Dr. Henrik Tuma: “Edino na svetovni razstavi pridejo naši umetniki do sodbe, ne pa v Ljubljani in v Trstu.”(6)

Mesečnik Naši zapiski je v svoji zadnji številki za leto 1907 objavil poročilo dr. Henrika Tume o Prvi slovenski umetniški razstavi v Narodnem domu v Trstu. Od sicer zelo znanega slovenskega politika, odvetnika, publicista, planinca in jezikoslovca, a po rodu Ljubljančana, ne bi pričakovali kakega umetnostnozgodovinskega poročila. Dr. Tuma pa je spričo svojih bogatih mednarodnih izkušenj vendarle presodil, da je dobro, če se še sam oglasi in kot javna avtoriteta spregovori. Še posebej je opazno njegovo poznavanje nekaterih pomembnih tujih umetnikov, ki jih primerja s posameznimi slovenskimi slikarskimi dosežki v Trstu, še bolj pa izražena želja in potreba, da bi se čim bolje uveljavili še v tujem umetniškem svetu. Dr. Tuma, ki je sicer študiral na Dunaju, je povsem drugače reagiral kot malo pred njim arhitekt Jože Plečnik, ki je ponudbo za gostovanje slovenskih umetnikov v Pragi prijatelja arhitekta Jana Kotěre zavrnil. Kaj je dr. Tuma o slovenski razstavi pri Miethkeju vedel, iz teksta o tržaški slovenski razstavi ni razvidno, malo pa je možnosti, da zanjo ni bil vedel. Omenja pa že v uvodu svoj zapis o Beneškem bienalu leta 1905, ki pa žal ni bil objavljen. Zapis sklene z mislijo: “Moja deviza je: Najprej v svet, ker je umetnost internacionalna in jo mora svet kot tako priznavati. Edino na svetovni razstavi pridejo naši umetniki do sodbe, ne pa v Ljubljani in v Trstu.” Dr. Tomaž Brejc dr. Tume v svoji knjigi ne omenja. Tukajšnji prispevek želi afirmirati dr. Henrika Tumo kot kulturnega poročevalca, analitika in večjega poznavalca likovne umetnosti, kot bi glede na njegovo siceršnje obsežno delo pričakovali.

Dr. Henrik Tuma, foto Wikipedija

Henrik Tuma se je rodil 9. julija 1858 v Ljubljani v Krakovem. Oče Matej Tuma (1814–1892) je bil čevljarski mojster, ki je prišel leta 1836 iz Prage v Ljubljano, mati Marija Ana Vidic (1819–1898) je bila doma iz revne kmečke družine na Polici pri Grosupljem. Zakonca sta se poročila leta 1850, v zakonu se jima je rodilo osem otrok.

Henrik se je rodil kot peti otrok. Leta 1864 je začel v Ljubljani obiskovati šentjakobsko šolo. Po končani petrazredni osnovni šoli se je jeseni leta 1869 vpisal na gimnazijo. V šestem razredu gimnazije je na koncu šolskega leta 1875 prišel v spor s profesorjem verouka in dobil pri njem negativno oceno. Prisiljen je bil prepisati se na učiteljišče, kjer je leta 1876 opravil enoletni učiteljski tečaj in bil oktobra istega leta imenovan za provizoričnega podučitelja na glavni šoli v Postojni. Zaradi svobodomiselnih nazorov je bil aprila 1879 odpuščen, na srečo je takoj dobil službo domačega učitelja pri premožni postojnski hotelirski družini. Oktobra 1880 je odšel v Trst, da se ob skromni službi pripravi za gimnazijsko maturo. Opravil jo je leta 1881 s prav dobrim uspehom in oktobra istega leta odšel študirat pravo na Dunajsko univerzo. Odločil se je za pravo, čeprav piše, da sta bili njegova ljubezen zgodovina in jezikoslovje. Dobil je Knafljevo štipendijo in si v času študija pomagal kot domači učitelj pri premožnih avstrijskih in madžarskih družinah. Opravil je prvi rigoroz in se po štirih letih vrnil v rodno Ljubljano. Oktobra 1886 je na Dunaju opravil tretji in zadnji državni izpit in v Ljubljani vstopil v službo kot odvetniški pripravnik. Leto dni kasneje se je ponovno namenil v Trst, kot sam piše »s trebuhom za kruhom«, in dobil kot odvetniški kandidat službo pripravnika pri deželnem sodišču. Med službovanjem v Trstu je v letu 1888 na Dunaju promoviral, potem ko je dopolnil 30 let.

Dr. Henrik Tuma leta 1906, foto NUK

Na tržaškem sodišču je vseskozi z odločnostjo in vsej italijanski praksi navkljub uradoval izključno v slovenskem jeziku. Leta 1889 je opravil sodniški izpit in bil septembra 1890 imenovan za sodnika v Tolminu. Kmalu po prihodu je tu spoznal svojo bodočo ženo Marijo Gianola (1877–1928), rojeno v Egiptu očetu Luigiju Gianola iz Chiassa, Švica in materi Avgustini Gabršček, Podšolarjevi iz Tolmina. Poročila sta se leta 1894 v Tolminu. Henrik je soprogo Marijo vse življenje zelo cenil, kar se lepo odseva iz 490 ohranjenih pisem, ki sta si jih zakonca pisala od leta 1893 do leta 1924. Rodilo se jima je deset otrok.

Zakonca

Henrik Tuma se je leta 1897 po desetih letih sodne prakse in letu dni odvetniške prakse upokojil in nato tri leta delal kot odvetniški pripravnik. Opravil je odvetniški izpit in 1. januarja 1901 v Gorici odprl svojo odvetniško pisarno. Kljub obilnemu strokovnemu delu je največ časa posvetil javnemu, političnemu in gospodarskemu delovanju. To so bila leta, ko se je razdajal svoji ljubi Goriški, pri tem pa rad poudarjal, da ni politik, ampak predvsem učitelj.

Dr. Tuma omenja svoj zapis o Beneškem bienalu 1905

Večino svojega življenja je preživel na Primorskem, najdalj časa v Gorici. Tam si je ustvaril ime, premoženje in družino, tam ga je doletela prva svetovna vojna. V vojni vihri je izgubil skoraj vse svoje premoženje. Po koncu vojne je zaprosil za italijansko državljanstvo, da bi bil upravičen do vojne odškodnine (za tri porušene hiše in eno pol porušeno…), vendar je Italija zaradi njegovega proslovenskega političnega delovanja prošnjo zavrnila.

Spomenik dr. Henrika Tume v Novi Gorici, foto kamra

Tumov vstop v javno življenje se je v večjem obsegu začel leta 1895, ko je bil izvoljen za goriškega deželnega poslanca. Postal je ugleden goriški politik, posvečal se je predvsem gospodarski organizaciji Slovencev na Goriškem. Politično je sodeloval pri ustanavljanju narodnonapredne stranke in pri snovanju celotne gospodarske in kulturnoprosvetne organiziranosti liberalnega tabora na Goriškem. Leta 1902 je bil ponovno izvoljen za deželnega poslanca na listi narodnonapredne stranke, kjer je ostal do oktobra 1907. V tem času je deloval kot publicist in samostojna politična osebnost, ki ji je formalni okvir dajala funkcija deželnega poslanca, vendar pa je posegel v ves slovenski prostor.

Tuma si je dopisoval z mnogimi znanimi politiki in planinci tistega časa. Pisal je v italijanskem, nemškem, francoskem, ruskem, srbskem, češkem in bolgarskem jeziku. Zelo veliko je predaval o zgodovini, pedagogiki, literaturi, jezikoslovju.

Za življenja Henrika Tuma sta izšli dve njegovi knjigi, veliko več jih je izšlo po letu 1935, po njegovi smrti. Bralci morda najbolj poznajo knjigo Iz mojega življenja, spomini, misli in izpovedi, Ljubljana 1937 (Dopolnitve urednika Dušana Kermavnerja)

Umetniška razstava v Trstu

“Bilo je leta 1905., ko sem poslal tržaškemu listu „Edinost“ poročilo o internacionalni umetniški razstavi v Benetkah.

Arnold Böcklin – Otok življenja, 1888

Takrat mi je uredništvo odgovorilo, da take stvari niso za slovensko občinstvo, ter je vrglo moje poročilo v koš. Celo, ko sem naprosil, naj mi vrne rokopis, da ga porabim drugod, nisem dobil za to odgovora.
Istočasno sem se bil obrnil tudi na slovenske umetnike ter jih opozarjal na važnost internacionalnih razstav pozivaje, naj ondukaj nastopijo. Odgovor mi je bil tudi od te strani, da slovenski umetniki niso še dovolj pripravljeni, da bi konkurirali na svetovni razstavi in da hočejo poskusiti svojo srečo v ožjem okviru, t. j. v svoji domovini.

Arnold Böcklin – Otok mrtvih, tretja verzija, 1883

Trdim še danes, da je ta pot napačna in napačna tem bolj, ker ne pride na taki umetniški razstavi ni en talent do veljave kot vzrastel iz svoje domovine vsled posebnosti čudi slovenskega plemena. Ni ena slika od 116 v Trstu razstavljenih ne kaže specifičnega narodnega elementa.

Anders Zorn

Splošno rečeno so vsi razstavljalci le učenci različnih slikarskih šol. Posebno karakteristična je okolnost, da so najbolj nadarjeni umetniki, ustvarjajoči umetniki tudi najentuziastičnejši pristaši impresionistične in pleinairistične šole, nove slikarske tehnike, bolj umetniki svetlobe (luministi) nego umetniki absolutne smeri, iščoči lepoto. Zato ponavljam, da je karakteristično za razstavo v Trstu, da stremi večina umetnikov le za eno in skoraj vedno le za tehnično idejo, skoro brez kompozicije, n. pr. kako predstavljati potom luči gibanje človeškega telesa, plameneče ali ugasujoče solnce v jutru in mraku, trepetajoče snežne kosmiče v metežu. Večji del slik, in so to najboljše, je pristopen zaradi tega le onim opazovalcem, ki so svoje oko že privadili na slikarsko tehniko, kateri znajo poiskati točko na platno vpadajoče luči.

Anders Zorn

Priznati se mora, da so dosegli naši umetniki v posameznih efektih precej lep uspeh. Mora se pa tudi reči, da niti en umetnik ni dosegel, ker tudi ni iskal, splošnega efekta lepote na sebi. Ni ne ene slike originalne kompozicije v celi razstavi, kjer bi bil vtisek enoten, kjer bi slika v svoji celoti zadovoljevala, obudila v nas čut onega zadovoljstva, koje nam daje naziranje lepote.

Anders Zorn

Razstavljajoče umetnike bi razdelil na sledeče skupine: luministe in magiste ter bi prišteval k njim Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Petra Žmitka, Mateja Strnena, Matijo Jamo in Rozo Klein; druga skupina pod daljnim vplivom Böcklina bi bila Fran Globočnik (seveda v jako omejenem zmislu) in Šaša Šantel (ki žal išče preveč simbolistike in dekorativistike); Marina bi prišteval posnemalcem italijanske koloristične šole, Žaboto češke šole; splošno šolo nam predstavljajo Henrijeta Šantel, Josip Germ in Anton Gwaiz. Hugo Viktor in Melita Rojic se pač ne moreta prištevati med umetnike. Viktor Hugo je diletant, pri Meliti Rojic pa prihaja do veljave ženska marljivost: obadva bolj rišeta kakor slikata. Tudi slike Gwaiza kažejo umetnika črt bolj nego umetnika barv, posebno ne luminista. Gwaiz kot slikar prihaja do veljave najbolj v „Tihožitju“. Kdor išče v razstavi lepe slike v splošnem pomenu besede in nekoliko kompozicije, si poišče Henrijeto Šantel in Gwaiza.

Anders Zorn

Milan Klemenčič iste smeri je začetnik in je podal le mično sličico Vipave.
Šaša Šantel, ki je tudi v prvi vrsti risar, ima po največ le študije. Njegov slikarski talent prihaja bolj do veljave, odkar je v Kopru. Tu je pridobil par lepih motivov vode.

Anders Leonard Zorn (1860-1920) 

Najbolj zanima kot umetnik luči Rihard Jakopič. Njegova „Zima“, „V gozdu” in „Nokturno“ imajo krasen moment združevanja in igranja luči. Prav čarobno zna Jakopič zbirati moč solnčnih trakov na eno točko. Le to je, kar človeka vzhiči, ko najde pravo točko opazovanja. Deloma sledi tudi Henrijeta Šantel študijam luči. Njeni „Akti“ seveda jako primitivno spominjajo na nordiškega umetnika Andersa Zorna. So pa le pričetki, dočim tiči pri Jakopiču vsa moč v sestavljanju in cepljenju luči.

Anders Zorn – Omnibus, 1891 – 1892

Ako pride ta ideja pri Groharju, Jakopiču in tudi pri Žmitku do veljave, nasprotno Jama, Klein in Strnen le iščejo luči.

Anders Zorn – V gozdu, 1893

Ko sem si ogledal tržaško razstavo, sem tudi razumel, zakaj ne stopijo naši umetniki na internacionalno plan. Čutijo, da so premalo univerzalni, čutijo, da bi vsled posameznih uspelih umetniških poskusov ne mogli priti do prave veljave v internacionalni razstavi. Vendar pa ne dvomim, da bi našla posamezna dela ob nepristrani sprejemalni jury pristop tudi na svetovno razstavo, tako posebno Groharjev „Sejalec”, nekatere Jakopičeve, H. Šantlove in Gwaizove slike.

Anders Zorn

Ako bi dosegli naši umetniki, da pridejo le z nekolikimi slikami na svetovno razstavo, bi dosegli več, nego s tem, da stavijo slovenskemu pomanjkljivo izobraženemu občinstvu tako težke probleme.
Moja deviza je: Najprej v svet, ker je umetnost internacionalna in jo mora svet kot tako priznavati. Edino na svetovni razstavi pridejo naši umetniki do sodbe, ne pa v Ljubljani in v Trstu. Sicer pa so umetniki s svojo razstavo v Trstu dosegli vsaj nekaj, namreč to, da se pričenja naše občinstvo zanimati za domače umetnike in da začuti — morda — željo po tem, da si samo nekoliko bolj privadi oko za slikarsko umetnost.

Ivan Grohar – Zimsko jutro, 1905, Narodna galerija

Največjega praktičnega pomena pa bi bilo, ako se prednjaki našega občinstva zavedo toliko, da z gmotno podporo omogočijo umetnikom tekmovanje na internacionalnih razstavah. To bode več, nego če nakupijo kaj za svoje salone.”

Dr. Henrik Tuma

Anders Zorn – Lady with Fur Cap, 1887

V prispevku dr. Henrika Tume presenečata dve tuji slikarski imeni, ki ju pisec omenja v zvezi ali primerjavi s slikami naših na tržaški razstavi prisotnih umetnic in umetnikov. To sta Anders Zorn in Arnold Böcklin, omenja pa še vpliv italijanske in češke šole, ne pa Francozov, izbere pa le malo konkretnih del kot vrhunskih.

Anders Zorn – Portret Lisen Lamm

O Andersu Zornu, švedskem slikarju, ki naj bi vplival na Henrieto Šantel, vemo malo.

“Eden najbolj znanih živečih umetnikov na prelomu 20. stoletja Anders Leonard Zorn ( 1860-1920 ) je osupnil svet umetnosti s svojimi bravuroznimi slikami, akvareli in jedkanicami.

Njegova zgodnja potovanja so ga vodila v Španijo in Alžirijo, kjer sta intenzivna barva in svetloba navdihnili virtuoznega akvarelista, da je izpopolnil svojo obrt.

Tako kot  Sargent  je ta razkošna naročila obravnaval kot svojo dnevno službo; tisto, kar si je resnično želel, je bilo slikanje akvarelov. V prostem času se je – med njimi sijoč pogled na ribjo tržnico v St. Ivesu v Cornwallu, kjer sta z Emmo (na koncu sta se poročila ) kratko živela v poznih 1880-ih.

Anders Zorn – Fish Market in Saint Ives, 1888

Zorn se izogne ​​slikovitemu: trupla ogromnih rib se razprostirajo po plaži, z izbuljenimi očmi in odprtimi usti, kot bi se trudili za zadnji dih. Nad ulovom se bohoti ribičeva žena. Osredotočimo se na večji del telesa, ki pritiska na njena oblačila, in še posebej na široke površine izpostavljenega mesa. Zlahka je pojasniti popolni mrk Zornovega ugleda. Tako kot Sargenta ga je nenaklonjena avantgarda potisnila na stran, ga označila za stilističnega dinozavra in privrženca nouveau riche. Generacija pozlačenih Američanov, ki so bili pripravljeni plačati rekordne zneske za portretiranje, je izumirala.

Anders Zorn – Kopalki

In za peripatetičnega kozmopolita je bilo malo prostora za slikanje v dobi naraščajočega nacionalizma. Leta po 1910 so bila sušna in osamljena, ko je Zorn videl, kako njegov ugled usiha pred njegovimi zatemnjenimi očmi. Škoda pa je, da ta ponosno udoben človek ni bolj goreče hrepenel po svobodi. Na splošno je njegovo delo neredno in včasih leno, toda predstavitev Nacionalne akademije ponuja utrinke čudežev. Gledalci si lahko želijo, da bi zaračunal še več nezaslišanih zneskov za svoje slike po naročilu in si privoščil prosti čas za iskanje umetnosti, ki se ne bi prodajala.”

 

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec