Znana založba Miš iz Doba pri Domžalah je imela v Centru Rog obsežno in dolgo predstavitev novih knjig za otroke in mladino, nekaj pa še za odrasle, tako da je bralska bera po svoji raznolikosti kar zgledna, da ne rečem optimistična, še posebej v luči bližajočega se 42. Slovenskega knjižnega sejma in, kot smo slišali, napovedanega obiska svetovno znanega pisatelja Davida Machada. Sejem bo trajal od 23. do 29. novembra, obisk Machada pa bo v soboto ali predzadnji dan sejma.
Panorama nastopajočih, vse fotografije Marijan Zlobec
Nastopajočih na tiskovni konferenci je bilo kar štirinajst avtorjev, ilustratorjev in prevajalcev, ob dejstvu, da ni bilo hrvaške pisateljice Ivane Šojat, prevajalca Damijana Šinigoja in portugalskega pisatelja Davida Machada. Večino predstavitev je vodila pisateljica in urednica Gaja Kos, nekaj pa Nika Susman.
Nasploh velja ugotovitev, da je sedanja uredniška struktura v slovenskih založbah zgledna, zelo sposobna, aktivna, povezovalna, soustvarjalna ali skoraj soavtorska.
Gaja Kos
Iz pogovorov, zelo spretno vodenih, kot da bi šlo za kakšne medijske intervjuje, ali še boljše od onih na TV Slovenija, je bilo razbrati, da je izvirna ustvarjalnost, povezana z ilustratorji in njihovo soustvarjalnostjo, izjemna. Tu se spomnim pred kratkim podobne predstavitve Mladinske knjige. Ko to vidiš, ne moreš pomislii na nič drugega, kot da smo literarna in založniška velesila, in to od knjig za najmlajše, še ne berljive otroke, preko prvošolcev in naprej do pubertetnikov ali onih, ki se v svoji starosti osamosvajajo in prihajajo v različne konflikte, tako v šoli ali s starši.
Na teh tiskovnih konferencah, namenjenih predstavitvam za mlade ali najmlajše bralce, pa nihče ni spomnil, kaj šele protestiral, proti razdeljevalcem ali razdeljevanju Ustave Republike Slovenije prvošolcem, kot da bodo oni razreševali antiustavni kaos, kot ga vsi vidimo, povsod in vsak dan znova.
Urednica in pisateljica Gaja Kos
Koliko lepše bi bilo, ko bi Ministrstvo za šolstvo za šolarje odkupilo vsaj 18.000 knjig, primernih njihovi starosti. Včasih smo za dedka mraza vsi šolarji dobili kako kmjigo, ki nam jo je dala šola. Takrat je izhajala znamenita serija otroške in mladinske literature Franceta Bevka. Dobil sem Tončka.
So založniki danes premalo aktivni ali preveč tiho ? Prav gotovo so, sicer bi kolektivno že zahtevali od Ministrstva za kulturo in Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino, da propadli Maksimarket namenita Muzeju slovenske ilustracije, knjigam za otroke, igriščam, povezanih s knjigo, srečevanju mladih z vrstniki, starši, zavetišču za otroke za nekaj časa, ko morajo starši po opravkih, otroškim nastopom, literarnim branjem, večerom, filmskim projekcijam, razstavam, koncertom za otroke in mladino, vsakodnevnemu dogajanju v povezavi s kulturo.
Če teh pobud ne bo, bo Maksimarket odšel v roke milo rečeno (umazanemu) kapitalu.
Slovenski ilustratorji imajo verjetno že 100.000 ilustracij. Čas je za kolektivni pogum.
Ta medklic ni povezn s samo tiskovno konferenco založbe Miš in njeno vsebino, a ga je treba razumeti kot spodbudo za spremembe v investicijah v kulturo ravno v Ljubljani, in to države same v svoje glavno mesto, ne pa investicije MOL v kulturo, saj nimamo dveh držav.
Odkar “gradijo” NUK 2 se je zamenjalo že več kot deset županov in kulturnih ministrov, rezultat pa je še vedno enak ničli. Ste slišali, da bi v parlamentu že govorili o tem ? Mi bi radi urejali ves svet, ne pa Slovenije.
Tadeja Krečič Scholten je postala prava pisateljica
V zbirki *kratke je izšla knjiga z intrigantnim naslovom Jokala sem…pa tja. Z zelo zgovorno avtorico Tadejo Krečič Scholten je tekla beseda, od kod ji ideja za naslov in vse raznovrstne karakterje, ki jih najdemo v zgodbah.
Naslovnica
Kaj imajo skupnega ženska, ki ne more nehati kupovati čevljev, osamljeni upokojenec in mati, ki v vojni čaka na novice o sinu? Na videz malo – v resnici pa domala vse, kar imamo: svet sodobnega človeka. In, seveda, svojo avtorico, Tadejo Krečič, ki iz razpok, skritih za vsakdanjimi opravki in pogovori, plete presenetljivo žive pripovedi o ljubezni, osamljenosti, preteklih zmotah, ambicijah in upanju. Jokala sem … pa tja je knjiga, napisana z obiljem empatije, prefinjenim humorjem in izostrenim posluhom za medčloveške odnose, pravi založba.
O samem naslovu smo slišali, da je intriganten ali celo šokanten, a je bil odgovor, da so zgodbe odraz vsega, kar se je okrog nas dogajalo v zadnjih letih, od covida 19 do vojn, a je vse prežeto z ironično distanco. Humorno ironijo. Zgodbe niso čisto konkretne, a izhajajo iz življenja in gledanja nanj z odprtimi očmi. Literatura pa je avtentična, ker prihaja iz človeka samega. Knjiga nagovarja vse bralce in si jih želi čim več.
Bilo je že veliko odzivov, kot npr. odlično branje, s katerim si popestriš nespečno noč. Naslov Jokala sem…pa tja spominja, kot je rekla pisateljica, aludira na ono: Bil sem ves bled …in Bohinj.
Zanimiv je pisateljičin jezik, ki je stilno samosvoj, skorajda pogovorni ali ponekod slengovski ali bolj življenjski.
Zgodbe so nastajale dlje časa, skupaj pa jih je kar štirinajst in jih je mogoče brati samostojno ali po izbiri.
Tadeja Krečič Scholten
Tadeja Krečič Scholten je urednica radijskih oddaj, kritičarka, prevajalka in novinarka 3. programa ARS Radia Slovenija. Prvo kratko zgodbo Stara ljubezen ne zarjavi je napisala pred nekaj leti in se z njo uvrstila med finaliste mlade literature Urška 2013. Na natečajih revije Mladika iz Trsta je leta 2019 dobila prvo nagrado za zgodbo Eter je slab prevajalec, leta 2018 tretjo in leta 2020 drugo nagrado. Še tri zgodbe so bile izbrane za objavo v reviji. Njena kratkoprozna besedila najdemo tudi v reviji Literatura in med literarnimi oddajami radia Slovenija. Leta 2021 je pri Mladinski knjigi izšel njen roman Nikoli ni prepozno.
Barbara Juršič
V zbirki Evropske pisave je izšla knjiga mednarodno odmevnega in priljubljenega pisatelja Davida Machada. Slovenske založbe imajo v zadnjih desetletjih srečo s hitrim napredovanjem prevajanja iz nekoč prevajalsko še nedostopnih jezikov. Danes prevajajo iz desetine in desetine izvirnikov, med drugim iz portugalščine.
Snov za knjigo Povprečni indeks sreče (prev. Barbara Juršič) je portugalski pisatelj David Machado zajemal iz osebne izkušnje portugalske finančne krize. V knjigi spoznamo večnega optimista Daniela, ki se do konca bori za svoje življenje in srečo tistih, ki jih ljubi. David Machado je leta 2015 prejel nagrado Evropske unije za književnost.
David Machado, foto Wikipedija
David Machado (1978) je študiral ekonomijo na Lizbonskem inštitutu za ekonomijo in management. Kratek čas je delal na Nacionalnem statističnem inštitutu, potem se je v celoti posvetil pisanju. Piše leposlovje za otroke in odrasle ter prevaja. Njegove knjige so na Portugalskem izjemno priljubljene in nagrajevane. Med drugim je leta 2010 in 2022 prejel nagrado portugalskega društva pisateljev za najboljšo otroško knjigo, leta 2024 pa je bil nominiran za spominsko nagrado Astrid Lindgren.
Urednica Nika Susman
Za roman Povprečni indeks sreče je, kot rečeno, leta 2015 prejel nagrado Evropske unije za književnost, dve leti pozneje so po njem posneli film. Pri pisanju otroške literature črpa iz svojih otroških spominov, bogate domišljije in humornih pripetljajev, v delih za odrasle pa razmišlja o sodobnih družbenih vprašanjih. Prevodi njegovih del so izšli v več kot dvajsetih državah.
Otroške knjige
- Noč izmišljenih živali
- Morski pes v kadi
- Štirje poveljniki leteče postelje
- Zeleni mož v zelo globoki luknji
- Strašljivi kovček
- Izgleda kot ptica.
- Mislim, da lahko pomagam.
- Moj neukročeni konj
Kratke zgodbe
- Možne zgodbe
Romani
- Gledališče čudovitega velikana
- Naj kamni spregovorijo
- Povprečni indeks sreče
Prevajalka Barbara Juršič
Dr. Barbara Juršič je rojena v Ljubljani, na Filozofski fakulteti (FF) Univerze v Ljubljani je diplomirala iz španskega in francoskega jezika s književnostjo. Magistrirala je iz romanskih študij na klasični Univerzi v Lizboni ter doktorirala iz humanistike in družboslovja na FF v Ljubljani s somentorstvom klasične Univerze v Lizboni. Na ljubljanski FF je pridobila naziv docentke za portugalsko književnost. Je priznana književna prevajalka iz portugalščine in španščine. Prevajala je Saramaga, Loba Antunesa, M. Tavaresa, Couta, Pessoo, Sophio in druge.
Barbara Juršič
Poleg prevajanja piše strokovne in znanstvene članke ter eseje, pripravlja in vodi oddaje za RTV Slovenija ter aktivno raziskuje na področju družboslovja in humanistike. Posebej se posveča povezavam med utemeljitvenimi miti, narodno identiteto, dediščino in književnostjo v vseh zgodovinskih obdobjih. Predava doma in v tujini ter je prejemnica številnih nagrad in priznanj.
Ob predstavitvi knjige smo slišali, da bo, kot rečeno, pisatelj obiskal 42. SKS in podpisoval knjige.
Povprečni indeks sreče je iskanje pozitivizma v življenju, vera v najbližje; sedanjosti ni, če ne vidim prihodnosti. Sreča je v vsakodnevnih stvareh, v druženju s prijatelji, z družino. Pisateljstvo pa je dialog s sabo.
Naslovnica
Kot tretjo knjigo so na tiskovni konferenci predstavili prevod Zmaji, ki ne letijo hrvaške pisateljice Ivane Šojat. Knjiga je izšla v zbirki Z(o)renja+. Naslovnico je poblikovala Jerneja Rodica.
Knjiga nam razkrije pretresljivo zgodbo o mladostniški potrebi po pripadnosti skupini, pomanjkanju ljubezni, slabih odločitvah, ki lahko privedejo do tragedije, in dragocenem pomenu vseh podpornih oseb.
Marijan, Ciki in Daba se kot že vrsto večerov dobijo v mestu in »spuščajo zmaje«. To je njihova koda za uživanje sintetične droge, znane pod imenom osvežilci. A tokrat gre vse narobe: Marijan se prebudi na psihiatrični kliniki in psiholog Robert mu pove, da sta ga prijatelja zapustila pred pošto, kjer ga je na srečo našel mimoidoči in mu s klicem reševalcev najverjetneje rešil življenje. Po vsem telesu čuti mravlje in bolečine, daleč najhujša pa je tista, ki jo nosi globoko v sebi. Ko na »psihiatrijo« prirohni njegova mama in ga po hitrem postopku odpelje domov, se njegova dolga pot soočanja z resničnostjo in čustvi šele začne … Kam spada in kdo ga sploh ima rad?
Pretresljiva zgodba o mladostniški potrebi po pripadnosti skupini, pomanjkanju ljubezni, slabih odločitvah, ki lahko privedejo do tragedije, in dragocenem pomenu vseh podpornih bližnjih in daljnih oseb je delno osnovana na resničnih dogodkih, ki so se pred leti odvili na Hrvaškem.
Ivana Šojat
Ivana Šojat (Osijek, 1971) je hrvaška pisateljica, pesnica, prevajalka in dramaturginja. Dolga leta deluje kot književna prevajalka in urednica gledaliških publikacij pri Hrvaškem narodnem gledališču v Osijeku. Objavila je številne pesniške zbirke, romane, eseje, novele in slikanice ter prejela več nagrad za kratko prozo in dramska besedila. Leta 2016 je za prispevek k hrvaški kulturi prejela državno odlikovanje red Danice hrvaške. Navdih za roman Zmaji, ki ne letijo je dobila iz resničnih dogodkov.
Spremno besedo Prositi za pomoč je znak poguma je napisala mag. Simona Nahtigal. Veliko piše o nevarnosti drog oziroma psihoaktivnih substanc, ki pa nimajo zgolj negativnih posledic, sicer bi jih nihče ne uporabljal. Najbolj se osredotoči na doživljanje sveta pri najstnikih, njihovih problemih, dilemah, reakcijah, razumevanju v družini in okoljih.
Damijan Šinigoj, foto Wikipedija
Damijan Šinigoj je slovenski pisatelj, prevajalec, urednik, publicist, scenarist in jamar. Rodil se je leta 1964 v Novem mestu. Pisatelj Šinigoj je član Društva slovenskih pisateljev, Društva slovenskih književnih prevajalcev, urednik revije Jamar ter kolumnist pri reviji MAMA. Bogato je njegovo literarno delo.
Vojake ubijajo, mar ne?, Založba Amalietti, Ljubljana, 1991
Je pisateljev prvi roman, ki ga je napisal pri dvajsetih letih. Opisuje svoje osebne izkušnje med služenjem vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi. Zgodba o maščevanju generala JLA in strašnih posledicah, ki so uničile mladega v dezerterstvo pahnjenega vojaka in krog njegovih prijateljev. Akcijski roman z dobro obdelano in zanimivo temo, ki prinaša pronicljiv pogled v razmišljanje in čustvovanje odraščajočega mladeniča.
Neizstreljeni naboj, Založba Amalietti in Slon, Ljubljana, 1994
Je roman o vojni, ki prikazuje dogodke iz leta 1991. Damijan je bil star šestindvajset let, ko se je prostovoljno prijavil v teritorialno obrambo in še danes ne ve, ali naj mu bo žal, ker ni izstrelil niti enega samega naboja.
Očkov kotiček, Založba Goga, Novo mesto, 2003
Očkov kotiček je zbirka petdesetih kratkih zgodb, ki že dolga leta izhajajo v reviji Mama in ki na zabaven in duhovit način razodevajo zagate, s katerimi se srečuje (vsak) oče dveh nabritih fantalinov.
Kratek dnevnik jamarskega zasvojenca, Založba Goga, Novo mesto, 2012
Duhoviti dnevniški zapisi jamarskega pripravnika od njegovih prvih negotovih korakov v podzemni svet proti še bolj negotovim korakom v še globlje globine in ožje ožine, poln zabavnih dogodivščin …
Iskanje Eve, Založba Miš, 2014
Prvo avtorjevo mladinsko besedilo, ki prikazuje zgodbo dveh najstnikov, ki se s pomočjo interneta, socialnih omrežij in sodobne tehnologije spoprijateljita.
Kjer veter spi, Založba Miš, 2020 (nagrada večernica, 2021)
Avtorjev drugi mladinski roman je polnokrvna pustolovka, ki se zvečine dogaja v jami, torej v okolju, ki ga kot vrhunski jamar in jamarski reševalec pozna kot lasten žep.
Tretji otrok, Založba Novelish 2020
Dolgo pričakovane nadaljevanje uspešnice Očkov kotiček.
Priročnik jamarskega reševanja, JZS 2025
Vse, kar mora jamarski reševalec vedeti in znati, da lahko uspešno rešuje.
Prevedel je okrog deset knjig in prejel prav toliko nagrad.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec