Vrhunec zadnjega večera Madžarske v fokusu na 34. Slovenskem knjižnem sejmu je bilo srečanje s svetovno znanim in priznanim madžarskim pisateljem Pétrom Nádasom, nekdanjim nagrajencem Vilenice iz časov njenih prvih let, ko so bili nagrajenci Fulvio Tomizza, Peter Handke, Péter Esterházy, Milan Kundera…Takrat so prihajale z Madžarske na Vilenico cele delegacije pesnikov, pisateljev, prevajalcev, publicistov in novinarjev. Neposredno so spremljali in doživljali padec železne zavese. Pisatelj Nádas je bil nagrajenec leta 1998. Pri Beletrini je pravkar izšel prevod Nádasovega romana Vzporedne zgodbe v prevodu Marjance Mihelič.
Péter Nádas v Klubu Cankarjevega doma, vse fotografije Marijan Zlobec
Beletrina je Pétra Nádasa predstavila kot “enega najbolj cenjenih pisateljev doma, verjetno pa tudi najuspešnejšega madžarskega pisatelja v tujini.” Monumentalno delo Vzporedne zgodbe je ob izidu na Madžarskem (2005) dvignilo veliko prahu, tudi v krogih Viktorja Orbana; pisatelj je v nekaterih medijih izrekel javno kritiko.
Péter Nádas je veliko govoril o svoji rodbini, ki ga je zaznamovala
V romanu na 1500 straneh, ki ga je avtor pisal 18 let, sledimo polstoletni zgodovini Madžarske in zgodovini evropskega totalitarizma. Roman med drugim pripoveduje o zametkih holokavsta, raziskavah rasne biologije, o vlogi evropske znanosti v množičnih pobojih v koncentracijskih taboriščih. Zelo pomemben v tem romanu je jezik, kakršnega do Vzporednih zgodb madžarsko leposlovje ni poznalo. Osvobojen tabujev neovirano spregovori o telesu in seksualnosti. Najbolj izstopajoča primera v tem smislu sta 120-stranski opis spolnega akta moško-ženskega para in konkretni opisi razvratnih homoseksualnih prizorov na stranišču na Margaretinem otoku v Budimpešti. V romanu sledimo vzporednim zgodbam junakov, ki so jim skupni osamljenost, krhkost, tesnoba in dvom o vseh bivanjskih razsežnostih.
Péter Nádas in prevajalka Marjanca Mihelič
Péter Nádas je od leta 1978 na Madžarskem prejel vse najpomembnejše literarne nagrade, z njimi ga je izdatno počastila tudi tujina. Njegova dela so do danes prevedena v približno 25 jezikov. Kritika njegovo prozo označuje v luči tradicije Rilkeja, Prousta, Musila in Manna.
Direktorica Balassijevega inštituta Biborka Molnar – Gabor
Roman je v bistvu prikaz pol stoletja življenja v Srednji Evropi in za železno zaveso. Ena izmed pomembnih tem in skrivnosti pisatelja je, kako “ubiti očeta, da bi sam preživel”; dilema, ki ni le pisateljska, ampak biografska, resnična. V madžarskih družinah, ki so bile nekoč ugledne in z dolgo tradicijo, so se namreč s spremembo politike in političnega sistema dogajala razna izdajstva in hitro spremenile usode ljudi, seveda na slabše. Nádas je govoril o ovaduštvu, o katerem je pisal tudi Peter Esterhazy. Drugi sklop Vzporednih zgodb so montirani procesi, na katerih so obsojali nedolžne ljudi, pravzaprav svoje, zveste. Ena izmed takih žrtev je bil pisateljev oče, ki je po krivičnih obsodbah storil samomor.
Péter Nádas bere odlomek iz svojega romana
Roman Vzporedne zgodbe je Nádasev opus magnum. Po besedah prevajalke Marjance Mihelič prinaša več zgodb, ki pa se ne končajo. Označuje ga posebna struktura, odprtost, ki ni naključna.
Péter Nádas in direktorica Balassijevega inštituta Biborka Molnar – Gabor
Pisatelj je veliko govoril o svoji družini in rodbini tako po očetovi kot materini strani, po kateri je Jud. Nádas je sicer glede judovstva omenil, da mu to ne pomeni nekaj odločilnega, ker bi bil lahko tudi kaj drugega. Je pa povedal mnogo podrobnosti o babicah in dedkih, pa pradedkih… njihovih poklicih, delovanju, družbenem okolju. O materi je povedal, da je umrla za rakom. Dedek je bil zlatar, a je v okolju veljal le za delavca. Oče je imel hišo s strežnim osebjem in s tem so povezane cele zgodbe. Otroci so zasovražili kapitalistični sistem in postali komunisti. Živeli so v ilegali in bili še pred nemško okupacijo aktivni. Imeli so skrivno tiskarno in tiskali ilegalne letake. Eden izmed stricev je bil kemik in je pomagal izdelovati ponarejene osebne dokumente. Nádas je povedal, da se je sam imenoval Peter Kovacs. Po vojni je oče delal v državni upravi, mati pa v ženskem gibanju, kjer je pomagala organizirati šolstvo in sistem vrtcev. Kot renitentka (upornica) je prišla v spor z madžarskim partijskim sekretarjem in premierom Maćašem Rakošijem. O Judih je povedal manj znano podrobnost, da je cesar sprejel posebno odredbo, s katero je dovolil judovskim družinam, da se je v njih lahko poročil le po en sin. To pa za Madžarsko ni veljalo, a ker so takrat živeli v Bratislavi, so se preselili v Budimpešto.
Prevajalka Marjanca Mihelič
Nádas je očitno zelo dobro obveščen o raznih nacističnih medicinskih in bioloških eksperimentih, o čemer je sam študiral gradivo v nemških arhivih. O tem je v pogovoru v Klubu Cankarjevega doma veliko govoril. Posebej je omenil Josefa Mengeleja in njegove eksperimente v koncentracijskem taborišču Auschwitz.
O samem pisateljskem postopku je omenil problem prvega stavka. Sam teh problemov ni imel, ker si je vsakokrat najprej delal razne skice in zapiske, šele zatem pa začel pisati roman. “Ne bojim se belega papirja, imam pa večjo težavo; vseh vzporednih zgodb, ki jih ne uspem rešiti.” Tu je spomnil na evropski roman sredi 19. stoletja , v katerem so največ tri vzporedne zgodbe. Vsak pisatelj skuša svojo zgodbo postaviti med rojstvo in smrt. “Ne poznamo svojega rojstva, zato smo v kaosu in ne poznamo svoje zgodovine v celoti.”
Vabilo na pisateljski večer
Pisatelj je govoril o cikličnem dogajanju v Vzporednih zgodbah in ogromnem številu raznih podatkov, čeprav je sam roman fiktiven ali izmišljen. Nekatera zgodovinska imena seveda pusti, druga spremeni, saj noče nikogar prizadeti. O bioloških eksperimentih je povedal, da so se nadaljevali tudi po vojni in povzročali določene konflikte, in sicer tako, da je krivec obsodil nedolžnega, ki je bil kaznovan, sam pa s svojimi zločini nadaljeval.
Roman Vzporedne zgodbe
Nádas je veliko govoril o telesnosti, ki je naše bistvo; zakaj telesnosti bralcem ne bi razkril, se je vprašal. Veliko je govoril tudi o svetlobi ali luči v svojem romanu, na primer rdeči.
O svoje pisateljevanju pa je povedal, da se je začel zavedati, da bo pisal, ko mu je bilo dvanajst let.
Péter Nádas se je ljubljanskemu občinstvu, prišli pa so tudi številni Madžari, ki živijo v Sloveniji, zelo odprl. Dočakal je topel aplavz, zatem pa se je podpisoval v pravkar izšle knjige.
Sklepni nagovor madžarske veleposlanice Edit Szilágyiné Bátorfi
“Z veseljem vas pozdravljam na nocojšnjem zaključnem sprejemu. V izredno čast nam je bilo, da je bila Madžarska država v fokusu letošnjega knjižnega sejma. To je bila odlična priložnost za to, da slovenski publiki predstavimo ne le madžarsko literarno produkcijo, pač pa tudi širšo kulturo. Ob knjižnem sejmu je v slovenskem prevodu izšlo več madžarskih del, od resnejših do mladinske in žanrske literature.
Obiskovalci so si poleg slovenskih prevodov na sejmu lahko ogledali tudi številne madžarske knjige v izvirniku in drugih evropskih jezikih. Poleg tega pa so lahko obiskali tudi več madžarskih filmskih projekcij in koncertov, se seznanili z madžarskim jezikom in poskusili eno od tipičnih madžarskih sladic. Prepričani smo, da bo prireditev prispevala k razvoju in krepitvi madžarsko-slovenskih kulturnih odnosov in pripomogla k boljšemu poznavanju madžarske književnosti in kulture v Sloveniji.
Ambasadorka in pisatelj
Najlepša hvala organizatorjem sejma, da so nas povabili k sodelovanju in nam omogočili predstavitev madžarske kulture.”
Marijan Zlobec