Družine avstrijske Koroške in Bele Peči v 18. stoletju

V dvorani Slovenske matice je bila predstavitev knjige Družine avstrijske Koroške in Bele Peči v 18. stoletju, ki nadaljuje izjemno raziskovalno serijo in zbirko knjig Družine v 18. stoletju, ki jo je zasnoval ugledni član Slovenske matice, zaslužni prof. dr. Lovro Šturm (1938 – 2021).

Predstavitev knjige v dvorani Slovenske matice, vse fotografije Marijan Zlobec

Novo knjigo z naslovom Družine avstrijske Koroške in Bele Peči v 18. stoletju so predstavili prof. dr. Stane Granda, mag. Tone Krampač in mag. Breda Šturm, profesorjeva hčerka in voditeljica Instituta Karantanija.

Mag. Breda Šturm in mag. Tone Krampač s knjigami

Breda Šturm je predstavila kompleksnost izjemnega raziskovalnega projekta, ki žal ni našel podpore niti pri Ministrstvu za znanost niti pri ZRC SAZU, ampak, kot je bilo rečeno, so glavni izdajatelji in s tem financerji Celjska Mohorjeva družba, Slovenska matica, Mohorjeva Celovec in Institut Karantanija. Doslej je izšlo šest knjig Družin, sedma je v pripravi in bo spričo velikega obsega najbrž izšla čez dve leti.

Poglejmo celoten epohalni zgodovinski projekt kot izvirna zamisel dr. Šturma.

1. Gorenjske družine v 18. stoletju, 784 strani, 2016
2. Ljubljanske družine v 18. stoletju, 256 strani, 2018
3. Notranjske družine v 18. stoletju, 400 strani, 2020
4. Družine v 18. stoletju od Doba do Šentjerneja, 432 strani, 2021
5. Koroške družine v 18. stoletju, 248 strani, 2022
6. Družine avstrijske Koroške in Bele Peči v 18. stoletju, 382 strani, 2024
7. Štajerske družine v 18. stoletju – v pripravi

Celota sedmih knjig bo verjetno presegla 3000 strani, kar pomeni izjemno, blizu petnajstletno raziskovalno delo pri prepisovanju in urejanju ahivskega gradiva, seveda napisanega v gotici in latinščini ter na roko.

Mag. Tone Krampač

Celotna raziskava temelji na popisih in prvem štetju prebivalcev Avstro – Ogrske monarhije po nalogu cesarice Marije Terezije iz leta 1754. Upoštevano je kajpada le slovensko nacionalno ozemlje. Popisne enote so bile tedanje župnije, popis prebivalcev pa so pripravili župniki v svojih župnijah.

Za sedanjo, šesto knjigo je bilo odločilno slabo ohranjeno in težko čitljivo gradivo v Arhivu ljubljanske nadškofije v t. i. Kapiteljskem arhivu, ki hrani izvirnike. Vse to je transkribiral, in to v svojem prostem času, poleg službe, kot smo slišali v dvorani Slovenske matice, mag. Tone Krampač.

Mag. Breda Šturm in mag. Tone Krampač

Avstrijsko oblast na Dunaju so zanimali predvsem zbirni podatki o popisanih osebah, zato so popisane pole ostale v župnijah, kasneje pa so jih preselili v Kapiteljski arhiv.

Mag. Tone Krampač

V Kapiteljskem arhivu je shranjenih kar 75 izvirnih župnijskih popisov. Sedanja verodostojna transkripcija v sodobni knjižni jezik je temeljnega pomena za vse bodoče raziskave. V kontekstu preteklega družbenega dogajanja ni bilo ravno oportuno raziskovati ta zgodovinska obdobja, kaj šele arhive v njihovih podrobnostih.

Dr. Lovro Šturm je vodil zahteven projekt do konca prvih petih knjig, sedaj nadaljujejo nalogo do konca, je povedala mag. Breda Šturm.

Šesta knjiga obsega devet prepisov z območja sedanje Avstrije in Italije: Bela Peč, Šentrupert pri Beljaku, Sv. Nikolaj pri Beljaku, Skočidol, Lipa, Dvor, Vogrče, Pliberk, Šmihel nad Pliberkom. Območje takratnih župnij (leta 1754) je bilo v številnih primerih večje od današnjega območja z istim imenom.

Arhivar mag. Tone Krampač je opravil tudi identifikacijo slovenskih krajevnih imen in gospostev ter sestavil pregledni seznam gospostev, seznam in kazalo slovenskih krajevnih imen, ki so razvrščene najprej po župnijah, nato pa po abecedi za celotno knjigo, ter krajši priročni slovarček najpogostejših latinskih in nemških izrazov, kar bralcu olajša razumevanje besedila.

Dr. Lovro Šturm, foto splet

Arhiv ljubljanske nadškofije ima poleg že naštetih župnijskih prepisov še 23 ali za zelo debelo zadnjo knjigo zbirke še ne aktualiziranih, ne prepisanih izvirnih popisov prebivalstva iz leta 1754.

V zadnji, sedmi knjigi, bodo tako zajeti popisi prebivalstva z območja štajerskega vikariata ljubljanske škofije: Bizeljsko, Braslovče, Gornji Grad, Griže, Ljubno, Luče, Mozirje, Pilštajn, Planina pri Sevnici, Podčetrtek, Podsreda, Rečica ob Savinji, Solčava,  Sv. Ilj pri Velenju, Sv. Jurij pod Taborom, Sveti Martin pri Šaleku, Sv. Pavel pri Preboldu, Sv. Peter pod Svetimi gorami, Šentjanž na Vinski gori, Škalce, Šoštanj, Trbovlje, Žusem.

Kot je povedala Breda Šturm,  obsežnega raziskovalnega projekta ne bi mogli niti začeti brez zasebne podpore družine – Fundacije Bojana in Vide Ribnikar iz Kalifornije, katere pobudnik in skrbnik je bil pokojni ameriški Slovenec Borut Prah (1935 – 2015), predvojni industrialec iz Kranja, ki je pred kakimi šestdesetimi leti zapustil Jugoslavijo in se naselil v Oaklandu pri San Franciscu.

Dr. Stane Granda

Zgodovinar dr. Stane Granda je že v prvi knjigi Gorenjske družine v 18. stoletju (2016) prispeval razpravo o popisu prebivalstva leta 1754 kot prelomnem dogodku naše zgodovine. Granda je med drugim opozoril, da je bil popis prebivalstva opravljen med 16. februarjem 1754 in naslednjim letom, torej že 1755. Popisovali so v treh izvodih; za Dunaj, škofijo in župnijo. Popisovali so v polah ali vezanih snopičih.

Granda je podrobno predstavil način popisa, ki je bil “strukturiran” v devet vsebin, od gospostva ali gospodarja, žene, po starosti vseh, otrok, pa do služinčadi in podnajemnikov pri družini oziroma v hiši.

Seveda je nastal problem natančnosti vseh popisov, (a to je ne nazadnje problem celo v naši digitalni dobi).

Granda je na predstavitvi v SM opozoril, da je eden izmed odgovorov, zakaj tega gradiva ni niti na Dunaju, kamor je v enem izmed treh obveznih izvodov odhajal ves popis, v tem, da je bil v 19. stoletju na Dunaju požar, ki je vse to uničil.

Granda je predstavil tudi poprejšnja prizadevanja slovenskih zgodovinarjev, ki so v svoje razprave že vključevali to popisovanje. Izrecno je omenil Frana Zwittra, Vlada Valenčiča in Borisa Golca.

Mag. Tone Krampač je poleg predstavitve knjige in konca projekta v zadnji knjigi odprl problem, kje najti arhivsko gradivo še kje drugje in za slovenske kraje zunaj obsega omenjenih popisov.

Z Grando sta opozorila, da so bile meje škofij, v katerih je bilo tudi slovensko prebivalstvo, do obdobja vladanja Jožefa II. (1780 – 1790) bistveno drugačno. Večina Slovencev je bilo v Goriški nadškofiji, (ustanovljeni 1751), ki je skupaj z Videmsko nadomestila 1751. odpravljen patriarhat. Tu so še stare Krška, Sekovska, (Gradec – Sekova na avstrijskem Štajerskem), Levantinska, Koprska in Tržaška škofija ter seveda leta 1466 ustanovljena Ljubljanska škofija.

Predstavitev se je dotaknila tudi pravilnosti zapisa slovenskih imen, njihove razširjenosti ali pogostosti, kot je Mojca… (A Mojca Erdmann je na primer znamenta nemška sopranistka, rojena v Hamburgu).

Dogodek ob podpori urednice mag. Brede Sturm (Inštitut Karantanija) soorganizirata Celjska Mohorjeva družba in Slovenska matica.
Dogodek je del programa literarnih prireditev, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike

Marijan Zlobec