Prva slovenska uprizoritev Melanholičnega croquisa v veliki dvorani Grand hotela Union v Ljubljani je najprej gledališki dogodek kot klasično gledališče, družabni dogodek in znanstveni poskus – na sodoben, vizualen, estetski ter znanstveno tehnološki način predstaviti novelo Smrt v Benetkah pisatelja Thomasa Manna, film Luchina Viscontija ter v filmu glasbo Gustava Mahlerja, še posebej dvanajstminutni Adagietto iz njegove Pete simfonije, ki ga tu slišimo najprej kot pesem – lied v živi izvedbi mezzosopranistke Mirjam Tola s svojim temnim in izrazno močnim glasom ter s posneto glasbo godal in harfe, potem v še dveh verzijah sodobne elektronske obdelave vodilne in najbolj znane melodije avtorja glasbenih aranžmajev, skladatelja Anžeta Rozmana.
Kot predstavljajo projekt organizatorji (Umetniško društvo OSUM v sodelovanju z Grand hotelom Union Ljubljana), se v predstavi soočajo in prepletajo melanholija, filozofija, znanost, literatura, glasba, film…, hotel iz časa fin de siècle, lepota, ljubezen, smrt …
Koncept, režija in scenografija je delo Mateja Filipčiča, izbor in priredba besedil pa Sonje Dular. Kostumograf Alan Hranitelj je dokazal svoje mojstrstvo, avtor videa je bil Andrej Intihar, fotografije Mare Mutić, oblikovalec svetlobe Igor Remeta, avtor grafične podobe Rok Marinšek, oblikovalka giba Tanja Zgonc…Skratka celotna gledališka ustvarjalna ekipa, ne glede na dejstvo, da je šlo “zgoj”za croquis.
Nastopali so Romana Šalehar (Melanholija), Jožica Avbelj (Filozofija), Boris Cavazza (Umetnost), Urban Kordeš (Znanost) in mezzosopranistka Mirjam Tola ter Marko Hrvatin in strežno osebje Grand hotela Union v Ljubljani, ki obeležuje svojo obletnico nastanka in se po arhitekturi vklaplja v samo vsebino Smrti v Benetkah.
Smrt v Benetkah je simbol umiranja ne toliko Thomasa Manna in njegovega glavnega junaka, pisatelja Gustava von Aschenbacha, kot slehernega umetnika nadpovprečnih kvalitet, tu morda še najbolj bolnega Gustava Mahlerja, ki se vrača iz New Yorka na Dunaj umret, lahko pa bi se vrnil v Benetke, ker so prav gotovo bolj eksotične od cesarskega Dunaja in tamkajšnje cerkvene in cesarske cenzure, ki je ravno Mahlerja dve leti nategovala in na koncu nalagala s prepovedjo uprizoritve Straussove Salome v Dvorni operi in njenega prizadetega ter pred Straussom osramočenega direktorja pognala v Ameriko.
Tu nastopa simbol Umetnosti Boris Cavazza kot da že pride na svojo zadnjo postajo; pomiri svoje notranje glasove in se uglasi, kot pove. Melanholija je kot predkonec ustvarjalne moči, spoznanje iztrošene kreativne energije ob vizijah in željah doseči ali ustvariti še poslednje delo. Melanholija je najprej ženska osamljenost v notranjem monologu in tihem dialogu, kot ga zastavljala Romana Šalehar očitno slavljenemu in zato čim bolj odmaknjenemu Umetniku, ki ob mizici v hotelu ne more več pisati. Melanholija je osamosvojeni subjekt, ki nastopa natančno tam, ko mora Umetnost spomniti, da je njen ustvarjalni in ljubezenski čas minil. A to kot da prebira iz stare knjige Anatomija melanholije Roberta Burtona in zato sama zase ali kot taka nima zadostnih znanj. Zaman se gledata stoje in brez besed na okrogli mizi, kar je morda najmočnejši trenutek predstave. Umetnost je skozi Melanholijo v bistvu že mrtva, le da se oba na odru slepita.
Ta nakazana perspektiva je v croquisu presekana z zapoznelim ali zakasnelim nastopom Filozofije (Jožica Avbelj), ki pride skozi vhodna vrata po sredini dvorane, sicer razdeljene na manjši del za polkrožno razporejene gledalce in večji del z gondolo ob beneškem pomolu, belim vencem kot znamenjem smrti ali nekoga, ki je ravno umrl, veslom, s katerim Filozofija ali gondoljerka vesla na drugi gondoli, nad odrom pa s tremi videoprojekcijami beneških vedut, z Lidom in morjem, Doževo palačo, z notranjostjo kuhinje samega Grand hotela Union in zatem proučevanje učinka zunanjih (umetniških) dražljajev na možgane, kar beleži dr. Urban Kordeš kot Znanost.
Scena je za zgolj krokije dovolj impresivna; še z omenjeno okroglo mizi s pogrinjkom za tri, po intervenciji Filozofije pa za štiri goste hotela ob zadnji večerji, ki je nikoli ni bilo in ne bo, ker so potencialni štirje udeleženci preveč vsak sebi.
Petje Charlesa Aznavourja Com’e Triste Venezia (Kako žalostne Benetke), v sicer italijanski verziji prav tako njegove Que c’est triste Venise, je posladek za Cavazzo kot umetnikom, ki ne more več…Iščejo se besede, ki jih nihče več ne bo izgovoril. In išče se roka, ki je ne bo več našel. Samo v enem letu se je vse spremenilo. In ta osamljeni gondoljer, ki gleda proti tebi, je kot malo poprej Jožica Avbelj. Žalostne Benetke, če ne ljubiš več!
Zadnja scena z umikanjem zavese in prikazom platna nekdanjega Kina Union pravzaprav gledalcu takoj pove, kakšen skriti in mrtvi, skoraj neobljudeni ambient ima Ljubljana sredi mesta, a se je izmuznil iz zavesti, odkar kina in koncertov klasične glasbe skoraj ni več.
Ali bo Znanost razložila, zakaj človekovi možgani reagirajo na močno umetniško delo, kako reagirajo, v kakšnih pogojih, času, razmerah…? Kako človek fiziološko reagira na lepoto? Razumsko ali čustveno?
Znanost ve, da je lepota prej emotivni šok, ne pa reakcija razuma. Prideš na razstavo in te nekaj zadene v glavo. Znanost je tik pred tem, da bo vse to razložila, a pacientov, ki bi želeli to vedeti, raje ne bo, ker bi si potem neposredno emotivno in doživljajsko uničili življenje. Morda pa je nekaj stavkov v tem krokiju kot pomisel na to možnost, čeprav je proces nastajajoče raziskave in zatem razstave pridobljenih podob – fotografij že sprožen in želja po spoznanju, kaj je melanholija v znanstvenem nevrofenomenološkem smislu, očitna. A znanstveniki ne berejo poezije Srečka Kosovela, ki je melanholijo občutil že pri dobrih dvajsetih letih. Torej za melanholijo ni starost pogoj. Kosovel je poznal celo nihilomelanholijo!
Režiser Matej Filipčič je uporabil ambient in odlične igralce ter pevko v intenzivni kombinaciji in tihih, a napetih razmerjih refleksivnega in esejističnega tipa. Imel je nastopajoče prepričljive odrske prezence in vsaj za Cavazzo in Avbljevo bi lahko rekli osebne igralske zgodovine.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Melanholični croquis po motivih filma Smrt v Benetkah”
Takšna ocena predstave je dodana vrednost uprizoritvi sama po sebi. Za vse tiste, ki ne bodo uspeli videti Melanholičnega croquisa (pri le nekaj ponovitvah), še posebno. Glede na croquis, si je tudi gospod Zlobec vzel veliko svojega dragocenega časa in napisal veliko močno izpovednih besed. Toliko dragocenejše za ustvarjalce, ki so dve leti pripravljali croquis,ki se je izpel v premieri in treh ponovitvah. Upam, da bo ta gledališka predstava vsaj spodbuda, da bi se kulturne institucije tesneje povezale in prepletle z ustvarjalnimi idejami tovrstnih Umetnikov, da bi lahko njihovo delo za gledalce, ki si želijo takšnih intimnih izpovedi, živelo dlje.