V Cukrarni takoj razkorak med njenimi lastniki in javnostjo ?

Sinočnje odprtje obnovljene Cukrarne s prvo likovno razstavo Čudovitost spomina, z govori župana MOL Zorana Jankovića, direktorja MGML Blaža Peršina in umetniške voditeljice Cukrarne Alenke Gregorič na eni strani ter v bistvu sočasna objava Javnega pisma kulturnikov Od cukra do revščine, ki v Cukrarni ne vidijo kakšne velike pridobitve za širši krog ustvarjalcev na različnih področjih kulture in umetnosti, posledično pa tudi ne za mesto, daje misliti.

Otvoritveni nagovor župana MOL Zorana Jankovića, vse fotografije Marijan Zlobec

Lahko bi rekli, da smo priče določeni fevdalizaciji mestnega premoženja ter oblastniškega upravljanja z njim, seveda v imenu javnosti. Te javnosti pa ni, če že na odprtje ne sme priti, ker je nihče ni povabil, čeprav zanjo ve, in to poimensko, je nezaželjena in si brez individualnega povabila in vabila, kontroliranega pri vhodu v Cukrarno, slovesnosti ne more privoščiti, čeprav bi tam še kako rada bila.

Med gibanjem po galerijskih prostorih ni bilo težko prepoznati te segregacije ali rasizma v sodobni slovenski umetnosti: kdo so naši in kdo ni. Napak ni bilo, kar pomeni, da je šlo za takojšnje oblastniško vedenje v smislu Cukrarna je naša in bomo mi odločali o vsem, kar se bo dogajalo v njej. Mi ukažemo, mi razpolagami z vsebino in sredstvi ter posledično z ljudmi in njihovim ustvarjalnim delom. Ta Mi seveda ni bil izvoljen na volitvah, niti ne predstavlja izbora iz več tisoč ustvarjalcev, ki iščejo svoj prostor in možnosti za predstavitev svojega dela. Niti ni bil izbran na neobstoječih javnih razpisih.

Vem za več ljudi, ki se z likovno umetnostjo, galerijsko dejavnostjo, založništvom na likovnem področju, samo umetnostjo… ukvarjajo petdeset, šestdeset in še več let, pa jih niso povabili, čeprav seveda še kako dobro vedo, da so tu. Povabili niso niti kulturnikov nagrajencev MOL, dobitnikov Župančičevih nagrad MOL, članov Društva likovnih umetnikov Ljubljana ipd. Otvoritvena slovesnost je v bistvu počastila sama sebe in “naše”. Neverjetno je, kako se “vohajo”. Gostov “iz države” ni bilo, kar se da razumeti, da imamo Republiko Slovenijo in Republiko Ljubljana.

Alenka Gregorič

Zoran Janković je še petnajstič ponovil, koliko MOL investira v kulturo (okrog 11 % mestnega proračuna) in da za MOL kultura ni poraba, ampak investicija. Nova pa je bila njegova misel, da “kultura spreminja filozofijo mesta”. Omenil je še nekaj investicij v kulturo, kot je obnova Roga, ki že intenzivno poteka, potem pa še Plečnikovega Baragovega semenišča (Pionirski dom ali Festivalna dvorana), ki naj bi ga zaokrožili po načrtih, pa obnovo kinodvorane Kinodvora na Ajdovščini. O postavitvi Plečnikovega parlamenta kot muzeja slovenske (in mednarodne) umetnosti 20. in 21. stoletja ni govoril, prav tako ne o ponovni postavitvi Fabianijevega Jakopičevega paviljona, kaj šele napovedal razrešitev usode več desetletij propadajočega Bežigrajskega stadiona, prav tako pa ni nič rekel o ureditvi krožne plovne poti po Ljubljanici, saj je bilo evidentno, da pod Cukrarno že sedaj manjka plovni del reke s postajo tik pod galerijo za vse ladjice s turisti in drugimi gosti.

O tem je lani julija potekal poseben pogovor med Direkcijo RS za vode (MOP), Mestno občino Ljubljana, Energetiko Ljubljana in Elektrom Ljubljana s podpisom Dogovora o sodelovanju in sofinanciranju pri pripravi investicijskega projekta »Obnova obstoječih zapornic in energetska izraba Ljubljanice ob istočasni vzpostavitvi krožne plovne poti na Ljubljanici«.

“Partnerji v projektu smo izpostavili, da ima projekt velik potencial pri revitalizaciji priobalnega pasu Ljubljanice in razvoju dejavnosti na njeni vodi, da bo plovnost Ljubljanice omogočila diverzifikacijo javnega transporta na območju širšega centra mesta Ljubljane in omogočila tudi plovno povezavo z občinama Brezovica in Vrhnika, kot tudi, da sta obstoječi zapornici na Ambroževem trgu in Gruberjevem kanalu dotrajani in potrebni nujne obnove, in ne nazadnje, da iz usmeritev razvojne strategije Elektra Ljubljane in Energetike Ljubljana izhaja zaveza vlaganj v obnovljive vire energije – pridobivanje električne energije iz vode reke Ljubljanice zato predstavlja priložnost povečanja deleža proizvodnje energije iz obnovljivih virov. V obsegu obnove in gradnje zapornic bodo zgrajeni tudi prehodi za vodne organizme.”

Pridobitev gradbenega dovoljenja je načrtovana do konca leta 2021, temu pa bo sledil izvedbeni del projekta, ki naj bi bil zaključen v petih letih, to je do predvidoma leta 2026.

Janković je omenil 2250 mestnih projektov, a vsi vidimo totalno mizerijo okrog Železniške postaje Ljubljana, Avtobusne postaje Ljubljana, ogromne površine v samem središču mesta, ki je eno samo prometno smetišče, kakršnega ni v Evropi. Ne vem, kdaj se je župan nazadnje peljal z vlakom ali avtobusom, da ne omenjam predstavnikov državne oblasti, ki živijo v svojih besednih oblakih. Če bi videli jutranje prepire pred prenatrpanimi avtobusi, ki vozijo na Obalo, in to vsak dan tri mesece, bi jim morda kapnilo, kakšna je slovenska družba v realnosti.

Skladatelj Vinko Globokar se je v Cukrarno vrnil po 65 letih iz Pariza

Ljubljana bo postala v celoti lepo mesto (ne le med Zmajskim mostom in Karlovškim mostom) z investicijami povsod in najman z dvema milijardama sredstev v desetih, največ petnajstih letih. Ampak če v tridesetih letih niso uspeli obnoviti niti fasad vseh starih hiš v mestnem središču…

Brane Kovič in Jani Pirnat

Blaž Peršin je spomnil, da je Cukrarna ves čas propadala in da so v MOL temu sklenili narediti konec in z obnovo v njej vzpostaviti prostor za umetnost.

“Prostor srečevanja ljudi, odprtega javnega prostora, kjer bo moč pogledati razstavo, koncert, uprizoritev, vzpostaviti prostor za dialog in se ob tem tudi veliko naučiti. Predvsem solidarnosti.”

Blaž Peršin

Peršin je nanizal proces obnavljanja Cukrarne in se še posebej zahvalil avtorjem obnove, kot so Marko Studen, Jernej Šipoš, Boris Matič…Gre za arhitekturni domet in delo, ki ga v Sloveniji težko srečamo, je poudaril Peršin. Janković pa je kar z odra dejal, da si avtorji prenove takoj zaslužijo Plečnikovo nagrado.

Avtorji prenove Cukrarne z županom

Peršin je omenil še druge sodelavce pri projektu, kot so Meta Gabron, Majda Gostinčar, podjetje Strabag, ki je zmagalo na javnem razpisu za gradnjo, Karli Bogatin, Taras Acman, pa Elea iC.

“Zakaj Cukrarna ? Ljubljana je s tem projektom dobila prostor, kjer bo mogoč uvid v večplasten pomen sodobne umetnosti. Domače in tuje. Ekipa, s katero smo snovali vsebinske elemente zasnove stavbe in njene programske smernice, se zaveda, da je danes sodobna umetnost nepredvidljiva, da v sebi nosi različne umetniške prakse in da zato potrebuje ustrezen prostor. Ustrezno dinamiko, lahko bi rekli celo posebno dramaturgijo prikazovanja. Ti prostori bodo nudili možnost za sodelovanje z umetniki različnih zvrsti, pa tudi kustosi, predavatelji, producenti za skupne mednarodne in domače projekte. Naša želja je, da ta stavba ponudi razmislek o času, v katerem živimo in pomaga razvozlati prenekatera vprašanja, s katerimi se danes ubadamo. Ponudi razmislek o tem, da spremenimo našo kulturo, pa tudi politično orientacijo. Gradili jo bomo na podlagi zavezništev in solidarnosti.” (Iz nagovora Blaža Peršina).

Kakšno je to zavezništvo se je pokazalo tik pred odprtjem z Javnim pismom Od cukra do revščine, ki ga nihče od treh govorcev (Alenka Gregorič mi je rekla, ko sem jo prosil za njen napisan tekst, da njen govor ni za objavo) ni niti omenil, kot da nihče zanj ne ve, s čimer je marsikaj jasno. Če Janković ne reče nič, bi se dalo pomisliti, da je “ulica” močnejša od njega, ali da ima bolj prav ? Seveda v zahvali nismo slišali, za razliko od drugih soustvarjalcev Cukrarne, imen članov njene programske ekipe in se v tem programskem identitetnem smislu kot da ne želijo javno predstaviti.

Jutri bo nov dan ali danes je Cukrarna že odprta za javnost.

Marijan Zlobec