Avtopornografija (za začetnike) na privatni razstavi nekje doma

Avtopornografija (za začetnike) na privatni razstavi nekje doma

V Ljubljani le v štirih dneh poteka prav posebna “Miklavževa” (odprli so jo 6. decembra) razstava. Podvržena je vrsti varovalnih ukrepov, med katerimi so osebno vabilo za vse, kar pomeni, da se mora vsakdo identificirati na podlagi prejetega vabila organizatorjev ali pa sodelujočih likovnih ustvarjalcev (vsak je lahko povabil le tri svoje osebne goste). Lokacija je skrivna in v zasebnem stanovanju. V tem “varnem prostoru” je osemnajst slovenskih umetnikov svojo siceršnjo ali nam že znano ustvarjalnost dopolnilo ali “prestavilo” v polje pornografije. Ali vsaj domnevno v nekaj, kar bi lahko pomenilo za nekoga pornografija. Pornografija za začetnike, bi lahko takoj rekli. (Članek je ponatis iz decembra 2020 na wordpressu, ki mi ga je Amerika s cenzorskim posegom za trajno zaprla in uničila, in to v celoti ali 3450 člankov ali objav).

Dušan Josip Smodej, Roman Uranjek in Duša Jesih, foto Marijan Zlobec

V Sloveniji je težko biti pogumen, kaj šele avtopogumen, pornograf in najbolj avtopornograf, vsaj v seksualnem smislu. V resnici pa je vsa Slovenija prepolna pornografije na vseh ravneh, največ je je v politiki. Tako da naslov Avtopornografija na Miklavževo ni nekaj “izstopajočega”, kaj šele spolno sprevrženega, iztirjenega, zelo eksplicitnega, kaj šele maloletnega ali, Bog ne daj, otroškega, pa gejevslega, lezbičnega in kaj jaz vem koliko je še podobnih odtenkov.

Zaradi te ali take pornografije, kot sem jo videl na tej razstavi, na katero sem moral priti ob dogovorjeni uri za 20 minut, a sem se zmotil in prišel dvajset minut poprej, kar pomeni da sem pornografske umetniške izkušnje lahko oplemenitil na 40 minut, ne bi dobil deset let zapora.

Problem Slovencev je, da si malo upajo, še najmanj pa za javno prepoznavno ali razgaljujočo spolnost. Tako v literaturi kot v likovni umetnosti. Saj veste, da je France Prešeren menda še do danes cenzuriran, Janez Trdina pa ni ves prišel v Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Slovenec je pornografsko nezanimiv, kar velja celo za tiste redke zvezdnice, ki so se v svetu dvignile do širše prepoznavnosti z imenom in telesom.

Avtopornografija pravzaprav suponira nekakšno avtoimaginacijo, ali kot je del naslova ali podnaslov razstave Materializacija fantazme. Najboljša bi bila tista pornografija, ki vzpostavlja odnos med objektom in subjektom tako, da bi bil jaz prepoznaven, nekdo na drugi strani pa morda ne, ker je fantazijski, idealen, nerealen, čeprav ima vse možne podobe predstavljivega. V nekem smislu bi bila najboljša avtopornografija tista, ki je ne vidim ali jo “gledam” v temi ali celo poslušam, kot je eno izmed razstavljenih del, ki jih je dovoljeno le opisati, ne pa tudi fotografirati.

Plakati, foto Marijan Zlobec

“Vsa ta omejujoča pravila in pripovedi naj bi umetnikom zagotovili varnost za neobremenjeno izražanje, estetsko eksplicitnost in “idejno perverzijo”, raznolik izbor umetnikov pa razstavi zagotavlja široko paleto medijev in pristopov s pregledom razumevanja pornografije in spolnosti v različnih generacijah. Razstava tako pomeni tudi vpogled v slovensko sodobno umetnost. Istočasno ustvarja svojevrstno časovno kapsulo, ki bo leta 2030 omogočila perspektivo na ustvarjalnost kaotičnega leta 2020.”

Na razstavi sodeluje osemnajst uveljavljenih slovenskih umetnikov:  Nataša Berk, Viktor Bernik, Goran Bertok, Ištvan Išt Huzjan, Duša Jesih, Žiga Kariž, Tina Konec, David Nez, Neža Knez, Iza Pavlina, Mark Požlep, Franc Purg, Dušan Josip Smodej, Roman Uranjek, Tadej Vaukman, Aleksandra Vajd, Jara Vogrič in Nana Wolke.

Roman Uranjek, foto Marijan Zlobec

Naj takoj povem, da ni nobenega dela s področja politične pornografije in da ni zlorabljen noben konkretnež, kar je veliko manj, kot se da opaziti razno raznih objav celo v sredstvih množičnega obveščanja. Tu je blokada “avto”, kar seveda pomeni, da delaš nekaj sam s seboj ali o sebi. Ampak spet smo pri temeljnem vprašanju: kdo sem jaz in kakšen sem jaz, da bi se pornografsko razkazoval ali celo utemeljeval in določal.

Razstava prav tako ne aktualizira nikakršnega znanega zunanjega dogodka, ki bi ga po medijskih opredelitvah lahko uvrstili v kategorijo pornografije, kaj šele orgij, kot se ne dogajajo samo “v karanteni” v Bruslju, če namignem na zadnji škandal.

Bistvo pornografije je v tem, da sam nekaj počneš, kar v nekem družbeno etabliranem moralnem smislu ne bi počel, vsaj ne javno. Zato pa deluje pornografski stroj “sto na uro” skrivaj in pride v javnost le, če se kaj nenapovedanega zgodi.

Duša Jesih je svoje delo prekrila, foto Marijan Zlobec

Ta razstava je pravzaprav precej nedolžna, ne bom rekel da angelska, saj je deloma blasfemična le v enem delu, to je v parafrazi Marije s plaščem Duše Jesih, ki je, resda bolj megleno, upodobila Marijo s Ptujske gore, namesto Marije pa spet ne povsem razvidno upodobila sebe med stoječim masturbiranjem. To pa je potem odtisnila na posteljno pregrinjalo in nasploh posteljno opremo (blazinske prevleke), naredila pa je celo nekaj spodnjih hlač za moške, kar bi se sicar dalo še razširiti in patentirati. Seveda bi tak projekt takoj prešel v domeno oblačilne kulture, če ne celo mode.

Urnik individualnih obiskov na osebno povabilo, foto Marijan Zlobec

Goran Berok si je na treh črnobelih fotografijah manjšega formata “sadomazohistično” opasano zaprl usta z neko kroglo na obeh robnih fotografijah, medtem ko naj bi srednja predstavljala njegovo ljubezensko fantazmo. Tako je nastal triptih imaginarne dominantne ženske in srečno trpečega moškega.


Dušan Josip Smodej in Roman Uranjek na razstavi Tanje Pak junija letos, foto Marijan Zlobec

Roman Uranjek je sebe fotografsko sicer posnel, a tako, da mi lahko vidimo le tisto verzijo, ki ga identifikacijsko skrije oziroma zamegli, svoj original pa si, če želi, ogleduje doma. Poanta je na nakazanem odnosu med moškim in žensko ter na njegovi masturbaciji tako, da ga ona, vsaj domnevno, gleda, ko jo on fotografira in se vse v bistvu vidi šele v ogledalu.

Gustave Courbet – L’origine du monde, 1866

David Nez je uporabil dolga desetletja skrito “pornografsko sliko” slavnega francoskega realista Gustava Couberta Origine du monde, ki so jo menda šele leta 1988 postavili na gled v Muzeju Orsay v Parizu. Ohojevec Nez je že takrat in poprej, od konca šestdesetih let naprej, vedel, kaj je umetniški kolaž. Tak je njegov triptih, sicer nastal že prej.

Žiga Kariž je svojo “vaginalno sliko” sicer kot kakšen paravan za ženskim hrbtom napravil potem, ko je uničil neko predhodno z istim motivom, tako da je sedaj original le ta.

Dušan Josip Smodej v svojem delu izvedel remake najbolj znanega ready made – a, Duchampove Fontane, sicer na ženskem telesu. To telo je od zadaj fotografiral na faktografski način, ne kot akt, temveč kot objekt in ga razstavil v zelo ozkem prostoru. V žensko danko je vstavil nekakšno cev, tako da je odprtino razširil. Ohranjen pa je še izvirni Duchampov podpis R. Mutt, 1917.

Marcel Duchamp – Fontana, 1917, replika

Fontana je bila nekoč škandalozna, kot še marsikaj, medtem ko postajajo danes “škandalozni” le odnosi kulturne politike do ustvarjalcev. To še čaka na kakšno, poleg že opaženih, interpretacijo, če so že začeli pred parlamentom z onim snežakom, ali pa z instalacijami ter performansi pred zgradbo Ministrstva za kulturo.

Viktor Bernik je naredil luknjo v steni, ko je bila razstava že končana. Sam je določil mesto in izvrtal luknjo premera 2cm ter jo namazal z vazelinom. Vsakega obiskovalca razstavljalci povabijo, da v to luknjo vtakne prst in izkusi haptično izkušnjo vlažnosti. Prst si kasneje lahko obriše s prtičkom.

Franc Purg, slovenski umetnik, ki živi v Londonu, je poslal dirty talk komunikacijo s svojo ljubico in obenem izjavil, da je ta oseba realna ali imaginarna. Da bi zaščitil njeno identiteto, v tekstu cenzurira vse besede, ki se nanašajo na njo. 

Nataša Berk je naredila zvočno instalacijo v podboju vrat. Na podboj je namestila audio napravo, na katero gledalec pritisne in sliši deset sekundni audio zapisa: And if I werent asexual, I would fuck you, me, them, whatever and harder.

Če primerjamo sedanjo razstavo z onimi deli v Nemčiji že v drugi polovici dvajsetih let (Otto Dix, Georg Grosz, John Heartfield…), potem se zdi konotacija tedaj bistveno močnejša, angažirana, družbeno kritična…

Plakat za necenzurirano verzijo Maškarade, avtorja oblikovalca Matjaža Vipotnika

Razstava Avtopornografija je glede na dosegljivost pornografije v raznih medijih še v iščočem vsebinskem stanju ali fazi, ki jo je resničnostna dimenzija že zdavnaj presegla (spomnimo se filma Maškarada Boštjana Hladnika iz let 1970/1971, ki je bila nekaj časa z izrezanimi odlomki cenzirirana), sedaj pa se je pornografija brez sramu prenesla na vsa druga področja javnega življenja. Zato se ni čuditi sklepni ugotovitvi, da je pornografije dandanes na Slovenskem še najmanj v umetnosti, ki ostaja izpovedno in moralno najbolj čista, čeprav se komu zdi, da ni tako.

Boštjan Hladnik je Bruselj prehitel za 50 let

(Članek je ponatis iz decembra 2020)

Marijan Zlobec

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: