Nekaj čisto posebnega je bilo sinoči v nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma; dodali so pred parterjem ali pred odrom še tri dodatne vrste sedežev. Prišlo je ogromno mladih ljubiteljev klasične glasbe, zlasti pa kitajske ali ameriške pianistke Yuje Wang, opazili pa smo tudi zelo veliko tujih obiskovalcev.
Drugi del koncerta, vse fotografije Marijan Zlobec
Pianistka je v prvem delu prišla na oder v dolgi črni obleki, ki jo je med hojo in igranjem bolj ali manj le motila, v drugem delu pa je bila bolj roza ekstravagantna s krajšim krilom brez rokavov, tako da so se še bolj razkrile njene v bistvu zelo dolge roke, velike dlani in prav tako dolgi prsti.
Zadovoljstvo Yuje Wang in Darka Brleka po koncertu
Ni bilo neopazno, da je imela na nogah črne lakaste čevlje s 15 cm visoko peto in rdečimi podplati. Hodila je nerodno; pomislil sem, da bi bilo veliko bolje, ko bi na oder prišla bosa. Lahko pa bi se tik pred začetkom igranja sezula. Pri njej je možno vse, prav tako se je zdelo vse naravno, da ne rečem simpatično. Izpričuje in suvereno uveljavlja svojo celostno identiteto ter prezenco. In neskončno znanje ter interpretativno sposobnost s fenomenalno tehniko igranja brez napak.
Neizmerna samozavest
Po koncertu jo je pred izhodom čakalo veliko ljudi, zlasti mladih in tujcev, med njimi Kitajcev, ki so upali, da bodo dobili njej avtogram, a je žal izbrala drugo pot in izhod skozi prvo preddverje. Kot so povedali njeni kolegi glasbeniki iz orkestra, danes že potujejo na jug Italije, na Sardinijo, kjer bodo jutri imeli koncert v Teatro Lirico v Cagliariju. Tam bo igrala Barberja, potem pa še Sergeja Prokofjeva Koncert št. 3. Zatem pa se takoj vračajo v Avstrijo, na koncert v Grafeneggu.
Na FB je po svetu ogromno komentzarjev, med njimi se zdi poveden naslednji: “Ženska ima, če sem iskren, veliko “poguma” in prinaša vznemirljive spremembe v naš pogled na klasično glasbo. Precej podobno je s Hiromi Ueharo, ko gledamo na jazz. Zdaj je morda podobno Nene Royal, ko gledamo na rock and roll. Bližam se svojim zadnjim letom, vendar mislim, da je vse skupaj obetavno za prihodnost v času, ko nas vse skrbi, kam gre svet.”
Briljantni prsti
Res se je poznala sprememba glasbenega sveta, ker je bilo vzdušje v Cankarjevem domu veliko močnejše od običajnega koncertnega in je pokazalo optimizem življenja in umetniškega ustvarjanja, česar si vsi ljubitelji klasične glasbe najbolj želimo. Še posebej, če poslušamo tako briljantno klavirsko igro, ki ji je v drugem delo koncerta dodala še svoje dirigiranje, namesto siceršnjega dirigenta Teddyja Abbramsa, ki prav tako predstavlja mlajšo generacijo mednarodnih glasbenikov.
Zadovoljstvo Darka Brleka in ameriškega dirigenta Teddyja Abbramsa
Zanimivo je bilo, da so bili v koncertnem listu poimensko omenjeni vsi člani Komornega orkestra Mahler, ki ga je nekoč ustanovil slavni italijanski dirigent Claudio Abbado, na začetku pa je v njem igral naš klarinetist Mate Bekavac, sedaj pa smo opazili kontrabasista Todora Markovića, sina prav tako kontrabasista Zorana Markovića. Todor kot glasbenik deluje v Nemčiji (med Berlinom in Hamburgom).
Ekstaza
Omenil sem že salzburški recital Yuye Wang, kjer ni dovolila, da bi objavili program njenega nastopanja pred koncertom, ampak samo po njem na spletni strani samega Festivala. No, kljub temu je nastopila v razprodani Veliki festivalski dvorani. (Bil sem tedaj v Salzburgu, a sem v sosednji Hiši za Mozarta gledal Straussovo opero Ariadna na Naxosu).
Še več, zaradi poškodbe pianista ruskega pianista Daniila Trifonova, je v Salzburgu 29. in 30. avgusta vskočila na koncerta Dunajskih filharmonikov pod dirigentskim vodstvom Andrisa Nelsonsa. Igrala je omenjenega Prokofjeva, a njegov Koncert št. 2. (V Italiji bo jutri igrala Koncert št. 3). Njen nastop je takoj napolnil vse medije.
Koncert je imel zelo poseben program, kot bi ga sami ali pri nas ne sestavili. Začeli so s slavnim Coplandom.
Aaron Copland: Apalaška pomlad, suita
I. Zelo počasi / Very Slowly
II. Hitro / Fast
III. Zmerno / Moderate
IV. Precej hitro /Quite Fast
V. Še hitreje / Still Faster
VI. Zelo počasi (kot na začetku) / Very Slowly (As at First)
VII. Mirno in tekoče / Calm and Flowing
VIII. Zmerno / Moderate
Aaron Copland (1900–1990) je v prejšnjem stoletju postal eden osrednjih oblikovalcev prepoznavnega ameriškega simfoničnega zvoka. Po študiju v Parizu pri Nadii Boulanger se je
sprva nagibal k modernejši, bolj disonantni govorici, v tridesetih letih pa se je obrnil k dostopnejšemu slogu, s katerim je želel nagovoriti širše občinstvo. Za njegovo glasbo so značilni široko razprti akordi, počasen harmonski ritem, jasne melodije in občutek prostranosti, zaradi česar pogosto zazveni kot zvočna podoba ameriške pokrajine. Prav v tem obdobju so nastali baleti, ki jih danes najpogosteje povezujemo z njim: Billy the Kid, Rodeo in Apalaška pomlad.
Zadnji je nastal leta 1944 kot glasba za koreografinjo Martho Graham, leto pozneje pa jo je Copland skrajšano priredil v orkestrsko suito. Prvotna zgodba je postavljena v majhno pensilvansko skupnost 19. stoletja in spremlja mladoporočenca, njun novi dom, skupnost, vero in vsakdanjik.
Njena izjemnost je sanjska
Suita ohranja zaporedje kratkih prizorov, v katerih se izmenjujejo tihi, skrivnostni odseki in vedri ljudski ritmi. V predzadnjem stavku Copland preprosto melodijo pesmi Simple Gifts, ki izvira iz izročila ameriške verske skupnosti shakerjev, skozi niz variacij razvije v enega najbolj prepoznavnih odlomkov tedanje ameriške glasbe. (Iz programa Jana Prepadnika).
Konec Prokofjeva kot drugi dodatek
Takoj smo opazili, kako dober je Komorni orkester Mahler, njegova godala, res da jih je bilo skorajda pol manj kot jih ima simfonični orkester (3, 5, 6, 7, 8), so zvenela izjemno čisto, natančno, globoko, intenzivno, izvajalsko angažirano, kot se spodobi za prvi nastop na 74. Ljubljana Festivalu. Povezanost izvedbe, prehajanje iz stavka v stavek, iz ambienta v novokrajinsko panoramo, z nekaj tipičnimi ameriškimi motivi, ki jih verjetno bolje prepoznajo sami Američani, ko proučujejo zgodovino njiohovega kontinenta in odraz v številnih glasbenih stvaritvah. Podobno odlična so bila pihala, tako da je bilo takoj jasno, da imamo v orkestru v resnici izbrane soliste. Dirigent Teddy Abbams je zelo natančen, a tudi temperamenten, sugestiven; vse ima pod nadzorom in obvlada odrski koncertni prostor. Še bolj pa kvaliteto skupne igre, dinamike, uravnoteženosti, muziciranja, ki se razvija v sklenjeno ter prepričljivo celoto.
Zadnji priklon
Pianistka Yuja Wang si je za svoj nastop na 74. Ljubljana Festivalu izbrala kar dva koncerta. Najprej Samuela Barberja.
Samuel Barber: Koncert za klavir in orkester, op. 38
I. Allegro appassionato
II. Canzone. Moderato
III. Allegro molto
Yuja Wang igra Barberja
Medtem ko sta Copland in Leonard Bernstein ameriško glasbo odpirala ljudskim idiomom oziroma jazzu, muzikalu in popularni kulturi, je Samuel Barber (1910–1981) ostajal zavezan tradicionalnim estetskim izhodiščem 19. stoletja. Nikoli ni pripadal avantgardi; tudi ko se je njegova govorica pozneje razširila, je ohranil prvenstvo melodije, jasne oblike in izrazne neposrednosti. Koncert za klavir in orkester, op. 38 je nastal po naročilu založbe G. Schirmer ob njeni stoletnici in bil prvič izveden leta 1962 ob odprtju Filharmonične dvorane v newyorškem Lincolnovem centru.
Izjemne roke
Prvi stavek se začne z odločno, skoraj recitativno klavirsko deklamacijo ter razvije napet in strasten glasbeni tok. Elegičen osrednji stavek prinese umirjeno melodiko, rondojsko oblikovan
finale pa z vratolomno virtuoznostjo, ostinati in poudarjenimi trobili ponoven silovit zagon. (Iz programa).
Prvi del v črni obleki
Barberjev koncert je zaživel v posebnem razpoloženju in vzdušju velikih pričakovanj kakih 1600 ljudi. Barber ni popularen, niti ni pri nas bog ve kako znan, tako da smo bili priče dvojnemu iskateljstvu; skladatelja in njegovega koncerta ter seveda pianistke Yuje Wang. Očitno je ona v procesu ameriške aklimatizacije zavzela aktivno vlogo pri promociji ameriške glasbene kulture, kot tega ni uspelo drugim. Ne vem, če se v Ameriki tega zavedajo. Takoj se je pokazala njena interpretativna širina, tako rekoč magična moč obvladovanja vsakega stavka kot zaokrožene celote in izrazne identitete, tako kot stoji zapisano v notah.
Prvi stavek Allegro appassionato je takoj pokazal njeno strast do igranja, zavezanost izraziti klavirski igri z vsemi perfekcijami, ki se pod njenimi prsti zdijo čisti, lahkotni, samoumevni, hkrati pa nihajoči v detajlih dinamike in dramatike, tako da imaš ves čas občutek njenega celostnega interpretativnega delovanja, pa ne le z rokami, ampak celotno strukturo telesa, ki se z ženskostjo morda lahko še bolj odpre, kot če bi isti koncert igral moški. Tu seveda ne gre za seksualizacijo interpretacije, ampak za elementarne biološke danosti, ki se zdijo pri Yuji Wang neprimerljive ali neponovljive. Lahko bi, v oklepaju povedano, pomislil na plezalne sposobnosti naše Janje Garmbret. NI bila neopazna precejšnja modernost skladbe, s soli oboe, roga, dramatike, ob kateri bi lahko pomislil celo na dunajski ekspresionizem.
Drugi stavek Canzone. Moderato je za pianistko pomenil žlahtno spremembo, nežnost, posebno muzikalnost, ki so ji žlahtni solistični zvok dodali uvodni soli flavte in oboe, violončel…, klavir ima posebno meditativnost, vloga orkestra kot spremljave pa se zlagoma krepi in širi na vse glasbenike. Klavir se zdi skorajda odmaknjen, pogreznjen sam vase, kot da bi sledil svojemu notranjemu glasu, James Joyce bi rekel notranjemu monologu, kjer pa hitro nastopi problem premočnega orkestra, kar je znal dirigent uravnovesiti, medtem ko mu je v naslednjem stavku na koncu ravnovesje dinamike precej ušlo iz rok in je bil orkester premočan.
Tretji stavek Allegro molto se začenja naravnost z ekrazitsko dinamiko, sijajnim hitrim sinkopiranim ritmom, kjer je seveda Yuja Wang kot rojena za vse najtežje izzive, kot da bi jih komaj čakala, ne pa se jih bala. Tu je ogromna razlika med resnično sposobnostjo in vsem drugim, kar to ni.
Komaj čaka, da najbolj žlahtno premaga vse pasti in se približa skladatelju, kot ji svoje delo ponuja in od nje pričakuje, da ga interpretira in mu da njegovo pravo podobo ter s tem vrednost. Ne naredi dela boljšega, kot je samo po sebi, ampak požlahtni vse njegove vrednosti. To pa je naloga vseh interpretov. Če pa je v resnici sama še boljša ali najboljša, skladatelja samega poveliča.
O tem se premalo govori; kaj naredi Yuja Wang za vse skladatelje, ki jih izvaja. Konec koncerta je bil fenomenalen in je takoj izzval ogromne ovacije.
Drugi del koncerta se je nepričakovano začel z dvema nastopoma trobilnega sestava Komornega orkestra Mahler.
Francoski skladatelj, kritik in pedagog Paul Dukas (1865– 1935) je danes najpogosteje povezan s simfonično pesnitvijo Čarovnikov vajenec, vendar njegov skrbno izbrušeni opus obsega tudi opero Ariane et Barbe-bleue, simfonijo, klavirska dela in balet. Kot profesor kompozicije na Pariškem konservatoriju je vplival tudi na mlajše rodove skladateljev; med njegovimi učenci so bili Maurice Duruflé, Olivier Messiaen, Walter Piston, Manuel Ponce in Joaquín Rodrigo. Kot skladatelj je bil izrazito samokritičen in je veliko svojih skladb uničil ali opustil. Balet Peri, njegovo zadnje večje delo, je nastal leta 1911 kot »plesna pesnitev« v enem prizoru. Zgodba govori o Iskenderju, ki na koncu mladosti išče cvet nesmrtnosti in se sreča z njegovo varuhinjo, mitološko Peri. Ker se balet začne zelo tiho, je Dukas pred začetek dodal kratko, bleščečo fanfaro za trobila, ki občinstvo pripravi na pravljični, orientalsko obarvani svet. (Iz programa).
Trobilci
Leta 1968 je Samuel Barber napisal še Mutacije po Bachu, krajše delo za trobila in timpane. Zasnovano je kot niz preoblikovanj korala »Kristus, Jagnje Božje« (”Christe, du Lamm Gottes”), ki ga slišimo najprej v starejši uglasbitvi Joachima Deckerja, nato v obdelavi Johanna Sebastiana Bacha iz Kantate št. 23, preden se glasba vrne k starejši koralni različici. (Iz programa).
Priklon trobilcev
Oba sorazmeroma kratka nastopa sta pokazala odlike trobilnega ansambla, kot smo jih vajeni spoznavati na koncertih naših ali mednarodnih trobilnih sestavov, seveda pa še bolj s samih koncertov. Ta izbor pa je bil v bistvu priprava na zadnji del koncerta, ko se je na odru spet pojavila legendarna Yuja Wang.
Aleksander Cfasman: Jazz suita za klavir in orkester
I. Snežinke
II. Lirični valček
III. Polka
IV. Kariera
Stoječe ovacije
Jazz je v Sovjetsko zvezo prvič »uradno« prišel leta 1922, med njegovimi najpomembnejšimi zgodnjimi predstavniki pa je bil Aleksander Cfasman (1906–1971). Rodil se je v Aleksandrovsku, današnjem Zaporožju v Ukrajini, po selitvi v Moskvo pa je študiral klavir pri Felixu Blumenfeldu na Moskovskem državnem konservatoriju P. I. Čajkovskega. Sprva se mu je obetala kariera klasičnega pianista, vendar ga je vse močneje privlačil jazz, ki je bil v Sovjetski zvezi tedaj novo in še razmeroma neznano glasbeno področje. Leta 1926 je ustanovil ansambel AMA Jazz, prvo profesionalno jazzovsko zasedbo v Moskvi; kmalu je nastopala tudi na radiu in snemala plošče. Cfasman je občudoval Georga Gershwina, leta 1945 pa je v Moskvi prvič izvedel tudi njegovo Rapsodijo v modrem. Jazz suita za klavir in orkester, napisana okoli leta 1945, združuje ameriške jazzovske idiome, rusko baletno in salonsko tradicijo ter lahkotnejši simfonični slog. V štirih stavkih se zvrstijo iskrive Snežinke z bleščečimi klavirskimi figurami, mehkejši Lirični valček, igriva Polka in vratolomna Kariera, v kateri energična ritmična motorika suito pripelje do razgibanega sklepa. (Iz programa).
Ves pianistični svet je v njenih rokah
Logično je bilo pričakovati, da bo Yija Wang v drugem delu koncerta izbrala kaj zelo atraktivnega, kot npr. Sergeja Prokofjeva, nihče pa ni pričakoval, da se bo usmerila v pri nas v bistvu neznanega ruskega židovskega skladatelja Aleksandra Cfasmana ali Tsfasmana. Njen programski kažipot je bil s tem dodatno izjemen, pogumen, suveren, da ne rečem avtoritaren. (Če pomislim, da je v Salzburgu nastopila brez napovedanega programa, pa si vodstvo festivala ni upalo noti pisniti, razen da so napovedali objavo, kaj je igrala, šele po koncertu).
Takoj smo opazili, da je nastopila sama, brez dirigenta, oziroma da bo dirigirala kar sama. Začetek – Snežinke je povsem jazzovski in sijajen, privlačen, z izjemno orkestrsko spremljavo, v kateri so se takoj izkazali vsi. Pianistka je bila čisto v svojem pianističnem žaru, njeni soli fenomenalni, plesni, erotični, a se karakter skladbe povsem spremeni, orkestrski zvok zgosti, pianistka pa ima bolj odločne poudarke, a se hitro vrne motivno in izrazno k začetku stavka. Kar čutiš, kako bi dvorana kar začela plesati. Seveda je to ples snežink, skoraj pravljični, kot se prvega snega razveselijo otroci.
Objemi glasbenikov pred odhodom z odra
Drugi stavek Lirični valček začenja flavta solo, orkester spremlja klavir, ki je bolj izrazen, širok, tako kot orkestrska spremljava, in spet je tu več solov pihal, a motivno, spevnoi melodijo prevzame sam klavir, z malo plesnega opernega ali še bolj baletnega navdiha, kar se navezuje na ruski balet, pa tudi opere s plesnimi prizori, bi se skorajda dalo reči. Konec je fin in v celoti zvočno zaokrožen.
Tretji stavek Polka je kajpada povezan s samim naslovom. To je pravcati ljudski ples, kot bi ga plesali doma, ne le v Rusiji, a je skladatelj dodal še elemente jazza, ki plesalca osvobaja, sproti, čeprav sam dialog z orkestrom in solisti v njem ni enostaven, prej zelo natančen, z ritardandi, ki izvajalce izzivajo. Tu je nekaj solov, kot flavt, fagota, pizzicatov violončelov, violin, celo triangla… ritem ostaja natančen, melos pa plesen in zapomnljiv, všečen.
Četrti stavek Kariera je ena sama ekstaza, izjemen solistični klavirski izbruh, tehnično briljanten, za Yujo Wang skorajda prelahak, kler čisto ponori, kot bi se temu še najlažje reklo. Uživa sama še bolj kot mi v dvorani. To je njeno razkošje, njena globina bivanja, njeno bogastvo. Igra, kot bi bila na formuli 1 in bi iz petega mesta v zadnjem krogu pospešila do zmage.
Čudežni nastop.
Rože za solistko, ki pa jih je oddala koncertnemu mojstru Matthewu Truscottu
Kot prvi dodatek pa je izbrala latinskoameriški plesni, izjemno subtilni Danzon št. 2 mehiškega skladatelja Artura Marqueza (r. 1950), pri katerem sta kratko sodelovala klarinetist in tolkalec na palčkah. Njen stopnjevani tempo je postajal vedno bolj plesni, skorajda ekstatični, ritmični, na koncu pa spevno občutljiv, eleganten, a še vedno v tempu latina, z veliko sinkopiranimi ritmi.
Danzone temeljijo na glasbi mehiške regije Veracruz. Danzón št. 2 je bil vključen v program Mladinskega orkestra Simon Bolívar pod taktirko Gustava Dudamela na njihovi turneji po Evropi in Združenih državah Amerike leta 2007. Skladba je odprla tudi vrata za odkritje drugih skladateljevih del, ki se vse pogosteje izvajajo po vsem svetu in v veliki meri v Latinski Ameriki. Njegovi Danzone se uporabljajo za baletne produkcije po vsem svetu. Márquez je priljubljen skladatelj med latinskoameriško javnostjo in velja za enega najpomembnejših mehiških skladateljev svoje generacije.
Težko slovo
V Ljubljani je sinoči kot drugi dodatek zaigrala tretji stavek Precipitato iz Sedme sonate Sergeja Prokofjeva, ki ga je bil nekoč igral Ivo Pogorelić. Meni se je on zdel takrat močnejši. Ne nazadnje je imel močnejše roke in je bila njegova igra pravi ekrazit. Ampak tudi ona je pianistično eksplodirala.
Odhod
Marijan Zlobec