Kako je Slavko Pregl obravnaval akademika Franceta Miheliča


Slavko Pregl je v svoji avtobiografiji Srajca srečnega človeka poskrbel samo za svoj pogled na delo v založništvu, če se tu zaustavim pri založbi Mladinska knjiga TOZD Koprodukcija, kot ji namenja precejšen del “izpovedi”. Objavil sem že nekaj pojasnil v zvezi z akademikom Janezom Bernikom, a to je samo en del širše problematike.

thumb_2075_person_medium (1).jpeg

Slavko Pregl, foto Beletrina

Na moj zapis se je oglasil Brane Kovič, češ da je sam objavil kritično kolumno v Mladini. Pregl jo je sedaj zamolčal, tako da bi bralec njegove knjige mirno lahko sklepal, da je res samo tisto, kar je v knjigi. Pregl seveda ve, da bralci knjig ne hodijo v časopisno čitalnico NUK, da bi iskali morebitne članke, za katere sicer ne vedo, da so sploh bili, še posebej, če je minilo že vrsto let. Avtor marsikaj ve, a zakaj bi javno vedel, če mu to ni “potrebno”.

brane-kovic48d-img_2523.jpg

Brane Kovič, foto Marijan Zlobec

Brane Kovič je svojo kolumno objavil v Mladini 9. januarja 2006 in ji dal naslov Puhla vznesenost konvertita Nazorska preobrazba ob menjavah oblastniških garnitur.

unnamed (18).jpg

“V sodobni slovenski umetnosti ni avtorja, ki bi bil bolj precenjen kot Janez Bernik. Dolga desetletja je bil tako rekoč nedotakljiv, obsipan z vsemi mogočimi nagradami in častmi, vedno prvi v reprezentančnih selekcijah, na vseh večjih mednarodnih razstavah, tiskali so mu monografije in odkupovali enormne količine njegovih del za opreme javnih zgradb in poslovnih prostorov…,” ugotavlja Kovič.

b-unnamed-13.jpg

Predstavitev knjig Beletrine: Mitja Čander, Eva Mahkovic, Slavko Pregl in Špela Pavlič, foto Beletrina

“Kakor se mu je zljubilo, si je po malem prilaščal nekaj od Američanov, nekaj od Špancev, pa še kakšen ščepec od Italijanov, Nemcev ali Francozov, glede na to, kaj se je v določenem obdobju “nosilo” in kaj bi utegnilo biti bolj konjunkturno, je sestavine zdaj v takšnih, zdaj v drugačnih razmerjih mojstrsko premešal in začinil, da je stvar zgledala kolikor toliko privlačna in vsaj na prvi pogled prepričljiva…”

Kovič DSCN1029.jpg

Puhla vznesenost konvertita

Kovič v nadaljevanju omenja mnoge kritične pogovore na račun Bernika v manjših družbah, a bi se takoj zamerili dvornim hagiografom, če bi o tem spregovorili javno, poleg tega pa bi še najedli vest “stroke”, ki je bolj ali manj v en glas trobila v oblastniški rog”. Kovič omenja dva slovenska slikarja, ki sta si izborila “ugled v okoljih brez malih bogov in velikih zaščitnikov”. To sta bila Avgust Černigoj in Zoran Mušič.

Kovič metaforično opiše Bernikovo konvertitstvo; “dvor in dvorjani so se zamenjali, lokalni “pintor de los Reyes” je ostal, toda “el Rey de los pintores” (prosto po Velasquezu – in navsezadnje, zakaj pa ne po Picassu) žal ne bo nikdar.”

kovic48d-img_7683.jpg

Brane Kovič, foto Marijan Zlobec

Kot rečeno, se problem nameravane donacije Janeza Bernika slovenskemu narodu v obliki vseh del na tedanji razstavi v Moderni galeriji, vse do danes ni premaknil ali razrešil niti za las. Pisatelja Slavka Pregla to ne zanima, zanj je važno, da je z mano v Delu decembra 2005 polemično “obračunal” in sedaj samega sebe s ponatisom še povzdignil.

Morala, da te kap.

Drugi, prav tako hud “srajčni” fenomen, je v knjigi Srajca srečnega človeka manipulacija s slavnim slovenskim slikarjem, akademikom Francetom Miheličem.

633830910899319673_slavko2.jpg

Slavko Pregl, foto www.siol.net

Slavko Pregl v svoji knjigi o tem med drugim piše v zvezi z nameravano monografijo pri založbi Mladinska knjiga TOZD Koprodukcija, ki jo je vodil Pregl sam.
O Francetu Miheliču uvodoma ugotavlja, da je njegovo (Preglovo) ukvarjanje z likovnimi monografijami “z malo grotesknim epilogom štiri leta zatem, ko nisem bil več v Koprodukciji, zaključil akademik France MIhelič. V članku O domišljiji in knjigovodstvu (Delo, 5. februar 1993) je – ko sem delal že v svoji založbi EWO – omenil moje “predrzne podvige” in “bahanje” ter me za nazaj označil za krivega za to, da njegova monografija pri Mladinski knjigi ni izšla…”

03.jpg

France Mihelič – Rojstvo fantastike

Pregl, ne vem kje je študiral in kako, seveda Miheličevega članka ne objavlja, da bi bralec sam lahko presodil, s čim ali kom polemizira, še manj pojasni, da je bila to Miheličeva reakcija na intervju, ki sem ga imel sam in malo pred tem s Slavkom Preglom in njegovo ženo Barbaro Habič Pregl.

Poglejmo najprej, kaj je objavil akademik France Mihelič.

L_mihelicfrance-1e8f28fb-ff85-4d58-a040-ba8879e40d8c.jpg

Akademik France Mihelič, foto arhiv sloart

Delo, petek, 5. februarja 1993

PREJELI SMO

O domišljiji in knjigovodstvu

“Ob vsej dobri volji in tudi s pisateljsko domišljijo,” je izjavil Slavko Pregl, nekdanji direktor družbene Mladinske, sedanji direktor lastne Ewo na kulturni strani Dela 26. januarja, “ne najdem zveze med temi knjigami in našim podjetjem.” Katerimi knjigami ? Vprašanje Marijana Zlobca je bilo posvečeno trem neuresničenim likovnim monografijam slovenskih avtorjev, “kot so France Mihelič, Avgust Černigoj, Riko Debenjak in še kdo, ki so prispevali sredstva oziroma svoja dela Mladinski knjigi – TOZD Koprodukcija…monografij pa še danes ni nikjer.” Slavko Pregl je nato priznal, da ga na ta leta vežejo lepi spomini, “ker smo s sodelavci pripravili približno 40 izdaj izvirnih likovnih monografij”, ponudil nekaj pojasnil, zakaj Černigoj in Debenjak nista bila v tej “izjemni seriji”, mene pa zatajil:” S profesorjem Francetom Miheličem v razgovorih o monografiji nisem nikoli sodeloval.”

Mihelič DSCN0001.jpg

V mojem spominu – ne glede na voljo in domišljijo – je nekoliko drugače. Ta spomin mi pravi, da je Mladinska knjiga – TOZD Koprodukcija, kjer je bil Slavko Pregl dolgo direktor, nameravala v “izjemno serijo”, ki ji ni bilo in ji še danes ni para”, uvrstiti tudi mojo monografijo in da sva se o tem pogovarjala s Slavkom Preglom. Res pa je, da za to nimam dokaza v obliki papirja in možno je, da je Preglov spomin boljši kot moj.

Ob vsej dobri volji in domišljiji pa je težko zanikati, da se je pred desetimi leti Mladinska knjiga – Koprodukcija zelo trudila, da bi za izdajo moje monografije dobila denar – in da ji je to šlo kar dobro od rok;

1. Najprej je zanjo dobila denar od Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vsota, katere preračunana vrednost je 3520 DEM, je bila poleti 1983 porabljena za fotografiranje mojih del.

2. Zatem je bila moja monografija sprejeta v program Kulturne skupnosti Slovenije (glej Poročevalec KSS, 18. april 1988) in maja 1988 je bilo Mladinski knjigi – Koprodukcija izplačana subvencija v višini 22434 DEM.

3. Potem je Mladinska knjiga – Koprodukcija zaprosila za finančno podporo še Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in jo julija 1989 dobila; preračunana vsota znaša 2210 DEM.

Ker je založba za to serijo uvedla pravilo materialnega sodelovanja avtorjev, ki naj bi se za knjižno počastitev oddolžili s podarjanjem lastnih del založbi – prodajala naj bi se nato v galerijah Mladinske knjige – sem bil k temu zavezan tudi jaz. Podaril sem jim svoja dela v vrednosti 100.000 DEM.

Kaj ima upoštevanje vsega tega opraviti z dobro voljo in pisateljsko domišljijo, mi ni jasno. Ne Preglova basenska, ne moja likovna domišljija nimata nobene zveze s preprostim knjigovodstvom in korektnim vodenjem podjetja. Slavko Pregl lahko mirno zataji, da me je kdaj videl, slišal zame, se pogovarjal z mano o kakršnikoli knjigi. Lahko se mirno baha, da “smo s sodelavci” pripravili 40 izjemnih knjig, pri neizdanih pa mu volje do druženja s sodelavci zmanjka. Zelo vznemirljivo pa se mi zdi, če taji, da je podjetje, katerega direktor je bil, dobilo od mene in vodilnih slovenskih kulturnih institucij skoraj 130.000 DEM; in nezaslišano, če zdaj celo trdi, da ne za to knjigo ne za zanjo zbran denar ni nikdar slišal!

Res, založništvo je očitno “predrzen podvig”, kot ga opisuje Slavko Pregl in v predrznih podvigih uspevajo predrzni ljudje. To bo tista zveza, ki ji Pregl s svojo pisateljsko domišljijo baje ni kos.

FRANCE MIHELIČ

Mihelič F.-1.jpg

France Mihelič, foto SAZU

France Mihelič ni bil le velik slikar, ampak še odličen psiholog in ne nazadnje pogumen mož in je Preglu povedal, kar je mislil, da mora izvedeti vsa Slovenija preko bralcev Dela.

Slavko Pregl, nasprotno, misli, da je najbolje, da bralci knjige izvejo le tisto, kar jim sam servira. Pregl se iz Miheliča ponorčuje, češ da bi moral zapisati, “da je prispeval dela, ki so bila po njegovi oceni vredna 100.000 mark.”

Pregl še trdi, da do srečanja med njim in Miheličem ni nikoli prišlo. “Le nekoč, ko sem ob neki razstavi prišel v našo galerijo Labirint v pasaži Maximarketa v Ljubljani in so me galeristke predstavile akademiku Miheliču, ki je bil slučajno tam, me je premeril z očmi in rekel:“A ti si tako imenovani Pregl.” To so bile edine besede, ki “sva” jih kdajkoli spregovorila.”

MIhelič DSCN0003.jpg

Intervju v Delu

Tako imenovani Pregl (po Miheliču) je povsem zamolčal tisto, na kar se sklicuje akademik in slikar. To je najin intervju v Delu v torek, 26. januarja 1993 pod naslovom Veliki slikarji v knjigah, kot ga omenja Mihelič.

“Za monografijo Avgusta Černigoja MK Koprodukcja ni prejela subvencije Kulturne skupnosti, zato je bil za knjigo narejen obračun v fazi, ko jo je doletela negativna odločitev, in so bila dela ustavljena. Monografija Rika Debenjaka je bila pripravljena za tisk, vendar se dediči niso strinjali s knjigo, kot so jo pripravili strokovnjaki. Kompletno gradivo je bilo zato dano na voljo Kulturni skupnosti Slovenije, ki je pripravo subvencionirala. S profesorjem Francetom Miheličem v razgovorih o monografiji nisem nikoli sodeloval.”

Ob vsej dobri volji in tudi s pisateljsko domišljijo pa ne najdem zveze med temi knjigami in našim podjetjem.”

Marijan Zlobec


En odgovor na “Kako je Slavko Pregl obravnaval akademika Franceta Miheliča”

  1. O opisanem sporu je odločalo tudi sodišče, saj se je France Mihelič odločil, da se ne bo pustil tako brez odpora odpraviti. Kazen ni bil prehuda. Sodišče je odločilo, da ima Mihelič v sporu z Mladinsko knjigo prav in je tej založbi naložilo, da mora izdati monografijo o Francetu Miheliču in njegovem slikarstvu. Kar je Mladinska knjiga storila, Slavko Pregl pa je medtem že odšel na svoje.
    Lep pozdrav
    Alenka Puhar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: