Na 74. Ljubljana Festivalu je ponovno gostoval španski Simfonični orkester Avditorija Alicante ADDA pod vodstvom svojega umetniškega vodje in šefa dirigenta Josepa Vicenta. Tokrat je imel kar dve predstavi slavnega baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva, čaka pa ga še simfonični koncert v četrtek.
Romeo in Julija, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Predstavi so napovedovali kot sodobno interpretacijo baletne klasike Romeo in Julija. Umetniško zasnovo predstave je prevzela španska koreografinja, plesalka in pedagoginja Asun Noales, ustanoviteljica sodobne plesne skupine OtraDanza in mednarodnega festivala Abril en Danza ter ustanovna članica Španske akademije uprizoritvenih umetnosti.
Romeo se poslavlja od Julije
Glasbeno izvedbo je oblikoval Simfonični orkester Avditorija Alicante ADDA pod vodstvom svojega umetniškega vodje in šefa dirigenta Josepa Vicenta.
Ljubezen
V bistvu sta sodelovala ali med seboj trčila dva koncepta in sestava; eden plesni, drugi orkestrski. To se je opazilo in zaznalo. Orkester in Vicent v zadnjih letih redno nastopata na poletnem festivalu v Ljubljani, med drugim v sodelovanju z gledališko skupino La Fura dels Baus, ter svoj repertoar uspešno uvrščata v različne glasbeno-gledališke projekte. Ampak eno je sam v bistvu zelo mlad orkester, drugo pa so vsi drugi sodelavci. Uspeh projektov je v prilagajanju in ujemanju nastopajočih v eno umetniško celoto. Tu pa nastopi vrsto problemov, kot jih npr. nismo opazili pri gostovanji Teatra Mariinski iz Sankt Peternburga pred leti z istim baletom.
Julija in Romeo
Koncept predstave se ni v celoti ujel med glasbeno izvedbo in koreografijo, ki je balet izvedla precej po svoje, manj pregledno in členjeno; namesto da bi sodobna španska verzija baleta zgodbo izostrila in naredila prepričljivo, je uporabila elemente, ki celoto motijo in kazijo, kot na primer opredeljevanje temeljnega spodada, ki pripelje do Tybaltove smrti, za dvoboj, pri katerem plesalka prinese tablo z napisom 3 round, kar je vsebinski absurd in nima nobene zveze ne s Prokofjevom, še manj z Verono, a s sodobno špansko verzijo, kot jo podpisuje koreografinja Asun Noales.
Plesna skupina je bila dobro pripravljena
Asun Noales je ena najpomembnejših španskih sodobnih koreografinj in ustanoviteljica Plesnega ansambla OtraDanza, ki ga vodi od leta 2007. V svojem ustvarjanju raziskuje telo kot nosilca pripovedi ter združuje sodobni ples, gledališče in vizualno poetiko. Njene predstave zaznamujejo izoblikovana gibalna govorica, čustvena izraznost ter tesna povezanost glasbe, prostora in odrske podobe. Za svoje delo je prejela številna priznanja in redno gostuje na uglednih festivalih doma in v tujini. V zadnjih letih intenzivno sodeluje s Simfoničnim orkestrom Avditorija Alicante ADDA in dirigentom Josepom Vicentom pri projektih, ki povezujejo simfonično glasbo in sodobni ples.
Prizor iz Romea in Julije
Plesni ansambel OtraDanza je priznana španska skupina sodobnega plesa, ki jo je ustanovila koreografinja Asun Noales. Uveljavila se je z avtorskim pristopom, v katerem se prepletajo ples, gledališče, vizualna umetnost in glasba. Njene predstave odlikujejo izoblikovana telesna govorica, močna dramaturgija ter raziskovanje sodobnih družbenih in človeških tem. Skupina nastopa na pomembnih festivalih v Španiji in tujini ter sodeluje z uglednimi glasbenimi ustanovami in orkestri.
Temna plat plesne izpovedi napoveduje smrt
Balet Romeo in Julija je nastal v letih 1935 in 1936 po istoimenski tragediji Williama Shakespeara, ki že več kot štiri stoletja navdihuje skladatelje, dramatike, slikarje in koreografe. Čeprav je zgodba o tragični ljubezni med pripadnikoma sprtih veronskih družin Montegov in Capuletov ena najbolj znanih literarnih pripovedi vseh časov, ji je Prokofjev vdihnil povsem novo glasbeno razsežnost.
Njegova partiturna zasnova presega zgolj spremljavo plesu – orkester postane enakovreden pripovedovalec, ki razkriva čustva, notranje konflikte in psihološki razvoj posameznih likov. Balet je nastal po naročilu leningrajskega Gledališča Kirov (današnjega Marijinega gledališča), vendar je bila pot do prve uprizoritve vse prej kot preprosta.
Prokofjev je sprva skupaj z libretistoma Adrianom Piotrovskim in Sergejem Radlovom pripravil različico s srečnim koncem, saj je menil, da plesna umetnost težko upodobi smrt glavnih junakov. Takšni rešitvi so odločno nasprotovali gledališki ustvarjalci in poznavalci Shakespearovega dela, zato se je skladatelj vrnil k izvirnemu tragičnemu koncu. Kljub temu je bila partitura sprva deležna številnih zadržkov; plesalcem se je zdela ritmično prezahtevna, gledališča pa so jo označila za preveč simfonično in glasbeno zapleteno.
Odličen ansambel
Zaradi teh pomislekov je svetovna premiera baleta potekala šele leta 1938 v Brnu na Češkem. Prokofjev je že pred premiero iz baleta oblikoval dve orkestrski suiti, pozneje pa še tretjo suito ter deset skladb za klavir, s čimer je glasbi omogočil samostojno koncertno življenje. Čeprav je balet zvest Shakespearovi zgodbi, ga Prokofjev ne obravnava zgolj kot ljubezensko tragedijo. V ospredju so tudi nasprotja med mladostjo in svetom odraslih, med ljubeznijo in sovraštvom, med nežnostjo in nasiljem ter med posameznikovo svobodo in družbenimi normami. Prav zaradi teh univerzalnih tem delo ostaja izjemno aktualno tudi za sodobnega gledalca. Glasbena govorica baleta združuje izrazito ritmično energijo, bogato orkestrsko paleto in presunljivo liričnost.
Posamezni liki in dramatične situacije so oblikovani z značilnimi motivi, ki se skozi delo razvijajo in spreminjajo skupaj z zgodbo. Tako mogočni, skoraj ceremonialni zven Plesa vitezov ponazarja neomajno moč in ponos družin Montegov in Capuletov, medtem ko nežne melodije, povezane z Julijo, razkrivajo njeno mladostno nedolžnost, notranjo rast in ljubezensko predanost. Romeo se iz brezskrbnega mladeniča postopoma razvije v tragičnega junaka, kar Prokofjev izrazi z vedno bolj poglobljeno in dramatično glasbeno govorico.
Romeo in Julija
Prav sposobnost, da z glasbo razkriva psihološke odtenke in notranji svet likov, uvršča Romea in Julijo med najizrazitejše baletne partiture vseh časov. Delo presega okvir plesne spremljave in se uveljavlja kot mogočna simfonična freska, v kateri se mojstrska orkestracija, dramatična napetost in lirična lepota združujejo v eno najpretresljivejših glasbenih pripovedi 20. stoletja. (Iz programa Ivane Mrzlikar).
Kako je bila vsebina Romea in Julije predstavljena v koncertnem listu
Prvo dejanje: V Veroni vlada dolgoletno sovraštvo med plemiškima družinama Montegov in Capuletov. Njuni privrženci se spopadejo na mestnem trgu, dokler knez Verone ne zagrozi z najstrožjo kaznijo, če se bodo nemiri nadaljevali. Medtem se Romeo, sin družine Monteg, zaljubi v Rosalino, vendar njegova ljubezen ostaja neuslišana. Na domu Capuletov se pripravljajo na veliko plesno slavje, na katerem naj bi Julijo predstavili Parisu, ki si jo želi za ženo. Julija je sprva igriva in brezskrbna, vendar jo misel na načrtovano poroko vznemirja. Romeo se s prijateljema Mercuciem in Benvoliem skrivaj odpravi na slavje Capuletov. Zamaskirani vstopijo med goste. Ko Romeo zagleda Julijo, pozabi na Rosalino in se vanjo zaljubi. Tudi Julija takoj začuti močno privlačnost do skrivnostnega mladeniča. Ko spoznata, da pripadata sovražnima družinama, ugotovita, da njuna ljubezen kljub temu ni manjša.
Drugo dejanje: Romeo in Julija se po slavju srečata na vrtu Capuletov. Kljub nevarnosti si izpovesta ljubezen in skleneta, da bosta ostala skupaj. Romeo obišče patra Lorenza in ga prosi, naj ju poroči v upanju, da bi njuna zveza pomirila sprti družini. Lorenzo privoli. Romeo in Julija se skrivaj poročita. Njuna sreča pa ne traja dolgo. Na ulicah Verone izbruhne nov spopad med Montegi in Capuleti. Mercucio se zaplete v dvoboj s Tybaltom, Julijinim bratrancem. Romeo skuša preprečiti spopad, vendar Tybalt Mercucia smrtno rani. Romeo v navalu jeze ubije Tybalta. Knez Verone ga kaznuje z izgonom iz mesta. Romeo se mora posloviti od Julije in zapustiti Verono. Julijin oče medtem vztraja, da se mora poročiti s Parisom. Julija ga prosi, naj poroko odpove, vendar njen oče ostane nepopustljiv.
Sklepni aplavz z občinstvom
Tretje dejanje: Julija se znajde v brezizhodnem položaju. Ker ne želi poroke s Parisom, poišče pomoč pri patru Lorenzu. Ta ji ponudi načrt: zaužije naj napoj, ki bo povzročil navidezno smrt. Njena družina bo verjela, da je umrla, po prebujenju pa jo bo Romeo odpeljal iz Verone. Julija se kljub strahu odloči za tvegani načrt. Sama v sobi zaužije napoj in globoko zaspi. Zjutraj jo družina najde negibno in verjame, da je umrla. Namesto poročnega slavja se Capuleti pripravljajo na njen pogreb. Patru Lorenzu medtem ne uspe pravočasno obvestiti Romea o načrtu. Sporočilo, ki naj bi mu pojasnilo, da Julija ni zares mrtva, do njega ne prispe.
Četrto dejanje: Romeo izve, da je Julija umrla, in se vrne v Verono. Odpravi se k njenemu grobu in jo tam najde na videz mrtvo. Ker verjame, da je izgubil svojo ljubezen, zaužije strup in umre ob njej. Kmalu zatem se Julija prebudi in ob sebi zagleda mrtvega Romea. Ko spozna, kaj se je zgodilo, v obupu vzame njegovo bodalo in si vzame življenje. Oba zaljubljenca najdeta smrt, njuna tragedija pa končno razkrije nesmiselnost sovraštva med družinama. Montegi in Capuleti ob njunih telesih dojamejo posledice dolgoletnega spora. Sovraštvo, ki je mlada zaljubljenca ločilo, se konča šele v trenutku njune smrti.
Solisti
Take zgodbe, kot jo je uglasbil Sergej Prokofjev na odru Cankarjevega doma v resnici nismo videli. Pogum predelave baleta v svoj plesni produkt je eno, prepričljivost uprizoritve za gledalce pa drugo. Takoj se je pokazala zadrega razumevanja drugačne verzije in razlage in predstava ni bila sprejeta s kakšnim velikim aplavzom že po prvem dejanju oziroma pred odmorom.
Preglednost
Vse se je dogajalo v nekakšnem velikem peskovniku, v omejenem prostoru, ki ni potreben in bi ga zelo pogojno lahko imeli za kak veronski trg. Veliko Slovencev je že bilo v Veroni in so obiskali Julijino hišo in junakinjo prijeli za roko bronastega spomenika. Poznajo konflik Montegov in Capuletov, skrivno poroko obeh ljubimcev, pa Julijino navidezno smrt, Romeov samomor ob tem spoznanju, in zatem Julijino zaužitje strupa.
Dvoboj Romea in Tybalta
Namesto tega gledamo Julijin prizor z jabolko, ki ga v resnici ne poje, potem sicer dober prizor z Julijino navidezno smrtjo, Romeovim prihodom, spoznanjem, da je Julija umrla, neizmerno žalostjo in na koncu samomorom, potem Julijinim prebujenjem, splezanjem na streho hiše, ki je v bistvu kocka, potem pa skok v smrt, kot da bi bila kakšna rimska Puccinijeva Tosca ali Wagnerjeva Senta v Bayreuthu.
Tybaltova moč
Predstava je imela dva individualna plesna vrhunca: spopad Romea in na videz precej močnejšega Tybalta, ki je ponudil celo panoramo ne le plesnih, ampak tudi rokoborskih veščin, velike elegance, dvigovanja, kriljenja, izmenjave položajev… do bolj kot ne trenutka neugodnosti, ki jo Remeo v sekundi izkoristi in Tybalta zabode.
Tybalt je mrtev
Vrhunec je bil ljubezenski ples Romea in Julije, ki je bil ne le dolg, ampak je imel izjemne preobrazbe položajev, dotikov, objemov, pogledov, zaupanja, upanja, prepletanja hipnih emocij, skoraj v pijanosti v sprostitvi vseh družbenih ali družinskih zavor, tako rekoč zgolj popolna svoboda bivanja. Vendar pa je bil vtis, kot da sta oba plesalca premočna in prestara, kakšne mladostniške ljubkosti tu ni bilo. Bolj je prevladovala plesna moč, znanje, izurjenost, skratka vrhunskost, ki je bila razvidna.
Žalost
Delitev plemiških družin je bila plesno slabša, bolj kot nenehno neko spogledovanje in izzivanje, v nadaljevanju pa je plesna skupina nastopila zelo usklajeno in čisto, z mnogimi elementi sodobnega plesa, ki je bil sam po sebi zelo prepričljiv, tako da smo se lahko prepustili zgolj plesnemu vtisu, ne pa toliko strukturi zgodbe ali dogajanja.
Objokovanje Tybalta
Ta koncept plesne skupine kot samostojnega elementa, se je odmaknil od Shakespearea in Prokofjeva, tako da smo gledali sodobni ples v svoji avtonomiji, skorajda kot kakšna parada plesa; koreografsko zelo čistega, ujemajočega se, brez napak, s sijajnim tempom in ritmom, profesionalno izdelanostjo, v bistvu osvobojeno zgodbene funkcije.
Ansambelska čistost
Če se spomnim Gounodove opere Romeo in Julija pred desetletjem v Salzburgu, je bil tam povsem drugačen svet.
Zakaj naj bi bila Španija drugačna od Verone, ne vem. Kakšne posebne pravice najbrž nima.
Plesna dinamika
Poleg koreografinje Asun Noales so pri predstavi sodelovali še Rosanna Freda, asistentka koreografije, Luis Crespo, scenograf, Ana Estéban, kostumografinja, Joaquín Hernández, oblikovalec luči.
Julija se zlomi in izgubi razsodnost
Scenograf Luis Crespo je z dvema kockama približno 3 m širokima in visokima simboliziral dve rodbini, ki sta si narazen, a se lahko tudi zbližata. Težko pa bi rekel, da je scena bila zelo privlačna za gledalca. Na sredini je bil omenjeni posebni prostor, kot da se mora vsi zgoditi na istem mestu.
Lepota ljubezenskega dotika
Ana Estéban je kot kostumografinja ubrala sodobno izbiro, pri čemer je klasični balet umaknila v sodobnost, v kateri so prevladovale široke obleke, ki pri plesu niso najbolj primerne, bolj bi se zdelo, da plesalca (npr. Romea) ovirajo. Barvni kontrast modro – svetlo vijolično se zdi ustrezen.
Scenografija detektivskih skrivnosti dveh hiš in rodbin
Joaquín Hernández je kot oblikovalec luči bil bolj diskreten. Osvetljeval je globalno sceno, ali pa jo je zatemnil, a kakšne privlačnosti za predstavo kot celoto ni odkril.
Med solističnimi plesalci sta bila vodilna najprej Romeo in Julija.
Julija ni mrtva
Romeo je bil Salvador Rocher. Izobraževal se je na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Frankfurtu. Kot plesalec je nastopal v ansamblu Deželnega gledališča Linz v Avstriji ter sodeloval z več plesnimi skupinami. Je soustanovitelj, umetniški direktor, koreograf in plesalec skupine Marroch ter umetniški direktor in koreograf projekta Mar Nuestro Álvara Lópeza Soriana. Kot koreograf je sodeloval tudi pri Projektu GoOD, z Mladinsko plesno skupino Gerard Collins in Gledališčem Maracaibo. Leta 2022 je prejel nagrado za najboljšega moškega plesnega izvajalca na podelitvi valencijskih nagrad za uprizoritvene umetnosti.
Njegova plesna prezenca je bila odlična, z vsemi niansami, a še bolj s fizično močjo ter nasploh karakterno zrelostjo, kar se siceršnji Romeovi mladosti oddaljuje. A taka je bila izbira interpretov vlog. V duetu z Julijo je izpričal vse vrline mojstrskega plesalca, a pravega vtisa erosa vendarle ne zapusti.
Julija je bila Rosanna Freda. Italijanska plesalka in koreografinja Rosanna Freda se je izobraževala v Italiji in Španiji ter se specializirala za sodobni ples v okviru Projekta GoOD in Mladinske plesne skupine Alicante. Leta 2019 se je pridružila ansamblu OtraDanza in nastopila v predstavah Prometej, Romeo in Julija, Arbre ter Smrt in deklica. Njena koreografija Evâpta je leta 2021 prejela prvo nagrado na festivalu Circuito Bucles ter bila predstavljena na festivalih Gatadans in Cuerpo Romo. Sodelovala je s koreografi Danielom Abreujem, Fernandom Troyo in skupino Nixie ter leta 2021 prejela štipendijo DescalzinhaDanza. Danes deluje tudi na področju produkcije ter sodeluje z zasedbami OtraDanza, Abril en Danza in A Pelo.
Romeo je mrtev
Rosanna Freda je bila zelo solidna, a je motila, kot rečeno, koreografska izbira, ki njene vloge ne dramatizira, ampak jo na koncu spremeni. Plesno je sama po sebi odlično pripravljena, ima vrsto nežnih elementov, a manj mladostne spontanosti, ekrazita izbruhov emocij. Vse je podrejeno lepoti in eleganci gibanja ter seveda ljubezenskega dueta ali ujemanja z Romeom, kar obema da veliko izraznih možnosti in je bilo v predstavi zelo vidno. To pa pomeni njun uspeh.
Take mentalitete Sergej Prokofjev nima
Plesni ansambel ansambel so sestavljali: David Barrera, Diana Grytsailo, Iván Merino, Alice Pieri, Laura Martín, Joel Mesa, Theo Vanpoperinghe, Jennifer Wallen, Samuel Olariaga in Araitz Lasa.
Zgolj iz navedbe ansambla, brez vlog, kot jih ima balet Prokofjeva, ni znano, kdo je plesal katero iz konkretnih ali obveznih vlog, kot so Tybalt, Mercucio, Paris…To ni korektno.
Julija v trenutku odločitve
Glasbena izvedba je najprej orkester iz glasbene jame precej dvignila, tako da smo ga bolj videli in slišali ter je bil stik s plesalci na odru močnejši. Ves del tolkal je bil postavljen na oder; in sicer na desno stran, gledano iz dvorane, ter na levi harfa, klavir in celesta.
Orkester je pod dirigentskim vodstvom Josepa Vicenta igral sicer zelo dramatičnega Sergeja Prokofjeva premalo angažirano dinamično, z željo pri briljanci, kar pomeni, da orkester ni tako vrhunski, kot bi si ga sam skladatelj želel in nanj mislil, ker je tako pisal. V partituri je veliko več glasbenega ekrazita, briljantnih tempov in izpeljav, na primer za visoka godala, ki jih orkester ni zmogel v vsej čistosti igre. Prav tako so bili premalo poudarjeni številni kontrasti kot različne sestavine baleta. Odlični pa so bili nekateri posamezniki, kot oboa, flavta, klarinet, fagot, trobenta, tuba… Omenjena postavitev na odru je bila zelo uspešna, omogočila je nekakšen zvočni stereo, a tudi zvok posameznikov, kot harfa, celesta, ksilofon.
Težko bi rekel, da je španska predstava Romea in Julije navdušila, čeprav je bilo na koncu veliko aplavzov in ovacij ter čisto na koncu še stoje. A pravega občutka velikega zadovoljstva nismo opazili.
Marijan Zlobec