Znani galerist, založnik, publicist, raziskovalec zgodovine Maribora in Štajerske, zbiratelj vsega kulturnega je pravkar izdal svojo knjigo ali knjigo o svoji zbirki: Zbirka Primoža Premzla Predstavitev in poskus evidentiranja zasebne zbirke za njeno javno dostopnost.
Iz knjige Primoža Premzla
Če se sedaj ozremo na zadnji del naslova ali podnaslova, vidimo avtorjevo ali lastnikovo željo, da bi njegova zbirka postala javna; dobila svoje prostore, v katerih bi bilo vse in vsakomur na ogled, bodisi v obliki stalne razstave ali v različnih segmentih, kot jih v dvanajstih razdelkih svoje zbirke predstavlja Primož Premzl. Sam je v svojem več kot štiridesetletnem zbirateljstvu zbral marsikaj, dalo bi se celo sklepati; več kot javne ustanove, ki povsod v državi ostajajo zelo pasivne, nezainteresirane, čakajo, da jim bo samo od sebe kaj padlo in seveda zastonj. Premzl nekje zapiše, da svoje zbirke v takem javnosti dostopnem prostoru ne bo dočakal, ne pove pa zakaj. Dalo bi se sklepati, da gre za mariborsko občinsko politiko in njen odnos do take zbirateljske dejavnosti, ali splošni odnos do kulture.
Primož Premzl na Pisateljskem odru, foto Marijan Zlobec
Če pogledamo raznorazne investicije po slovenskih občinah v zadnjem času, z lahkoto dobivajo sredstva, tudi nepovratna iz raznih skladov EU, za vse mogoče rešitve ali izboljšanje razmer, le za kulturo zelo malo, saj niti ni občinskih predlogov, tu pa bi Premzl kot lastnik zbirke jedro dela opravil sam, le prostor naj mu občina Maribor najde, saj je v središču mesta kar precej primernih lokacij. Sam sem jih videl npr. tam, kjer so bile razstave Kulturnih ambasad, sedež EPK oziroma galerija v pritličju in prvem nadstropju, kjer je potekala mednarodna tiskovna konferenca po uradnem odprtju EPK. Mestna občina Maribor se mora zavedati, da so zbirateljske najdbe plod izjemne osebne zagnanosti, sposobnosti in nenehnega osebnega finančnega vlaganja, tisočev ur iskanja, ne pa službe raznih muzealcev…
Primož Premzl je v celoti avtobiografski, pripoveduje o svojem zbirateljstvu, in to vsega, kar predstavlja v knjigi. Omenja tudi nekaj drugih osebnih zbirk, na primer ono metliško akademika prof. dr. Vinka Kambiča in operne pevke Vilme Bukovec, ki je sedaj dočakala katalog Ljubiteljev zaklad. Sam sicer ne postavlja kakšnih javnih načrtov glede svoje zbirke bolj podrobno ali predlogov, a je slutiti, da bo, če je že našel vse v svoji zbirki, prišel tudi do svoje hiše ali prostorov.
Zbirka je v knjigi predstavljena v dvanajstih razdelkih: zemljevidi in načrti, vedute, fotografije, razglednice, plakati in drobni tiski, knjige in publikacije, zbirka tipkopisov in rokopisov Jožeta Curka, filatelija, osebnosti, Slovensko narodno gledališče Maribor, Telovadni društvi Sokol in Orel, steklovina, porcelan, keramika ter ulične tab(lic)e in izveski za javno rabo. Vsako poglavje je predstavljeno z izborom del ter fotografij oziroma dokumentov, tako da bi se dalo narediti iz vsakega poglavja svojo knjigo, bi pomislil. Ob vsakem poglavju Primož Premzl podrobno razlaga, kako je do svoje zbirke prišel, kako jo je zbiral in dopolnjeval vse do danes. V bistvu spremljamo Premzlovo avtobiografijo.
Kaj je v zbirki za Maribor, če bi prišlo do javnosti dostopnega Muzeja zbirke Primoža Premzla, in sam mislim, da bo prišlo, tako pomembnega ? Celovitost zbirateljskega prikaza zgodovine mesta in pokrajine. Zbirka je brez dvoma vredna najmanj milijon evrov, če pomislim na 20.000 predmetov v njej, med katerimi so mnogi unikati, še posebej v povezavi z zgodovino Maribora (zemljevidi, načrti, vedute, osebnosti, stare knjige in publikacije, likovne umetnine čez trideset slikarjev, kiparjev, ilustratorjev, grafikov)… Že za zbirko 8000 starih razglednic Maribora in 2000 razglednic povojnega Maribora moraš žrtvovati več desetletij zbirateljstva, udeležbo na sejmih in avkcijah, na deset tisoče evrov za nakupe…, kar vemo vsi, ki kaj zbiramo, Primož Premzl pa v svoji knjigi vse to podrobno opisuje.
Knjiga in seveda zbirka Primoža Premzla je zelo stimulativna, optimistična, rekli bi domoljubna na najbolj konkretni, ne politično-deklarativni ravni. Premzl ve, da politiki najraje govorijo in obljubljajo, zbiratelj pa zbira in kupuje, zamenjuje, pridobiva, potuje (na svoj račun) – ne potuje za 14 dni na Kitajsko kot slovenski muzealci na državne stroške, da bi raziskovali tamkajšnje kulturne in institucionalne razmere.
Premzl je postal vseslovensko znan s svojo založniško in galerijsko dejavnostjo, z izdajanjem knjig, kot jih ne bi nobena druga slovenska založba. V sedanji knjigi mi nekako manjka prikaz vseh teh njegovih knjig, tako po naslovnicah kot vsaj kratkih opisih.
Primož Premzl je na koncu knjige objavil svoj zbirateljski credo: “Mnogi najdemo smisel življenja v zbiranju majhnih stvari, ki nas obdajajo, ki nas opredeljujejo in razkrivajo naše korenine. To nas bogati, izpolnjuje, navdihuje in osrečuje. Povezovalna nit vsake zbirke pa je strast.”
Zbirateljstvo je neustavljiva želja po novem
Primož Premzl na Slovenskem knjižnem sejmu, foto Marijan Zlobec
Zahvala Primoža Premzla za najbolje oblikovano knjigo Novi Maribor na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2018, foto Marijan Zlobec
Ne zgodi se pogosto, da Maribor v Ljubljani zmaga!
Ne morem ubežati vtisu, da iz te knjige zre vame popolnoma drugačen, stilski Maribor. V notranjosti knjige je prava zakladnica starih fotografij, različnih tiskovin, plakatov in drugega slikovnega gradiva. Bogato ilustrirana knjiga, ki s premišljeno vizualno zasnovo in zelo kultivirano uporabo različnih črkovnih vrst (po domače tipografij) uspešno krmari med modernim retro pridihom in zgoščenim faktografskim podajanjem vsebin. Struktura, ritem, barva, izbira pisave, vse je tukaj odlično upeljano in brezhibno diha skupaj z vsebino.
Marijan Zlobec