Monografija umetnostne zgodovinarke dr. Lidije Tavčar, ki je doktorirala na področju sociologije in se je pri svojem delu poleg pedagoškega polja posvečala tudi strokovnemu in znanstvenemu publiciranju, predvsem pa raziskovanju prezrtih, spregledanih in pozabljenih likovnih ustvarjalk, ki so ustvarjale na našem ozemlju, prinaša skoraj detektivsko razkrivanje kopren nad delom slikarke in grafične oblikovalke Stephanie Glax de Stadler (1876‒1952). Knjigo so izdali Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, Celjska Mohorjeva družba in Inštitut za zgodo0vino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani
Dr. Lidija Tavčar, fotografije Marijan Zlobec
V Rogaški Slatini rojena Stephanie Glax se je pod vplivom vizionarskega očeta, balneologa prof. dr. Juliusa Glaxa (ki je od 1887 do 1914 uspešno vodil zdravilišče in morsko kopališče v Opatiji ter ga s svojo vnemo in znanjem razvil v največje in najpomembnejše zdravilišče in turistično središče v Avstro-Ogrski monarhiji) po hospitantskem vpisu v slikarski razred prof. Franza von Matscha na dunajski šoli za umetno obrt Kunstgewerbeschule – KGS (eno redkih ustanov, na katero so se od vsega začetka lahko enakopravno vpisovale tudi ženske) in izpopolnjevanju pri profesorju Angelu Janku na Damenakademie v Münchnu v cvetoči multikulturni Opatiji vključevala v različne dogodke in razstavljala na lokalni ravni ter v tujini (v Opatiji, Kopru, na Dunaju, v Brnu, Gradcu, Milanu, Torinu, Firencah, Benetkah in Rimu).
Dobro razpoloženje ob predstavitvi neznane slikarke in grafične oblikovalke
Ustvarjala je v risbi, akvarelu, pastelu, manj v olju. Bila je portretistka, slikala je vedute, krajine in žanr, predvsem zajet iz življenja višjih meščanskih in aristokratskih slojev; v zrelem obdobju je v njenih delih opaziti premik k upodabljanju krajevnih posebnežev s pridihom humorja. Prav tako je bila uspešna animalistka. Na področju grafičnega oblikovanja se je odlikovala po izvrstnih turističnih plakatih, oblikovanju naslovnic za revije, preizkušala se je v emajlu, oblikovala diplome, nalepke, razglednice, embalažo in celo ilustrirala didaktične igre za otroke. V mednarodni prostor pa so jo ponesli predvsem opatijski gosti, ko so s svojega istrskega oddiha v domicilne kraje in mesta prinašali njene priročne, sodobno oblikovane in ilustrirane turistične vodnike …
Naslovnica
Dr. Lidija Tavčar (1953) je za svojo diplomsko nalogo na Oddelku za umetnostno zgodovino prejela Prešernovo nagrado za študente, ki jo je usmerila v pedagoško polje: leta 1985 je bila sprejeta na mesto kustusa pedagoga v Narodni galeriji. Med letoma 1995 in 2007 je bila vodja Pedagoškega oddelka v isti muzejski ustanovi. Je avtorica didaktičnih razstav, razstavnih katalogov, publikacij, znanstvenih in strokovnih člankov o izobraževanju v umetnostnih muzejih in o muzejski pedagogiki. Leta 2002 je doktorirala iz sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 2003 je postala znanstvena sodelavka Pedagoškega inštituta v Ljubljani, v nekaterih inštitutskih raziskovalnih projektih pa je sodelovala že od leta 1986. Leta 2004 je prejela Valvasorjevo nagrado in leta 2006 pridobila naziv muzejska svetnica.
Duša Fischinger
V muzealski reviji Argo je objavljala članke o obiskih v evropskih in izvenevropskih galerijah in muzejih in s to vsebino seznanjala slovenske muzealce o opaženih inovativnih pristopih in idejah ter izpostavljala tudi nekatere kritične pomisleke. Obširno področje njenega ukvarjanja je tudi raziskovanje prezrtih, spregledanih, pozabljenih likovnih ustvarjalk, ki so ustvarjale na našem ozemlju.
Dr. Rajka Bračun Sova in Duša Fischinger
Publikacije: Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije (2003); elektronska knjiga Homo spectator, digitalna knjižnica Pedagoškega inštituta (2009); študija Odsotnost/prisotnost likovnih ustvarjalk v leksikonih in enciklopedijah (2006); Vzporedni svetovi. Risarke in slikarke prve polovice 19. stoletja na Kranjskem (2014); objavlja večinoma v Umetnostni kroniki, Ars & humanitas in Argu. Leta 2016 (ponatis 2017) je na pobudo Kulturnega društva Tabor Podbrezje v sodelovanju z Narodno galerijo napisala publikacijo Videla sem svet in življenje. Ob 90. obletnici smrti Ivane Kobilca (1861–1926). (Iz tiskovnega poročila)
Urednica knjige dr. Rajka Bračun Sova
Predstavitev knjige je pokazala na povsem prezrto in neznano slikarko, ilustratorko, grafično oblikovako Stephanie Glax de Stadler. Koliko je ona slovenska umetnica ali ni, je odprta dilema, saj se tega vprašanja knjiga ne loteva. Jasno je, da je Avstrijka, ki s samo slovenskostjo ambienta ni imela povezave. Vsekakor pa izhaja iz našega okolja in kaže emancipacijo žensk, ki je bila močnejša, kot prepoved študija na javnih likovnih akademijah. Tista, ki je bila nadarjena, je lahko uspela, kot naša Helena Vurnik ali še prej Ivana Kobilca. Vrata ateljejev najboljših slikarjev so bila odprta, še posebej za ženske, tako v Parizu kot v Münchnu ali na Dunaju.
Stephanie Glax – Opatija, foto visitopatija.com
(Če pa pogledate sedanjo strukturo študentov in študentk na ljubljanski ALUO, se pokaže povsem nasprotna podoba; v večini študirajo punce, medtem ko so fantje postali pametnejši; vedo, da iz tega študija ni kruha. Celotna likovna sfera v državi je vredna manj kot desetino napovedanih stroškov gradnje novega zapora).
Stephanie Glax – Čas za čaj, v knjigi Čaj ob petih, barvna algrafija, 1901
Duša Fischinger, ki je v knjigi prevzela jezikovni pregled, je med drugim opozorila na hitro oveljavitev Opatije, še posebej po izgradnji Južne železnice in še proge do jadranske obale. Opatija je postajala druga Nica. Fischinger je v neposrednem sorodstvu z rodbino Glax in se je za njihovo zgodovino (kot pravnukinja dr. Juliusa Glaxa) začela zanimati leta 1991.
Urednica knjige dr. Rajka Bračun Sova je opozorila, da del Stephanie Glax de Stadler ni v naših galerijah in muzejih ter da gre po zaslugi avtorice knjige dr. Lidije Tavčar za novo odkritje v slovenski umetnostni zgodovini. V knjigi je poudarila njeno jasnost, še posebej pri razlagi vseh del, tako da bo bralec dobil razumljive analize in razlage ter številne nove informacije. Skupaj je v knjigi kar 188 slik in ilustracij ter reprodukcij del, kar kaže na velik obseg, pa tudi raznolikost ustvarjalnosti naše umetnice.
Plakat – Opatija zimsko zdravilišče in morsko kopališče, barvna litografija, 1911
Če bi ugotovili, da je bila emancipirana in feministična, kot jo je pred leti pokazala dunajska razstava, – Avstrijska rivijera – Dunaj odkriva morje -, o kateri sem leta 2014 pisal v Nedelu, in izpostavil njen Avtoportret s cigareto, bi bilo treba citirati še ugotovitev avtorice knjige o “emancipirankah tedanjega družbenega okolja, ki so s svojim obnašanjem, oblačenjem in govorom dokazovale svojo na novo odkrito, na novo pridobljeno samostojnost in samozavest ter uporabljale rekvizite, ki so bili pred tem rezervirani za moške.”
Stephanie Glax – Pred hotelom Kvarner, barvna algrafija, 1906
To je bil čas, ko je bil Dunaj z dvema milijonoma prebivalcev tretje največje mesto na svetu; za Londonom in Parizom, in ko so na Dunaju kraljevale že tedaj nekatere hitro svetovno znane ženske, pa ne le zato, ker jih je portretiral Gustav Klimt in za katerega so pred kratkim odkrili že trinajstega nezakonskega otroka ozirma potomca.
V knjigi morda manjka ta nekoliko širši (ženski) vidik, saj so bile tedanje elitne ženske, kot Alma Mahler, poprej Schindler, Adele Bloch – Bauer, Emilie Flöge, Elisabeth Bachofen Echt, Fritza Riedler, Friederike Maria Beer, Hermine Gallia, Sonja Knips, Serena Lederer, Aargaret Stonborough Wittgenstein, Mada Primavesi, slavna likovna kritičarka in literarna salonarka Berta Zuckerkandl, ki je po vsej verjetnosti videla našo razstavo pri Miethkeju na Dunaju leta 1904.
Kako je bilo s Stephanie Glax in njenim sodelovanjem z društvom Hagenbund ? O tedanjih ženskah v likovni umetnosti piše v svoji disertaciji (494 strani, 2010) Megan Marie Brandow – Faller (in ne Feller, kot jo avtorica omenja v tekstu in bibliografiji) in se nanjo sicer precej sklicuje.
Vpliv tedanje vodilne münchenske revije Jugend, ki so jo poznali vsi naši slikarji, je bil med odločilnimi tudi za Stephanie Glax de Stadler. Seveda so na Dunaju brali še Simplicissimus, satirični münchenski tednik in nasploh je bilo kulturno življenje izjemno.
Marijan Zlobec