V knjigarni Celjske Mohorjeve družbe so predstavili najnovejšo knjigo, to je Sedem esejev za sedemdeset let literarnega zgodovinarja, akademijskega profesorja, urednika, pesnika, dramatika in publicista ter kritika dr. Denisa Poniža. Z njim se je pogovarjal nekdanji urednik in direktor CMD prof. Jože Faganel.
Dr. Denis Poniž, sedemdesetletnik, vse fotografije Marijan Zlobec
Avtor se v esejih sprehodi skozi posamezna desetletja svojega življenja. Slikovito oriše povojno Ljubljano, kot jo je spoznaval v letih svojega odraščanja, vzdušje življenja v meščanski družini ter leta svojega popotovanja po svetu literature v različnih zgodovinskih konstelacijah.
Že od mladosti usodno zapisan literarnemu snovanju avtor v svojih spominih obuja skoraj pretekli svet, pred nami zaživijo nekatere ključne osebnosti kulturniškega življenja znotraj in onkraj meja nekdanje države. Ob branju začutimo utrip in zadušljivost življenja pod takimi in drugačnimi diktaturami. Kot vselej avtor tudi v teh svojih zapisih ostaja argumentirano kritičen, ne trudi se biti všečen, pač pa dialoški in pošten – najprej do sebe in do časa, v katerem mu je dano živeti, lahko preberem v uradni predstavitvi knjige same CMD.
Prof. Jože Faganel
Dr. Denis Poniž je na Filozofski fakulteti študiral na oddelku za Svetovno književnost in literarno teorijo. Bil je t.i. čisti komparativist v času, ko sta predavala dr. Anton Ocvirk in dr. Dušan Pirjevec, v širšem javnem slovenskem prostoru zelo znana in cenjena profesorja. Pri Pirjevcu je bil celo asistent. Poniž je deloval na več področjih literarnega ustvarjanja; bil je član uredništva Revije 2000 in Skupine 441, ki je bila jedro literarno-gledališke skupine Pupilije Ferkeverk. Sodeloval je v eksperimentalnem gledališču Pekarna. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bil pesnik (Dionizove pesmi, Desetnice, Štirje letni časi) in dramatik (Igra o smrti, Spolno življenje grofa Franja Tahija, Škof Tomaž Hren, institucija, telo, duša ter Štiftarji), vse bolj pa se je uveljavljal kot literarni teoretik in zgodovinar (Slovenski jezik, literatura, računalniki, Pojav in pomen numeričnih in eksperimentalnih estetskih teorij v slovenski literarni znanosti) ter gledališki teoretik (Kratka zgodovina evropske in ameriške dramatike, Komedija in mešane dramske zvrsti, Anatomija dramskega besedila, Na poti h komediji, Uvod v teorijo dramskih zvrsti...).
Predstavitev knjige
Med esejističnimi knjigami CMD posebej omenja Pot, Znaki in poetike, Molk in pisava, Črtomirovo slovenstvo, Trnje v Arkadiji, Talijin trikotnik, Severni in južni vzporedniki ter Nasprotja.
Velik odmev je imela njegova antologija Slovenska lirika 1950 – 2000 (2001), v kateri je predstavil svoj pogled na slovensko pesniško ustvarjalnost v omenjenem obdobju pol stoletja.
Knjiga Sedem esejev za sedemdeset let je v bistvu memoarna, o čemer sta naravo dela najprej razčistila sogovornika jubilant dr. Denis Poniž in prof. Jože Faganel.
Jože Faganel
Lahko bi takoj dodali, da je močno avtobiografsko obarvana, tako da je možno prebrati marsikaj, kar priča tako o avtorjevi afirmativnosti kot kritičnosti ali odklonilnosti, tako do polpreteklega dogajanja kot osebnostno. V knjigi namreč nastopa na desetine konkretnih imen, med katerimi se je Poniž odločil da bo mrtve poimenoval s celotnim imenom, še žive s kraticami (ki so seveda prepoznavne), nekatere kritične oznake pa je prepustil bralčevemu ugibanju, kdo se “skriva” za posameznimi opisi. Ta kriterij ni najboljši, saj sugerira vrednostni pristop, še posebej negativističen.
Nedvomno ima avtor v knjigi velik osebnega, družinskega, mladostniškega, šolskega, študentovskega, a se zdi, da je bila literatura vedno v ospredju, še posebej, ko se je srečeval s številnimi pesniki, pisatelji, dramatiki, profesorji… Morda je posameznih opisov in refleksij še premalo, prekratkih; odpravi jih tako, da jih aktualizira in potem kar hitro zapusti. Malo manjka vidmarjanskega opisa svojih prijateljev in znancev, kot jih je strnil v Obrazih.
Poniž o svoji knjigi
Poniž omenja vrsto problemov svojega časa, med katerimi so prav gotovo smrti sinov in hčera slavnih Slovencev, ki pa jih ne predstavi obširneje, čeprav jih je osebno poznal; manjka malo več analize in predstavitve teme, ki je po vojni pa vse do danes zelo boleča in je usoda prehitro pokopala nekaj deset zelo nadarjenih posameznikov. Poniž bi s kritične in časovne distance morda bolj kot kdo drug uspel razvozlati vsaj del skrivnosti in odgovoril na vprašanje: zakaj ?
Sedem esejev je v bistvu sedem časovnih poglavij: od štiridesetih in petdesetih let, in potem naprej, kot se je selil, tako po Ljubljani kot zunaj ne, še posebej v Mariboru, ki je bil tedaj mesto v vzponu in je želel postati protiutež Ljubljani, kar pa se mu ni posrečilo. Poleg raznih služb je bil Poniž kar sedem let na svobodi.
Čestitka jubilantu
Njegovi eseji kot spominska literatura bodo prav gotovo vzbudili širše zanimanje, saj je v njih ves “jagodni izbor ljudi”, o katerih ima avtor svoje mnenje, izkušnje in opažanja. Ena izmed vsebinskih točk je na primer usoda celotne Kocbekove družine, pa Tarasa Kermaunerja… Opazno pa je, da nekaterih zelo znanih ljudi, s katerimi se je vsaj srečeval, ne omenja, zato jih tu niti ne moremo navesti. Če bi ugotovil, da je rahlo zamerljiv, bi kdo dodal: bolj kot rahlo.
Pri spominih je že tako. da je bolje marsikoga, še posebej umrlega, izpostaviti po njegovih talentih in dobri plati, še posebej, če si ga dobro poznal, a je spričo zgodnje smrti ostal neuresničen v vseh svojih sanjah in načrtih.
Dr. Tanja Ozvatič
V kontekstu desetletij morda manjka malo razvojne linje v smislu, kako je bilo nekoč, kako kasneje (ob nastajanju slovenske države) in kako je vsaj z literaturo danes. Poniž ima nedvomno veliko izkušenj, da bi o tem lahko rekel še kaj ali še več. Veliko je še prostora ali odprtih mest.
Dobro, to je ob sedemdesetletnici, ampak kot veste, sledi osemdesetletnica, devetdesetletnica, in če si kot Boris Pahor stoletnica, stopetletnica…
Nisem prepričan, da je povedal že vse, še posebej pa ne, kar še ve.
Jože Faganel, France Pibernik in Denis Poniž
Ob koncu pogovora in predstavitve, ki jo je povezovala urednica Tadeja Petrovčič Jerina, je ravnateljica CMD dr. Tanja Ozvatič avtorju čestitala ob sedemdesetletnici. Prav tako je čestitala prof. Francetu Pibernik ob njegovem nekoliko višjem jubileju, ki pa je ostal neizrečena skrivnost; vsekakor izgleda še zelo mladostno.
Čestitka Francetu Piberniku
Marijan Zlobec