, bo pa izšla posebna publikacija s sto najbolj znanimi deli iz zbirk Narodne galerije.
Če smo omenili čas vse do druge svetovne vojne, pa to ne pomeni nekega sistematičnega prikaza, ampak le iz tistega, kar Narodna galerija sama hrani in je večina del teh avtorjev drugod, kot na primer Veno Pilon, ki pa vendarle je tudi v zbirki Narodne galerije, tako kot France Mihelič.
Katero delo iz stalne zbirke je najmlajše, bo treba še proučiti, tako kot časovni razpon od najstarejšega do najmlajšega leta; od zgodnjega srednjega veka do modernih časov, ko je Narodna galerija štela vsaj že dve desetletji.
Koliko je cenzure v zbirki, je skrivnost, saj tu ne bomo videli ne Vavpotičevega portreta kralja Aleksandra ne Antona Korošca, prav tako ne portretov določenih škofov in nadškofov, ki jih hranijo drugod.
Dr. Anica Cevc je vse te skrivnosti Narodne galerije dobro poznala. Iz njih ni delala ne zgodb ne “zgodovine”, ampak je razumela tako čas kot ljudi v njem.
Marijan Zlobec