Adda Simfonica Alicante je svoje gostovanje na 74. Ljubljana Festivalu zaključil s koncertom, na katerega je povabil dva svetovna solista: violinista Pinchasa Zukermana in violončelista Enrica Dinda. Dirigiral je šef dirigent Josep Vicent.
Pinchas Zukerman in Josep Vicent, vse fotografije Marijan Zlobec
Simfonični orkester avditorija Alicante ADDA je postal pomemben del španskega glasbenega življenja in se uveljavil tudi mednarodno. Odlikujejo ga širok repertoar, inovativno programiranje, slogovna raznolikost in prepoznaven zvočni značaj. Sodeluje s priznanimi dirigenti in solisti ter se posveča sodobni glasbi, opernim in scenskim projektom ter izobraževalnim programom.
Pinchas Zukerman se je z dinamično igro obrnil k orkestru, da bi ga še bolj spodbudil k interpretaciji
Njegova diskografija vključuje posnetke za založbi Warner Classics in Aria Classics, orkester pa je prejel več nominacij za nagradi grammy in latin grammy ter je dvakratni dobitnik nagrade Španske glasbene akademije. Navezava na Ljubljana Festival se je izkazala za uspešno, tako da so v teku pogovori še za nekatere posebne ali redkejše programe.
Josep Vicent je eden vidnejših španskih dirigentov svoje generacije, znan po umetniški širini, karizmi in inovativnem programiranju. Od leta 2015 je umetniški in glasbeni direktor Avditorija province Alicante ter glavni dirigent njegovega simfoničnega orkestra. Dirigiral je številnim vodilnim orkestrom, med njimi Londonskemu simfoničnemu orkestru, Rotterdamskemu filharmoničnemu orkestru, Gewandhaus orkestru Leipzig, Kraljevemu liverpoolskemu
filharmoničnemu orkestru in Orkestru Slovenske filharmonije. Sodeluje tudi z uglednimi opernimi hišami, kot so Kraljevo gledališče v Madridu, Veliko gledališče Liceu v Barceloni in Opera Leipzig. Posebno pozornost namenja sodobni glasbi, operi, glasbenemu gledališču in interdisciplinarnim projektom.
Enrico Dindo
Camille Saint-Saëns (1835–1921) je bil eden najplodovitejših skladateljev svoje generacije. Njegova dela odlikujejo mojstrska tehnika, jasnost, spretnost, občutek za sorazmerja in brezhibna upodobitev tistega, kar je mogel doseči v mejah svojega obzorja. Njegova čustvenost in domišljija sta bili resda manjši od njegove zmožnosti za grajenje in piljenje, toda kolikor njegovim delom manjkata gorečnost in globina, ju skoraj docela nadomeščata tehnična veščina in uglajenost. Prvine njegove glasbene osebnosti so po naravi zelo raznovrstne, vendar se zdi, da so presenetljivo povezane. Predvsem pa njegovo glasbo preveva duhovitost – zaradi te lastnosti se je lahko loteval najbolj pustih umetniških oblik in jih napravil znosne.
Enrico Dindo je igral ognjevito
Koncert za violončelo št. 1 v a-molu, op. 33 je delo v treh stavkih in se izvaja brez premora. Rapsodična in krepka téma, s katero se koncert začenja, je uporabljena kot člen za povezavo; druga téma prvega stavka je bolj lirična in nežnega značaja. Drugi stavek, Allegretto, zaznamuje nežna, rahla in ljubka govorica, ki jo je skladatelj mojstrsko obvladal. Zadnji stavek je virtuozna glasba, v kateri lahko solist blesteče dokaže svoje tehnične zmogljivosti. To je glasba, ki kar elektrizira poslušalca. (Iz programa Ivane Mrzlikar).
Camille Saint-Saëns: Koncert za violončelo št. 1 v a-molu, op. 33
I. Allegro non troppo
II. Allegretto con moto
III. Molto allegro
Zahvala
Enrico Dindo je violončelo začel igrati pri šestih letih in pozneje študiral pri Antonu Janigru. Leta 1997 je osvojil prvo nagrado na Mednarodnem tekmovanju violončelistov Mstislava Rostropoviča v Parizu, kar mu je odprlo pot do mednarodne solistične kariere.
Med letoma 2014 in 2021 je bil glasbeni direktor Simfoničnega orkestra Hrvaške radiotelevizije, med letoma 2022 in 2024 pa umetniški direktor Rimske filharmonične akademije. Poučuje na
glasbenih akademijah in konservatorijih v Italiji in Švici ter vodi mojstrske tečaje. Je član Nacionalne akademije sv. Cecilije v Rimu, nastopa pa na violončelu Pietra Giacoma Rogerija iz leta 1717, ki mu ga je v uporabo zaupala fundacija Pro Canale.
Enrico Dindo
Enrico Dindo je prišel v Ljubljano izredno pripravljen, čeprav je vskočil, a kar zna, zna. Njegova igra je bila prefinjena, prstna tehnika odlična, izraz mnogoplasten, z vso muzikalno občutenostjo, zvok njegovega violončela je plemenit, s poudarjeno barvitostjo in niansami, ki jih takoj zaslišiš, ko imaš ne le odličnega glasbenika, ampak tudi inštrument. Nasploh bi morali biti najboljši inštrumenti v stalni uporabi, ne pa v glasbenih muzejih. Violine ne gledam, ampak jo poslušam, prav tako violončelo.
Enrico Dindo
Dindo je zelo samozavesten, a hkrati preprost, izhaja iz države s sijano glasbeno zgodovino in tradicijo, z mesti, ki so stoletja bila tako v različnih državicah kot s svojo umetnostjo in njeno avtonomijo. Kako dober je bil solist, smo poslušali v kadenci. Spremljava je bila prefinjena, s precej soli. Dindo je želel koncert narediti čim bolj speven in globok, izpoveden, v zadnjem delu je hitrost interpretacije stopnjeval, a ostajal čist, kar dokazuje njegovo izjemno tehniko igranja, skratka virtuoznost.
Orkester je solista spremljal z občutkom dialoga, a je bil na posameznih mestih tudi zelo dinamičen. Odličnost je nadaljeval do skupnega in efektnega konca.
Dirigent Josep Vicent je nasploh tip bolj odprtega, živahnega, lahko bi rekli atraktivnega, mediteranskega glasbenika, neklasičnega tipa, kar mu morda daje več možnosti ustvarjanja posebnih programov, sodelovanj in gostovanj. To je tista modernost, ki gleda v drugačen čas, se pravi naprej, ne nazaj. Je pa bila vprašljiva ves večer nekakšna bolj disko osvetljava odra; bele ali normalne odrske svetlobe je bilo najmanj, potem je bila svetlo morda, roza, rumena… To so si ustvarili kar sami, kot da je njihova vsakdanja koncertna praksa in pogoj nastopanja. Kdo ve, kaj se bo še dogajalo ?
Dindo si je za dodatek izbral Bacha.
Pinchas Zukerman
Ludwig van Beethoven (1770–1827) je imel v zgodovini glasbe eno najodločilnejših vlog. Primerjava njegovih zgodnjih in poznih del razkriva izjemen razvoj glasbenega jezika njegovega časa, pri katerem je bil eden ključnih pobudnikov. Klasične oblike je osvobodil dotedanjih omejitev, jim dal nove razsežnosti ter v glasbo vnesel izrazne globine, ki jih prej ni poznala. Njegova dela so postala prostor za neposredno izražanje človeškega čustva, notranjih
napetosti in različnih duševnih razpoloženj. Beethovnovo brezkompromisno preizpraševanje tradicije je bilo tesno povezano z njegovo osebnostjo. Bil je samozavesten, vihrav in nepopustljiv ter se pri ustvarjanju ni želel podrejati ustaljenim pravilom. Prav močna notranja potreba po svobodi se je izrazila tudi v njegovi glasbi, ki je postopoma presegala meje klasicizma in odpirala pot romantiki.
Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61 je Beethovnov edini dokončani violinski koncert. Že uvod orkestra je nenavaden: štirje enakomerni udarci pavk postanejo eden temeljnih gradnikov glasbenega dogajanja, iz katerih se razvije prva tema v pihalih. Sledi druga tema, prav tako predstavljena v pihalih, obe pa skladatelj v obsežnem stavku preoblikuje z izjemno domiselnostjo. V drugem stavku, Larghettu, se čas skoraj ustavi v spokojnem dialogu med orkestrom in solistom. Kratka kadenca nato neposredno vodi v finale, Rondo. Allegro, katerega glavna tema ima značaj živahnega ljudskega plesa, nasproti njej pa se pojavi bolj lirična
melodija violine. Tako se koncert izmenično giblje med simfonično širino in intimno izraznostjo solističnega inštrumenta. (Iz programa).
Ludwig van Beethoven: Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61
I. Allegro ma non troppo
II. Larghetto
III. Rondo. Allegro
Pinchas Zukerman je opravičil svoj sloves svetovno znanega koncertanta. Igra zelo samozavestno, a je vtis, kot da se ne trudi, ker vse zna in mu je celo prelahko, tako da dobimo kak trenutek vtis skorajda kakšnega violinskega showa seveda bolj ameriškega tipa, ko se je na primer obrnil k orkestru in igral zanj, kot da jim mora pomagati, nam v dvorani pa kazal hrbet.
Koncertna izkušnja pol stoletja se zdi kot nekaj samoumevnega, logičnega, že konsumiranega, a zaverovana v svoje nedvomno veliko koncertne sposobnosti, znanje, izkušnje, ambientalno pogojenost in izziv festivala s svojim občinstvom. A vtis je, kot da je za solista vse prelahko, oziroma vse izzive koncerta z lahkoto premaguje, kot nekakšen violinski mag ali čarodej. Morda pa je vendarle bil najmočnejši v skoraj jokajoči izpovedi.
Problem Beethovnovega koncerta je v tem, da ima že v zelo dolgem prvem stavku vse sestavine celotnega koncerta, vključno z izjemno kadenco, tako da se je občinstvu po sijajno izvedenem koncu stavka zdelo, kot da je koncerta konec in je nastop izzval spontan ter dolg aplavz. Potem pa sledi skorajda šok s še dvema stavkoma. Dirigent je v skladu z Beethovnovim zapisom na koncu drugega stavka: attacca subito il rondo prehod med drugim in tretjim stavkom povezal. Tu je dal vrsto priložnosti odličnim pihalcem: oboa, klarinet, rog, fagot, trobenti, flavta in pavke. Zukerman pa je svojo lahkotno interpretacijo le še nadaljeval.
Pinchas Zukerman je ob koncu povabil občinstvo, da zapoje, ko bo kot dodatek zaigral Brahmsovo Uspavanko za otroke. Med njegovo igro smo zapeli, ne sicer zelo glasno, a se je vseeno slišalo.
Peter Iljič Čajkovski (1840–1893) je v svoji glasbi združil izrazito osebno občutljivost, melodično invencijo in dramatično moč. Njegov izjemno obsežni opus sega od oper in baletov do simfonične, koncertne in komorne glasbe. Med najpomembnejša dela njegovega ustvarjanja nedvomno sodi šest simfonij, v katerih je mogoče slediti vse bolj osebnemu in izpovednemu značaju njegovega glasbenega jezika.
V njih se prepletajo različni načini glasbenega izražanja – od liričnih, skoraj intimnih odsekov do velikih orkestrskih vrhuncev, pri čemer je značilna predvsem njegova sposobnost ustvarjanja močnih kontrastov in postopnega stopnjevanja glasbene napetosti.
S Simfonijo št. 4 v f-molu, op. 36, napisano v letih 1877-1878, se je Čajkovski odmaknil od nacionalno obarvanega simfoničnega koncepta svojih prvih treh simfonij in jo ustvaril z izrazito osebno noto. Posvečena je Nadeždi von Meck, skladateljevi pomembni pokroviteljici in zaupnici, s katero je vzdrževal obsežno pisno korespondenco. V njej je svojo simfonijo opisal kot odsev globokega notranjega boja med človekom in usodo.
Motiv usode, ki se pojavi že na začetku prvega stavka, postane eden osrednjih povezovalnih elementov celotne simfonije. Čajkovski tako ne gradi simfonije kot enotne pripovedi, temveč kot zapleteno zaporedje kontrastnih duševnih stanj. V zadnjem stavku se po začetnem motivu usode razpre silovita in energična glasba. Čajkovski vanjo vključi tudi rusko ljudsko melodijo, s čimer se osebna drama poveže z bolj kolektivnim občutjem. A tudi v na videz zmagoslavnem koncu ostaja napetost, ki je zaznamovala celotno delo. (Iz programa).
Peter Iljič Čajkovski: Simfonija št. 4 v f-molu, op. 36
I. Andante sostenuto – Moderato con anima
II. Andantino in modo di canzona
III. Scherzo. Pizzicato ostinato. Allegro
IV. Finale. Allegro con fuoco
Trobilci
Dirigent Josep Vicent obožuje Čajkovskega, kar je prav. Izbor njegove Četrte simfonije pa se za nas zdi nekako bolj šolsko vzgojni program, čeprav je res, da na Festivalu Ljubljana te simfonije nismo slišali že zelo dolgo.
Priprava na dodatek
Vicent je moral izbrati neko programsko zaokroženost iz po svoje različnih glasbenih svetov, ki se morda privlačijo, ni pa nujno. Spet smo pri vprašanjih, zakaj Kitajci izvajajo Brahmsa, Rimljani spet Brahmsa, Španci vse razen svojih… Vedno nastopi vprašanje glasbene in kulturne identitete celo največjih narodov. Sam mislim, da niso dovolj samozavestni.
Razlaga
Iskanje karakterja glasbe Čajkovskega je v genetiki, čeprav ne bi mogel reči, da pizzicato v tretjem stavku ni bil odličen, ali da v četrtem stavku ni bilo dovolj dramatike, a vendarle ne dovolj ruske čistosti vseh violin, kaj šele ognjevitosti slovanskega sveta, ki bi pri izvedbi kakšnega najboljšega ruskega orkestra pokazal pravcati dramski in dinamični šok. A s stilom, ki ga je bilo pri Špancih manj in se njihov zvočni ekrazit ne more primerjati z ruskim.
Projekt sodelovanja občinstva
Očitno je Slovenija nekje na sredi: geografsko, nacionalno, kulturno, glasbeno; združuje in ločuje, se odloča po potrebi ali po ob čutku. Aplavzov in ovacij je bilo dovolj, tako da smo slišali kar dva dodatka, seveda ne brez napotkov dirigenta, kako naj pri španskih bolj glasbeno ljudskih sekvencah kot kompozicijah sodelujemo. In smo.
Sodelovali bomo
Marijan Zlobec