Znani so nagrajenci in dobitniki Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Če bi me vprašali, naj sam povem, kdo bi bil lahko nagrajenec, ne bi uganil niti enega. Če bi me še malo bolj vrtali, naj pomislim na umetnike, ki so blizu Cerkvi, bi mi spomin obudil velikega slovenskega koroškega in seveda hkrati avstrijskega slikarja Valentina Omana, potem bi opozoril na velikega pisatelja Marjana Tomšiča, najbrž bi se spomnil skladatelja Pavla Mihelčiča, ki je letos imel celo operno premiero, seveda ne bi pozabil na več kot petdesetletno dirigentsko delo Marka Muniha, izrazito mednarodno koncertno ter pedagoško kariero Uroša Lajovica, med opernimi pevkami bi pomislil na sopranistke Ano Pusar Jerič, Olgo Gracelj in Mileno Morača, na mezzosopranistko Bernardo Fink, tenorista Janeza Lotriča, nekaj časa med vodilnimi tenoristi na svetu, med slikarji kot ideološki kontrast še na Živka Marušiča, glede na mednarodno odmevnost celo na NSK, med romanopisci na Evalda Flisarja, z romani, prevedenimi v okrog trideset jezikov, in dramami, uprizorjenimi na tujih gledaliških odrih, pa na arhitekta Borisa Podrecco…, tako pa smo dočakali informacijo, da Prešernovo nagrado za leto 2022 prejmeta klasični filolog in prevajalec Kajetan Gantar ter zborovodja in dirigent Mirko Cuderman.
Prešernov spomenik, foto Marijan Zlobec
Glede na ideološko sestavo Upravnega odbora Prešernovega sklada, ki s svojim glasovanjem odloča o nagradah in svojim kandidatom zlahka dodeli potrebno dvotretjinsko večino, je jasno, da smo dočakali najbolj ideološko revanšistino odločitev o nagrajencih, ki je glede na demokratičen čas vrednotenja umetniških dosežkov na polju izvirnega avtorskega ustvarjanja in nasploh s pogledom na zgodovino podeljevanja nagrad ter izjemno konkurenco, ki se nenehno povečuje, hkrati pa jo je z modernimi sredstvi dokumentiranja možno kadarkoli preveriti, tokrat dosegla svoje dno. To je nižje ali slabše od onega legendarnega podeljevanja Prešernove nagrade Edvardu Kocbeku (1964), ko so mu dodali še Miška Kranjca, (koliko so te interpretacije v celoti resnične, tu ne bi presojal), ampak Kranjec je s svojimi najboljšimi romani velik pisatelj in sta bila oba nagrajenca vredna te nagrade. Tokrat pa sta nagrajenca, ki Prešernove nagrade kot nagrade za umetnost ne. Našizacija in nižacija nagrajencev sta popolni.
Kajetan Gantar ni napisal, razen memoarov Utrinki ugaslih sanj: spomini na mladost (SM 2005), niti enega izvirnega avtorskega literarnega dela, je pa bil najbolj zaslužen, da je Prešernovo nagrado prejel pater Marko Ivan Rupnik, saj je on bil eden redkih, ki je mozaično poslikavo papeževe kapele v Vatikanu še pred odločanjem o nagradi sploh videl, predvsem pa pravilno reagiral, sledilo je glasovanje “na zaupanje”, po dodelitvi nagrade pa so uprizorili pompozni kolektivni ogled mozaikov, da bi se prepričali, o čem so glasovali. Kaj se je še dogajalo, itak veste. Ampak tokrat ne bo na odru nikogar, ki bi zaprosil za mikrofon. Ena izkušnja je bila dovolj.
Mirko Cuderman pa spada med najnižje rangirane slovenske dirigente, ki pa je bil, tako kot Gantar, zelo spreten pri različnih oblikah kulturnega delovanja, zbiranja zborovskih not in posnetkov. Vodenje amaterskega zbora Consortium musicum je njegov umetniški vrhunec, ampak za to naj dobi Gallusovo plaketo. Na Cudermana kot dirigenta kakega resnega koncerta, niti s Slovensko filharmonijo ali Simfoniki RTV Slovenija, kaj šele kake opere, ni pomislil nihče. Enkrat je v SF dirigiral koncertno verzijo Verdijevega Otella; kritik Dela je skoraj padel v nezavest, ko je to videl in o tem pisal.
Nagrade Prešernovega sklada prejmejo pesnica in pisateljica Anja Štefan, igralka Jette Ostan Verjup, skladatelj Damijan Močnik, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt, slikar Dušan Kirbiš in avtorica animiranih filmov Špela Čadež.
Na koga izmed nagrajencev bi pomislil ? Glede na ideološko opredeljenost morda na Damijana Močnika pa Andrejo Zakonjšek Krt, vsekakor pa na deset drugih (boljših); med pevkami npr. na Moniko Bohinec in Niko Gorič, na violinistko Lano Trotovšek, pianista Aleksandra Gadžijeva, pa na gledališke in filmske režiserje ter igralke in igralce, pesnice in pisatelje z veliko večjo ustvarjalno, odrsko in bralno prezenco.
Upravni odbor Prešernovega sklada je iskal in našel, kar je hotel najti; umetnosti gotovo ne. Poleg politike se je ideološki revanšizem takoj in najbolj opazno preselil še v kulturo. Kaj bo jutri ?
Marijan Zlobec
5 odzivov na “Očitna klerikalizacija Prešernovih nagrad”
Mislim, da ste si s tem pokvarili svoje dobro ime.
Ja, drži. Tudi vsi, ki ste jih omenili, si zaslužijo priznanje.
Časa je bilo dovolj. Torej? Samo predlagati je bilo potrebno.
Moje ime, ne dobro ne slabo, ni odvisno od vašega osebnega mnenja. Kritik, ki si ne upa povedati, kar misli, in kar je prav ali resnica, hote zavaja in se spreneveda. Kajetan Gantar nima nikakršnega umetniškega literarnega opusa in izvirne osebne literature ter lastne umetniške poetike. To vedo vsi. Za prevode je prejel Sovretovo nagrado in v domnevno svinčenih sedemdesetih letih celo nagrado Prešernoverga sklada (za prevod), nazadnje pa Zoisovo nagrado. O Cudermanu ne bi več govoril; v primerjavi s Prešernovimi nagrajenci, dirigenti Samom Hubadom, Bogom Levskovicem ali Antonom Nanutom. Prešernove nagrade so najvišja državna priznanja za umetniške dosežke, ki daleč presegajo povprečje in zaznamujejo celo epoho, ki ji svoje umetnine trajno in avtorsko prepoznavno dajejo na najvišji osebno – izpovedni ravni.
Dragi Marijan. Kajetan Gantar je velik klasični filolog. Odličen in vrhunski prevajalec. Vanj se ne bi obregnil. Tudi Damjan Močnik je krasen skladatelj. Kar nekaj zgoščenk z njegovimi skladbami imam doma. O okusih se ne razpravlja, ampak ob njegovi glasbi uživam in mi je ob tisočih in tisočih zgoščenk še vedno sveža in fina. Ko je enkrat nagrado prejela pasja dojilja, se je nagrada sama od sebe razvrednotila. Hvala bogu, da je država dala nagrado klasičnemu filologu. Za življenjsko delo bi jo moral dobiti Primož Simoniti, pa je prej umrl. Prešernova nagrada se podeljuje za dosežke v kulturi, Gantarjev in Simonitijev opus je v tem smislu kolosalen. Če sledimo logiki vrhunskih avtorskih umetniških dosežkov, ne bi nikoli smeli dobiti nagrade vaši osebni favoriti: slovenski stihoklepec in najbolj nenadarjen pesnik slovenskega parnasa, babnica, ki vas je v podhodu pretepla z dežnikom in še cela četa podobnih. Upam, da bi z enakimi vatli prepovedali nagrado pasji dojilji. Priznajte, da je malo podmersko Kajetana Gantarja zmerjati s klerom. V nasprotnem primeru obstaja tisoče prikladnih besed za vse nesposobneže in umetniško podhranjene kandidate, ki so se nagnetli v mnogih letih po nagrado, pa ste modro molčali, ker je bilo tako politično korektno in pravilno.
Velik klasični filolog. A je to primerna utemeljitev za veliko Prešernovo nagrado za največje umetniške dosežke ? Seveda ni in ne more biti, s tem pa je avtomatično nagrada nezaslužena. Močnik je izrazito konservativen skladatelj, vsaj v primerjavi z dobitnikoma nagrad Prešernovega sklada: Nino Šenk in Vitom Žurajem, torej je bila zavestno izbrana cerkvena glasba, ki bi bila po svojem stilu moderna pred sto leti, ne pa danes. Gantar se je v svojem življenju sam opredeljeval, pa ne samo v intervjujih na televiziji, tako da mu nisem ničesar podtaknil. O nagradah odločajo s tajnim glasovanjem v 15 članskem Upravnem odboru Prešernovega sklada, ki nikoli ni bil tako idejno in ideološko enosmeren, kot je sedaj. Za nagrado je treba prejeti najmanj 10 glasov, sicer nagrade ni, kar se je zgodilo že dvakrat in je bil Prešernov nagrajenec le eden. Glasuje se na izpadanje in lahko v več krogih, tudi trikrat ali štirikrat. Tokrat so bili predlogi za Prešernovi nagradi pripravljeni z vednostjo, kdo je v UO PS in kako bo glasoval, če je predlog naš. Zmagala je politika, tako kot že več kot 40 let ne. Zakaj ne napadete UO PS, ki se je zavil v molk, kdo vse je bil letos predlagan, pa potisnjen v spovedno molčečnost in odstranjen od nagrade ? Govoriti o prevajalskih opusih ob Prešernovih nagradah je abotno. Zanje imamo Sovretove nagrade, pa Jermanove, pa Radojke Vrančič… Prihodnje leto bo tako dobil Prešernovo nagrado dr. Janko Kos za celovit življenjski opus. Pa še kdo.
Zanimiv članek. V Rimu bi dejali: Res magna est tacere.