Festival fotografije Prepovedane misli po vsem Mariboru

Maribor bo danes v znamenju otvoritvenih slovesnosti že šestega mednarodnega Festivala fotografije. Skupni naslov vseh, četudi povsem različnih razstav in na različnih prizoriščih, v galerijah, prostorih, na prostem je Prepovedane misli. Menda je različnih razstav kar dvanajst in si jih bo v enem dnevu ali v enem obisku Maribora težko ogledati. Kurator razstav je Vasja Nagy – Hofbauer.

Vasja Nagy – Hofbauer je naslov našel v verzih Lačnega Franza: “Mislim samo tiste misli, ki jih seveda ne bi smel, in ko se vrnem, bom še vedno tisti, ki na postaji prosi: čakaj me!” poje Zoran Predin v pesmi Čakaj me. Danes kot v vojski živimo že leto in pol pod vedno večjim nadzorom, zato se je kuratorju zdelo pomembno, da izbere avtorje, ki presegajo sedanjo hegemonijo. Iskal in našel je takšne, ki odpirajo problematiko na subtilen način in bi zanje težko rekli, da so v prvih “protestniških vrstah” ali “petkovi kolesarji”, saj večinoma sploh ne živijo tu, poznajo pa razmere doma in po svetu. Najboljša bi bila opredelitev izbora kot “velika skupinska razstava, ki se dogaja na različnih prizoriščih”.

Vasja Nagy – Hofbauer, foto Marijan Zlobec

Katinka Theis v Galeriji Media Nox v Židovski ulici

Katinka Theis je nemška umetnica. Najraje izdeluje predmete, lokacijsko specifične instalacije in umetnost v javnem prostoru. Odkar je leta 2000 diplomirala na Alanus Univerzi za umetnost in družbo v Bonnu, živi in ​​dela v Berlinu. Magistrirala je iz “prostorskih strategij” na Umetniški akademiji Berlin-Weißensee leta 2009. Njeno delo je bilo prikazano na nacionalni in mednarodni ravni na številnih razstavah in v javnih prostorih. Od leta 2014 je profesorica kulturologije na Univerzi Witten-Herdecke.

Katinka Theis – Zaščita

Katinka Theis v svojem delu raziskuje učinek arhitekturnih prostorov. Pri tem sledi odnosom moči, ki se izražajo skozi monumentalne strukture v situacijah urbanističnega načrtovanja in prevelikih pokrajinah. Objekti in instalacije se tematsko nahajajo na stičišču kiparstva in arhitekture. Predstavljajo lahko tudi kiparska dela in vizionarske arhitekturne modele, ki se nanašajo na višjo raven oblikovanja. Njene instalacije, specifične za določeno lokacijo, so razvite iz prostorske reference v določeni situaciji. Formalne značilnosti vsakega okoliškega prostora, ki ga določajo, imajo enako pomembno vlogo kot atmosferski učinek določene situacije.

Nataša Berk v Fotogaleriji Stolp, Židovska ulica 6

Nataša Berk se je po končani Srednji šoli za Oblikovanje in Fotografijo (smer fotografija) vpisala na dunajsko akademijo – Akademie der Bildenden Künste, kjer je študirala nove medije, natančneje video in računalniško umetnost. Pod mentorstvom prof. Petra Koglerja je leta 2005 magistrirala. Leta 2006/2007 je zaključila tečaj kuratorstva na Zavodu za sodobno umetnost SCCA-Ljubljana.

Pri svojem delu se ne omejuje z žanri in je aktivna na skoraj vseh področjih umetnosti. Berk je vsestranska, ironično provokativna avantgardistka eksistencializma z abstraktnim instinktom.

Leta 2009 je ustanovila projekt Čajnašop, kjer  (ilegalno) prodaja majhne zabavne in nenavadne umetniške izdelke. Leta 2013 je ustanovila galerijo 0,04m³ in nato leta 2015 v sodelovanju z umetnikom Guillaumom Stagnarom manjšo, mobilno galerijo 0,02m³, v okviru katere deluje kot selektorka. Med njene nedavne samostojne razstave sodijo: Even for Dada, Time is Too Abstract (Maribor, 2015), Berk is Just an Illusion (Maribor) in Eine revolution ohne tanzen ist eine revolution die sich nicht ohnt v Kinu Šiška (Ljubljana, 2017). Razstavljala je že v Central House of Artists v Moskvi, na Wiener Art Foundation in ParallelVienna na Dunaju, v MFRU+KIBLIX v Mariboru, na Pixxelpoint Festivalu v Novi Gorici, v galeriji P74 v Ljubljani, na Viennabiennale_010 na Dunaju, v TOM Foundation v Amsterdamu in v Lothringer13/laden v Münchenu, in tudi na skupinskih razstavah v Berlinu in Beirutu.

Nataša Berk, foto Urška Boljkovac

Judith Romero v Ulični galeriji na Židovskem trgu

Judith Romero je rojena v Orizabi, Veracruz. Od leta 1994 živi in dela v Oaxaci v Mehiki. Je fotografinja in grafična oblikovalka. Je ustanoviteljica fotografske galerije Resplandor, ki jo vodi od leta 2015. Oblikovala je knjige s področja umetnosti, literature, družbenih raziskav, fotografije in različne knjižne zbirke za akademske ustanove.

Druge ženske – Odločitev ne imeti otrok

Njena fotografija s feminističnega vidika raziskuje teme, povezane s telesom, identitetami in (političnimi) odločitvami, ki jih ženske sprejemajo v skladu z družbenimi zahtevami. Opravljala je raziskovalno in dokumentarno delo v domorodnih, afromehiških in mestiških skupnostih, večinoma v regijah države Oaxaca. Med serijami, ki jih je ustvarila, so: Druge ženske -Odločitev ne imeti otrok, Biodesnudez, Pasajera en tránsito, Insuperable opacity, Intersecciones , Instantáneas comunitarias, Nosotras: narratives for a future. Njeno fotografsko delo je bilo vključeno v knjige in publikacije, kot so: Relicarios – The Forgotten Jewels of Latin America (ZDA, 2020), Loïe (Argentina, 2020), Mujeres. Festival Internacional de fotografía FOTOMéxico (2019), Ser mujer en América Latina (Mehika, 2018), Latitudes – Festival Internacional de fotografía FOTOMéxico (2017), ATLAS/Fotografía e Imagen en Latinoamérica (Čile, 2017), Fotografía Contemporánea en Oaxaca (Mehika, 2011) itd.

Alejandro Sánchez Spinetti v Ulični galeriji Stari most

Alejandro Sánchez Spinetti, rojen v Ciudad de Mexico, je študiral arhitekturo na Escuela nacional de Arquitectura, UNAM. MX. Fotografijo je študiral na Centro de Capacitación Cinematográfica, UNAM. MX. Je predsednik in izvršni direktor Geo-community civil network of cultures and arts S.C. Dejaven je v organizaciji civilne družbe, namenjeni širjenju, ohranjanju, obrambi in varovanju okoljske, kulturne, umetniške, zgodovinske in intelektualne ali nematerialne dediščine domorodcev, prihodnjih generacij ter civilne družbe.

Njegovi različni kulturno-umetniški prispevki na področju fotografije, zvoka in videa so bili razstavljeni v več kulturnih institucijah: domovih kulture, muzejih, galerijah, v domačih in tujih ter zasebnih zbirkah in v vladnih kulturnih ustanovah kot tudi v forumih in svetih skupnosti.

Trenutno izvaja, promovira, sodeluje, svetuje in usklajuje arhitekturne, urbanistične in ekološko okoljske projekte in predloge ter fotografija, oblikuje in snema videe. Upravlja in spodbuja ustvarjanje in oblikovanje posameznih in skupnostnih kulturnih in umetniških pobud.

Manolo Cocho v Ulični galeriji Stari most

Manolo Cocho se je rodil v mestu México City. Je poklicni umetnik, kustos in menedžer mednarodne kulturne umetnosti. Je v žiriji Nacionalnega sistema ustvarjalcev umetnosti FONCA. Je član vladnega programa SAT. Je raziskovalec na Univerzi UNAM. Je odgovoren za umetniški program na znanstvenem inštitutu C3 na UNAM. Njegovo umetniško delo se začne sredi osemdesetih let in se je v tridesetih letih razvijalo v različnih disciplinah, kot so slika, kiparstvo, instalacije, video-umetnost, fotografija, land art, nakit, zvočna umetnost, predstave in druge discipline. Naredil je več kot sto samostojnih umetniških razstav in dvesto skupinskih razstav v Mehiki in v mednarodnem krogu sodobne umetnosti.

Seme

Živi v Real de Catorce, v puščavi države San Luis Potosi v Mehiki, včasih pa živi v Mexico Cityju, mestu Cuernavaca in v Trstu v Italiji. Zavzema se za mednarodno izmenjavo sodobne umetnosti. Njegova dela so del zbirk različnih umetniških muzejev.

Günther Selichar v Fotografskem muzeju Maribor, Koroška cesta 19

Günther Selichar živi na Dunaju. Med letoma 1979 in 1986 je študiral umetnostno zgodovino in klasično arheologijo na Univerzi v Salzburgu in Umetnostnem inštitutu v Chicagu. Med 2007 in 2013 je bil profesor za medijsko umetnost na Hochschule für Grafik und Buchkunst (HGB) v Leipzigu (Raziskovanje množičnih medijev in umetnost v javnem medijskem prostoru).

Manufacturing Truth ?

Številne samostojne in skupinske razstave ter intervencije v javnem (medijskem) prostoru (TV, panoji, urbani zasloni, tiskani mediji itd.) V Evropi, ZDA in na Kitajskem od leta 1981. Številna predavanja v Evropi in ZDA (Šola vizualnih umetnosti, New York / Royal College, London / MIT, Cambridge itd.)

Več informacij: http://selichar.net

Eva Petrič v Galeriji DLUM, Židovska 10

Eva Petrič ustvarja v Ljubljani, na Dunaju in v New Yorku, kjer jo predstavlja galerija Mourlot v fotografiji, videu, instalacijah, performansu, zvoku in literaturi. Leta 2005 je diplomirala iz psihologije in vizualne umetnosti na univerzi Webster, 2010 pa magistrirala iz novih medijev na Transart Institute Berlin/Danube University Krems. Njena dela so bila predstavljena na 65 samostojnih in 120 skupinskih razstavah po vsem svetu in na več mednarodnih umetniških sejmih in so del zasebnih in muzejskih umetniških zbirk v Sloveniji in v tujini. Leta 2016 je bila kot prva umetnica iz Slovenije predstavljena z dvema velikima instalacijama v znameniti dunajski katedrali Sv. Štefana, kot prva slovenska umetnica pa je bila vključena tudi v največji letni umetniški projekt v javnem prostoru New Yorka »Sing for Hope«. V 2018 je njena instalacija One World – A World for All v avli Generalne skupščine OZN v New Yorku opozarjala na stanje okolja, njeno delo Kolektivno srce pa je bilo v 2019 osrednje delo razstave Value of Sanctuary v Katedrali St. John the Divine v New Yorku. To delo je v znameniti Marienkirchu v Berlinu poleti 2021 obeleževalo 30. letnico samostojnosti Slovenije.

SANJAM hematome

Eva Petrič je prejemnica več nagrad in priznanj, med drugim Best Performance Art Award na United Solo Festivalu v New Yorku 2017 (in v 2019 tudi priznanje The Best of Ten Years tega festivala) in Grand Prix 6. Mednarodnega festivala likovnih umetnosti v Kranju v 2017 in Priznanja Red Carpet Tribute Award 2017 na Dunaju. V 2016 je v Parizu prejela srebrno medaljo za fotografijo SNBA in bila med petimi nagrajenci dežele Salzburg za Kunst-Litfasssaule. Leta 2015 je bila izbrana za umetnico EGU 2015, v letu 2011 je prejela KH nagrado Pfann Ohmann na Dunaju. Leta 2010 je bila dobitnica štipendije švicarske fondacije Vordemberge-Gildewart.

www.eva-petric-evacuate.com

Moja koža, koža… 32 ovratnikov, šest generacij, 172 prtičkov, 12 prtov, “La baie de Douarnenez”, 25 spominkov, na tisoče ur, kilometrov niti, sledi imen, spomini, glasovi, vonji, zvoki, čustva …

Moja koža, tvoja koža je veliko več kot le membrana, ki me ločuje od tebe. Njune črte se povezujejo, sekajo, stikajo … – nikoli ne veš, kako, s čim, s kom si povezan – … Obstajamo v tesno povezani mreži številnih glasov in teles – večdimenzionalni večnamenski z našo sposobnostjo, da se spomnimo in si predstavljamo, presegamo linearni prostor in čas. Moja koža, vaša koža je medgeneracijska in ne vsebuje samo žil upanja, sreče, ljubezni, mehkobe njenega dotika … ampak tudi razočaranja, žalovanja, strah, agonijo, jezo … ki eksplodirajo, kjer ne bi smeli, kar povzroči HEMATOMA@Cdur …

Po definiciji je hematom zbirka krvi zunaj krvne žile. Hematom nastane, ker je bila stena krvne žile poškodovana in je kri ušla v tkiva, kamor ne spada …

… Kot moja HEMATOMA@Cdur. Lahko imamo hematom na telesu – na koži, lahko pa smo tudi mi hema-toma, ne zaradi krvi, ampak ko se čustvene ovire zlomijo in čustva eksplodirajo … naj bo to pri osebi ali v družbi, v skupini ali posamično … naj bo to v Birminghamu, Afganistanu, Londonu, New Yorku, Berlinu ali Tunisu, Kairu, Sani, Grčiji, Bahrajnu, Bengaziju, Homsu, Tripoliju in drugih krajih, kjer pritisk še vedno širi hematome …

Skozi mojo HEMATOMO@Cdur se sence pojavijo, izginejo in se nato spet pojavijo v edinstvenem ritmu, ki ga določa Hematoma Dream… in ki kličejo vse tiste, ki so – ali ki jih ni več – tukaj v telesu … sprašujejo ne le, kaj vidimo in kaj gleda nas, ampak tudi vse, kar slišimo. Vse, kar se širi, pomirja, meditira, okleva pod našo kožo in je veljalo za neobstoječe, nas zdaj pritegne, kot muza, ki nas ugrizne in drži, dokler ne popustimo in priznamo HEMATOMA@Cdur.

Ali lahko obstaja takšen pojav, kot je kolektivni hematom; vsota vseh svetovnih hematomov? … Kako je videti, kako zveni, kako ga je čutiti? Ali je kakor moj HEMATOMA@Cdur, ki raste, se širi, boli, oteka, dokler ne zarežemo vanj in omogočimo, da splahni – ponudimo mu pozornost, potencial, da obrnemo celoten proces. 

Na srečo obstajamo v kompleksni mreži zank in zavojevin smo bolj povezani in soodvisni, kot se pogosto zavedamo. Ko se posamezna nit prekine, vse strune kolektivno odmevajo … “

Kolektivni hematom zadeva vse nas: hrani se z nami, ker zivi skozi nas, se ohranja in krepi v nas, kot nekakšna nadgrajena lastnost nase DNK in odseva senčni aspekt našega bivanja…

Je kakor nekakšen hobotnični organizem, ki se razteza in vpne na vse, kar pride v njegovo domeno dotika. V simbiozi nam odseva naše paralelno bivanje v skritem vrtu naših človeških dogajanj, za katere smo že davno nekoč posadili seme, zdaj pa se širi, razvija in raste naprej…Raste naprej v vsemogočno mrežo, ki nas združuje v en organizm s kolektivnim zavedanjem, s kolektivnim srcem, ki nam ponuja možnost preseganja samega sebe in razvoj lepšega, prijaznejšega človeka.

Eva Petrič

Lado Jakša na Židovskem trgu v Mariboru

Lado Jakša, svobodni ustvarjalec v kulturi, umetniški fotograf, glasbenik, skladatelj, avtor multimedijskih projektov. Ustvarja glasbo za film, televizijo, gledališče in umetniški ples /sinteza jazza, eksperimentalne in ambientalne glasbe/. V Sloveniji in tujini je imel čez 70 razstav avtorske fotografije. Njegova fotolikovna dela se nahajajo v številnih zbirkah in galerijah po Evropi. Organizira in sodeluje na vrsti ustvarjalnih glasbenih in fotografskih delavnicah ter se redno udeležuje mednarodnih simpozijev v Sloveniji in tujini. Ustvaril je 15 solo CD-jev ter sodeloval s številnimi domačimi in tujimi znanimi glasbeniki kot so: Dennis Gonzalez, Peter Kowald, Reggie Workman, John Blake, Rob Blakeslee, Leo Coach trio, Seppo Grundler, Johann Klammer, Corinna Presi, Von Washington … Je reden gost koncertnih prizorišč, kjer predstavlja svoje multivizijsko-glasbene projekte v Sloveniji in tujini (ZDA, Italija, Avstrija, Francija, Slovaška, Hrvaška, Portugalska, Finska …).

Govori Ufo 1

Njegov zadnji projekt “Fluidna partitura jazza” predstavlja sintezo avtorske glasbe ter sočasne projekcije “likovne partiture” kot neke vrste moderne oblike multivizije, ki ustvarja spoj estetsko domišljene fotografsko-filmske atmosfere in inovativne jazzovske glasbe. Tokrat bo na otvoritvi festivala izvedel multivizijo z naslovom KOvidiKOsovel.

Dejan Dizdar, foto researchgate.net

Dejan Dizdar v GT22, Glavni trg 22

Dejan Dizdar se je rodil v Beogradu. Študiral je glasbo (violončelo) in elektrotehniko na univerzi v Beogradu. Od leta 1984 živi v Izraelu. Razstavljati je začel leta 1973 in je od takrat sodeloval na več kot 400 razstavah po vsem svetu, od tega je pripravil skoraj 30 samostojnih razstav v Srbiji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, v Izraelu, Južnoafriški republiki in Rusiji. Njegove fotografije so bile objavljene v mnogih fotografskih revijah in knjigah širom po svetu, izšlo pa je tudi sedem njegovih monografij: Creatura Avgusta Dei (2001); Mirages – Nude Desert (2010); Erotic Dreams; Mermaids (2011); The Spiral; Discovering Gaia (2012); Desert Sculptures (2013).

Njegove fotografije lahko najdemo v zbirkah na vseh svetovnih kontinentih – razen na Antarktiki.

The game of bondage

V sodobni družbi – čedalje bolj odtujeni in virtualni – postajajo odnosi vse bolj ranljivi: razpon naše pozornosti je vse bolj kratek, prag čutenja pa vedno višji, tako da posameznik vedno znova išče načine, kako biti opažen, kako dobiti potrditev, kako biti ljubljen. V tem poskusu – morda – njegova samozavest raste, a vsem ostalim in svetu je za to vseeno – ker vsak na svoj način bije isto bitko. Fotografija Dejana Dizdara sega izven ega, izven sebe. Sooča nas z zavedanjem Njene lepote, Njene svobode, Njenih občutkov in Njenih užitkov. Deloma nas loči od sebe in nas z radovedno empatijo preko Nje vodi do drugega. Potrebno se je otresti sebe in seči do drugega, da bi se mogel vrniti vase. Igre vezanja (The game of bondage) in bolečina, ki osvobaja. Igra dajanja in sprejemanja. Igra, v kateri sta zmagovalca vedno oba. (Kristina Prah).

Anita Kirbiš, foto anita kirbis press

Anita Kirbiš v Vodnem stolpu, Usnjarska ulica 10

Anita Kirbiš, članica Foto kluba Maribor, razstavljalski naziv F2 FZS, se s fotografijo  ukvarja zadnjih 18 let.  Strast do fotografije   je nastala na njenih potepanjih v hribe in popotovanjih. Kaj  kmalu se   pojavi razočaranje, ko se fotograf nauči kritično opazovati sliko  in ugotovi, da poleg veliko znanja potrebuje tudi naprednejšo fotoopremo.  Fotografija je tehnika trajnega zapisovanja slike, vsako leto jih nastane   veliko, nekaj pa se jih znajde  tudi v fotoalbumih  – fotografija je naložba v spomine ! Zanimajo jo različne teme; predvsem pa stara arhitektura in njeni detajli, ljudje in ulica, lepote narave, v zadnjem času pa se ukvarja tudi z dokumentarno fotografijo. Izraža se  v barvni, v zadnjem času pa tudi v črnobeli fotografiji, ki ji je vse bližja. Imela je  37 samostojnih razstav v različnih razstaviščih  po Sloveniji, nekatere pa so nosile družbeno kritične naslove. In prav tolikokrat  je razstavljala tudi v okviru  skupinskih razstav, sodelovala je na preko 60 foto natečajih doma in v tujini, kjer je imela več sprejetih in nagrajenih   fotografij. V zadnjem času se preskuša tudi z foto filmi;  na klubski reviji je prejela prvo nagrado občinstva, na mednarodnem festivalu pa zlato plaketo in prvo nagrado za reportažni foto film, ki pa nista  bila edini. V zaključni fazi je celovečerni film, kjer se pojavlja kot idejna vodja projekta, scenaristka in režiserka. Pred nekaj leti je izdala   otroški literarni prvenec »fotkanico«, v zadnjih letih pa je zapisana tudi dopisništvu.

Kurent kdo si ?

Avtorica se tokrat   predstavlja v okviru Festivala fotografije Maribor 2021 s   kolekcijo     fotografij najbolj priljubljenega, magičnega etnografskega pustnega lika  ptujskega in dravskega polja, Haloz ter Slovenskih goric –   boga razuzdanosti, ki  mu pripisujejo tudi  božanstvo plodnosti in spolnosti ter  je vpisan na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva – kurenta.    Po starodavnem verovanju je kurent demon, ki s svojim truščem odganja slabo, prinaša srečo in zadovoljstvo ter  dobro letino v deželo. V njem se še zmeraj ohranja nekaj skrivnostnega in mogočnega, kar avtorici   predstavlja  že vrsto let velik fotografski izziv. Motive je zbrala pod naslovom  »Kurent, kdo si ?«  in jih postavlja na ogled v pozno renesančni utrdbi, ki je varovala del mestnega obzidja  –   razstavišče  Vodni stolp na Lentu.

»Če najdeš vsaj enega, ki verjame v tvoje delo, je to dovolj velik razlog, da vztrajaš«.

Anita Kirbiš

Branimir Ritonja, foto maribor24.si

Branimir Ritonja v E2RD, Gosposka ulica 34

Branimir Ritonja sodi med najvidnejše sodobne mariborske fotografe, zlasti je prepoznaven po svojem portretnem opusu. Poleg fotografije se ukvarja še z videom in filmom. Je avtor več fotografskih knjig, slikovnega materiala monografskih publikacij in katalogov mnogih likovnih umetnikov. Za svoje delo na fotografskem področju je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim Glazerjevo nagrado z listino (2012), Zlato plaketo Zveze kulturnih društev Slovenije (2016), medaljo na Salon Des Beaux Arts, Carrousel du Louvre Pariz (2017), Nagada DLUM 2018, nagrada na 8. Festivalu likovnih umetnosti v Kranju 2019 in Srebrno plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (2020).

Alkimisti

Serija fotografij Ostanki svetlobe je produkt fotografove večletne meditacije na temo spreminjajočih se dinamik v oblikovanju družbe in njenega odnosa do narave. Sam naslov izraža glavne plasti, ki se zrcalijo v likovni ekspresiji fotografij. Osnova fotografije, izražena tudi v sami etimologiji besede, je “risanje s svetlobo”. Svetloba za nas (kot filozofski miselni eksperiment drevesa v gozdu, ki ne pade, če ga nihče ne sliši pasti) ne obstaja, če ni ujeta z očmi ali zabeležena na fotografski film. Prav niansirana uporaba svetlobe je najbolj značilna za ustvarjanje Branimirja Ritonje v tem obdobju. Fotografije, ki slogovno spominjajo na piktorialistično tradicijo fotografiranja, so dopolnjene s pripovedno noto. Navidezno naključni prizori so povezani z raziskovanjem človekovih posegov v naravo. Zapuščena polja, ki jih ne izkoriščamo več za pridelovanje, temveč za postavitve vedno novih tovarn, trgovskih kompleksov in ostalih orodij kapitalizma, ostanejo uničena še dolgo po tem, ko se le-ta preselijo na nove, večje prostore. Mesto postaja vedno širša industrijska cona, narava pa okrnjena, ko je kvota tega, kar človek potrebuje, presežena. Povsod najdemo majhne opomnike pohlepnih teženj in majhnost človeka ni več merjena z njegovo podobo v naravi, temveč z nepotrebnimi presežki lastne produktivnosti. Fotograf v fotografije vnaša mirno, nežno, a obenem zlovešče vzdušje, kar ustreza ritmu človeka, ki v sodobnem času ne opazi škodljivih sprememb, če se okolje spreminja počasi, a konstantno. Ostanek svetlega je zadnje upanje, možnost, da osvetlimo tudi najtemnejše dele našega obstoja. (Sara Nuša Golob Grabner)

Štirje fotografi Kaj vas moti ? v Vetrinjskem Dvoru v Vetrinjski ulici

Nič ni samoumevno: niti družbene konvencije, gospodarska krivica ali moralno prepričanje. Kje so korenine politične poslušnosti, družbenega neskladja, ekonomske podložnosti … ? Kritični mislec v nas samih zahteva, da nikoli ne sprejmemo splošnosti, ki se zdi očitna, ter presprašujemo družbene konsenze in konstruirane prepovedi.

Štirje predstavljeni fotografi iz Škofje Loke se vsak po svoje ukvarjajo s prepovedanimi mislimi, hkrati izzivajo tiste splošne, javno družbeno korektne, ter na fotografijah izpostavljajo trenutke, ki jih kot banalnosti zavestno želimo velikokrat spregledati.

Urban Babnik izpostavlja predvsem tiste plati javnih dogodkov ali krajev, ki so v uradni kronologiji namenoma spregledani. Serija iz leta 2012 je trenutno zelo aktualna, avtor pa poudarja predvsem moč neubogljivih množic, kjer si posamezniki dovolijo več, kot bi si upali sicer: selfiji s policijo v ozadju, slačenje v javnosti, žaljiva gestikulacija in podobno. Protest je ventil za prepovedane misli, ki iz osebnega prodrejo v prostor javnega. Konflikt med tem dvojim, zasebnim (intimnim) in javnim pa največkrat uresničujejo tabuji in perverzije.

Igor Pustovrh je s svojo serijo ženskih aktov Lepota sivin v 90. letih požel precej kritik na račun moralnosti prikazanega. S tem fotografija dokazuje, da ni le medij za narativo realnega, temveč medij, v katerega vdirajo najrazličnejše prezentacije, politična vprašanja in podobno – na splošno: demokracija in svoboda misli. Fotograf sprašuje o meji med moralno spornim in estetsko pričakovanim – privlačni ženski telesi v kompozicijsko dognanih scenskih postavitvah zmotita sablja in srp kot predmeta nasilja, napetost pa stopnjuje nosečnica. Avtor referira vlogo ženske in njenega telesa v družbi in jo s tipičnimi atributi srednjeveških mučenk (sablja) umešča v sodoben čas.

Jana Jocif  predstavlja triptih iz sicer obširnejše serije Završnk, ki kratko in jedrnato prikaže bistvo: obraz, roke, kruh, a celostno pripoveduje zgodbo portretiranca. Simbolna moč odnosa med tremi upodobitvami predstavi segmente življenja na obrobju, velikokrat tudi spregledanega. Avtorica, ki jo zanima marginalno in nekonvencionalno, posreduje vprašanja o raznolikosti bivanjskih razmer, s katerimi se soočajo posamezniki v tehnološko razviti družbi, pa tudi o t. i. (ne)zaželenosti stika s tovrstno (drugačno) realnostjo. Fotografije so nastale v zaselku Staniše v Poljanski dolini, kjer je v svojevrstni izolaciji živel zdaj že pokojni Jože Završnik.

Mito Gegič, foto po RTVS

Mito Gegič predstavlja izbor iz serije Liminalen upor: Transturist, kjer dokumentira propadajoče stanje nekoč zelo uspešnega škofjeloškega hotela Transturist. Serija prezentira antropološko, pri čemer opozarja, da so propadli prostori prepovedano ali celo nikogaršnje ozemlje, kjer se prepoved sreča z lastno dihotomijo – neupoštevanjem le-te. Objekt je trenutno nekakšen vmesen prostor, skozi katerega ljudje le občasno prehajajo. Hotel še zmeraj »gostí«, vendar predvsem manj željene obiskovalce: brezdomce, narkomane, alternativce, pobaline, upornike in podobno. Kot neprijeten spomin se vrinja v idilično škofjeloško veduto in s tem nenehno opozarja na lokalno znano zgodbo o prepadu in ostaja v nekakšnem vakuumu med neslavno preteklostjo in neizpolnjeno prihodnostjo.

Urban Babnik – Brez naslova, 2012

Življenjepisi fotografov

Urban Babnik (1975) se v svojih fotografijah pogosto poslužuje humornih in ironičnih prijemov skozi prikaz banalnih in/ali absurdnih situacij v javnem prostoru kritično naslavlja družbeno-politične aspekte vsakdanjega življenja.

Mito Gegič (1982) se v svojem slikarskem izrazu osredotoča predvsem na prenos digitalne podobe v materialno sfero likovnega polja, ki komentira kakofonijo vizualnega onesnaženja v vsakdanjiku, medtem ko se v fotografiji poslužuje analognega fotografskega postopka.

Jana Jocif (1982) je kot fotografinja dodobra vpeta v lokalno dogajanje in življenje Škofje Loke, saj spremlja in beleži tako javne dogodke kakor tudi skrita in neznana obrobja svojega domačega mesta in okolice. Čeprav je po formalni izobrazbi arhitektka, se je že v mladosti usmerila v fotografski poklic.

Igor Pustovrh (1961–2011) je bil poklicni fotograf, ki se je posvečal najrazličnejšim žanrom, kot so krajina, portret, tihožitje in režirana fotografija. Poleg umetniških sklopov, s katerimi se je uveljavil in trajno zapisal v zgodovino domače fotografije, se je redno ukvarjal tudi s komercialno fotografijo.

Matjaž Rušt v Ulični galeriji v Židovski ulici

Matjaž Rušt Public Private

Bojan Sobočan v GT22

Razstava prikazuje tabuje in spolnost povezano s posameznikom in družbene norme in merila, ki so sprejemljiva in katera niso več družbeno sprejemljiva. Večina stvari povezanih s tabuji in spolnostjo je veliko krat prikrita in se skriva zaradi družbene nesprejemljivosti in ugleda osebe. V delih so tudi prikazani deli telesa, ki bi mogli biti skriti.

Črne misli

Določena dejanja bi lahko omadeževala ogled posameznika, saj niso družbeno sprejemljiva ali preseganja norme.

Tematika razstave obravnava upiranje družbenim normam in posameznika prikazuje kot svobodnega v svojih mislih in dejanjih.

Skupinska razstava v Galeriji Kamnica (knjižnica) v Kamnici

Največji doprinos skupinskih razstav je pomnoženo število zornih kotov, ki jih prejmemo naenkrat. V dobi, ko so prevečkrat povzdignjena dogmatična stališča, so priložnosti, ki nam omogočijo številne poglede na področje ali temo več kot nujne. Da nas vse druži naš planet je vsaj ena stvar o kateri se lahko vsi neizpodbitno strinjamo in puščanje sledi med našim bivanjem na Zemlji je neizogiben del obstoja. Nekatere od teh sledi se nam zdijo majhne in nepomembne, a so kljub temu gradnik skupne zapuščine. Prva asociacija z našim planetom je zagotovo narava. Z naraščajočim številom groženj okolju, se vedno pogosteje sprašujemo o dolgotrajnih posledicah naših dejanj. Kljub primarni pomembnosti narave, se pri vprašanju zapuščine odpirajo tudi druga vprašanja. Kako jo preoblikuje naša miselnost, če sežemo dlje od direktnih škodljivih ali pozitivnih vplivov na naravo in se posvetimo vsemu kar vodi človeka do dejanj, ki povzročajo spremembe? Sledi so vidne skozi naše vsakdanje navade, gradnjo sistemov, skozi umetnost, ki jo bodo morda čez tisoče let odkopavali, kot smo jo nekdaj mi. Da predvidimo kaj bo za nami ostalo, lahko opazujemo psihološke procese, s katerimi postavljamo paralele med naravnim in umetnim, ter na kakšen način v tem najdemo tako absurd in neudobje kot tudi tolažbo prek najdenja podobnosti. Zgodovino tkemo z vzpostavljanjem odnosov, zavzemanjem stališč in z neizogibnim vplivom naše miselnosti na snovnost planeta. Skupinska razstava Planet Zemlja – Zapuščina človeštva nudi priložnost poglobitve v časovni trak človeštva, v preteklost in sedanjost, ki sta naše kazalo za prihajajočo zgodovino.

Sodelujejo: Bojan Šenet, Bojan Sobočan, Dušan Gajšek, Iztok Brodnjak, Janja Cizej, Zdravko Kokanović – KOKI, Branko Koniček, Miha Kacafura, Mihael Brunčko, Branimir Ritonja, Sandi Strihič in Slavica Isovska.

Miha Kacafura v Galeriji RRRudolf, Vojašniška ulica 12

Zgodba Jožeta Horvata, o mejah in pregradah, ki živijo le v glavah ljudi in zgodba o pogumu dečka Itea, da sledi svojim željam ne glede na meje, ki mu jih postavljajo drugi.

Vrač Tefoto ga je svaril: »To pomeni črta, tista Waitapu, nakopičeno prekletstvo bogov, njihov srd in neugasljivo sovraštvo. Opomin in večno prepoved smrtnikom, mejo, do katere segajo zmožnosti človeških bitij!«

Smo sodobna družba, katera si postavlja pravila, določa vrednote, … . Smo res? Če v centralni Afriki domordci živijo divje življenje, ga živijo sproščeno brez oblek in se ne sramujejo svojega telesa. Smo mi kot sodobna družba podlegli ozkim normam, navideznim idealom, nekim nenaravnim moralnim predpisom?

Se sme na družbenih omrežjih, ki postajajo naš vsakdan, prikazati ženska dojka? Ali morda kaj več? Ne, ne sme, saj takoj sledi kazen, v takšni ali drugačni obliki. Pa čeprav je to telo »matere« vseh nas, telo, ki bi ga morali idealizirati, mora žal ostati sktito v ozadju za tančico sprenevedanja. Samo medle sence teles žensk kot objektov stvaritve človeštva, se smejo pojavljati na družbenih omrežjih.

In če se ženske še tako trudijo postati enakopravne, enako obravnavane, ….., enako……., se lahko v objavah pojavljajo le v ozadju kot silhuete, samo do neke »meje, črte« – v prestopu te črte jih sistem onemogoči.

Pred to črto/ločnico, pa je dovoljeno objavlajti in prikazovati moč nasilja, ubijanja, klanja, …., politične svetovne igrice, ……,  dovoljeno je lagati v zakulisju vere, droge in alkohol so vsakdan tega modenega sveta – svetovnega spleta. Da, to je dovoljeno. Že konica dojke, tistega dela telesa, ki je vsem nam dalo prvo hrano, pa ne sme v svoji lepoti prestopiti črte »prepovedanega«. In to vse zato, ker smo sodobna, moderna družba. Ponovno vprašam: smo res?

» Črte so zato, da se spreminjao, da jih ljudje teptajo« si reče Iteo, pogumni deček in sam odpluje preko morja, da odkrije »dva otoka združena v ljubezni Wai in Tapu .. prej zvezdi južnega in severnega neba!

Miha Kacafura: Waitapu je črta, je meja !

Miha Kacafura, l. 1955. Živi in dela v Mariboru, s fotografijo se ukvarja od leta 1968, član Foto kluba MB  od leta 2011, imel je 8 samostojnih razstav in sodeloval na 66 skupinskih. Ukvarja se s krajinsko (barvna),  portretno in predvsem z akt  (ČB) fotografijo.

Marko Pak v Ulični galeriji Media Nox v Židovski ulici

Fotografija je detajl kovinske ograje v katero so se ujele raznobarvne luči mesta.

Živimo v posebnem prostoru vsakodnevnih izzivov. Obdobje pandemije je polno omejitev.

Vidne fizične poškodbe na ograji; posledice udarcev, so tukaj lahko razumljene simbolno

– kot erupcije misli permanentnih tenzij posameznikov vpetih v sedanji čas znotraj družbe.

Marko Pak

Marko Pak: Erupcije misli, 2007 – 2020

Rodil se je leta 1971 v Mariboru. Kipar, fotograf in kurator. Zaključil izobraževanje za kustose sodobne umetnosti na SCCA-Ljubljana, 2003, pod mentorstvom Mirana Moharja in Gregorja Podnarja. Je član Društva likovnih umetnikov Maribor s katerim strokovno sodeluje od leta 2000. Svoja dela je predstavil na več kot štiridesetih razstavah v Sloveniji in tujini. Živi in ustvarja v Mariboru.

Maja Mekina v Razstavišču Karlina, JSKD OI Maribor, Pobreška cesta 20

Strah je najbolj zanimiv, ko je zelo specifičen. Serija fotografij se pomika od figuralike k abstrakciji, od oddaljenega vedno bližje. Bliža se nam manifestacija strahu v obliki arhetipnega prikaza strašljive pojave, ki se pomika nekje med človeškim in človeku povsem tujem. Strah je s približevanjem že refleksiran v vsem kar nas obkroža in spojen z nami. Odsevajo ga pajčevine na katere se je ujel in nas opomnil na njegovo prisotnost s pajkovimi nožicami, z izostrenjem lune, ki obarva okolje v hladno svetlobo in naznani čas, ko vlada tema. Obkroženost s podobami, ki nas strašijo je popolnoma odvisna od naše percepcije neznanega. Tako oblikujemo mentalne mreže, ki jih nato vidimo, kot snovne objekte na katere preslikamo svojo tesnobo. Ujetost se najprej prikaže izven nas, nas obkroži s pomočjo tokrat nepomirjujoče narave, šele nato se pokaže od kod izvira. Beg ali borba sta prva človeška instinkta ob soočenju s nevarnostjo, a kaj se zgodi, ko je nevarnost vidna le v simboliki? To česar se bojimo postane eno z nami samimi. Luna se preobrazi v popolno abstrakcijo, gradnik nas samih. Postane celica, v katero se je izlilo vse nekdaj snovno, strah je del nas. Prej kot slej vse pokaže svojo pravo podobo, ko pa jo prepoznamo, je včasih prepozno saj nimamo več prostora, kamor bi lahko zbežali.

Mreže teme

Likovni jezik serije se z naraščujočo redukcijo spretno giblje med dobesednim in metaforičnim, ter kot postmodernistična zgodba pušča odprt konec. Črno bela tehnika progresira od sivin do vedno večje kontrastnosti v skladu s naraščanjem napetosti vizualne pripovedi. Vse to se združi v fotografski seriji, ki vzbuja nelagodje in sama deluje kot mreža v katero se ujamemo, da se moramo soočiti s strahom. Maja Mekina (1980, Mariboru) je po poklicu zdravstvena delavka. V fotografijo se je zaljubila že dolgo nazaj, a pogled na svet skozi lečo se ji je dokončno izostril pred par leti s prvim digitalnim aparatom. Sprva je urila mirno roko in oko s fotografiranjem insektov in cvetlic, kmalu za tem pa je odkrila svojo pravo strast – portretiranje ljudi. Odkrila je tudi kaj pomeni skozi fotografije povedati zgodbo oz izraziti svoje občutke in to predstavlja z razstavo z naslovom “Webs of Darkness”– Mreže teme.

Bojan Šenet v Univerzitetni knjižnici Maribor

Bojan Šenet (1947) se je rodil kot tretji sin družine. Otroštvo do pričetka šolanja je preživel v raznih krajih Slovenije, saj so očeta večkrat premeščali zaradi obnove elektroenergetskih objektov. Leta 1955 se je družina ustalila v Mariboru, kjer jedokončal srednjo gradbeno šolo in se tudi zaposlil pri tukajšnjem gradbenem podjetju v katerem je preživel 40 let in se leta 2006 upokojil. Sledil je vpis v fotoklub Maribor v katerem aktivno deluje že 15 let. Imel je pet samostojnih in več skupnih razstav, trenutno opravlja funkcijo Gospodarja kluba.

Pazi, tu nosim spomin

Bojan Šenet skozi serijo črno-belih digitalnih fotografij raziskuje prostore in ljudi, ki jih prežemajo spomini. Proust je zapisal, da spominjanje preteklega ni nujno spominjanje tega kakšno je preteklo resnično bilo. Ljudje se obračamo k nostalgiji za podoživetje bolečega ali lepega, tudi ko so spomini skorajda neznosni in nas obremenijo z neobvladljivimi čustvi. Pristopanje k mentalnim slikam že doživetega je nevarno, sproži procese, na katere moramo biti pripravljeni, da nas ti ne premagajo in vzpodbudijo, k vračanju že doživetega časa. Preveč lepote, sreče, žalosti ali upanja je obeleženo v naših mislih, včasih tudi v vizualnih podobah likovnih del. Spomin je lahko viden samo spominjajočemu in delikaten pristop k obrisani abstrakciji časa pri drugih vzbudi vprašanje ”Kaj se je zgodilo takrat?”. Sama asociacija je nevarna. Na umetniško delo preslikamo osebne izkušnje, dovolimo umetnosti, da nas prikaže v nečem kar ni naše. S tem prestopimo mejo distance med osebnim in javnim, spojimo se v spominjanje avtorja in ponotranjimo neobstoječe spomine, ki pa nosijo tolikšno podobnost z našimi, da se čustvenemu odzivu ni mogoče izogniti. Dotikanje spominov je zavestno pristopanje k prepovedanemu, da bi minulo lahko podoživeli še vsaj enkrat.

Dušan Gajšek v Sinagogi v Židovski ulici

Dušan Gajšek (1948, Celje), je živel v Rogaški Slatini, kjer je končal osnovno šolo. Srednjo tehniško šolo je obiskoval v Celju. Kot strojni tehnik se je zaposlil v steklarni v Rogaški Slatini, kjer je delal v design oddelku pri prof. Goldoniju. Po dveh letih odide v Maribor na takratno visoko tehnično šolo, kjer pridobi naziv inženir strojništva. Med študijem spoznava tudi fotografijo. Fotografira, razvija filme i izdeluje fotografije v črno-beli tehniki. Kasneje se je posvetil fotografiji diapozitivov in snemanju z video kamero. Fotografira in snema na svojih potovanjih. V Metalni se zaposli kot projektant. Fotografijo uporablja kot pripomoček pri svojem inženirskem delu. S prihodom digitalne tehnike se je začel ukvarjati z računalniško obdelavo fotografij.

Počitek ali Za meglo

V letu 2012 je postal aktiven član Foto kluba Maribor. S članstvom v Fotoklubu razširi svoje znanje o fotografskih tehnikah. Veliko časa posveča spoznavanju zakonitosti kompozicije. V okviru fotokluba Maribor je sodeloval na več fotografskih delavnicah, skupinskih razstavah in natečajih, kjer je prejel dve nagradi in častne omembe. Imel je tudi osem samostojnih razstav.

Narava večkrat omogoči nežno prekrivanje sveta okrog nas. Megla je eden izmed pojavov, ki od nekdaj vzbuja umetniško in poetično razmišljanje o svetu. Prekrije ravno dovolj našega okolja, da nas prevzame njena misterioznost in nas vzpodbudi k razmišljanju o tem, kako so reči in misli skrite. Prisiljeni, da se ozremo le na to, kar je še vidno, se ozremo vase. Okolica se spremeni v poglobljene simbole napolnjene s pomenom. Ko ne moremo videti vsega, gledamo še bolj posvečeno, prevevata pa nas skrivnostna mir in tišina, ki gresta z roko v roki z meglenimi dnevi. Spontano ustvarjen fokus narave izpostavi kar moramo videti, to, kar nas vzpodbudi k novemu pogledu na svet. Omogoči nam trenutek brez pretiranih impulzov, da lahko sanjavo razumemo svojo okolico in s tem tudi sebe. Sprašujemo se kaj je za meglo, to ki jo vidimo, in to, ki jo nezavedno nosimo v sebi. Kratek čas ustvari most med znanim in neznanim. Neznano je s tem še bolj mikavno, še bolj vredno raziskovanja. Misli, ki nas vodijo skozi prekrite dele nas samih, projiciramo na mehko belino in ji dovolimo, da opomni na prestopanje mej znotraj nas, z otroško radovednostjo in nežno prisotnim strahom pred novimi odkritji. Dušan Gajšek s skoraj piktorialističnim digitalnimi fotografijami prikazuje milino in mikavnost megle, krajev in ljudi, ki jih je obdala in prebudila. (Po tiskovnem sporočilu in drugih virih).

Marijan Zlobec