V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bil sinoči posebno redek in dragocen koncert, ki ga je zasnoval slavni dirigent sir John Eliot Gardiner s svojim zborom in orkestrom The Constellation. Za gostovanje v Ljubljani je izbral dve redkeje izvajani deli sicer slavnih skladateljev: Pesem usode Johannesa Brahmsa, op. 54 in Simfonijo št. 2 Hvalospev Felixa Mendelssohna Bartholdyja.
Koncert, vse fotografije Marijan Zlobec
Sir John Eliot Gardiner velja za enega najvplivnejših dirigentov današnjega časa in ključno osebnost gibanja za historično izvajalsko prakso. Kot ustanovitelj in umetniški vodja Monteverdijevega zbora, Angleških baročnih solistov in Revolucionarnega in romantičnega orkestra je odločilno vplival na historično ozaveščeno razumevanje glasbe od renesanse do romantike. Njegove interpretacije združujejo historično ozaveščenost, svežino in izrazno moč. Redno sodeluje z najpomembnejšimi svetovnimi orkestri, kot so Londonski simfonični orkester, Dunajski in Berlinski filharmoniki ter Kraljevi orkester Concertgebouw. Njegova diskografija obsega več kot 250 posnetkov, za katere je prejel številna priznanja, med njimi dve nagradi grammy in več nagrad gramophone kot katerikoli drug še živeči umetnik. Leta 2024 je ustanovil Springhead Constellation, znotraj katere delujeta Orkester in Zbor The Constellation, s katerima nadaljuje ambiciozne in obenem dostopne mednarodne projekte.
Gardiner je v glasbenem svetu vse življenje, do svoje sedanje starosti 83 let. Zanj je značilna raziskovalna narava pristopa do intertretiranih umetnin, dokomponiranje ali aranžiranje drugače napisanih del, kar smo v Ljubljani opazili pri dodatku, ki ga je izbral z Duhovno pesmijo – Geistliches Lied, op. 30 Johannesa Brahmsa.
Dinamika Gardinerjevih sodelovanj in gostovanj, ustanavljanja svojih ansamblov, spreminjanja zasedb, iskanje zvoka starih inštrumentov, ki se najbolj prilegajo času nastanka samih glasbenih del, spoštovanja starejših glasbenih obdobij, največ do romantike, jubilejev, velikioh imen ali osebnosti, izhajajo iz njegovega osebnega duhovnega profila, ki se je z leti in desetletji samo še poglabljal.
Po koncertu v Ljubljani je bil zelo zadovoljen, ker občinstvo po izvedbi Mendelssohna ni zaploskalo, ampak je sledilo njegovim rokam, ki so ostajala v zraku vsaj še pol minute, ko je dvorana ostala tiho kot miš, kar ga je zelo ganilo.
Prišlo je tudi do vprašanja, zakaj ne bi tak koncert imeli raje v kaki ljubljanski cerkvi, pa je Darko Brlek odgovoril, da Cerkev koncertov ne dovoli več, tako kot so bili včasih. Kot se je izkazalo, so si angleški gosti sami ogledali tako frančiškansko cerkev kot stolnico. Povedali so tudi, da so sedaj na turneji in da bodo isti program septembra izvedli v katedrali v Pisi.
Gardiner je povedal, da so imeli prve koncerte na sedanji koncertni turneji z istim programom najprej v Santanderu (Palacio de Festivales de Cantabria), potem v San Sebastianu ( Kursaal Donostia). V Ljubljani je bil tako že tretji koncert. Turnejo nadaljujejo v Bremnu, Ravellu (Belvedere Di Villa Rufolo), Meranu (Kurhaus Merano Stadttheater) in zaključujejo v Pisi (Cattedrale di Pisa).
Še bolj aktualno pa je, da je na predlog in vprašanje, ali bi lahko kmalu prišel še z izvedbo Bachove Maše v h – molu, BWV 232, s katero je povsod dosegel izjemne uspehe (Z Angleškimi baročnimi solisti in Zborom Monteverdi) in so mu izvedbe prinesle veliko nagrad, pa je Gardiner odgovoril, da načrtujejo podobno turnejo prihodnje leto in da bi načeloma z Bachom lahko prišel na 75. Ljubljana Festival proti koncu junija 2027. Gardiner je prav s to Bachovo mašo odprl novo dvorano Pariške filharmonije leta 2015 in je imela svetovni odmev. (Koncert je prenašala televizija in je sedaj dosegljiv na YouTube). Med nekaj sto komentarji ob posnetku je nekdo zapisal: “Mislim, da Bachove Maše v h-molu do te izvedbe še nikoli nisem zares slišal. Zdaj razumem, kako resnično veliko delo je to. Hvala siru Johnu in vsem izvajalcem.”
Johannes Brahms: Pesem usode, op. 54 / Schicksalslied, Op. 54
I. Počasi in otožno / Langsam und sehnsuchtsvoll
II. Allegro
III. Adagio
Johannes Brahms (1833–1897) je imel do literarne besede vse življenje poseben odnos. Ob glasbi je bila literatura ena njegovih velikih osebnih ljubezni in strasti, zato ne preseneča, da je pri
pisanju vokalnih in vokalno-instrumentalnih del posegal po najbolj izbranih besedilih. Vokalna glasba ni bila obrobni dodatek njegovemu opusu, temveč eden njegovih stebrov. Brahms jo je
pogosto komponiral takrat, ko ga je pritegnilo literarno delo ali pesnik, zanimala pa so ga predvsem besedila, ki so odpirala prostor za glasbeno poglobitev in razširitev. Pri uglasbitvah ga je
še zlasti privlačila možnost, da glasba iz besedila izlušči njegovo temeljno razpoloženje, metrum, ritem in obliko. Pesem ga je morala navdušiti z vsebino in zvenom, in šele ko je začutil, da lahko
glasbeno razširi njeno bistvo, se je lotil komponiranja.
Pesem usode, op. 54 je nastala na podlagi pesmi iz romana v pismih Hiperion Friedricha Hölderlina. Brahms jo je začel snovati poleti 1868, ko je pri prijatelju Albertu Dietrichu v Wilhelmshavnu našel Hölderlinove verze. Delo je dokončal maja 1871, največ težav pa
mu je povzročal sklep, saj besedilo postavlja ostro nasprotje med svetom blaženih božanskih bitij in človekovim nemirnim bivanjem. Skladba je formalno razdeljena na tri dele. Uvodni stavek v
Es-duru prinaša mirno, svetlo in skoraj lebdečo glasbo sveta bogov, ki se začne z besedami »Tavate v svetlobi« (“Ihr wandelt droben im Licht“). Osrednji Allegro v c-molu se nato ostro obrne k človeku in njegovemu nemiru, padanju in nezmožnosti trajnega počitka: »Vendar nam ni dano« (“Doch uns ist gegeben“). Brahms sprva ni našel načina, kako po tej temni podobi človeške usode
končati skladbo, zato jo je, namesto da bi ponovil uvod, sklenil z orkestrskim postludijem v C-duru. Ta ne izbriše tragične vsebine Hölderlinove pesmi, vendar jo obda s svetlobo, zato Pesem usode učinkuje kot premislek o človeški minljivosti, v katerem se krutostusode za hip sreča z možnostjo utehe. (Iz programa Jana Prepadnika).
Brahmsova kompozicija je sorazmerno krajša, da bi po njeni izvedbi takoj imeli odmor, zato se je Gardiner odločil, da bo ves koncert potekal sklenjeno, kar se je izkazalo za odlično potezo. Njegova želja je poglabljanje ne le izvajalcev, ampak tudi poslušalcev in gledalcev v samo vsebino petega, zato so bili na displeju projicirani slovenski prevodi besedil, žal ne brez napak oziroma tehničnih pomanjkljivosti, in je nekajkrat besedila kar zmanjkalo.
Gardiner išče ne le glasbeno identiteto največjih skladateljev, ampak proučuje tudi poreklo tekstov, bodisi da so to čisto cerkvene, liturgične narave, še raje pa opazuje izvirnost samih pesnikov z izvirno religiozno vsebino.
Skladba je napisana za dve flavti, dve oboi, dva klarineta, dva fagota, dva roga, dve trobenti, tri pozavne, timpane, godala in štiriglasni zbor. Kot smo videli, so angleški gosti Brahmsa izvajali na starih pihalih in trobilih. Pri godalih tega ni bilo opaziti.
Veselo tavate v svetlobi, skozi čudovite dvorce, prebivalci v deželi duhov! Svetlobni nebeški vetriči se vas nežno dotikajo, kot prsti, ko spretno prebujajo strune harfe.
Brez strahu, kakor speči dojenček, prebivajo blaženiki; čisti ohranjeni, kakor neodprti cvetovi, večno cvetoči, njihova duša vesela in njihov nebeški pogled obdarjen z mirno nenehno jasnostjo.
Ni nam dodeljeno ni mirnega zavetja, da bi našli; omahujejo, propadajo, ubogi trpeči smrtniki slepo kot trenutek sledi trenutku, kot voda z gore na goro gnana, usojena izginotju spodaj.
To je iz Hölderlinove poezije. Dietrich se v svojih zapisih spominja, da je Brahms navdih za skladbo prvič dobil med opazovanjem morja: “Poleti je Brahms spet prišel (v Wilhelmshaven), da bi se z nami in Reinthalerjevimi podal na nekaj izletov po okolici. Nekega jutra smo se skupaj odpravili v Wilhelmshaven, saj si je Brahms želel ogledati veličastno pomorsko pristanišče. Na poti tja je bil naš prijatelj, ki je bil običajno tako živahen, tih in resen. Opisal je, kako je zgodaj zjutraj (vedno je bil zgodnji vstajalec) v knjižni omari našel Hölderlinove pesmi in da ga je Schicksallied globoko navdušila. Kasneje, po dolgem sprehodu naokoli in ogledu vseh zanimivosti, smo sedeli in počivali ob morju, ko smo daleč stran odkrili Brahmsa, ki je sam sedel na obali in pisal. To je bila prva skica za Schicksallied, ki se je pojavila kmalu zatem. Čudovit izlet, ki smo ga organizirali v Urwaldu, ni bil nikoli izveden. Pohitel je nazaj v Hamburg, da bi se posvetil svojemu delu.” (Wilhelmshaven je obalno mesto v Spodnji Saški v Nemčiji. Nahaja se na zahodni strani Jade Bighta, zaliva Severnega morja).
Odlična, občutljiva, mirna izvedba Brahmsa, v kateri so se izkazali vsi, je bila pravi uvod za daljšega Mendelssohna.
V izredno spodbudnem in bogatem okolju je odraščal Felix Mendelssohn Bartholdy (1809–1847), ki je bil od mladih nog obdan z glasbo, literaturo, umetnostjo in najvidnejšimi osebnostmi tedanjega časa. Kot vnuk filozofa Mosesa Mendelssohna in sin bankirja Abrahama Mendelssohna je pripadal družini, ki je imela v nemškem kulturnem prostoru posebno vlogo, čeprav se je morala v antisemitski družbi nenehno prilagajati pritiskom meščanskega okolja. Družina je zato priimku dodala še Bartholdy, otroci pa so bili krščeni in vzgojeni v protestantskem duhu, kar pri Mendelssohnu ni ostalo le zunanje znamenje prilagoditve. Njegova sakralna dela, zanimanje za koralno tradicijo in znamenita obuditev Pasijona po Mateju Johanna Sebastiana Bacha kažejo na skladatelja, ki ni samo pristno verjel v Boga, temveč je krščansko dediščino razumel kot živ del umetnosti in zgodovinski temelj nemške glasbene kulture.
Simfonija št. 2 v B-duru, op. 52, »Hvalospev« je nastala leta 1840 za leipziško praznovanje štiristote obletnice iznajdbe Gutenbergovega tiska. Povod je bil izrazito simbolen, saj je bila Gutenbergova prva natisnjena knjiga prav Biblija, ki je z razmahom tiska v nemškem jeziku dosegla širše množice. Mendelssohn dela ni razumel kot simfonijo v običajnem pomenu, temveč kot »simfonično kantato« v desetih delih. Že uvodna Sinfonija ima tri stavke in bi lahko delovala skoraj kot samostojna skladba. Kasneje se orkestru pridružijo zbor in trije solisti.
Besedilo je sestavljeno iz svetopisemskih odlomkov, zlasti iz psalmov, osrednja misel pa je zajeta v začetnem zborovskem vzkliku »Vse, kar diha, naj hvali Boga« (“Alles, was Odem hat, lobe den Herrn“). Delo pogosto primerjajo s Simfonijo št. 9 Ludwiga van Beethovna, saj se v obeh simfonični tok odpre človeškemu glasu. Mendelssohnova rešitev je vendarle drugačna, saj ne gre za posvetno himno bratstvu, temveč za sakralno zasnovan hvalospev, v katerem se pot od teme do luči poveže z močjo besede, razodetja in kolektivnega slavljenja.
V tem delu se tako združijo zgodovinski spomin, protestantska duhovnost, spoštovanje starejših glasbenih oblik in romantična simfonična širina – na presečišču med simfonijo, kantato in oratorijem. (Iz programa).
Felix Mendelssohn Bartholdy: Simfonija št. 2 v B-duru, op. 52, »Hvalospev«
I. Sinfonija
I. Maestoso con moto – Allegro
II. Allegretto un poco agitato
III. Adagio religioso
II. Vse, kar diha, naj hvali Boga / Alles, was Odem hat lobe den
Herrn
Trije pevski solisti
III. O, vi vsi, po Gospodu rešeni / Saget es, die ihr erlöst seid
durch den Herrn
IV. Vi vsi, ki vas odrešil je dobri Bog / Sagt es, die ihr erlöst seid
vor dem Herrn
V. Prišel je Rešenik / Ich harrete des Herrn
VI. Tesnoba smrti nas je vse objela / Stricke des Todes hatten
uns umfangen
VII. Že noč je minila / Die Nacht ist vergangen
VIII. Hvalimo vsi Boga / Nun danket alle Got
IX. Prepeval bom hvalno pesem / Drum sing’ich mit meinem
Liede
X. Vsa ljudstva, dajte Bogu čast / Ihr Völker, bringet her dem
Herrn
Mendelssohnov sakralni slavospev Bogu je izkazal morda nepričakovano religiozno držo samega skladatelja, a se je zdelo kot da se z njo identitetno ujema sam sir John Eliot Gardiner s svojim zborom, v katerem je bilo 35 pevk in pevcev, kar je za Gardinerja priljubljena sestava, saj misli, da lahko s tolikšnim številom odlično šolanih pevcev, ki sami lahko prihajajo iz zbora na sredino odra kot vokalni solisti, kar se je nekajkrat zgodilo. Duet sopranistk Hilary Cronin, Sam Cobb pa je pel tudi med inštrumentalisti; pozavnami in rogovi.
Med moškimi solisti je nastopil tenorist Jonathan Hanley. Gardiner pa je izkoristil še balkon pri orglah tako, da je sopranistka Hilary Cronin lahko pela zadaj skozi odprta vrata, sicer namenjena prihodu organista k inštrumentu. Opazili smo, da je Gardiner štiri kontrabase postavil na levo stran, poleg njega tri pozavne in štiri rogove, medtem ko je dve trobenti lociral povsem na drugo stran. Tako je dobil stereo trobilni zvok. Godal je bilo manj: 4, 6, 7, 9, 11. Skupaj 37. Opazno je ločevanje prvih violin na eno stran odra, drugih violin pa na drugo, kar je spet drugače, kot to počno naši orkestri.
Celotna izvedba je bila bolj podobna oratoriju, s popolno vdanostjo Bogu, stapljanja z njim, kar bi zlahka pokazalo celotno besedilo. Orkester, zbor ion solisti so se vedno bolj sami amngažirali, ko so videli napeto spremljanje avditorija. Ta je povsem poglobljken v izvedbo na koncu sledil dvignjeni roki dirigenta in ves čas ni zaploskal, kar je dirigentu dalo možnost odmeva duhovnosti še po izvedbi, kar ga je, kot je povedal kasneje, zelo impresioniralo in ganilo.
Sledile so dolge ovacije, aplavzi, predstavitve solistov in skupin, podeljevanje rož in vina. Ter omenjeni dodatek.
Marijan Zlobec