Za West Side Story v Ljubljani se je v Londonu prijavilo 400 mladih pevcev

Serija kar petih zaporednih predstav slavnega muzikala Leonarda Bernsteins West Side Story v polnem Poletnem gledališču v Križankah je pokazala več vidikov glasbeno-scenskih produkcij. Premalo ali nič ni bilo poudarjeno, da je bila celotna predstava namenjena le 70. Ljubljana Festivalu in je potemtakem naš festival nosilec produkcijskih pravic oziroma tržne znamke ali branda. To se je pokazalo šele na koncu, ne pa na začetku, na tiskovni konferenci. Nasploh je bilo v napovedovanju londonskega gostovanja premalo zelo natančnih informacij in so ljudje naokrog spraševali, kdo bo to izvajal, Američani ali Angleži ?

Vsi nastopajoči imajo svoj profil, vse fotografije Marijan Zlobec

Britanski gledališki koreograf Mykal Rand je bil predstavljen kot ustvarjalec londonskega West Enda, ki bi ga lahko primerjali z newyorškim Broadwayem. Prepoznavnost si je v zadnjem času utrdil kot režiser in koreograf muzikala Five Guys Named Moe. Pred tem se je kot koreograf podpisal pod več znanih predstav (The Bubby Black Girl Sheds Her Chameleon Skin) za gledališče Royal Stratford East. Dejaven je tudi kot igralec in plesalec v muzikalih (upodobil je Chaerliea v muzikalu Show Boat za gledališče New London Theatre, v muzikalu Starlight Express je nastopil v vlogi Rustyja, Poppa in Electra, kot Apostol pa v muzikalu Jesus Chrtist Superstar, ki je posnet na nagrajenem devedeju).

Mala Američanka želi biti enakovredna v tolpi

Kot koreograf ali režiser je redno na turnejah po Združenem kraljestvu. Slovenskemu občinstvu je med drugim znan kot režiser in koreograf odmevnega in spektakularnega muzikala Chicago, ki je bil na sporedu 69. Ljubljana Festivala.

Anita in Maria

Darko Brlek je na koncu v kratkem zahvalnem govoru povedal, da je bil muzikal West Side Story že šesti muzikal v produkciji Festivala Ljubljana. Občinstvo je vse rado in množično sprejelo, bolj pa ostaja odprto vprašanje novih zgodb in aktualnih vsebin, ki bi vse lahko prepričale tako kot nekoč, pa vse do danes Leonard Bernstein s svojo mojstrovino.

Ameriški ples

Rand mi je na vprašanje, koliko mladih pevcev in plesalcev je na londonskih avdicijah sodelovalo za nastop v muzikalu za predstave v Ljubljani, odgovoril da 400. To je potrdila tudi producentka in direktorica kastinga Danielle Tarento, ki mi je na vprašanje, kdo je pevce v bistvu izbiral, odgovorila da oba skupaj. To pa je veliko priznanje Ljubljani in njenemu festivalu, saj so nastopajoči vedeli, da gredo le v Ljubljano, šele kasneje pa še kam drugam. No, kot veste mladi radi nastopajno in jim potemtakem Ljubljana ni bila “premalo”. Izkazali so se kot velika poustvarjalna družina, na odru in v petek zvečer še na manjšem sprejemu na Peklenskem dvorišču v Križankah, kjer so med sabo na glasbo DJ plesali, dokler jim ni njihov organizacijski vodja ob 2.45 sporočil, da je zabave konec (ob 3.00).

Nedolžnost pred policijo je vedno in povsod enaka

Leonard Bernstein je padel v projekt na povabilo režiserja in koreografa Jeromea Robbinsa ter mu predlagal sodobno različico Shakespearove ljubezenske zgodbe Romeo in Julija, postavljene v slume. Protagonisti bi se delili na katolike (Capuleti) in Jude (Montegi). Julija bi bila Judinja, kar je tedaj aludiralo na zgodovinske dogodke okrog ustanovitve Izraela.

Če ne znaš odlično plesati, ne moreš biti angažiran

Kaj bi bila danes podobna ali sorodna zgodbena in karakterna tematike ? Če bi se spopadli Ukrajinci in Rusi ob navzkrižni ljubezni glavnih junakov? Bomo videli, kaj bodo naredili v Sankt Peterburgu ali celo v Moskvi, če bi se našel kakšen tako drzen skladatelj ? Bernstein je imel veliko prednost, ker je aktualiziral širši povojni čas, a mu pri tem ni bilo treba gledati na glasbene razmere v Evropi, ne na neoklasicizem kakega Sergeja Prokofjeva, ne na porajajočo se avantgardo v Franciji ali Nemčiji, pa na Poljskem in še kje. V glavi je imel ameriško tradicijo, zaznamovano z jazzom, in latinskoameriške melodije in ritme. Ko vidiš na njegovi predstavi razmišljanje o tipologiji glasbe, bi se dalo ugotoviti, da je imel latino raje od jazza ali je v svoji karakterizaciji prepustil ustvarjalni domišliji več svobode portoriškim prišlekom, ki nimajo kaj izgubiti, kot vedno ogroženim Američanom.

Grožnje ne pomagajo

Bernstein in avtor knjige Zgodba z zahodne strani Arthur Laurents sta s časom opazila bolj izčiščene domače, ameriške družbene probleme, ki so se z besedilno aktualizacijo Stephena Sondheima (pesmi) izkristalizirala v povsem prepričljiv libreto s svojim koncem, ki je še bolj prepričljiv kot je konec veronskih mladostnih ljubimcev. Tu ni več plemiških rodbin, celo Mariini starši so prisotni zgolj ob strani, izpovedno ali dialoško umišljeno (Maria – Tony), za druge ne vemo ali izvemo. Širšo dimenzijo ugledamo zgolj v pojavnosti dveh policajev in očetovskega lekarnarja, torej nečesa ne povsem zavezujočega in odločilnega, čeprav sami o svoji vlogi ne mislijo enako, sicer bi jih na odru ne bilo.

Presenečenje, ki je bolj vohunsko kot ne

Če poslušamo glasbo Leonarda Bernsteina, je njegov kompozicijski genij po muzikalu ostal neponovljiv; nikoli več ni v sebi našel tako čiste glasbene izpovedi, razmišljanja, vizije, identifikacije vseh prizorov, smisla za sleherni detajl, prepletanja cele vrste melosov, ritmov, žanrov, opomenjanja funkcij v celoti slehernega posameznika izmed kar dvaindvajsetih oseb na odru, kar je številčno, ne pa vsebinsko, na ravni Wagnerjeve tetralogije Nibelungov prstan. Bernstein je potreboval dve skupini, dve tolpi, dve druščini, strukturo po dvakrat deset ljudi, kar je vrhunski ideal, še posebej, če imaš na odru hkrati pevce in plesalce v konfliktnih razmerah in razmerjih. V bistvu imaš štiri profile; moške in ženske, ameriške in portoriške, da ne dodam še feministične, ki so morda vsaj nekoliko skrite, a ko vidimo in seveda doživimo petje Portoričank (America), je vsem jasno, da so osvobojene vsega in da si upajo vse, še posebej norčevanja iz vzvišene Amerike. Maria je v trenutku srečanja s Tonyjem osvobojena vsega, še posebej domnevno trdnega partnerja, s katerim v hipu noče imeti nič več. Čigav je potem Chino, ki bo na koncu v bistvu ustrelil svojega ljubezenskega konkurenta, ki ga je porazil, ne pa morilca Mariinega brata Bernarda ? Je muzikal dodatno še kot ameriški triler, v katerem mafija natanko ve, koga udariti ?

Kratka “poročna noč”

Ameriška tolpa ima nekaj visokih deklet izrazito ponosnega, dominirajočega vedenja, ki bi se že na prvi pogled zdelo nepremagljivo, Portoričanke pa so v temeljih elementarnejše, rogate, nastavljajo svojo izzivalnost in radoživost, pogum. Tu je imel Rand s pomočjo Taranto veliko srečnega izbora, ki v celotni predstavi učinkuje zasedbeno prepričljivo. V bistvu ni na odru nikogar, ki tja ne bi sodil. To pa je bistvo izbora za muzikal, o katerem moraš že v zasnovi poznati sleherno podrobnost.

Streznitev v dialogu med med Anito in Mario ne pride

Mykal Rand ni odšel nikamor stran ali po svoje; vedel je, da je celotni libreto napisan sijajno, da je Bernsteinova glasba genialna, kar je izločil je le čisti konec z nekakšno spravno slovesnostjo po Tonyjevi smrti s sprevodom vseh. Mogoče bi bilo to rahlo preveč ameriško, pocukrano, angleško pa je bolje manj, ker Maria sama s pištolo v svojih rokah pove vsem, da je pobijanja dovolj.

Američani

Zanimivo, da nihče ne pove resnice; zmagala je Maria, torej Portoričani, ne Američani.

Portoričani

Kdo se je odločil za postavitev orkestra ne na desno, kot se je sprva zdelo, ampak za samo sceno, torej čisto zadaj, kot smo slišali in po ogledu prostora po predstavi videli, kar sicer ni bilo predvideno pri obnovi odra, a je dirigent Michael Bradley, ki je predstavo vodil sijajno, očitno takoj spoznal, kje je orkestru mesto in kako s pomočjo ozvočenja zvok posredovati v avditorij. Tu bi si drznil dati predlog, da na neki predstavi zvočnike postavijo ne le na obe strani odra, ampak vsaj deloma še v globino avditorija, tako kot poslušamo muzikale v najbolje opremljenih dvoranah, kjer zvok prihaja od povsod. Zaradi mene lahko postavijo zvočne stebre tako, kot sem bil nekoč doživel filmsko projekcijo muzikala Lasje v Parizu. Sanjsko.

Elementarni odtenki v zasedbi in nacionalnih profilih

Bo v bistvu Festival Ljubljana nadaljeval trženje oziroma z gostovanji West Side Story še drugam ? Verjetno bo prišlo do ponovitve nekaj predstav prihodnje leto in nadaljevanje s predstavami v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski, potem ko si je zadnjo predstavo ogledal njen direktor Dražen Siriščević ?

Ameriška groteskna samozavest

Prihajajo nove generacije gledalcev, ki West Side Story ne poznajo od poprej. Vsekakor ima patronat London v povezavi s Festivalom Ljubljana in Simfoniki RTV Slovenija. Tu smo v prednosti, kot je ni bilo poprej. Pametna nacionalna televizija bi to posnela, pametni politiki pa prišli vsaj na eno izmed petih predstav, in to po deveti uri zvečer. Ni bilo nikogar. Ne levo, ne desno: nikamor. Nihče ni boljši od drugih, ampak so si vsi enaki. Vsaj ne motijo.

Konec

Marijan Zlobec