Pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z Uredništvom igranega programa Radia Slovenija – Programa Ars ob podpori Javne agencije za knjigo RS so pravkar izdali zvočno knjigo Draga Jančarja To noč sem jo videl, ki so ga kritiki ob izidu ocenili za eno najboljših literarnih del o Slovencih v času druge svetovne vojne.
Drago Jančar, foto angleška Wikipedija
Zanjo je avtor prejel tretjega kresnika ter kresnika desetletja, bil pa je tudi finalist za kresnika vseh kresnikov. Nagrajen je bil tudi v tujini: leta 2014 je prejel francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo, leta 2020 pa prestižno avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo. Roman je na Slovenskem doživel več kot deset natisov in bil preveden že v šestindvajset jezikov.
Trajanje zvočne knjige je 7 ur in 45 min.
Naslovnica prve izdaje pri založbi Modrijan
Zgodbo o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe v razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo, je v režiji Klemna Markovčiča oktobra lani v studiih Radia Slovenija interpretiral Branko Jordan pod budnim ušesom tonskega mojstra Urbana Grudna.
To noč sem jo videl, predstava v Cankarjevem domu, foto Peter Giordani
To noč sem jo videl
O Veroniki pripoveduje pet oseb, ob tem pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti. Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idiličnem zavetju neke graščine na Gorenjskem ni bilo mogoče izogniti drvečemu vlaku nasilja. O Veroniki pripoveduje njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču v Palmanovi; zgodbo nadaljuje njena mati, ki isto leto čaka na vrnitev hčere v ljubljanskem predmestnem stanovanju, potopljena v spomine in blodna od negotovega upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupacijske vojske in družinska gospodinja; nazadnje nekdanji partizan, ki je iz nejasnega osebnega nagiba, polnega nesporazumov, sprožil vlak, ki je zdrvel čez nočno pokrajino in njene ljudi.
To noč sem jo videl, predstava v Cankarjevem domu, foto Peter Giordani
Recenziji
Odprite knjigo in preberite prvi stavek: »To noč sem jo videl, kakor da bi bila živa.« Takšen začetek pripovedi si more privoščiti le skrajno suveren in do (pre)drznosti samozavesten pisatelj, pripovednik, ki se dodobra in povsem upravičeno zaveda svoje pretanjene, do zadnjega drobca izbrušene umetniške moči in zavidljive nadarjenosti, pripovedovalec, ki ga ni niti najmanj strah tega, da bi se že s prvim stavkom čisto nič »orakeljsko« razgalil. Bralec po tem navidez prozaično nedolžnem stavku zasluti ali pa že kar ve, da Veronike, junakinje romana, ni več med živimi. In tako tudi je: Veronikina podoba se prikazuje živim, prikazuje tistim, ki si o njenem življenju še zmorejo v spomin priklicati nekaj čedalje bolj bledečih drobcev – prikazuje se jim prav zato, ker sama ne živi več.
T. Vidic, Primorske novice
Jančarju niti malo ne gre za to, da bi se – v danes še vedno za marsikoga travmatičnem prepiru med Slovenci o »pravi« in »nepravi« strani med drugo vojno – postavil na to ali ono stran. Vsaj v tem romanu ga na prvem mestu ne zanimata ne zgodovina zmagovalcev ne zgodovina poražencev, ki – vsaka s svoje strani – v zgodovinskem dogajanju razbirata táko ali drugačno logiko in smisel ter se tako umeščata v abstraktno zgodovino, zgodovino »velikih dogodkov«, »zgodovino struktur«; zanima ga predvsem – če si sposodimo še en izraz s področja zgodovinopisja – »zgodovina vsakdanjega življenja«. »Nihče ne ceni ljudi, ki so hoteli samo živeti,« po vojni razmišlja nekdanji vermahtovski vojaški zdravnik in tako nekako mimogrede ubesedi tisto, kar bralec vseskozi čuti: To noč sem jo videl ni roman o »naših« in »njihovih«, o pravi in nepravi strani v zapletenem, kaotičnem metežu druge svetovne vojne na Slovenskem, temveč je predvsem roman o ljudeh, »ki so hoteli samo živeti«, in sicer v za to najbolj neprimernem času, v obdobju okrutne vojne.
T. Virk, Pogledi
Drago Jančar, foto SAZU
Drago Jančar (1948) je pisatelj, dramatik in esejist, eden najpomembnejših in najbolj prevajanih sodobnih slovenskih pisateljev.
To noč sem jo videl, predstava v SNG Maribor, foto Peter Giordani
Po gimnaziji v Mariboru se je vpisal na mariborsko Višjo pravno šolo. Med študijem je bil nekaj časa glavni urednik študentskega lista Katedra. Delal je kot novinar (1971-1974) pri časniku Večer in tedniku 7 dni. Zaradi »razširjanja sovražne propagande« so ga leta 1974 zaprli. Povod za obtožnico je bila knjiga Branka Rozmana V Rogu ležimo pobiti, ki jo je prinesel iz Avstrije. Po treh mesecih zapora so ga izpustili in ga še istega leta poslali na služenje vojaškega roka v Srbijo, kjer je doživljal poniževanje nadrejenih. Ko je odslužil vojaški rok, se je odločil, da se bo ukvarjal samo še s pisateljevanjem. Ker to ni zadoščalo za preživljanje, se je ponovno zaposlil pri časniku Večer, kjer pa je kmalu dal odpoved. Namesto pisanja člankov so ga zaposlili le kot lektorja in korektorja. 1978 se je preselil v Ljubljano in se zaposlil pri Viba filmu. Zaradi medsebojnih nesoglasij je to službo čez dve leti zapustil.
To noč sem jo videl, predstava v Cankarjevem domu, foto Peter Giordani
Sodeloval je pri ustanovitvi osrednjega glasila slovenskih družbenokričnih intelektualcev Nove revije. 1981 je sprejel delo urednika in tajnika založbe Slovenska matica, kjer dela še danes. 1985 je bil s Fulbrightovo štipendijo za umetnike v ZDA, v naslednjih letih pa v Nemčiji in Avstriji s štipendijama bavarske deželne vlade in avstrijske literarne družbe. Od 1987 do 1991 je bil predsednik slovenskega PEN, v okviru katerega je tudi veliko pripomogel k slovenski osamosvojitvi. Od 1995 je izredni član SAZU, od leta 2001 pa redni.
Drago Jančar, foto Buchmesse Wien 2019
Jančar se je uveljavil s pripovedno prozo, dramatiko in esejistiko. Ustvarja v značilni modernistični pripovedni tehniki, ki jo je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nadgradil z nekaterimi postmodernističnimi elementi. Tematsko so v ospredju bivanjska vprašanja človeka, ki ga na eni strani obvladujejo nenadzorljivi in nerazumljivi mehanizmi zgodovine na drugi pa njegova lastna zaznamovanost. Pogosto obravnava vprašanja izobraženstva in tujstva. V delih, ki so nastala po 1990, je opazen premik k obravnavi drobnih, intimnih problemov, ki so temeljni in usodni za posameznikovo življenje.
Za predstavitev človekove usode v neobvladljivem objektivnem svetu pogosto uporablja zgodovinsko tematiko. V mednarodno odmevni esejistiki se posveča paleti sodobnih političnih, kulturnih in širših družbenih vprašanj. Iz pestrosti obravnavanih tem izstopajo eseji, ki obravnavajo vlogo intelektualcev v sodobnem svetu. Sodi med najbolj prevajane sodobne slovenske avtorje.
Drago Jančar, foto FB
Njegove kultne drame iz 80. let (na primer Veliki briljantni valček) so bile večkrat uprizorjene na srednjeevropskih odrih in v Washingtonu. Njegova najbolj znana prozna dela so Severni sij, Graditelj, Prerokba, Katarina, pav in jezuit, Zvenenje v glavi, To noč sem jo videl in Galjot.
Naslovnica knjige pri Beletrini
(Po tiskovnem sporočilu)
https://en.wikipedia.org/wiki/Drago_Jan%C4%8Dar
Marijan Zlobec