KRITIK.si

Sinočnji koncert svetovno slavnega Londonskega simfoničnega orkestra pod dirigentskim vodstvom sira Antonia Pappana in s slovitim kitajskim pianistom Brucem Liujem v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru 74. Ljubljana Festivala žlahtno nadaljuje glasbeno sodelovanje med Ljubljano in Londonom, ki se je sicer začelo že davnega leta 1977, ko je imel v Slovenski filharmoniji LSO svoj prvi koncert pod dirigentskim vodstvom Claudia Abbada.

Sir Antonio Pappano, Bruce Liu in Londonski simfonični orkester, vse fotografije Marijan Zlobec

Včeraj ni bilo nikogar na odru, ki bi se onega koncerta spomnil, opazil pa sem Mitjo Rotovnika, nekdanjega generalnega direktorja Cankarjevega doma, ki je takrat omenil, da je bila dvorana Slovenske filharmonije premajhna za vse glasbenike orkestra in da je pol godalcev, pa tudi drugih glasbenikov, ostalo zunaj. Po koncertu sem Abbada prosil za kratko izjavo za Delo in ga med drugim vprašal, ali je po takem koncertu kaj utrujen. Odgovoril je: “Glasba me nikoli ne utruja !”

Bruce Liu

Sir Antonio Pappano je prav tako dedič italijanske glasbene kulture ter združuje London in Rim. Sam Abbado je kasneje nastopil v Poletnem gledališču Križanke z londonskim Bachovim orkestrom in še v Cankarjevem domu z Mladinskim orkestrom Gustav Mahler na začetku njegovega delovanja. Na Londončane nas bo vedno vezala vez, ki se obogati, če pomislimo, da je prav London mesto, v katerega želi priti ali ga obiskati največ Slovencev. No, prav gotovo je bilo veliko več, vsaj procentualno, Ljubljančanov v Londonu kot Londončanov v Ljubljani. Čar Londona je za Slovence v njegovi kulturi. In to bo ostalo na veke.

Ta uvod v bistvu pripoveduje o slovenski hvaležnosti in spoštovanju londonskih kulturnih gostovanj, ki jih Ljubljana Festival bogati še z muzikali ter različnimi solisti, ki so vsi po vrsti bili deležni izjemnega obiska in priznanj. In to se bo nadaljevalo. Londončani bodo vedno prihajali v Srednjo Evropo in krožili po številnih festivalih, od Berlina in Salzburga, preko Lubljane in Luzerna še drugam v Švici, Italiji, Franciji… Ljubljana ima krasno in zelo akustično koncertno dvorano, kar smo sinoči slišali v naravnost fenomenalnem zvoku celotnega orkestra v interpretaciji Brucknerja, a še poprej prefinjeno klavirsko igro Brucea Liuja. Čeprav Lodončani doma največkrat nastopajo v Barbican Centre, pa bi si upal reči, da mi je Cankarjev dom bolj všeč ali da je tu zvok orkestra boljši kot v Londonu, čeprav je bil CD zgrajen par let poprej in bi v Londonu pričakova več inovativnosti in akustičnih izboljšav. Imeli smo srečo socialističnega samoprispevka, kot ga danes ne bi bilo. Pa tudi 10. kongresa ZKS (Zveze komunistov Slovenije).

Sir Antonio Pappano se je rodil leta 1959 v Eppingu italijanskim staršem, ki so se leto poprej preselili iz Italije v Anglijo. Že zgodaj ga je uče Pasquale Pappano učil petja in se zatem oblikoval med britanskim, italijanskim in ameriškim glasbenim okoljem, ko se je pri njegovih trinajstih letih njegova družina preselila v Connecticut v ZDA. Študiral je klavir, kompozicijo in dirigiranje, mednarodno pa se je uveljavil predvsem z izjemno širino repertoarja. V New Yorku je bil pri komaj enaindvajsetih letih korepetitor in glasbeni spremljevalec v New York City Opera, Daniel Barenboim pa ga je izbral za svojega asistenta na Wagnerjevem festivalu v Bayreuthu.

Delal je v Barceloni in Frankfurtu ter bil asistent Michaela Gielena. Pappanov prvi dirigentski nastop v operi Den Norske je bil leta 1987, glasbeni direktor pa je tam postal leta 1990. Med letoma 1992 in 2002 je bil Pappano glasbeni direktor Kraljevega gledališča La Monnaie v Bruslju v Belgiji. Med letoma 1997 in 1999 je bil glavni gostujoči dirigent Izraelskega filharmoničnega orkestra. Leta 2005 je Pappano postal glasbeni direktor Orchestra dell’Accademia Nazionale di Santa Cecilia. Z mesta v Santa Cecilii se je poslovil leta 2023.

Leta 2002 je bil Pappano imenovan za glasbenega direktorja Kraljeve operne hiše (ROH) v Covent Gardnu v Londonu. Pappano je bil najmlajši dirigent v orkestru ROH, saj je nastopal za Kraljevo opero in Kraljevi balet. V Covent Gardnu sta si Pappano in Kasper Holten, direktor opere ROH, delila odgovornost za produkcijo. Pogodba z ROH je Pappanovo pogodbo večkrat podaljšala, do leta 2017 in nato do leta 2023. Radio BBC je leta 2017 predvajal enourni dokumentarec o Pappanovih pripravah na novo produkcijo La bohème v Kraljevi operni hiši. Marca 2021 je ROH napovedal najnovejše podaljšanje Pappanove pogodbe do sezone 2023–2024 in predvideni zaključek Pappanovega mandata ob koncu sezone 2023–2024. Po odstopu junija 2024 je bil maja 2025 imenovan za prvega dirigentskega lavreata Kraljeve opere, naziv, ki priznava njegovo zapuščino kot najdlje delujočega glasbenega direktorja Kraljeve opere.

Pappano je prvič gostoval kot dirigent Londonskega simfoničnega orkestra (LSO) leta 1996. Kot gostujoči dirigent se je v LSO vrnil že več kot 70-krat in z njim posnel več posnetkov. Marca 2021 je LSO objavil imenovanje Pappana za svojega naslednjega glavnega dirigenta, ki je začel veljati septembra 2024. V londonski sezoni orkestra 2023–2024 je prejel naziv glavnega dirigenta. Leta 2023 je orkester vodil na kronanju Karla III. in Camille.

Nastopil je kot gost v najpomembnejših opernih hišah (npr. v milanski Scali) in z vodilnimi svetovnimi orkestri, kot so Berlinski in Dunajski filharmoniki, Kraljevi orkester Concertgebouw, Gewandhaus orkester Leipzig, Newyorški filharmoniki in Bostonski simfonični orkester. Leta 2015 je postal stoti prejemnik zlate medalje Kraljeve filharmonične družbe.

Festival Ljubljana bo s sirom Antoniom Pappanom in LSO prav gotovo še sodeloval. Kot smo opazili, se v Ljubljani ne le odlično počuti, ampak so njegovi koncerti enkratni.

Londonski simfonični orkester (LSO), ustanovljen leta 1904 kot eden prvih, ki so ga oblikovali njegovi glasbeniki, slovi po kakovosti, ambicioznosti in prizadevanjih, da bi bila glasba dostopna vsem. Kot rezidenčni orkester Centra Barbican vsako leto izvede približno 70 koncertov z glavnim dirigentom sirom Antoniem Pappanom, zaslužnim dirigentom sirom Simonom Rattlom, glavnim gostujočim dirigentom Gianandreo Nosedo ter pridruženima umetnikoma Barbaro Hannigan in Andréjem J. Thomasom. LSO ima umetniške rezidence v Parizu, Tokiu in na Festivalu Aix-en-Provence ter redno gostuje v ZDA in Aziji. S svojim izobraževalnim in skupnostnim programom LSO Discovery vsako leto doseže 60.000 ljudi. Njegova založba LSO Live je izdala več kot 200 posnetkov, orkester pa je sodeloval tudi pri filmskih projektih, med katerimi sta Vojna zvezd in Maestro.

Bruce Liu je pred leti v Ljubljani igral Chopina, tokrat pa Beethovna

Ko se je Ludwig van Beethoven (1770–1827) leta 1792 preselil na Dunaj, se je najprej uveljavil predvsem kot pianist. V aristokratskih salonih je slovel po izjemni improvizacijski domišljiji in virtuoznih »dvobojih«, s katerimi si je hitro pridobil občudovanje dunajskega višjega plemstva. V cesarski prestolnici je nadaljeval klasicistično tradicijo, povezano z Josephom Haydnom in Wolfgangom Amadeusom Mozartom. Že v prvem desetletju pa je začel iz te dediščine oblikovati vse bolj samostojen glasbeni jezik. Njegovi klavirski koncerti so sprva nastajali predvsem kot dela, s katerimi se je javnosti predstavljal kot solist. Prvega je napisal leta 1795, zadnjega leta 1809, nato pa se je od tega modela oddaljil tudi zaradi napredujoče naglušnosti, ki mu je vse bolj onemogočala zanesljivo poslušanje lastne igre in sodelovanje z orkestrom.

Koncert za klavir in orkester št. 3 v c-molu, op. 37 je nastajal dalj časa, dokončno podobo pa je dobil v prvih letih novega stoletja. Prvič je bil izveden 5. aprila 1803 na Dunaju, ko je Beethoven kot solist nastopil na koncertu, na katerem sta prvič zazvenela tudi njegova Druga simfonija in oratorij Kristus na Oljski gori. Delo je bilo leto pozneje objavljeno in posvečeno pruskemu princu Ludviku Ferdinandu. Krstna izvedba je ostala znamenita tudi zaradi pričevanja Ignaza Xaverja von Seyfrieda, ki je Beethovnu obračal strani in pozneje zapisal, da je na notnih listih videl skoraj samo prazne strani z nekaj nerazumljivimi znaki. Solistični part torej ob prvi izvedbi očitno še ni bil v celoti izpisan, Beethoven pa ga je v veliki meri igral iz spomina.

Tretji koncert predstavlja pomemben premik v Beethovnovem razumevanju koncertne oblike. Ni več le okvir za pianistično razkazovanje, temveč kompozicijsko premišljeno delo z izrazito simfoničnim značajem, v katerem je klavir enakovreden partner orkestru, včasih pa mu celo nasprotuje. Že izbira tonalitete c-mola nakaže resnejši, dramatično zgoščen značaj skladbe, ki se v prvem, sonatno oblikovanem stavku razvija iz jedrnatega motivičnega gradiva. Počasni stavek se iz napetega ozračja umakne v oddaljeni E-dur in prinese nenavadno umirjen, skoraj odmaknjen kontrast. Finale je oblikovan kot sonatni rondo; začne se z nemirno klavirsko temo v c-molu, z živahno izmenjavo solista in orkestra pa se nazadnje prebije do svetlejše sklepne kode v C-duru. (Iz programa Jana Prepadnika).

Kanadski pianist kitajskega rodu Bruce Liu se je rodil v Parizu in odraščal v Montrealu. Klavir je začel igrati pri osmih letih, javno pa je nastopal že pri enajstih. Študiral je pri Richardu Raymondu in Dang Thai Sonu, mednarodni preboj pa dosegel leta 2021, ko je osvojil prvo nagrado na 18. Mednarodnem klavirskem tekmovanju Fryderyka Chopina v Varšavi. Nastopa z vodilnimi orkestri, kot so Londonski simfonični orkester, Bostonski simfonični orkester, Čikaški simfonični orkester, Državna kapela iz Dresdna, Dunajski simfoniki in Francoski nacionalni orkester, ter z dirigenti, kot so Daniele Gatti, Paavo Järvi, Santtu-Matias Rouvali in sir Antonio Pappano.

Kot ekskluzivni umetnik založbe Deutsche Grammophon je leta 2024 za prvenec Waves prejel nagrado opus klassik za mladega umetnika leta.

Njegova izvedba Beethovnovega Koncerta št. 3 je bila v celoti ali z eno besedo klasična. Liu je tip resnega, zrelega, neizzivalnega, tehnično perfektno izobraženega ali izvežbanega pianista, ki v okviru svojih pogledov na klavirsko igro iz preteklih obdobij natanko ve in čuti, kaj je najbolj prav, avtentično, osmišljeno, četudi je čas šel svojo pot in poznamo danes tudi že drugačne interpretacije. A če ni izvorne kompleksnosti, niti veliki Beethoven ne bo izzvenel tako, kot bi vsi pričakovali.

Že prvi stavek Allegro con brio je nakazal zvočno slovesnost s samim orkestrom in njegovo melodijo, primernim tempom, vzdušjem, ki je pripeljalo tako rekoč v naročje sam začetek pianista, ki mora kar precej časa čakati na svoj uvodni nastop. Orkester sam je kar dolg in odigra celoten nastavek ali uvod ter ga zaključi. Šele nato vstopi sam klavir s svojim izredno prefinjenim izrazom, tako sam kot v dialogu z orkestrom, ki ima to dobro lastnost, da je v forte mestih sam, kot spremljevalec pianista pa hitro dinamiko umakne; tu je Beethoven odlično poznal zvočna razmerja.

Pianist Bruce Liu je takoj pokazal vse lastnosti ali vrline odličnega pianista; čist zvok, melodičnost, smisel za frazo, fantastično pianistično tehniko, dialog z orkestrom je bil kristalno jasen, skratka doživljali smo vrhunsko koncertno sožitje. Vse mu zveni perfektno, kristalno, klasicistično. Dialog s pihali je bil poveden, zveneč. Morda bi na samem začetku pričakoval več plemenitega zvoka vseh godal.

Izjemna je bila njegova dolga kadenca, ki ga je povsem osamosvojila in postavila v kontekst največjih pianistov, ki se zavedajo svoje slave in se od njih pričakuje največ. Tu je bil Liu najbolj dramatičen, perfekcionist, vznesen z nekaj akordi, ki me spominjajo na nekdanje nastope Dubravke Tomšič Srebotnjak. Kadenco nadaljuje zelo spevno, a spet z vzneseno dramatičnimi akordi, ki praktično še najbolj identificirajo pianista in njegovo izpovedno moč, pa tudi karakter. Potem pa se kadenca umiri, spremeni in nadaljuje tok proti koncu stavka skupaj z orkestrom in njegovimi akordi.

Sir Antonio Pappano je vsa dinamična ravnovesja obvladal do potankosti, čeprav dinamika orkestra na precej mestih ni bila skromna.

Drugi stavek Largo je s počasnim in pianistovim piano solo začetkom zelo pripoveden, tako da se nanj prav tako zelo mirno, s soli flavte, fagotov in rogov navezuje orkester. Pianist sam postane lirik, osebnoizpoveden, kot je bil nekaj desetletij kasneje Chopin, tako da bi lahko pomislili na Beethovnovo večjo intimo in senzibilnost, medtem ko ostaja pianistova igra s poudarkom na vsakem tonu, počasni frazi, melodiji, kot da bi jo kdo potiho pel. Igra pianista se obogati, melodija spremeni, spet ga spremljajo pihala, zlasti izjemna flavta, fagot pa je že drugi del izpovedi, kot objokovanje. Zelo občutljiva igra se z več pianistovimi okraski in solo frazami nadaljuje. Dialog se konča zelo mirno v izzvenevanju vseh. Spet z omenjenimi pihali.

Tretji stavek Rondo. Allegro je že v uvodu izjemna skladateljska invencija, poskočen, skoraj plesen, všečen ali zelo poslušljiv, izjemno napisan, vključuje vse, iz pianista pa naredi interpretativno razkošje, kot si ga želi sleherni solist. Beethoven je seveda projeciral sebe v svoji takojšnji aktualnosti, tu je klavir postavil v dialog s pihalci in še enkrat pokazal svoj instinkt za strukturo celotnega stavka.

Bruce Liu se je razživel, kolikor je to v njegovi resni naravi možno, nastopila je zavest uspešnega glasbenega dogajanja, ki se bliža koncu in bo zelo uspelo. Postal je za odtenek močnejši, hkrati pa je ohranil vso tehnično perfekcijo, ki jo zahteva koncert. Nastopila je še ena, a bravurozna kadenca, ki pa se združi z orkestrom v pravcati klimaks izjemnega dela samega po sebi, z vrhunskimi izvajalci kot so bioli sinoči pa še posebej.

Bile so dolge in velike ovacije.

Bruce Liu se je odločil za le en dodatek, a je izbral izjemno Lisztovo La Campanello. “V svojem času sta bila tako Liszt kot Paganini obtožena, da sta prodala dušo hudiču, da bi si pridobila virtuoznost. Pri takšnem delu to ni čudno,” sem prebral nek komentar.

Bruce Liu je tu bil virtuozen, čeprav se je zdelo, kot da meja tu ni, a sem pomislil, in da bi Yuja Wang to skladbo en dan poprej igrala drugače. Kitajka premaga Kitajca. Pa to sme ?

Spet so bile velike ovacije in stoječi aplavzi.

Dodatek z Lisztom

Anton Bruckner (1824–1896) je bil ena najbolj nenavadnih osebnosti pozne romantike. Kot skladatelj se je uveljavljal počasi. Prvo polovico življenja je preživel kot učitelj in organist v Zgornji
Avstriji, šele pozneje pa se je preselil na Dunaj, kjer je deloval na konservatoriju in univerzi. V nasprotju z bolj svetovljanskim okoljem dunajske prestolnice je ostal izrazito pobožen, zadržan in navezan na cerkveno glasbeno izkušnjo. Njegove simfonije so nastajale na stičišču dveh velikih vplivov: Beethovnove simfonične dediščine in zvočnega sveta Richarda Wagnerja. Toda Wagnerjeve vplive je sprejemal zelo selektivno, saj se zdi, da sta ga navduševali predvsem razširjena harmonska paleta in razkošna orkestracija, medtem ko sta ga manj zanimali vsebina Wagnerjevih glasbenih dram in njihova filozofska podlaga.

Zato Brucknerjeva simfonična glasba večinoma ostaja »absolutne « narave in se praviloma ne opira na zunajglasbeni program. Posebnost njegovega glasbenega stavka je, da se ideje pogosto
ne razvijajo kot neprekinjen glasbeni tok, temveč kot zaporedje jasno ločenih zvočnih ploskev, ki se druga ob drugi vrstijo skoraj blokovsko. To je mogoče povezati tudi z njegovo orgelsko izkušnjo; tako kakor organist menja registre, Bruckner v orkestru menja skupine instrumentov, teksturo in barve, med posamezne odseke pa pogosto postavlja premore, tišine ali nenadne reze. Iz takšnega načina mišljenja nastajajo dolgi crescendi, monumentalni vrhunci in občutek, da se glasba pred poslušalcem odpira kot velik arhitekturni prostor.

Simfonijo št. 9 v d-molu je posvetil »ljubemu Bogu«, a ga je pred dokončanjem prehitela smrt. Finale je ostal v skicah in fragmentih, zato se delo najpogosteje izvaja v treh stavkih. Uvod deluje
skrivnostno, skoraj prvinsko; iz tihih tremolov godal, podprtih s pihali in trobili, pa postopoma nastaja mogočen zvočni prostor, v katerem se kratki motivi širijo v velike zvočne gmote. Scherzo
je ostrejši, nemiren in ritmično neizprosen, med obema monumentalnima stavkoma pa deluje skoraj groteskno.

Vzdušje Adagia določa tonalna nejasnost, ki se šele postopoma razjasni. Že kmalu se godalom pridružijo Wagnerjeve tube, katerih temni zvok odločilno zaznamuje značaj stavka. Med najpretresljivejšimi odseki je počasi padajoči koral, ki ga je Bruckner povezoval s »slovesom od življenja«. V nadaljevanju se glasba stopnjuje do disonantnega vrhunca, sledi pa zadržana, skoraj spokojna koda, ki pripelje do postopno ugaslega zaključka. (Iz programa)

Izvedba Brucknerjeve Devete simfonije je bila z eno besedo monumentalna.

Zdi se, da je sir Antonio Pappano do Brucknerja prišel zelo pozno, saj ga ne najdemo med njegovim izjemnim opusom posnetkov.

Ta zagatni ali vsaj skrivnostmni položaj je verjetno odvisen že iz časov Claudia Abbada, ki do simfonij Antona Brucknerja ni gojil kakšnim simpatij. Vedel je, da so še živi Eugen Jochum, Lovro von Maračić, Herbert von Karajan, Günter Wand, Bernard Haitink, Carlo Maria Giulini, Leonard Bernstein in seveda Sergiu Celibidache, kot svetovni interpreti Brucknerja.

Antonio Pappano tako predstavlja v bistvu novo poglavje v programu Londonskega simfoničnega orkestra. Ali bo Deveti simfoniji sledila še kakšna, je odprto vprašanje, še posebej, ker se je v zadnjih letih Brucknerja lotil celo Riccardo Muti z Dunajskimi filharmoniki (na Dunaju in v Salzburgu).

Študij posebnih simfonij, ki se tako zelo razlikujejo tako od Johannesa Brahmsa kot Gustava Mahlerja, se zdi za sam orkester kar pogumno dejanje. V Ljubljani smo v zadnjih desetletjih Brucknerjeve simfonije najbolj spoznali na koncertih Lovra von Matačića, ki je bil zelo povezan z avstrijsko in nemško glasbeno kulturo. Zanimivo je, da so njegove posnetke Brucknerja s Slovensko filharmonijo na CD izdali celo Japonci.

Zdi se, kot da bi sir Antonio Pappano čakal na interpretacijo Brucknerja na poznejša, da ne rečem starejša leta, tako kot Matačić nekoč in Muti sedaj. Spomnimo, da je Matačić desetletja nazaj na svojih številnih gostovanjih v Italiji imel največji uspeh z Brucknerjem, potem pa še Straussom in Wagnerjem. Enostavno je bil legenda.

Zakaj pa je Pappano izbral prav zadnjo, Deveto in nedokončano simfonijo, pa je še večja skrivnost. Od tu je možna le pot nazaj; od smrti in Boga kot vizije večnega življenja, k še večjim simfoničnim ritualom ( Simfonije 5, 6, še posebej pa 7 in 8). Se pravi, da bomo londonskega Brucknerja v Ljubljani poslušali še naslednjih deset let ? Pa Pappano še vedno ne bo toliko star, kot je bil Matačić, ko je sede poslednjič dirigiral Brucknerja v Cankarjevem domu ? Un bel di, vedremo, bi rekel Pappano.

Ta glasbena antiangleškost v Brucknerjevi glasbeni mentaliteti je morda za same Angleže še večji izziv, kot je za nas Slovence, da se testirajo, kako doživljajo glasbenega velikana.

Rogovi in Wagnerjeve tube

Sir Antonio Pappano je že v uvodu prvega stavka Svečano, skrivnosto vzpostavil kriterije zvoka, ki so presegli večino orkestrov doslej na istem odru, razen nekaj ruskih. Londončani so se povsem odprli odličnemu glasbenemu vodstvu sira Antonia Pappana, ki je dirigiral brez dirigentske paličice in dokazal, kako se da z golimi rokami oplemeniti vse glasbene in zvočne nianse, da te vsi v orkestru razumejo.

Pappano je sijajno upodobil plastovitost, pa tudi ponavljanje motivov, melodij, ritma, ki imajo posebno nalogo poudarjanja vsebine; nekakšnega podčrtavanja z rdečo. Prav tako je zelo izpostavil vse žlahtne soliste, kot so oboistka, klarinetistka, horniste na eni strani odra ter pozavniste, trobente in tubo na drugi strani, kar je ustvarilo izjemen zvočni vtis, ki te kot poslušalca dobesedno okupira, osvoji, pretrese, pograbi vase in si te zvočne opojnosti le še želiš. Dobiš identiteto, ki jo je Bruckner vizionarsko pričakoval, a sam ne dočakal.

Najbolj smo občudovali trobilni zvok slovesnosti, vzvišenosti, odpiranja vrat v večnost. Vzpon dinamike je bil zasnovan fenomenalno, tako da smo že po prvih minutah dojeli, kaj nas še čaka v tej enourni simfoniji. A stavek vendarle izzveni v sijajnem crerscendu..

Drugi stavek Scherzo. Razgibano, živahno, se je zdel v resnici izveden po oznaki, a se je vendarle čutilo vse to z neko Brucknerjevo rezervo, kot da bi se s plesnim motivom, še posebej kolektivnim pizzicatom, bolj kot ne posmehoval neki preteklosti, če je slučajno bila bolj svetna kot posvetna. To se ponavlja, tako da bi pomislil skorajda na kakšno distačno ironijo, ki pa jo je znal oplemeniti, ker banalnosti absolutno ne bi prenesel. Piccicato namreč nadaljuje izjemno dinamična igra celotnega orkestra s ponavljanjem dramatičnih mest, pa soli flavt, poudarjenimi vsemi rogovi, pozavnami, oboe, potem pa se celotna struktura simfonije ponovi. Na sredini stavka se izraz povsem spremeni, postane poskončen, eleganten, s soli flavte, oboe, mehkobo godal, najbolj violončel, pa spremljave klarinetov, vloge prvih violin, še posebej koncertnega mojstra. Tudi tokrat se izhodišče stavka ponovi. Izpeljava se zdi že skoraj kot kakšno trkanje vesti. Memento mori. Konča se s stopnjevanjem odsekanega, pouzdarjenega ritma.

Tretji stavek Adagio je v celoti iskanje onostranosti, kot da bi Brucknerju pred smrtjo prihajal nasproti sam Bog. Počasnost, vzvišenost, elementarnost zvoka, celostna prezenca orkestra, so z močnimi godali (tu 60 godalcev) le še oplemenitena.

Nastop štirih Wagnerjevih tub so zvočno ne le navezujejo na Wagnerja, ampak bolj iščejo posebnost izzagrobnih možnosti življenja, do česar pa vodi še malo poti.

Tu je veliko odtenkov pihal v vseh možnih kombinaciojah, tako da vsi povzemajo melodijo, ki jo delijo sama godala tako z igranjem kot pizzicati.

Flavta je poseben glasbeni simbol, potem pa se prvi motiv godal vrne in še bolj poglobi. A morajo priti v ritual večnosti še trobente. Od tu se začenja simfonija bolj izgubljati, motivi mešati, izraz bledi, a išče še poslednjo moč, napetost, dramatiko, neposredno pot v večnost.

Bruckner nenadoma ne več, ali bi klečal ali prosil ali molil. Na pomoč pri tej odločitvi mu pomagata sola flavte in oboe, potem pa nastopi najbolj svečan, kar orgelski zvok celotnega orkestra, v počasnem izzvenevanju in spet solom flavte in oboe. A slišimo tudi trkanje usode. Pizzicatom violin. Odpiranjem vrat v večnost trobil, kot kakšna poslednja avtobiografija skladateljevih pričakovanj.