Marko Kravos s SM “reševalec” romana Nož in jabolko Ivanke Hergold


Slovenska matica je ponatisnila roman Nož in jabolko Ivanke Hergold. Roman je že leta 1980 sicer izdala Cankarjeva založba, kar pomeni osrednjo slovensko založbo za izdajanje izvirnih slovenskih tekstov. Kljub temu smo slišali na tiskovni konferenci SM veliko sprenevedanj, kar velja tako za tajnico Slovenske matice in literarno kritičarko Ignacijo J. Fridl kot za pesnika Marka Kravosa.

Fridl 1 DSCN0620.jpg

Ignacija J. Fridl in Marko Kravos, foto Marijan Zlobec

Ignacija J. Fridl je Nož in jabolko Ivanke Hergold označila kot “nabitega z duševno bolečino in stisko” in da pomeni za pisateljico kot “novo rojstvo tudi v matični Sloveniji in za nove generacije bralcev.”

Marko Kravos je bil dvanajst let zakoniti mož Ivanke Hergold, kar je bilo zamolčano, kot da bi bil to kak “zločin”, pra v tako se je Fridl vedla, kot da ničesar ne ve. Knjiga je bila namreč predstavljena kot tako rekoč zamolčana, postavljena v kot in obrobje slovenskega literarnega zanimanja. In da ni dočakala tako rekoč nobenega kritiškega odmeva, tako so v ponatisu objavili še razmišljanje Borisa Paternuja, ki pa je “ugotovil” literarno vrednost romana Ivanke Hergold kot zadnji ali triintrideset let za drugimi, in po pisateljičini smrti (23. maja 2013), a so mu dali prednost, kot da se je Ivanka Hergold literarno rodila šele z njim (in ločitvijo od Kravosa). Kako bi bila vesela, ko bi bila lahko prebrala Paternujev uvodni stavek: “Njena proza sedemdesetih in osemdesetih let, z romanom Nož in jabolko (1980) v opaznem središču, je prinesla tematske in slogovne novosti, ki pomenijo očiten izstop iz duhovne in jezikovne orbite­ ­Pahor – Rebula, če sodobno­ tržaško klasiko zaznamujemo­ z njenima najbolj vidnima imenoma.” (Delo, 16. septembra 2013).

Marko Kravos je med drugim omenil še nekatere druge njene knjige, kot Dido (Trst, Založništvo tržaškega tiska, 1974) in Pojoči oreh (Trst, ZTT, 1983). Nekateri so se zavedali, da je izjemna avtorica in je kot romanopiska Trst umestila v slovenski svet in Mediteran. Kravos je omenil polifonično strukturo romana, ki se dogaja v enem dnevu. To je modernistična proza, stisnjena v klasični kalup, pogled Koročice, ki je prišla v Trst, ga sprejela za svojega in v njem ohranila svojo pozicijo, ki ji je pripadala. Dober roman, ki ga lahko večkrat prebereš, je menil Kravos.

Slovenska matica ostaja konservativna in vase zagledana ustanova. Ponatis romana bi lahko prinesel celotno bibliografijo Ivanke Hergold, še posebej ob dejstvu, da je bil leta 2015 simpozij o njej. Tega ni pripravila ne Slovenska matica ne nekdanji mož pokojnice Kravos. To, da nekam pride in tam nekaj blebeta ostaja tipična drža zamejstva. Tako smo dobili ponatis, ki ni opremljen niti s kritičnim aparatom proseminarske naloge v prvem letniku slovenistike. Po liniji najmanjšega odpora so objavili le tekst Borisa Paternuja s simpozija leta 2015, pa še to ni jasno, ali so ga objavili kot njegov dejanski nastop ali kot štukaturo dveh delov ali dveh ločenih zapisov. Je pa iz Zbornika za Ivanko Hergold. Za slovenske literarne zgodovinarje je že desetletja značilno, da prihajajo na plan zadnji, a hočejo hkrati biti prvi. Tako jih nihče ne pogreša, ker so za pisatelje in bralsko javnost nekoristni. So pa profesorju na univerzah.

Kravos 2 DSCN0673.jpg

Kot sem se spomnil, sem o Ivanki Hergold v osrednji literarni reviji Sodobnost pisal  kar trikrat. Ker je revija sedaj že digitalizirana in sem sam avtor in nosilec avtorskih pravic, predvsem pa, ker je bilo na predstavitvi vse zamolčano in se je Marko Kravos delal, kot da ničesar ne ve, namesto da bi pisateljici in nekdanji ženi dal javni kompliment, povedal kaj iz njenega bolj intimnega literarnega profila in portreta, je ostajal v varni in nič kaj povedni daljini ali razdaljni. Moram priznati, da me je bilo ob tem tako sram, da ga nisem želel pozdraviti, čeprav se poznava že zelo dolgo. Kaj mi je o Kravosu rekel Jože Horvat, ko sem odhajal in sva se kot dolgoletna kolega z Dela pozdravila, pa bom zadržal zase.

o_Hergold_1024.jpg

Ivanka Hergold, foto z razstave v Slovenj Gradcu

IVANKA HERGOLD,
NOŽ IN JABOLKO

Osrednje vprašanje, ki ga postavljajo literarna dela s časovno kar se da zoženim okvirom dogajanja, je nemara tudi tole: kaj se lahko zgodi, ali se sploh kaj lahko zgodi. Ivanka Hergold je svoj zadnji prozni tekst Nož in jabolko* hote ali nehote izpostavila perspektivi »dogajalnih« možnosti in nemožnosti; realnih, empiričnih, zunanje opisanih v epski zgradbi dela, in imaginarnih, miselnih, idejnih .. . Temeljna faktura je že v zasnovi pogojena z odločitvijo, do kje naj avtor seže, da bo osnovno časovno »zavoro« nadomestil z drugimi možnostmi: introspekcijo, psihologijo, fantazijo, spominsko asociacijo, meditacijo, vizijo, do biologizmov.
Nož in jabolko kaže v nakazani, a ne dovolj radikalizirani obliki avtoričino zavedanje in nadzor nad enodnevno časovno-scenarično postavitvijo ženskega lika v (pred)mestni krog Trsta.

Kravos 1 DSCN0672.jpg

Marko Kravos ni omenil, da je bila Ivanka Hergold dvanajst let njegova žena, foto Marijan Zlobec

Že izbor italijanskega kraja s slovenskim prebivalstvom vnaša v tekst novo,
(pre)malokrat upodobljeno temo v slovenski prozi. A povejmo takoj — ta kraj je po svoji življenjski klimi močan, mnogoteren, skrivnosten, ambivalenten in antagonističen, avtohton in izpostavljen s svojim konglomeratom politično-nacionalnih usod, vezi in razvezi. Ivanka Hergold v svojem tekstu o enem dnevu slovenske intelektualke sicer ne aktualizira političnih, ideoloških in nacionalnih dimenzij, zlasti ne v angažirani, programski obliki, zato pa išče možnosti ženske polnosti (in s tem pristnosti) v navidez marginalnih, »vsakodnevnih« opravkih, ki nikoli ne morejo seči čez tekst; ničesar ne sme biti postavljenega kot vaba, projekt, načrt, do katerega bralec potem ne pride, ga ne doživi.

ivanka-hergold.jpg

Ivanka Hergold je bila v Trstu veliko bolj pisateljsko nadarjena (od svoje okolice), foto Locutio

V zamejenosti akcijskega in časovnega radiusa se je vsa Hergoldina pisateljska energija usmerila v intimizem; tudi v intimno čuten odnos do dnevnih stvari, predmetov potrošniškega dnevnega arzenala. Ko ima Hergoldina Herta Jamnik opravka z raco, postane živalsko meso nenadoma element kulinaričnega rituala, poldnevnega opravila, intimne bližine, skoroda zavezanosti, in celo statusni (standardni) simbol, pa vzgib zavisti pri sosedi Pameli Palestri, neke vrste vsiljevalki in primerku normalnega, normativnega (meščanskega) bivanja. Kajti Pamela na »žaru« nedvoumno dokaže, da je pripravljanje hrane (hranjenje) glavno dnevno opravilo:« (…), ženska je identična s pojmom hrane, se praktično identificira s hladilnikom, s shrambo in s kuhinjsko omarico; od proizvodnje hrane pa je odtujena, v glavnem kuha, kar dobi na trgu. Pripravljanje hrane je tukaj pravi ljubezenski akt dejanja, postane centralno vozlišče odnosa med možem in ženo« (166).

Kravos 2 DSCN0681.jpg

Herta bržkone ni zrasla v tržaškem okolju; vanj je nemara stopila kasneje,
s prejšnjim skustvom drugačnega sveta; od tu asociacije in sanje, ki jo odnašajo v »prejšnje« bivanje, spomin, podzavest. Ali so njene izvorne korenine drugje in se v novem okolju morejo manifestirati le na ravni čiste intime, brez možnosti dialoške resonance z realnim svetom, (celo možem)? Nekateri segmenti Hergoldinega teksta to domnevo dopuščajo (smučanje, zaljubljenost v mesto za Uršljo goro, zlatarjeva trditev, da je Herta iz Jugoslavije, voli na njivi, mlin v gozdu, mati ob ognju in molitvi; rotenju boga in polja, da bi žito rodilo).

Hertin dan je petek. V šoli bo poučevala otroke o Tristanu in Izoldi. Še prej jih bo motivirala s temo — kako si zamišljaš ljubezen med dvema osebama. In bo čez hrbte otrok brala tudi: »Če dva grejo v posteljo in jih drugi pustijo spat«, ali »Rada bi: tako kot v foto romanih, ko se vse srečno konča«, ali »Še ne vem točno, ampak ne tako kot moji starši, tako tudi ne, da greš z vsakim, kakor v filmih«, ali »Rad bi, da ne bi delala za vsako reč muzo in bi naredila, kakor jaz rečem« .. . Njen delovnik se potemtakem ne dotika običajnega, konvencionalnega predmetnika, prej posega v neka obča in globalna človeška vprašanja, čeprav na ravni odraslih in ne otrok, a z njihove perspektive; domnev, slutenja, opazovanja, prvega skustva.

9789612132958.jpeg

Povsem brez idejnopolitične in nacionalne komponente Nož in jabolko vendarle ni. Tu so Jugoti, tu je plakat »Trieste dorme, mentre Tito lavora«. Tu je italijanski strah pred poplavo slovanstva v »deželi sanj«, tu je mitelevropski drobiž (lire, šilingi, dinarji) v Hertini denarnici. Tu je strah pred izgubo suplentske službe v kapitalistični družbi, tu so namigi, če pridejo Rusi v Trst, tu je tržaški vic na račun Tita, tu Festa dell’Unita, tu Giorgio Bocca (znani publicist), tu namig o navzočnosti fašistov v Trstu, skrivanje slovenskih knjig. Tu vprašanje jezika, ki ga govoriš vsak dan, a dvomiš, če je res tvoj.
Tu je Bazovica, kjer je z odra grmelo o Slovencih… A ti drobni segmenti nimajo vidnejše ideološke, programske težnje; dotikajo se Hertinega dnevnega rituala kot obrobni, splošno znani, vedno in nikoli zares aktualni principi nekega življenja, tu in zdaj. Herta jih izreče, misli, ve, kot nekaj zasebnega, skoroda del intime, ne pa politike, še manj idejnega boja, nacionalne in razredne osveščenosti. Herta je prej pod vplivom feminizma (že omenjeni »žur«), čeprav se zaveda tudi izgubljene možnosti subjektivitete v sodobnem svetu (prispodoba o ikoni), in celo razmišlja o (ne)smiselnosti smrti (ob zlatarjevem koncu). Herta hote ali nehote pristaja na konvencionalni svet, a v intimističnih prebliskih (lirskih in ironičnih) ji silijo na dan podobe drugačnega, prej zgodovinskega kot trenutnega sveta, nadindividualnih usod in korenin. Teh sicer ne izpostavlja avtorefleksivno, zavestno; prilezejo ji v misel kot tujki, jo za trenutek zaposle in zbeže v neznano. To so segmenti morda potencialno aktivistične ženske zavesti, ki pa v srečanju z okoljem uspe svojo naravnanost asimilirati. Zato tudi ni možen njen polemičen dialog z okoljem, kaj šele konkretna akcija.

Ivanka Hergold je v Hertin jezik položila celo vrsto tržaških lokalizmov, nad petdeset, kajpada gre za znane italijanske ali iz italijanščine izpeljane izraze in fraze kot: magari, matast, che schifo, che štronco, špeža, konfeti, che mona, borša, borgata, in giro, soldi, afari, te digo, inšoma, štufo, ecco, vieni subito, beata ti, šjora, čo, afit, emerginiran, tivu, panin, papa, šagra, borša, kapučin, per esempio…

Hergoldini lokalizmi pričajo o skrbno nadzorovani jezikovni zgradbi Noža in jabolka; ravnovesju knjižnega jezika in odstopanja od jezikovnih norm v korist življenjske pristnosti upodobljenih likov.

Nož in jabolko, lahko bi razmišljali tudi o simboliki obeh pojmov, ni velik tekst po zasnovi, vendar je treba reči, da je avtorica napolnila njegovo »posodo« do roba; znala si je postaviti mejo, ki jo zmore doseči povsem izvirno in avtentično. In kot tak more bralca pritegniti; v navidez nepomembni temi bo s pazljivim branjem odkril vrsto vrednot; predvsem v tenkočutni lirizem zaobjeto psiho slovenske intelektualke na Tržaškem.

Marijan Zlobec

(* Ivanka Hergold, Nož in jabolko, Cankarjeva založba, Ljubljana 1980, opremil Marijan Kravos, str. 190), objavljeno v Sodobnosti leta 1981.

Na spletu je ob geslu Nož in jaboljo objavljena tudi kritiška panorama (v skrčeni obliki). Iz nje je razvidno, da so o “pozabljenem in prezrtem romanu” že takoj pisali Vasja Predan, Andrej Inkret, Martin Jevnikar, Aleksander Zorn, Marij Čuk, Hafner, Kozelj, Paternu šele leta 2013. O knjigah Ivanke Hergold še pred romanom Nož in jabolko so pisali še Vili Vuk, Aleš Berger, Ace Mermolja, R. Škrlj, Herman Vogel, Vinko Ošlak, Mil Malek…

Slovenska matica je ravno ob tej knjigi pokazala vso svojo uredniško zanikrnost.

Poglejmo nekaj objavljenih kritiških odlomkov na spletu:

“Nož in jabolko je njen doslej najobsežnejši tekst, ki pa ga ne moremo uvrstiti v zvrst romana, enostavno lahko rečemo, da gre za prosto pripoved, kjer pa so zaobjeti vsi mogoči pripovedni elementi.” (Predan 1980)

“Budna ali v snu – naša junakinja se vseskoz na enak način ukvarja sama s seboj, kakor da bi pred ogledalom samozapeljivo slačila svojo “pravo” podobo, na samem nesramežljivo snemala varnostne krinke, se nenehoma ogledovala, kako se premika med ljudmi in predmeti, samozavestna in močna, hkrati pa nezaupljiva in krhka, dražeča in ranljiva. In kakor je bralcu na neredkih straneh žal, da pripoved o Nožu in jabolki ne zmore ali noče odpirati oči pred Hertino “širšo” geografsko in družbeno determinacijo, da pušča tako načrtno vnemar Trst, odpravljajoč ga z bežnimi, a tudi povsem splošnimi opazkami – tako mora priznati, da je v liričnem narcizmu, ki nosi to knjigo od začetka do konca vendar tudi izvir čisto svojske, izmuzljive poetičnosti.” (Inkret 1980)

“Kljub premišljevanjem in spominjanju pisateljica glavne junakinje ni pokazala v vsej njeni duševni razsežnosti, kaj misli, kaj čuti. Res je toliko zunanjih dogodkov, da skoraj ne utegne misliti, vendar pa bi ob določenih trenutkih le pričakovali malo več odzivov, npr. ko ji napravi tujec silo, ko sreča mrtvega zlatarja. Ob njej sta dobro izdelani še Pamela in Tanja, tako da je to izrazit ženski roman. […] Nož in jabolko je napredek v dosedanjem pisanju Ivanke Hergoldove.” (Jevnikar 1981)

“Hergoldova je kot pisateljica, ki se je s Koroške preselila v Trst, zajela v svojo pripoved o enem dnevu slovenske intelektualke, bržkone gre za neke vrste avtobiografijo, subtilne miselne vzgibe, drobne doživljaje, asociacije, zaznave, ki se pojavljajo v njej, in jih povezala s prepoznavnim tržaškim okoljem.” (Zlobec 1981)

“Knjiga Ivanke Hergold hote ali nehote (in za njeno avtonomno literarno kvaliteto tudi čisto nepomembno) marsikaj dolguje Joycevemu Uliksesu in nemara najbolj njegovi “Bloomovi liniji”. En dan junakinje Herte Noža in jabolke je dvopolen, kakor naslov knjige: tu je “jabolko” tržaškega sveta, s svojimi “konkretnimi” dogodki in ljudmi ter pripadajočo “konkretno” (fabulativno) intimo in ideologijo; in “nož” notranjega monologa junakinje, nepretrgane “notranje” skrite opozicije paralelnega sveta njene zavesti, ki lupi jabolko “zunanjega” sveta, da ga moremo uzreti pod lupino, v vsej skritosti in mnogoplastnosti.” (Zorn 1981)

“Pisateljica s tenkim prisluhom učinkovito prestreza dinamični utrip lastnih psiholoških vzgibov, ko z izvirnim ustvarjalnim pristopom izpove bogato niansiranost svojih misli in čustev.” (Hafner 1981)

“Nož in jabolko […] ni velik tekst po zasnovi, vendar je treba reči, da je avtorica napolnila njegovo “posodo” do roba; znala si je postaviti mejo, ki jo zmore doseči povsem izvirno in avtentično. In kot tak mora bralca pritegniti; v navidezno nepomembni temi bo z branjem odkril tisto vrsto vredno.” (Zlobec 1981)

“Hergoldini lokalizmi pričajo o skrbno nadzorovani jezikovni zgradbi Noža in jabolke; ravnovesju knjižnega jezika in odstopanja od jezikovnih norm v korist življenjski pristnosti upodobljenih likov. (Kozelj 1990)

“Hergoldova pri evidentiranju stvari ne izbira in ne lepša, do resničnosti ima skoraj poguben odnos. ” (Paternu 2013)

250-hergold01.jpg

Ob izidu zbornika, posvečenega življenju in delu Ivanke Hergold, je v Primorskih novicah poročal Peter Verč. “Delo Ivanke Hergold (1943-2013) je bilo dolgo časa deležno razmeroma majhne pozornosti, zdaj pa se kopičijo priznanja. Žal so skoraj vsa posthumna. Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm je pred dnevi izdalo zbornik, v katerem so večinoma zbrani referati z lanskega simpozija na Opčinah. Takrat so številni pisatelji in literarni kritiki z osebnimi pričevanji in znanstvenimi sestavki proučili življenje in delo pesnice, pisateljice, prevajalke in esejistke.

Marko Kravos je z Ivanko Hergold delil dvajset let skupnega življenja, potem ko sta se spoznala na univerzi v Ljubljani. Ona iz Slovenj Gradca, on iz Trsta. “Bilo je tvegano, to najino druženje: zaradi značajskih razlik in rojstnokrajinskih nastavkov,” se spominja tržaški pesnik. Kljub zvezi, ki je razpadla, Kravos ugotavlja, da so bila leta z bivšo ženo obdobje, ki mu je “le veliko dalo”. Za literarne zgodovinarje pa je prav gotovo zanimivo Kravosovo razkritje, da je prav Hergoldova avtorica Sanjske knjige, ki je izšla leta 1981 pri založbi ZTT z izmišljenim imenom Irving Harom. Sicer pa se je Ivanka Hergold izkazala predvsem z romanom Nož in jabolko (Cankarjeva založba, 1980)…”

Hergold DSCN2208-1024x768.jpg

Razstava Ivanke Hergold v Slovenj Gradcu, foto Ozara

IVANKA HERGOLD,
PASJA RADOST ALI KARKOLI

Prozni prvenec pisateljice Ivanke Hergold — Pasja radost ali karkoli*
obsega enaindvajset črtic, med katerimi se mi zdi najznačilnejša Pes Alojz
(str. 71—79), s katere analizo bom prikazal, kako piše mlada pisateljica.

Črtica je razdeljena na pet delov, izsekov iz enotne fabule, izoblikovane ne na vzročnosti in posledičnosti, ampak naključnosti, a povezanih z nekaj fabulativnimi elementi, ki izsekom dajejo celotnost. Enotnost predstavlja opis zakonskega para v medsebojnih odnosih, zlasti erotičnih, a brez opisov spolnosti. Pes Alfonz stopa v zakonski erotični odnos kot tretji udeleženec zakonskega razmerja: kot motilec čistosti in neposrednosti le-tega. V prvem delu je trojno razmerje: mož Zvonko, žena Katarina, pes Alfonz, vzpostavljeno: mož zvečer bere časopis, žena gleda televizijski prenos baleta, pes liže gospodarju prste. Tu je v tekstu prva cezura. V drugem delu (zaključuje vzpostavljeno razmerje iz prvega, preden se odpravita zakonca v posteljo) se ubeseditev direktno dotakne erotičnega zakonskega razmerja: moža razburi ženin vonj, žena zapeljuje s počasnim slačenjem, vznemirjajo jo moževa topla oblačila, pes se zmuzne v spalnico, moža navzočnost psa med ljubezenskim aktom moti, zakonca se ljubita, mož se na tihem odloči, da bo ženi drugi dan kupil rože. V tretjem delu prinese raznašalka Katarini rože. Mož igra pikrost in neodobravanje, a je zadovoljen, da mu je potegavščina uspela. Toda v ozadju stoji pes, gleda, kot da bi ocenjeval in sodil. V četrtem delu se erotična napetost, ki se je stopnjevala v prvih treh delih, umakne v nekaj izsekov Zvonkove preteklosti: kompleks krivih nog in odtujitev cerkvi, samostojno delo in nezadoščenost ob družbenem vzponu. Zadnji del: mož sedi v fotelju (ob njem je pes) in hoče vedeti, kdo je ženi poslal rože. Pes je pripravljen, napet. Hoče braniti napadeno gospodarico. Mož, poln namišljenega sumničenja in kompleksov, si ženo spolno vzame. Pes je navzoč, mora biti ob gospodarici, ji dati toploto, ki je ljubosumni mož ni zmogel.
Zgradba črtice s cezurami je deljena na kratke odseke, je funkcionalna: erotičnost se stopnjuje iz prvega v drugi del, kjer doseže prvi višek. Moževa izzivalna odločitev o nakupu rož končuje drugi del, obenem pa povezuje tretji in peti. Četrti del mora poseči v moževo preteklost, sicer ne bi vedeli, zakaj je ljubosumen, zakaj ne zmore nežnosti, zakaj se ne čuti enakovreden zakonski partner .. . Razkrije se možev boj proti socialni predestinaciji, vnaprejšnji določenosti biti reven, kot je bila revna njegova mati, čevljarjeva žena, mati sedmih otrok, delavka, snažilka v šoli, da so otroci imeli kruh. Delati! je bilo geslo, ki se ga je moral  Zvonko držati. Toda Zvonko se odloči: »Tako ne bom živel, ne kakor oče ne kakor mati in ne kot bratje in sestre. »Uveljavi se v šoli: je bister, priden, nadarjen. Hoče od doma: v gimnaziji se odpove bogu. Diplomira: »nosil je muke svoje poti in nezadoščenost ob vzponu; bil je kakor planinec, ki se na vrhu ne znajde.«

Toda v petem delu, ko se je že prej razkrila moževa pot k uspehu, se zakonsko razmerje pokaže kot boj socialno neenakih partnerjev z navzkrižno socialno dediščino. Žena prinese v zakon pohištvo, dragocen lestenec, psa (dota), v dekliških letih je plesala balet — kontrastni elementi moževe odraščajoče poti. Zato se obe komponenti: moževa in ženina, križata. Če je možev odnos do žene lastninski, v ljubezenskem razmerju avtomatiziran, z izbruhi ljubosumja, sumničenja in gnavljenja, mora nastopiti tretji element (navadno gre za ljubezenski trikotnik — pes, ki ima funkcijo, da vzpostavlja etično ravnotežjemed zakoncema. Čeprav ga z ene strani ruši (moževa ljubosumnost zaradi navzočnosti psa med ljubezenskim aktom), ga na drugi gradi: med grobim spolnim aktom med zakoncema se more žena predati možu le v tistem trenutku, ko začuti ob sebi topel pasji jezik — nadomestek moževe iskrenosti in nežnosti. Pes liže v tekstu roko obema, je obema tudi enako vdan. Toda v trenutkih zakonskega neravnovesja se instiktivno postavi v bran napadenega zakonca.

To je izviren prijem mlade pisateljice. V strnjeni obliki devetih strani se razkrije dvoje življenjskih poti, nezmožnih ravnovesja. Sinkretizem deskriptizma, kratkega dialoga in retrospekcije povezuje črtico v etično prefinjeno razmerje treh protagonistov. To pa je lahko že zasnova za obsežnejši tekst.

Marijan Zlobec

* Ivanka Hergold — Pasja radost ali karkoli (Ljubljana 1971, Mladinska knjiga,
urejuje Ivan Potrč, opremil Mihajlo Šoltes, Pota mladih), Sodobnost, 1973.

IVANKA HERGOLD, DIDO

Tretja samostojna knjiga proze Ivanke Hergold (prej Pasja radost ali karkoli (1971), Beli hrib (1973), Dido* akutilizira znan zgodovinski mit o Didoni, ustanoviteljici Kartagine. Po mitu je Didona pobegnila iz. rojstnega Tira v Feniciji pred bratom Pigmalionom, ki ji je ubil moža Siheja. Didona je prišla v Afriko in izprosila od kralja Jarbe toliko zemlje, kolikor je more obseči s površino ene volovske kože. Toda Didona je volovsko kožo razrezala na jermene in z njimi zaznamovala mejo med kartaginskim polotokom in
celino. Tako je nastala Kartagina. Didonin mit je najbolj znan iz Eneide — njena nesreča ljubezen do Eneja in njena smrt.

Ivanka Hergold vzpostavlja najprej razmerje Hiarbas (libijski kralj) — Didona. Hiarbas, starec v agoniji, se nenadoma zaljubi v mlado Didono. V viziji svoje lastne kraljevske moči si dovoljuje ljubezensko lastniški odnos; starčevski narcizem, kraljeve, vladarjeve posebne pravice, zaradi katerih izgubi Didona sleherno realno ceno, bodo s pomočjo neplačanih davkov preračunano pripeljali navidezno ljubezensko razmerje med Didono in Hiarbasom kralju v prid. Preračunanemu mehanizmu toka dogodkov se ne more upreti nobena sila: Hiarbasova »ljubezen« se mora uresničiti, zadovoljiti, ne glede
na to, kako se bo. Didona, uresničevalka svoje zamisli, zvijačna ustanoviteljica Kartagine, se v narcistični viziji vladarice mesta, zgrajenega po njeni zamisli, sooča s fiktivnim modelom prihodnjega kartažanskega življenja, njenega kraljestva. Hiarbasovo in Didonino razmerje je razmerje dvoje narcističnih vizij, v katerih se realen svet
hote ali nehote, mogoče ali nemogoče približuje svojemu projektu sveta in življenja. Med Didono in Hiarbasom nastaja razmerje dvoje ekstremnih egocentrikov, ki si sleherno pojavnost v svojemu percepcijskem območju poljubno prilaščata, jemljeta kot element
zadovoljitve lastne nečimernosti, zato realnega razmerja sploh ni.

Hanon, Anin ljubi, postane drugo  sredstvo premišljenih Didoninih spletk, element podrejanja njenemu egocentrizmu. Didonino kraljevanje je absolutistično in žensko nečimerno hkrati. Ivanka Hergold ne uporablja mita zaradi poizkusa rekonstrukcije določenih razmerij v mitu samem, bolj jo zanimajo antropološka bistva protagonistov, najbolj razvidna v fabulativni plasti teksta, v opazovanju karakternih značilnosti ubesedenih likov.

Didonin mit se v nadaljevanju teksta približuje bolj znanemu delu (prihod Enejevega ladjevja). Poveljnik čet Hanon, tudi sam častihlepen spletkar, posredovalec Hiarbasovih zahtev Didoni, spozna nerazdružljivost in nesmiselnost razmerja libijskega kralja in kartažanske kraljice. »Ljubezensko razmerje« nastaja v treh vizijah: Hiarbasovi, Didonini in Hanon o vi; ljubezen ni več čustvo, dajanje, pozabljanje zahtev jaza, ampak sredstvo njegove širitve, krepitve; ljubezen ostaja anarhična konvencija, za katero stoje preračunljivi naklepi egocentrikov, zadovoljevalcev , svojega lastnega jaza. Zavest svoje
lastne moči, sile, ne prenese nikakršne žrtve, nikakršnega samozatajevanja, samoredukcije, posameznik je pripravljen sprejemati sleherno konvencijo, če mu
je v moralno korist, duhovno udobje. Meditacije Ivanke Hergoldove ne odkrivajo bistva sveta zaradi njegovega spreminjanja, ne zanima jo družbeni projekt, ideologija, ker nimajo v absolutističnem sistemu nobene vrednosti. Didonin dvor je podoben gledališču, z zapleti, spletkami, razpleti, ne da bi za vsem tem lahko prodrli v bistvo odnosa posameznik-družba, ker obstaja v Didoninem mitu družba zaradi posameznika.

Prihod Enejevega ladjevja zbuja strah (Didona predvideva Hiarbasov prihod), Didona moli k Herakleju: molitev je uslišana — v pristanišče ni priplulo nobeno sovražno ladjevje. Heraklejevo svetišče Didona obdari in razglasi naslednji dan za splošen praznik in radost: Didonina nečimernost postaja zmagovita. Komedijantski nastop Enejevega mladoletnega sina (po svoji lepoti je podoben ženski) na Didoninem dvoru spremljata smeh in posmeh.

Naivno mladeniško spontanost sprejema dvor kot burko, nenevarno in nevsakdanjo predigro, ki ji bo sledil Enejev prihod in sprejem. Novo nastalo razmerje med Didono in Enejem, trenuten izbruh »čustev«, preračunljiva izrabljanja ljubezenskega partnerja za
uresničevanje svojih vizij sveta, načrtov, zadostitev trenutnega vzgiba domišljije, so bistvene sestavine kratkega, bežnega odnosa. Ivanka Hergold ne spreminja v mitskem razmerju Didona Enej usodnega projekta, znanega že iz Eneide: Enej bo moral Kartagino zapustiti, ustanoviti novo mesto, Didona že računa z razširitvijo svojih trgovskih
zvez in s tem krepitvijo svojega vladajočega položaja. Enej je pravo sredstvo v pravem trenutku proti staremu Hiarbasu. Mehanizem sprotnega uravnavanja preračunljivih razmerij deluje brez napake. Hanonova nova vloga se iz prvotne posredniške (med Didono in Hiarbasom) le nekoliko spremeni: poveljnik kartažanske vojske preverja novo razmerje med Enejem in Didono s perspektive možnosti, kako bi se sam uveljavil. Enej ni starec Hiarbas v agoniji, njegov navidezni konformizem ne pozablja na dolžnost bližanja k cilju, ki je bolj malo v zvezi s Kartagino in Didono. Hanonov taktični projekt je dovolj zvit in hkrati preprost: Enej bi s svojo vojsko obvaroval Kartagino pred Hiarbasom, nato pa nadaljeval pot k svojemu cilju, tako da bi ostala Kartagina z Didono le epizoda na Enejevi poti. Hanonov cilj je, kot je spoznal po vseh razmerjih, en sam: Didona, oblast. Konec teksta je epilogen: Enejevo ladjevje zapusti Kartagino, Hiarbas umre, prav tako Didona, mogočni vojski in Kartagini vlada Hanon.
Hergoldin tekst aktualizira znan mit. Didona, Hiarbas, Ana, Hanon, Enej ostajajo znotraj znane fabulativne sheme, zato sta fabulativnost in meditativnost osrednja konstituanta teksta. Kljub mitološki podlagi tekst ne učinkuje arhaično, prej sodobno: ubesedeni mitski liki so sodobni nejunaki, egocentrični preračunljiveži, izločeni iz slehernih moralno-etičnih vrednostnih sistemov. Humanistično normativnost je nadomestila koruptivnost, preračunljivost, pridobitniška spletka. Bistvo sveta ostaja nespremenjeno-razlike med mitom in zunajmitskim profilom sveta ni. Literatura Ivanke Hergold funkcionira tradicionalno antropocentrično, vendar s to redko potezo v slovenski literaturi, da aktualizira bralcu zelo znan mit in mu s tem ponuja diahrone vizije sveta
in življenja.

* Ivanka Hergold — Dido (Založništvo tržaškega tiska 1974, zbirka Leposlovje 1, opremil Klavdij Palčič, str. 65), Sodobnost, 1975.

Marijan Zlobec


En odgovor na “Marko Kravos s SM “reševalec” romana Nož in jabolko Ivanke Hergold”

  1. Za nekoliko jasnejšo sliko tržaške kulturne mlakuže vam pošiljam odziv na roman Nož in jabolko Ivanke Hergold. Odziv je bil leta 1983 objavljen v rubriki Pisma bralcev (podpis sem umaknil) takratnega tednika Novi list. Uredništvu se ni zdelo primerno, da objavi moj odgovor na tovrstno obravnavanje umetniškega dela. Ivan Verč

    Novi list, 10 marca 1983, str. 4

    Prejeli smo
    Spoštovani,
    te dni nam radio Trst A predvaja v nadaljevanjih roman Ivanke Hergold Nož in jabolko.
    Slišala sem dve nadaljevanji in mi je bilo žal. Obžalovala sem , da je naš tržaški radio padel tako nizko. V tem delu se slovenska profesorica na hodniku pogovarja s kolegico takole: … CHE CAZZO … CHE MONA … CHE STRONZO …
    Privatne televizijske postaje oddajajo svinjarije opolnoči. Mi pa smo napredni in radi poslušamo tako le straniščno umetnost. . . Vendar pa Radio Ljubljana takih svinjarij ne oddaja. Bogve zakaj! Pomislite, kako so v Ljubljani nazaj! In vendar imajo socializem in samoupravljanje, mi pa vsega tega nič. Svinjarjenja pa toliko. Pustimo ob strani literarne okuse, a okusa pa nekateri na radiu Trst A očitno nimajo.
    Pozdrav.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja