Kako posluje Ministrstvo za kulturo? Javnost o tem ve malo ali nič. Kako se delijo sredstva, mimo ali poleg onih, ki jih dobivajo javni zavodi ? To je nekaj tako kaotičnega, neodgovornega, približnega, zasebnega, samovoljnega, naddružbenega in nadjavnega, da si normalni ljudje tega ne znajo niti predstavljati. Ministrstvo ima neke komisije, sestavljene iz ljudi, ki so povsem odtujeni od celoletnega dejanskega kulturnega dogajanj, ga ne spremljajo in ne poznajo ne ljudi ne njihovih dosežkov. Če je nekdo doktor znanosti je pač doktor z doseženo disertacijo na nekem ozkem raziskovalnem področju, če je še univerzitetni profesor, je domnevno specialist za svoj predmet. In tu se njegova strokovnost konča. Na Ministrstvu za kulturo pa se šele začne.
Kulturni minister Anton Peršak, foto Marijan Zlobec
Oziroma se ne konča, ker tu nastopi njegov banditizem, to je odločanje o vrednostnih in s tem finančnih, da ne rečem temeljnih materialnih zadevah; odločanje o dejavnosti in dosežkih ljudi, ki jih niti ne poznajo, kaj šele njihove rezultate spremljajo na javnih kulturnih dogodkih in v širšem ter večletnem ali več desetletnem obdobju. Ti doktorji znanosti so največji sovražniki kulture, ljubijo le svoj položaj z najožjo strokovno usmeritvijo in vladarskim položajem nad svojimi študenti, najraje pa študentkami. Na kulturne prireditve ne hodijo, ker so vzvišeni nad “nižjimi” kulturniki in umetniki, nič jih ne zanima, ker so sami sebi zadostni in edino merilo stvarstva. A za svoje odločanje prav gotovo niso dobrodelneži, ampak dobivajo lepe honorarje za ves trud in svoj prispevek k temu, da ne bi bil slučajno finančno ovrednoten in v program sofinanciranja sprejet kak program, ki nima nikakršne možnosti obogatitve nacionalne kulture, torej ji lahko samo škodi. In tako škodljivost je treba kaznovati brezpogojno in na celi črti.
Milijoni ali vsaj stotisoči javnih sredstev gredo preko osebnih in zasebnih odločitev v roke tistih, s katerimi imajo kakšne prijateljske odnose, se slučajno bolje poznajo, imajo svoje možne skupne programske interese, so celo sorodstveno povezani… Kot predsednik neke komisije ima ženo na ministrstvu in hkrati pod nekim projektom, ki ga prijavi nekdo drug, avtorsko ali soavtorsko sodeluje še sam… Ali pa se prijavi na vse možne razpise, bodisi sam ali v umetniški skupini ipd. Ali pa se o kom posvetuje v svojem okolju, razredu ali na ulici… in čvek prenaša v strokovne odločitve.
Na odločitve komisij ni pritožbe, razen zasebne tožbe na Upravno sodišče (kar Ministrstvo za kulturo obrazloži kot “dopustno je”, torej MK dovoli tožbo), in to v roku tridesetih dni od prejema sklepa MK oziroma “vročitve odločbe”. Tako hitro ne more tožbe sestaviti nihče, kaj šele dobiti odvetnika in še bolj, s čim ga plačati. Ministrstvo za kulturo vse to dobro ve in že leta igra igrice boja mačke z miško. Poleg tega je edini odločevalni organ in če se tam zameriš, se ti bodo maščevali do smrti; nikoli ne boš dobil javnih sredstev, bodo že tako izračunali, da boš dobil kakih pet točk premalo.
Protest Slovenske filharmonije pred zgradbo Ministrstva za kulturo
Kriterijev, vsaj javnosti dostopnih, po katerih strokovne komisije delijo javni, ne svoj denar, ni, čeprav imajo neke pravilnike, tako da ne more nihče še od zunaj preveriti, ali je kdo primeren kandidat za javna sredstva ali ne…Javnosti skratka nikjer ni, demokracije pa še manj. Pristali smo zgolj v banditskem fevdalizmu, v katerem je sam minister za kulturo najslabši zgled. On je namreč le lutka v rokah drugih, skratka “štraca”, s katero brišejo prah. Minister ne ukaže nič.
Ministrstvo za kulturo se formalno sklicuje na Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo in njegov 15. člen Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov, preden kandidatom, ki so se s svojimi programi prijavili, zarine nož med rebra in jim sporoči, da njihovo delo ni nacionalnega pomena oziroma slovenske kulture trajno ne bogati.
Neka komisija je na pamet sposobna oceniti, da je neki kandidat posebno nadarjen za 50 točk, nekdo pa celo za 0 točk. Potem ugotovijo, da “bi bile predvidene aktivnosti v okviru delovne štipendije za umetniški razvoj prijavitelja manj pomembne in za to dobi 4 točke, prav tako je manj pomemben prispevek projekta k razvoju slovenske umetnosti in zato kandidat dobi le 1 točko. Skupaj torej 55 toč, za uspešnost kandidature pa je potrebnih najmanj 81 od 100 možnih točk. Tako komisija zlahka odloči, da kandidati za državno sofinanciranje njihovih umetniških načrtov, del in projektov niso primerni. Seveda ti kandidati niso kakšni anonimneži ali celo brez ustrezne umetniške ali kakšne druge strokovne izobrazbe. Težko pa verjamem strokovni komisiji, da nekoga s končano akademijo v tujini in doktoratom na Filozofski fakulteti za svojo nadarjenost prejme nič ali 0 točk. Seveda lahko ravno v primeru, ki ga bom citiral spodaj, posumim, da je nadarjenost strokovnih komisij v resnici za 0 točk.
Kdo so strici in tete iz ozadja ?
Člani strokovnih komisij:
Arhitektura in oblikovanje
- Vesna Teržan, predsednica
- Aleš Vodopivec, član
- Mitja Zorc, član
Resna glasba, opera in balet
- dr. Nejc Sukljan, predsednik
- dr. Aleš Nagode, član
- Vojko Vidmar, član
Druga glasba
- Lojze Krajnčan – predsednik
- Anže Zorman – član
- Teja Klobčar – članica
Intermedijske umetnosti
- Srečo Dragan, predsednik
- Blaž Erzetič, član
- Petja Janžekovič, član
Knjiga
- mag. Nataša Konc Lorenzutti
- dr. Brane Senegačnik
- dr. Igor Škamperle
Ljubiteljska kulturna dejavnost
- Marko Studen, predsednik
- Draga Ropič, članica
- Alojz Adamlje, član
Promocija in mednarodno sodelovanje
- Urška P. Černe, predsednica
- Peter Baroš, član
- Helena Pivec, članica
- Božidar Zrinski, član
Uprizoritvene umetnosti – programi javnih zavodov
- Jernej Novak, predsednik
- dr. Jacek Krištof Kozak, član
- Vilma Štritof, članica
Uprizoritvene umetnosti – programi in projekti NVO in samozaposlenih
- Staša Mihelčič, predsednica
- Tanja Lužar, članica
- Daliborka Podboj, članica
Vizualne umetnosti
- mag. Breda Škrjanec, predsednica
- Mojca Grmek, članica
- Robert Lozar, član
- Peter Rak, član
Strokovna komisija za obravnavo vlog samozaposlenih v kulturi in priznanje pravic
- Mika Cimolini, predsednica
- Simona Vidmar, članica
- Benjamin Virc, član
- Denis Valič, član
- Staša Mihelčič, članica
- dr. Katja Kavkler, članica
- dr. Amalija Maček, članica
Marijan Zlobec
Glasbenica Anita Prelovšek
Objavljam protestno pismo akademske glasbenice in doktorice znanosti Anite Prelovšek
“Dne 16. 2. 2018 je Ministrstvo za kulturo objavilo javni razpis za izbiro kulturnih projektov na področjih umetnosti, ki jih bo v letu 2018 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo, na katerega je bil rok prijave 19. 3. 2018.
Dne 18. 7. 2018 sem prejela odločbo, da se sofinanciranje projekta na razpisnem podpodročju “Delovne štipendije”, na katerega sem se prijavila, zavrne. V obrazložitvi je navedeno, da sem prejela skupno 5 točk od največ možnih 100, od katerih sem po prvem kriteriju, to je “izkazana posebna nadarjenost prijavitelja”, prejela 0 točk, kar strokovna komisija utemeljuje s tem, da “prijaviteljica ne izkazuje (0 točk) potrebnih refernc za pridobitev delovne štipendije.”
Kljub več tipkanih strani dolgemu seznamu nastopov v domovini in tujini v več kot 15-letni karieri, recenzijam, kritikam, nagradam, priznanjem in izdani plošči strokovna komisija moje reference ocenjuje z nič točkami. Kako je mogoče, da mi je strokovna komisija, ki jo sestavljajo profesorji z oddelka za muzikologijo (kjer sem letos tudi doktorirala), prisodila popolno neizkazovanje glasbene nadarjenosti in zanikala kakršno koli mojo umetniško dejavnost?
V obrazložitvi odločbe je navedeno, da so moji nastopi nereferenčni, nikjer pa ni navedeno, kaj je referenčni nastop. To očitno niso ne nastopi na odru Slovenske filharmonije v okviru festivala Slowind, ne samostojni nastop na Conservatorio Superior Manuel de Falla v Buenos Airesu, nastop v Parco della musica v Rimu, ne koncerti v organizaciji Ruskega centra znanosti in kulture v Ljubljani, koncerti v Moskvi, Pragi in drugod, niti ne nastopi na prireditvah Mestne občine Ljubljana, pozitivne kritike v časopisu Delo in drugod, priznavanje nadarjenosti s Zoisovo štipendijo (devet let), štipendijo Mestne občine Ljubljana (pet let) ali štipendijo francoske vlade, če naštejem le nekatere. Ker nikjer ni jasno določeno, kaj se šteje za referenčni nastop ali priznanje, mi je pristojna oseba za dajanje informacij za področje glasbe na Ministrstvu za kulturo pred oddajo vloge potrdila, da lahko navedem celotni seznam svoje dejavnosti. Vendar pa, kot že omenjeno, strokovna komisija ni našla niti za eno samo točko referenc ali nadarjenosti.
Komisija mi očita tudi “precej splošno in brez pravega koncepta” zamišljeni delovni načrt in odsotnost vsebine (programov) koncertov. Vendar pa je bil delovni načrt omejen na dve strani in zato poleg splošnega opisa idejne zasnove ni bilo prostora za podrobno navedbo programov koncertov, ki jih želim pripraviti in na njih sodelovati.
Anita Prelovšek na koncertnem odru
Sprašujem se in sprašujem pristojno strokovno komisijo, ministrstvo in ministra za kulturo, kako je mogoče, da mi je isto Ministrstvo za kulturo, ki mi je le slabo leto pred predmetnim razpisom dodelilo status samozaposlene v kulturi zaradi “pomembnega prispevka k slovenski kulturi v zadnjem triletnem obdobju” in utemeljitvijo, da je … “vlagateljica kot solistka sodelovala pri izvedbi več kot 50 koncertnih dogodkov različnih zvrsti in priložnostnih kulturno-umetniških prireditev. Njeno delo je v medijih pogosto citirano, odmevno in ovrednoteno kot kvalitetno. Posebnost njenega dela je žanrska razprtost med klasično glasbo in etno glasbo oziroma glasb sveta, ki se na novo osmišlja v okviru njene močno razvejane poustvarjalne dejavnosti na referenčnih glasbenih prizoriščih (Cankarjev dom, Ruski center znanosti in kulture, Rdeča dvorana Mestne hiše v Ljubljani, Ljubljanski grad, graščina Radovljica, Noči v stari Ljubljani…) … Njeno dosedanje delo, ki zajema tudi pedagoško področje, izkazuje visok kreativni prispevek in širi perspektive, povezane z nadaljnjim razvojem poklica instrumentalista.”), zdaj prisodilo nič točk tako po kriteriju izkazane posebne nadarjenosti kakor tudi referenc. “
Anita Prelovšek
7 odzivov na “Banditizem ministrskih strokovnih komisij”
Reblogged this on MTB S..
Čestitke nekdanjemu novinarskemu kolegu Marijanu Zlobcu, ki si med redkimi še upa izreči upravičeno javno in neodvisno kritiko dogodkov in ljudi, ki so sicer tako rekoč nedotakljivi ne glede na to, kako sporno in netransparentno se zdi postopanje v takšnih in podobnih primerih, kakor je navedeni.
Kljub vsem pravilnikom je posameznik proti državnim organom namreč pogosto povsem nemočen, vsak poskus za pridobitev informacij ali pojasnilo pa je zavrnjen z osornim “pa se pritožite, če vam kaj ni prav”.
Na odločbo o izbiri na javnem razpisu ministrstva niti to ni mogoče, pač pa le tožba na upravno sodišče, kakor navaja tudi Zlobec. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko tožb različnih umetnikov je bilo v takšnih primerih že sproženih (verjetno ne prav veliko, saj bi se tako za vekomaj zamerili odločujočim in si za vedno zaprli marsikatera doslej vsaj navidezno priprta vrata), predvsem pa, ali se je zamuda pri objavi izbranih kandidatov v letošnjem razpisu slučajno zavlekla v čas sodnih počitnic in siceršnjih dopustov?
Poleg tega podatkov o točkovanju izbranih kandidatov ministrstvo ni pripravljeno razkriti niti strankam v postopku oziroma neizbranim kandidatom, torej ni mogoče primerjati, kaj je za komisijo “referenčno” in kaj ni. Sploh pa ni nikjer opredeljeno, kaj se šteje za referenčni nastop, kritiko, nagrado, strokovnjaka? V znanosti za referenčnega strokovnjaka velja tak z visoko citiranostjo, a se bojim, da potem niti vsi člani vseh komisij ne bi veljali za referenčne. A kaj je referenčnost in kdo je referenčni strokovnjak za umetnost?
Kljub očitno diskrecijski pravici odločanja mora verjetno vsaka verodostojna komisija vendarle ocenjevati po vnaprej določenih jasnih, konkretnih in natančno izdelanih merilih, po katerih posamezniku prisodi določeno število točk od stotih možnih, ne pa holistično ali celo po osebnem nagnjenju.
V Butalah sta se pogovarjala Jurež Pismouk in Anže Meketač.
Jurež: Dobro je da nekdo ocenjuje delo kulturnikov. Če drugega ne, vsaj vsi tisti, ki bi radi kaj ustvarjali, vedo kaj je pri umetnosti pomembno, da ne govorimo o tem, da ostali zvedo kako je treba razumeti umetnost.
Anže: Meni so oni s peresnikom v roki bolj malo točk prisodili, pa zdaj res ne vem kako je z mojo nadarjenostjo. Sem si takoj kupil priročnik (pokaže najnovejšo knjigo »Kratka navodila za gojenje umetniške nadarjenosti«). Kaj ti misliš, je dobra glasba?
Jurež: To ugotoviš, če je srh in sreča. Pa če si želiš še enkrat slišat. In potem še enkrat …
Anže: Ali pa bi tako mislil tudi, če bi ugledni strokovnjaki tako glasbo ocenili z nič točkami?
Jurež: Ravno tako. Točke naj bi bile simbol dobre glasbe. Tudi obratno velja: če bi nekdo dobil veliko točk zaradi kateregakoli drugega razloga, kot je srh in sreča, ne bi to v resnici pomenilo prav nič.
Anže: Ampak, pomisli, nekateri ustvarjajo tako glasbo, ki jo posluša samo ozek krog sorodnikov in kolegov, pa še ti večinoma iz vljudnosti. Živali pa pobegnejo, če se slučajno znajdejo v bližini.
Jurež: Ti so sami po sebi nesrečni in jim je treba podeliti točke za nadarjenost, da bodo potem bolj veseli. Oni ki delajo dobro glasbo, so pa itak že srečni. Tako bi bili potem vsi srečni. Tisti, ki so nadarjeni, zato, ker delajo dobro glasbo, tisti, ki niso, pa zato, ker so dobili veliko točk za nadarjenost.
Anže: Imaš prav. Kako da nisem že prej na to pomislil. Hočeš reči, da tista malenkost točk za nadarjenost lahko pomeni, da delam dobro glasbo?
Jurež: Zelo verjetno je tako.
Anže: Ampak, točke pomenijo tudi denar, veliko denarja, ki ga mora nekdo zaslužiti. Kako bomo dobili toliko denarja, da bodo srečni vsi nenadarjeni?
Jurež: Za tisto glasbo, ki dela srh in srečo, ni treba nič denarja, pa jo bodo vseeno radi poslušali. Denar bi dobili samo tisti, ki ustvarjajo glasbo, ki jo brez plačila ne bi izvajali. Pa povezali bi se z agencijo Butal za znanost, kjer imajo s podobnimi stvarmi že izkušnje. Zamislili bi si projekte, kjer bi združili umetniško produkcijo nenadarjenih in znanstveno produkcijo takih, ki izkazujejo bolj slabe rezultate. Prepričan sem, da bi s tako zasnovanimi projekti naredili preboj v svetovnem merilu in svoje ideje patentirali. Lahko bi tudi tisti priročnik z navodili za gojenje nadarjenosti zraven prodajali. Ko bi drugi po svetu videli, kako dobro nam gre, bi našo tehnologijo zagotovo želeli imeti in bi nam plačali zanjo nekaj denarja. Ker je pa njih veliko, nas pa malo, bi bilo ravno dovolj za vse nenadarjene.
Anže: Pa res. Ampak kako to da se tisti, ki pri nas odločajo o pomembnih skupnih stvareh, že prej niso tega spomnili?
Jurež: Saj so se, ampak ne upajo tega okrog govorit. To po malem skozi merila uresničujejo. Namreč pri nas je javnost uglavnem neuka in če bi oni to direktno objavili, potem bi lahko celo izgubili svoje mandate. To bi bila pa velika škoda, ker nas v resnici le oni rešujejo pred katastrofo. Oni zgoraj vedo, da je treba posebno pozornost posvečati najmanj kompetentnim. Ni dovolj, da dobijo denar, morajo imeti tudi občutek, da so ga zaslužili. Po možnosti tudi kako potrdilo ali članstvo v klubu nadarjenih.
Anže: Hvala Ti, res si me razsvetlil. Zdaj sem lahko miren, ko vidim, da so stvari na pravi poti in se mi ni treba prizadevati za to da bi pridobil več točk. Grem raje domov ustvarjat glasbo, za katero upam, da bo osrečila moje prijatelje.
T. i. ekspertne komisije zunanjih sodelavcev po področjih umetnosti služijo s svojimi “neobvezujočimi mnenji” le kot dragocene maske oz. “figovi listi”, za katerimi se skrivajo resnični oz. zares odgovorni odločevalci iz vodstva in administracije ministrstva za kulturo. In kot odrešilni “strelovodi”, v katere sekajo strele konkurentov za državna proračunska sredstva.
Rešitev je preprosta. Samostojni svetovalci za posamezna področja umetnosti na ministrstvu za kulturo morajo biti pripravljeni, dolžni in sposobni samostojno in odgovorno odločati strokovno kompetentno, nepristransko in pošteno ter za svoje odločitve v celoti odgovarjati pristojnemu ministru in zainteresirani kulturni javnosti. Vse drugo je zgolj in samo “utapljanje” odgovornosti oz. njeno neodgovorno prelaganje oz. razprševanje do popolne nepreglednosti.
Spoštovani.
Svoboda govora ne bi smela biti pravica do slepega mlatenja po ljudeh, za katere ne veste, ali so res zagrešili, kar trdite, da so.
Kot članica komisije za knjigo pri MK moram bralcem tega foruma pojasniti, da njeni člani ne odločamo o delovnih štipendijah, niti ne o dodelitvah oziroma podaljšanjih pravice do plačila prispevkov iz državnega proračuna. Za to so pristojne druge komisije.
Komisija za knjigo podaja mnenja (ki jih potem minister upošteva ali ne) o dodelitvah republiških priznavalnin, kar je dodatek k pokojnini za ustvarjalce, ki so v aktivni dobi svojega življenja pomembno prispevali k slovenski kulturi. Tega ne naredimo, ne da bi se poglobili v predložene reference in v javno dostopne vire. Morate pa vedeti, da je teh prošenj zelo veliko in da si republiške priznavalnine želijo mnogi, ki so delovali zgolj lokalno, morda objavili kakšno pesem ali članek v krajevnem glasilu, bili dejavni v domačem kulturno-umetniškem društvu ali se kdaj srečali s kom, ki v javnosti nekaj pomeni ter pridobili njegovo priporočilo.
Poleg tega preberemo celoletni program Javne agencije za knjigo in Cankarjevega doma ter morda navedemo kakšno pripombo, nikakor pa na te programe ne vplivamo.
Pregledamo tudi pritožbe založb, ki so bile s strani Javne agencije za knjigo zavrnjene v programu subvencioniranja knjižnih izdaj, in če presodimo, da je program založbe dovolj kakovosten ter bi po našem mnenju moral biti vsaj delno subvencioniran, izrečemo mnenje. Vendar tudi tu nimamo zadnje besede. Na podlagi tega mnenja lahko Ministrstvo vrne zadevo Javni agenciji za knjigo v ponovno odločanje.
V času mojega mandata nismo naredili nič takega, o čemer pišete. Izrekli smo nekaj negativnih mnenj za republiške priznavalnine, vendar je minister enemu izmed njih priznavalnino kljub temu odobril.
Nikakor torej ne spadam med tiste “strice ali tete”, ki nimajo stika s kulturo ozroma jo po vašem celo sovražijo. Sama sem ustvarjalka, po izobrazbi diplomirana igralka in magistrica umetnosti, delujem pa kot pisateljica in se borim za svoj obstoj samo z lastnim delom. Poleg tega sem delno samozaposlena v kulturi in sem tudi sama že večrat dobila zavrnjene vloge z Ministrstva, pri katerem sem vpisana v razvid samozaposlenih v kulturi. Drugič se torej bolje pozanimanjte, preden se zaženete v ljudi, ki jih ne poznate.
Nataša Konc Lorenzutti
V Butalah sta se pogovarjala Pelka Kocinovska in Janželj Butalji.
Janželj: Pelka, zakaj si pa tako čudno oblečena danes. Komaj sem Te spoznal.
Pelka: Naredila sem napako, zdaj mi je pa žal. Pristala sem, da bom sodelovala v komisiji za ocenjevanje umetniške nadarjenosti pri Butalski agenciji za glasbo. Saj ne bi za to niti vedela, ampak me je bratrančeva žena, ki tam dela, nagovorila. Sicer mi ni bilo jasno zakaj ravno jaz. Izobrazba in izkušnje so me pripeljale ravno tako daleč, da si ne bi ravno upala sodit o umetniški nadarjenosti drugih. Ampak ta mrzla svakinja me je milo prosila, rekla je da težko koga dobijo. Pa da ti itak ta pametni, ki jih je tam veliko, pomagajo kar je treba, pa da bom dobro stvar naredila za našo kulturo. Me je tako opogumila, da sem se čutila poklicano in sem bila na koncu kar ponosna ko sem pristala.
Janželj: Ali pa se Ti ni nič čudno zdelo, da težko koga dobijo za tako dobro stvar?
Pelka: Res se mi je. Ampak nekaj časa je bilo kar v redu. Nenadoma sem videla, da so ljudje zelo prijazni. Kosila, usluge, da ne naštevam. Potem se je pa zgodil tisti razpis. Jaz sem se res potrudila in ravnala tako kot piše v Priročniku za ocenjevanje umetniške nadarjenosti pa kot je pisalo v tistem razpisu. Pa posvetovali smo se s ta pametnimi. Zdaj se je pa usula name ploha zbadljivih psovk. Celo taki, ki jih sploh ne poznam, se ob mene obregujejo in me slabše postrežejo kot prej. Sem zato spremenila frizuro in stil. Vendar moram včasih v trgovino, pa na kak roditeljski sestanek. Zelo sem prizadeta in velika krivica se mi godi.
Janželj: Ogorčenje je tudi bilo veliko, ker so nekateri, ki delajo dobro glasbo, dobili tako malo točk za nadarjenost. Res, kako to?
Pelka: Joj, veliko jih je bilo in jaz ne morem vedeti kaj vsi ti počnejo, ker ne hodim na te stvari. Saj veš, otroci, mož, pa v službi so vedno bolj zahtevni. Pa itak je bilo prav zaradi transparentnosti in pravičnosti poudarjeno, da to, ali nam je kaka glasba všeč ali ne, ni prav nič pomembno. Celo škodljivo bi bilo, da bi se v tem smislu opredeljevali.
Janželj: Kako si se pa potem odločila?
Pelka: V Merilih in v razpisu je natančno pisalo kako moramo ocenjevati. Mi je Jurež Pismouk razložil, kako pomembno delo opravljajo tisti, ki pišejo pravila in je bilo moje zaupanje vanje veliko.
Janželj: Ali mi lahko zaupaš, kaj je tam pisalo?
Pelka: Pravzaprav ne bi smela, ker je to butalska skrivnost. Ampak obljubi, da ne boš okrog govoril.
Janželj: Častna butalska.
Pelka: Saj vem, da Tebi lahko zaupam. Pa saj ni nič takega, ne razumem zakaj mora biti to skrivnost. Zelo koristno je bilo, saj je precej olajšalo naše delo in ni bilo res nobene korupcije. Bila je na primer kategorija za žensko solo vokalno glasbo. Pisalo je, da se dobi 96,5 točk za nadarjenost, če ima izvajalka velikost modrčka 80 D, avtor glasbe pa velikost čevljev 54. Prijavam so morali biti priloženi slikovni dokazi o tem, da smo lahko preverili. K sreči je bila ena in samo ena prijava, ki je temu ustrezala.
Janželj: Hm, malo nenavadna merila za nadarjenost. Ali pa se članom komisije ni zdelo sporno, da se ocenjuje zgolj take stvari.
Pelka: Pa saj so se tudi druge stvari ocenjevale. Neka podkomisija naprimer je hodila na koncerte in merila koliko sekund so pevke presegle določeno frekvenco. Posredovala nam je te podatke. Se je lahko dobilo največ 2,4 točke za to. Vse je bilo res transparentno. Pa tudi vsesplošno koristno. Merjenje frekvenc je bilo plačano iz nekega projekta Butalske agencije za znanost in nekdo je iz tega naredil doktorat.
Janželj: Ali pa je ona ekipa z modrčkom 80D dobila na koncu denar?
Pelka: Res je bila na koncu prva na lestvici. Če dobro pomislim, je ta pogoj prinesel zelo velik delež točk. So bile pa tudi druge reči upoštevane, kot sem rekla. Nobene kuhinje ni bilo.
Janželj: Skladatelj, ki ima nogo 54….. Bi ga moral poznati. Aaa, to je Žaro Velikanoga. Zdi se mi, da je on fant hčerke enega od članov sveta Butalske agencije, ki je pripravljala razpis.
Pelka: Kakšen slučaj! Jaz nimam nič s tem. Nisem v sferi in tega nisem vedela.
Janželj: Ubožica, kaj boš pa zdaj? Ali boš opustila svojo funkcijo?
Pelka: Hvala ker me razumeš, oh, grozno je. Ampak, da bi izstopila iz komisije, to pa ne. Kaj če se zamerim ta mrzli svakinji in onim iz agencije? Rabim službo, otroci so tukaj. V vsakem slučaju jaz nisem nič narobe naredila, saj ne bi mogli najti nikogar, ki bi se bolj korektno držal pravil kot sem se jaz. Iskreno Ti lahko rečem, da ni manj korumpirane osebe od mene, ker osebno ne poznam ljudi ki konkurirajo za ta denar. Sama največ poslušam glasbo ansambla HOPSASA. V bistvu je samo en član ansambla, to je moj svak. Sicer se nikdar ni učil glasbe, ampak se znajde z računalnikom. On rola na privat zabavah, jaz pa kako pecivo napečem in tam prodajam. Če je dober posel, dobiva po par sto evrov na večer. Pride res prav. Saj veš kake so naše plače. Upam, da se bo tole malo poleglo. Bo pa kmalu nov razpis. Pa ravno mi je na um padlo, da moram pokosit travo, pa preskrbet ozimnico, otroci pa rabijo inštrukcije za popravne izpite…
“Poleg tega preberemo celoletni program Javne agencije za knjigo in Cankarjevega doma ter morda navedemo kakšno pripombo, nikakor pa na te programe ne vplivamo.” Strokovna komisija za knjigo s svojo predsednico očitno ne ve zakaj obstaja.