Bronja Žakelj še v finalu za kresnika


Znanih je pet finalistov za Delovo nagrado kresnik za najboljši roman lanskega leta. V finale so se uvrstila nekatera imena, ki doslej ali še niso nastopala v javnosti s svojimi romani, so pisateljsko manj znana, nova, sveža in bolj kot kakšne stilne novosti prinašajo v slovensko literaturo svojo osebno zgodbo, ki pa jo bralec lahko začuti tudi kot svojo.

Bronja Žakelj, foto Marijan Zlobec

Čeprav govorimo o krizi založništva in knjige ter bralcev, kaže podatek ob zgodovini kresika po letu 1991, da se je število izvirnih romanov v slovenščini, napisanih in izdanih v enem letu, iz nekdanjih osemdeset ali devetdeset počasi povečevalo proti sto in sto deset, potem pa še bolj navzgor in je v lanskem letu doseglo že številko blizu 200. To pa pomeni sto romanov na milijon prebivalcev Slovenije.

Bolj kot jočejo, več nas je, bi lahko rekli v imenu romanov. Pred sto leti je v enem letu komajda izšel kak slovenski roman ali pa nobeden. Povečuje se nabor imen, pismenost, raznovrstnost, slogovna pestrost, žanrska raznovrstnost, polivalentnost, vse več je pisateljic, čeprav doslej niso imele ravno sreče s končno nagrado, tako da sta tokrat na poti v finale izpadli kar dve (Jela Krečič, Katja Perat), a sta dve še vedno v zelo hudi konkurenci za zmago (Mojca Širok, Bronja Žakelj). Obe sta, bi lahko dodal, med bralci že zmagali.

Žirija za podelitev kresnika je v finale pripustila pet najboljših. To so romani Mirta Komela MedsočjeMojce Širok PogodbaVladimirja P. Štefaneca Najlepša neznanka svetlobaJanija Virka Brez imena in Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset.

Iz deseterice nominiranih romanov žirija ni uvrstila v finale Boruta Goloba Pes je mrtevTadeja Goloba Leninov parkJele Krečič Knjiga drugihKatje Perat Mazohistka in Sama Ruglja Resnica ima tvoje oči.

Petčlanski žiriji predseduje Delova urednica Mimi Podkrižnik, člani pa so še Tina VrščajMateja Komel SnojTone Smolej in Alen Albin Širca,

Na bralskih stavnicah se zdi, kot da vodita obe literarni dami. Bronja Žakelj je dosegla zmago že s tem, da je njen roman ali kar avtobiografska izpoved dosegel že štiri ponatise in je menda bilo prodanih že 4000 izvodov.

Bronja Žakelj je na prvi predstavitvi svojega romana med drugim povedala, da se je knjige lotila, ker si je želela pisati in jo je pisala več let. Želela je pisati takšno literaturo, ki bi si jo želela sama brati, kot “polno esenco”, ne pa kot kakšen prazen tekst. O sami temi se ni spraševala, ampak ji je prišla nasproti sama: svoja družina. Najprej jo je začela pisati v pretekliku, nato pa je opazila, da je boljša pripovedna perspektiva sedanjik, zato je vse prvotno zapisano spremenila. Roman si ji tako pokaže kot nekakšen flesh, kot diapozitivi ali kot sekvence iz filma. Med pisanjem se je spominjala “za nazaj”; preteklost jo je vedno bolj zanimala in se je vanjo vživljala in se spominjala. O samem naslovu pa je povedala, do so bile to zadnje besede matere, preden je umrla za rakom, ko je bilo njej štirinajst let.

Skozi prvoosebno pripoved glavne osebe romana, deklice Bronje, se na prvih 77-ih straneh preselimo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, kjer nam Bronja najprej predstavi svojo družino: lepo in oboževano mlado mamo Mito; očeta, s tipičnim stavkom »Opa, bato!«, štiri leta mlajšega brata Roka in Dado, babico po mamini strani. Mlada družina življenje v svojem blokovskem stanovanju na Vojkovi v Ljubljani deli z obiski Bronjinih in Rokovih stricev in tet, družinskih prijateljev, prijaznih sosedov. Kuhinja, ki nadomešča dnevno sobo, je središče Bronjinega sveta. Svet, ki je skozi oči odraščajočega dekleta opisan ganljivo živo in nostalgično, zlahka navduši vse, ki se še dobro spomnimo številnih drobcev takratnega vsakdana, omenjenih v knjigi: sličic albuma Sandokan, cigaret Filter 57, belih luknjičastih dokolenk, napitka Benko, skakanja elastike pred stanovanjskimi bloki, štafete mladosti, parnih in neparnih dnevov, Sarajevskih olimpijskih iger … Rdeča nit tega dela so pogosti prizori bližine med Bronjo in njeno mamo, ki jo prvoosebna pripovedovalka nagovarja že v prvem stavku romana. Vendar je svet Bronjinega otroštva samo zatišje pred nevihto. Ker nevihta pride. Temni oblaki so smrti med sorodniki in družinskimi prijatelji. Potem v Bronjin svet udari strela. Mamin rak. Šok, po katerem se nevihta ne poleže. In za nevihto namesto zatišja pride vihar. V središču viharnih vrtincev je tokrat Bronja. Ganljiv roman o doživljanju bolezni in izgub, o krhkosti medosebnih odnosov, borbi za življenje, upanju in brezupu, strahu, trpljenju in iskanju svetlobe v temi. Roman, ki noče biti samozadostna literarna umetnina, pač pa delo, iz katerega govori življenje samo, z vsemi krutimi bolečinami in udarci. Delo, ki spregovori tudi o tistem ostrem robu bližine smrti, o morju bolečine, po katerem največkrat plava vsak sam.

Bronja Žakelj, foto Marijan Zlobec

Mojca Širok je bila kot dopisnica RTV Slovenija v Rimu vsak dan angažirana s poročanjem in spoznavanjem italijanske družbe, razpete med mafijo in Vatikanom…Za literarni prvenec, roman Pogodba, je prejela nagrado modra ptica. O knjigi je dejala: “Takoj ko jo je prebral prvi bralec, sem dojela, da to ne bo nikoli več moja knjiga. Dobila je drugačne konce, njeni junaki so postali drugačni ljudje, dogajanje v njej, mafijsko, politično ali ljubezensko, je dobivalo pomene, o katerih nisem vedela, da sem mu jih pripisala.”

Kriminalni roman Pogodba se začne s tremi smrtmi v eni oči. Najprej se zgodi umor enega najuspešnejših rimskih odvetnikov, sledi umor uglednega kirurga, ki naj bi zdravil najbolj iskanega kriminalca v državi, nato pa še samomor velikega mafijskega šefa, ki je botroval premirju med mafijo in državo. Raziskovanje ozadij vseh treh smrti nas odpelje v osrčje mafijskega dogajanja, katerega glavni akterji so kriminalisti, novinarji, politiki, tožilci. Izkaže se, da jih med njimi obstaja več ljubezenskih, prijateljskih in službenih povezav. Z odkritjem nekaterih povezav postane jasno, kaj približno je botrovalo vsem trem smrtim in mogoče posledično še kakšni. Prav tako se z odkritjem medosebnih povezav včasih da pojasniti tudi sicer nerazumljive reakcije nekaterih ljudi. Meje med tem, kje se konča država in kje začne mafija, so ravno zaradi prepletenosti osebnih povezav, ki jih poznamo ali pa tudi ne, zelo zabrisane in nič kaj jasne. Nobeno kosilo ni zastonj in za vsako uslugo je potrebno plačati svojo ceno…

Moški so bolj skrivnostni, manj na udaru, ampak dogaja se tako kot v zaključnem šprintu na mnogih etapah pravkaršnje kolesarske dirke po Italiji; zmagaš lahko v zadnjih sekundah.

Ta zmaga se lahko nasmehne Vladimirju P. Štefanecu. O svoji knjigi je povedal: “Najlepša neznanka svetloba je roman o ujetostih in poskusih osvobajanja, o resničnih in namišljenih pobegih, o iskanju samega sebe pod balastom, ki ga je naplavilo okolje, čas. In seveda je roman o svetlobi, iskanju pravega odmerka svetlobe.”

Tematika romana je fotografija. Fotografija in svetloba, ki je tesno povezana z njo, pa nista le vodilna motiva zgodbe same. Roman namreč tudi po zunanji plati vzbuja videz uokvirjene fotografije. Prolog in epilog ter znotraj njiju šest poglavij. Glavna oseba, fotograf Filip, o čigar bivanju in čutenju pripoveduje tretjeosebni vsevedni pripovedovalec, je še edini živeči član nekdaj znane fotografske družine. Začetnik, Filipov ded, je bil sicer slikar portretist, a že njegov sin, Filipov oče, je obrt v skladu z napredkom tehnike v začetku 20. stoletja spremenil v fotografiranje. Z obrtjo sta se nato ukvarjala še oba sinova, Rudolf in Filip. Filip se po smrti brata in očeta znajde sam. Čeprav nadaljuje s fotografiranjem preminulih, kar je bila njegova neprostovoljna zadolžitev že od nekdaj, si vendarle želi, da bi iz takšne mračne zadolžitve nekoč stopil na svetlo. Filip veliko razmišlja o svetlobi, njenem zamiranju, umiranju in smrti, ne le kot fotograf, temveč tudi filozofsko. Skozi usode očeta, brata, bratove ženske, bolehne sestrične, matere plemkinje, ki je sam ni nikoli spoznal, in nazadnje skozi svojo, samozavestno izstopi iz razpoke, ki ga je priklepala na smrt. Ko se v ozadju le ne bi zlovešče napovedovala druga svetovna vojna…

Jani Virk je morda bolj znan kot televizijski urednik in prevajalec, pa tudi pesnik in pisec kratke proze, medtem ko je epska pripoved še večji izziv. “Roman Brez imena pripoveduje o tem, kako pod površino sveta, v katerem je dovoljeno tako rekoč vse, skozi majhne in velike razpoke v vsakdanje življenje posameznika prodre zlo in ga usodno zaznamuje.”

Glavni junak romana je najstnik, čigar urejeno, srečno otroštvo je presekala ločitev staršev. Iz lepe hiše z vrtom se je fant z mamo preselil v pusto blokovsko naselje, oče je z mlado ljubico odšel živet nekam na Primorsko. Občutljivi fant se znajde v hudi življenjski stiski, saj mama po razvezi zapade v težko depresijo, očetovi obiski in vabila na morje so čedalje redkejša, v novem okolju ne najde prijateljev. Fantu je v edino tolažbo igranje nogometa, kjer je uspešen, vendar prihod novega trenerja pomeni zlo, ki skoraj uniči že tako krhko, ranjeno dušo. Avtor v odlični, psihološko dodelani pripovedi opozarja na tragične posledice starševske nezrelosti in egoizma, ki duševno trajno zaznamujejo nič krive, le pozornosti in skrbne ljubezni željne potomce.

Mirt Komel je bolj znan kot filozof, znanstvenik in predavatelj, pa tudi kot literat. V finale za kresnika se je uvrstil z romanom Medsočje.

Dnevniški zapisi novinarja Erika Tlomma nas popeljejo v Medsočje, kraj, ki leži nekje v Soški dolini. Mestno lepotico najdejo mrtvo, razgaljeno in privezano na razklano lipo sredi trga. Izkaže se, da ni razklana le lipa, temveč tudi zgrožena lokalna skupnost. Zaradi nenavadnosti primera na teren vpokličejo posebno detektivko, Dante D., s katero stopi Erik Tlomm v partnersko preiskovalno razmerje.

Medsočje je detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši, pri tem pa preskakuje v registre psihološkega, filozofskega, nadnaravnega, grozljivega. Nič ni tako, kot se zdi …

Smo končno na pragu komaj tretje ženske zmago, potem ko je bila nazadnje čisto na koncu “dirke” premagana Mojca Kumerdej, ki pa je medtem že dočakala dva prevoda svojega romana Kronosova žetev, tretji je na poti in se za četrti že pogovarja ? Da ni zmagala, je bil kriv slavni konkurent, še bolj pa žirija…

Spominjam se podelitve nagrade Berti Bojetu Boeti na slovesnosti v Jurčičevi Muljavi. Bila je presrečna. Prav tako Katarine Marinčič na Cankarjevem Rožniku.

Kot veste pa gre v tretje rado, a bo šlo za centimetre.

Delovo nagrado kresnik so doslej prejeli Lojze Kovačič (dvakrat, drugega mu je žirija namenila posthumno), Feri Lainšček (dvakrat), Miloš Mikeln, Andrej Hieng, Tone Perčič, Berta Bojetu Boeta, Vlado Žabot, Zoran Hočevar, Drago Jančar (štirikrat), Andrej E. Skubic (trikrat), Katarina Marinčič, Rudi Šeligo, Alojz Rebula, Milan Dekleva, Štefan Kardoš, Tadej Golob, Davorin Lenko, Miha Mazzini in Goran Vojnović (trikrat).

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja