Slovenska matica je v svoji dvorani pripravila odmevno predstavitev nove knjige dr. Jožefa Muhoviča Umetnost v živem in mrtvem kotu, ki se odziva na mnogoplastna likovna dogajanja s posebnim poudarkom na 20. stoletju.
Naslovnica
O razpravah s področij estetike in likovne teorije z naslovom Umetnost v živem in mrtvem kotu, ki so izšle v Matičini zbirki Razprave in eseji, se je z avtorjem, akad. prof. dr. Jožefom Muhovičem, in strokovnima recenzentoma
Prof. dr. Vid Snoj, akad. prof. dr. Jožef Muhovič, urednica Zarika Snoj Verbovšek in doc. dr. Leon Debevec, vse fotografije Marijan Zlobec
Zbirka Razprave in eseji
Jožef Muhovič: Umetnost v živem in mrtvem kotu
V knjigi zbrane razprave sodijo na področje estetike in na področje likovne teorije. Razvrščene so v tri ločene dele. V del z lapidarnim naslovom Umetnost so uvrščene estetiške razprave, v del Likovna umetnost likovnoteoretske, v del Umetnost v prostoru in času pa je avtor uvrstil dve razpravi, ki naj pokažeta teorijo na delu, se pravi njene potenciale in njene šibkosti, ko se »v živo« srečuje z umetnostnimi fenomeni.
V delu Umetnost srečamo razprave o umetnostni identiteti danes, nekdaj in v prihodnosti, razpravo o umetnosti in vrednotah, o umetnosti vmesnega časa, v katerem se moderna končuje, obdobja, ki bi jo nasledilo, pa na obzorju še ni, ter razpravo o mejah v umetnosti, lateralnih oziroma širokih in vertikalnih, ki se umetnikom postavljajo naproti v obliki presežnih znamk umetnostne »dodane vrednosti«.
Del, ki nosi naslov Likovna umetnost, je posvečen likovnim in likovnoteoretskim vsebinam. Začne se z razpravo o umetnostnem mediju, ki je infrastruktura vsake umetnosti in infrastrukturni pojem vsake teorije umetnosti.
Nadaljuje se z razpravo o različnosti med likovno in vizualno umetnostjo ter med likovno in vizualno hermenevtiko. Zadnja razprava v tem delu pa je posvečena slikarskemu stilu in dokazovanju avtorjeve hipoteze o njegovi aksiomatski naravi in organizaciji.
V del Umetnost v prostoru in času, v katerem naj bi se estetiška in likovnoteoretska teorija izkazali na odprtem terenu umetnostne fenomenologije, pa sta umeščeni dve razpravi: prva z naslovom Modernizem v vzvratnem ogledalu, v kateri se obe teoriji znajdeta na visoki planoti modernistične sekularne metafizike, in druga, v knjigi najdaljša razprava z naslovom Slovenska likovna umetnost po političnih prelomih 1945 in 1991. Njen prvi del, ki govori o slovenski umetnosti po letu 1945, je naslovljen Čas svetle prihodnosti in »temnega modernizma«, drugi del, ki obravnava umetnostno fenomenologijo pred osamosvojitvijo in po njej, pa nosi naslov Svit demokracije in horizonti poosamosvojitvenega časa. (Iz uradne predstavitve SM).
Knjiga slikarja, teoretika in likovnga pedagoga, akademika Muhoviča bo brez dvora naletela na odziv ne le v likovni umetniški sferi, ampak tudi v širši kulturi, saj se dotika tematike, ki opredeljuje celovito slovensko umetniško sfero. Ta je zadnja desetletja izjemna in govori o Slovencih kot glede na majhno število ljudi enem najbolj nadarjenih, ustvarjalnih in intelektualno razvitih narodov na svetu.
Banana vredna milijone ?
Na predstavitvi se je pokazala morda bolj umetna kot prava dilema o likovni ustvarjalnosti. Zdelo se je, kot da se je sam Muhovič ujel v past, ko je omenil svetovno odmevni dogodek z banano na razstavi, prilepljeni s prozornim lepilnim trakom na steno in prodano na avkciji za 2,5 milijonov dolarjev.
(Banano so v resnici prodali za 6,2 milijona ameriških dolarjev (5,9 milijona evrov). Banano je kupil vlagatelj v kriptovalute kitajskega rodu Justin Sun).
Maurizio Cattelan je svoje umetniško delo naslovil Komik
Muhovič se je bolj kot ne pustil zapeljati – tako kot vsa mednarodna publiciteta – uspešnosti, a tudi provokativnosti in predvsem nesmiselni dragosti “umetniškega dela”, premalo odločno pa je izpostavil skonstruiranost, da ne rečemo mafijskost celotnega podviga, s katerim so nekoga, ki naj bi bil najpomembnejši svetovni likovni umetnik tega trenutka, v hipu objavili vsi mediji, celo v Sloveniji.
Znamenita provokativna skulptura Maurizia Cattelana, banana, ki jo je na steno prilepil z lepilnim trakom na umetniškem sejmu Art Basel že leta 2019, je bila na dražbi avkcijske hiše Sotheby v New Yorku 20. novembra 2024 prodana.
V resnici je bil prodan certifikat: na dražbi niso prodajali materialnega dela, ampak certifikat o avtentičnosti in s tem pravico do ideje, kar pomeni, da je fizično banano mogoče zamenjati. Kot delo konceptualne umetnosti Komik sestoji iz certifikata o avtentičnosti in podrobnih navodih za pravilno razstavljanje. Delo je Cattelan zasnoval v nakladi treh izvodov in dveh poskusnih odtisih, kot se reče. En primerek hranijo v Muzeju Solomona R. Guggenheima v New Yorku. Muhovič je pri omembi te provokacije vse to zamolčal.
Kot je razvidno iz celo slovenskih medijskih objav, je Komik še pred newyorško dražbo bil na ogled v Londonu, Parizu, Milanu, Hongkongu, Dubaju, Tajpeju, Tokiu in Los Angelesu. Ni pa bil v brezzračnem prostoru v Moskvi, tako kot naš Dagan Živadinov, ki pa v Muhovičevi knjigi sploh ne nastopa, in to z nobenim projektom, niti z Nordungom ali Krstom pod Triglavom ali Gledališčem sester Scipion Nasice.
Je pa v knjigi opazno tisto, na kar je že pred desetletji v svoji primerjalni analizi opozoril dr. Jure Mikuž: da je sodobna slovenska likovna umetniška ustvarjalnost plonkala evropsko in svetovno in da ima malo izvirnega. A gre Muhovič v drugačno smer: v ugotavljanje temnega modernizma kot posledica izkušnje hudih medvojnih in še bolj povojnih časov.
Boljši je bil primer Muhovičeve omembe slavnega pisoarja Fontana Marcela Duchampa, ki sem ga bil nekoč videl na razstavi v beneški Palači Grassi in ni name naredil praktično nikakršnega “umetniškega vtisa”, a je vseeno svetovno znan. Tudi to je omenil Muhovič in ponovil slovenske medije, ki so Komika umestili med dela, kot je Fontana Marcela Duchampa, porcelanasti pisoar, postavljen na podstavek in podpisan s psevdonimom leta 1917, s katerim je umetnik poskušal na novo opredeliti, kaj vse je lahko umetnost.
Na predstavitvi pa nismo nič slišali o slovenski konceptualni umetniški skupini OHO, ki se je bila pozabila “obananiti”, da bi postala svetovno znana. Zdaj je prepozno. Je pa Muhovič OHO v knjigi omenil kot drugo neoavantgardo (1966 – 1971), a si pri njenem ovrednotenju bolj pomaga z dr. Jankom Kosom kot dr. Tomažem Brejcem. Predvsem pa vse to zanika Muhovičeve trditve o umetnosti v komunističnem režimu, v katerem je bil prav dr. Janko Kos sodelavec dr. Borisa Majerja v Marksističnem centru CK ZKS v projektu analize in avtorja knjige Strukturalizem že leta 1967 in v ponatisu 1978. Podobno niso omenjeni kranjski organizacijski, umetniški projekti Francija Zagoričnika.
So pa seveda omenjeni Laibach, Novi kolektivizem in Neue Slowenische Kunst, a bolj iz začetkov, če se spominjamo plakata s parodijo na Titovo štafeto, ki pa je motivno ukraden pri Richardu Kleinu iz leta 1938, kar so ugotovili kasneje in zagnali škandal…
Kje pa so IRWIN kot skupina in njeni člani ter številnimi mednarodnimi razstavami med Moskvo in Madridom, v ZDA in Benetkah…? Zgolj naštevanje – med Laibachom in Novim kolektivizmom – ne pove ničesar.
Jožef Muhovič je v svoji publicistiki za obdobje po letu 1991 o slovenski in z njo povezani mednarodni likovni umetnosti sorazmerno slabo razgledan; omenja nekaj razstav, kjer je sicer sam sodeloval, a to je bistveno premalo in s tem neobjektivno ali celo daleč stran od resničnega dogajanja. Tu nastopi “konflikt interesov”, ko teoretik vidi sebe še kot praktika. Po njegovem je namreč bila najodmevnejša – tudi v mednarodnem prostoru – in s tem najboljša razstava profesorjev na ALU: Emerik Bernard, Andrej Jemec, Herman Gvardjančič, Jožef Muhovič, Franc Novinc in Branko Suhy (med 2008 in 2018). S pripombo, da Muhovič čisto nikogar, tudi v kazalu imen, ne izpiše kot človeka po njegovem imenu in priimku. Kdo so v resnici Johns J., Gips J., Larguier L., Perl J. in še kakih dvesto drugih ? Isto je pri omembi literature.
Dr. Vid Snoj je aktualiziral Pabla Picassa in njegov stavek Jaz ne iščem, jaz najdem. To je vsekakor dvorezna ugotovitev. V Sloveniji jo je rad ponavljal Avgust Černigoj, slavni slovenski konstruktivist, ki naj bi bil po katalogu imen v Muhovičevi knjigi omenjen na strani 227, a ga tam ni, kasneje sem ga odkril na strani 277.
Černigoj je, po zadjih temeljitih analizah dr. Janeza Vrečka, bil v slavnem Bauhausu v Weimarju največ tri dni. (Sam mislim, da je bil vendarle malo več časa, sicer ne bi toliko vedel o vseh profesorjih, – Walter Gropius, Laszlo Moholy Nagy, Johannes Itten, Naum Gabo, Lyonel Feininger -, kot mi je bil pripovedoval v Sežani pred skoraj petdesetimi leti in sem intervju objavil v reviji Kras). Vrečko se sklicuje na datum pisma in njegovo vsebino, kar pa ni nujno, da se je to v resnici fizično zgodilo. Bil je bohem in se je lahko zelo hitro premislil in spremenil načrt (da bo kam odpotoval ali pa ne).
Muhovič slovenske prve likovne avantgarde podrobneje ne analizira; le omenja Antona Podbevška, Ferda Delaka in Avgusta Černigoja, sicer bi morda celo spoznal, da sta Černigojev konstruktivističi portret pesnika Srečka Kosovela in avtoportret svetovni likovni deli. To pa so že pred desetletji vedeli slovenski oblikovalci poštnih znamk, ko so ju izdali.
Muhovič je daleč od tistega, kar o tej avantgardi vsakdo lahko vidi že v stalni zbirki Moderne galerije.
Muhovič je na predstavitvi knjige spregovoril tudi o odnosu med teorijo in živo umetnostjo; ve, da ima teorija svoje meje, medtem ko je jezik umetnosti prostorski in relacijski. Teorija sledi umetniškemu dogajanju oziroma teorija umetnosti ne prehiteva. Tu se je spomnil Igorja Stravinskega, ki je leta 1938 ugotovil, da je umetnost po svoji naravi konstruktivna in dopolnjuje svet s tem, česar prej še ni poznal. Muhovič je spomnil, da so bili v 20. stoletju najbolj favorizirani ekscesni dogodki, ki pa so različne kvalitete. Likovna umetnost je zdrknila iz proizvajanja artefaktov v iskanje in razstavljanje faktov. Omenjeni Duchampov pisoar so leta 2004 razglasili za najvplivnejše delo 20. stoletja, ne pa najboljše. Muhovič je omenil kršiteljsko gesto, ko ničvredno postane večvredno, če človek to proglasi. Ob tem je omenil Josepha Beuysa, ki je predstavljal kiparstvo kot socialno strukturo, ki je spreminjala družbeno klimo in okolje.
Ob omembi fenomena z banano pa je Muhovič sklenil, da je umetnost danes vredna le, če gre na trg in tam požanje uspeh, sicer je neosebna ekspresija. Umetnost kaže, nad čim se inspiriramo in kaj vrednotimo.
Dr. Vid Snoj je govoril o umetnosti postmodernizma in njeni identiteti ter ugotovil, da je sodobna umetnosti oblikotvorna, vizualna pa ni.
Dr. Leon Debevec je opozoril na umetnost, ki prestane test časa. Kaj je umetniško relevantno ?
Problem Muhovičeve metodologije je v izbiranju, kar pa ne pomeni dejanske analize zgodovinskega dogajanja, ker je to bistveno obsežnejše in zahtevnejše, predvsem pa bi terjalo pravočasno sledenje vsemu v živo. Zgodovina umetnosti ni kabinetno dejstvo.
Slovenija bi morala končno začeti objavljati Kroniko 20. stoletja – v sto knjigah (kot ima to Avstrija). Izdaja Nove revije je bila do marsikoga povsem žaljiva (npr. do Cirila Zlobca, o katerem so najbolj vedeli le to, da je bil v osemdesetih letih proti slovenski oborožitvi).
Muhovič ni ravno avantgardni duh, kot je bil dr. Igor Zabel, ki pa v knjigi ne nastopa; ne kot teoretik v samem tekstu, ne v seznamu literature. Kaj zdaj ? Vsi lažejo, ki ga poznajo, dajejo njegovo nagrado, prirejajo mednarodne simpozije ? Pri omembi Mednarodnega grafičnega bienala dr. Zoran Kržišnik sploh ni omenjen, kaj šele 30 let voditeljica Moderne galerije Zdenka Badovinac, npr. z mnogimi mednarodnimi razstavami sodobne umetnosti, kot je U3, umetniška zbirka Arteast 2000+, gostovanja razstav sodobne umetnosti v tujini, npr. Beneški likovni bienale. Ta je bil nekoč predstavil mehanični kravo, na katero so pripeljli živega bika, da bi jo “oplodil”. Ta “banana” se v spominu kasneje ni obdržala. No, naj izdam skrivnost, da je bil umetnik, ki je to delo kot kiparsko umetnino razstavljal v Giardinih leta 1978, Antonio Paradiso.
Antonio Paradiso – Mucca meccanica, 1978
V knjigi nastopa tudi Đilas; no, kaj vse je on med drugo svetovno vojno zakrivil in bil izrecno kriv za smrt vsaj nekaj sto partizanov, ker so šli povsem nepripravljeni v spopad z neprimerljivo številčnejšim italijanskim fašističnim okupatorjem in doživeli strahoten poraz. V zahvalo Titu, ker ni bil kaznovan s smrtno kaznijo, je napisal Novi razred (1957).
Živimo v obdobju maščevalnega zgodovinopisja, iz Muhovičeve knjige se da razbrati, da o tem ni neobčutljiva niti umetnostna zgodovina, teorija umetnosti, politična in idejna ali ideološka usmeritev.
Naslovnica
Predstavitev knjige je bila tematsko še širša, mednarodna, kar je logično, saj je ravno Muhovič že pred leti izdal izjemni Leksikon likovne teorije, kot ga ni najti nikjer drugje na svetu.
Leksikon likovne teorije obsega okrog 800 gesel s področja likovne teorije in njenih poddisciplin – fotologije, teorije barv, likovne morfologije, likovne kompozicije, teorije likovnega jezika, likovne semiotike in formalne likovne analize. To je prvi izvirno slovenski leksikon likovne teorije, v katerem je avtor pri obdelavi gesel med seboj povezal tako terminološke kot leksikografske elemente.
Ob tem delovanju dr. Muhoviča bi bila sedaj primerna obravnava zgodovine likovnih teorij ter primerjalna analiza razvoja znanosti in njenega vpliva na razvoj likovne umetnosti vse do danes, do pojava umetne inteligence, ki pa bo, tako kot literate in glasbenike tudi likovnike resnično vrgla “iz tira”, kasneje pa tudi gledališče in opero ter balet (bi smel pomisliti).
Nova Muhovičeva knjiga vabi k branju
Tu bi bil zanimivejši, kot je v knjigi, ki je bila predstavljena na Slovenski matici.
Marijan Zlobec