Papeževo priznanje škofu Rožmanu za Katoliško akcijo

Monografija o škofu Rožmanu v treh knjigah, kot jo je napisal dr. Jakob Kolarič, je bila do ukinitve D fonda v NUK zaprta za javnost in s tem branje, študij in objavljanje. Danes je podobno, saj se sicer odprtega fonda ali tega dela knjižnice ne poslužuje skoraj nihče. Kolarič o Kocbeku v povezani z Rožmanom piše zelo malo; v drugi knjigi (1970) omenja le članek Premišljevanje o Španiji, objavljen v Domu in svetu leta 1937. Več piše šele v tretji knjigi, a selektivno, tako da v bistvu ne citira nobenega njegovega medvojnega spisa in s tem ne njegove konkretne vključenosti v OF kot krščanski socialist.

Škof Rožman na Evharističnem kongresu leta 1935

Začuda pa je temo justifikacije Kiklja in Župca, ki jo je zlorabil v napadu na Kocbeka dr. Matija Ogrin v omenjenem komentarju k Zbranim delom Edvarda Kocbeka 10/2 (2017, a knjiga na ZRC SAZU uradno še ni bila predstavljena!) , zamolčal celo dr. Andrej Inkret v svoji sicer obsežni monografiji o Kocbeku In stoletje bo zardelo.  S tem pa Inkret spregleda tudi strahovit Kocbekov napad na škofa Rožmana v spisu Velikonočna poslanica katoličanov v OF,1942 iz konca marca ali začetka aprila 1942. Prav tako to zamolčujeta prodomobranska zgodovinarja dr. Tamara Griesser Pečar in dr. France Martin Dolinar.

Kaj zdaj ? Imamo formalno najbolj svobodno državo v svoji zgodovini, a si zgodovinarji ne upajo niti pogledati in citirati dokumentov, ki bi jih morali po svoji strokovni in moralni dolžnosti ter javnosti povedati, kaj stoji zapisano v njih. Tako pa nastopajo kot advokati nekega že minulega zgodovinskega dogajanja ter se postavljajo v vlogo opravičevalcev vsega hudega, storjenega na “svoji strani” in prelagajo krivdo na “drugo stran”. Zadošča, da pogledaš ime avtorja, pa že veš, kakšna bo vsebina študije, razprave ali knjige. Prav tako pa pozabljajo opozoriti, koliko virov je še zaprtih za vsakršno obliko javne uporabe. Imamo desetletja dolgo propartizansko, partizansko, partijsko ali komunistično zgodovinopisje in domobransko, prodomobransko, katoliško, klerofašistično… medvojno, povojno emigrantsko in sedaj slovensko ali v samostojni slovenski državi. Le pravega zgodovinopisja še ni od nikoder.

In kdaj bo? Ko bo državljanska vojna končana. Ta pa še ni, kot trdi zgodovinar Lojze Peterle. Pravega zgodovinopisja itak ne more biti, če so poglavitni viri še vedno zaprti za javnost, tako v Vatikanu, Beogradu, Ljubljani, kot Londonu, Berlinu, na Dunaju, v civilnem Rimu, v ZDA, Rusiji… Kaj vse je Rožman poročal papežu, je še vedno skrito globoko v vatikanskih arhivih. Odprti bodo šele sedemdeset let po smrti dotičnega papeža, to je v Rožmanovem primeru najprej Pij XI. in za njim Pij XII. Prvi papež je umrl leta 1939, drugi pa leta 1958. Plus sedemdeset let pomeni, da se bo raziskovanje medvojnega časa z vatikanskimi viri lahko začelo šele leta 2028. Podobno je z arhivi v Beogradu.

Kot pravi urednik Zbranih del Edvarda Kocbeka 10 Mihael Glavan, so delno še vedno zaprti Arhiv Vojaškega muzeja, Arhiv SFR Jugoslavije, osebni arhiv Josipa Broza Tita in Diplomatski arhiv. Ogromno dokumentov je bilo uničenih sproti že med vojno, po njej, pa vse do osamosvajanja Slovenije, ko je čistila Udba in drugi, ki so se zbali predvsem zase in za svojo zgodovinsko ali zgolj osebno podobo v javnosti… V Kocbekovem primeru so pomembni zlasti ukradeni dnevniki iz sredine leta 1945. Ti bi lahko bili v Beogradu. So pa v slovenskem tisku v zdomstvu o Kocbeku raztreseni številni spisi, ki jih doslej ni upošteval še nihče, še posebej ne dr. Inkret v omenjeni knjigi.

Evharistični kongres

Dr. Jakob Kolarič v drugi knjigi o škofu Rožmanu ter Kocbekovem spisu Premišljevanje o Španiji pravi: “O tem članku je škof Rožman sodil, da je “po vsebini in obliki zmožen vzbuditi v čitateljih krivične sodbe o katoliški Cerkvi in mržnjo do nje.” Iz članka škof posebej navaja članek:”Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico”, in izjavlja, da je stavek, “kakor je zapisan, popolnoma zmoten in nasprotuje stališču in nauku katoliške Cerkve”. (Ljubljanski škofijski list).

V prvi knjigi monografije o Rožmanu (1967) Kocbek ni omenjen niti enkrat.

Več pa se Kolarič razpiše o justifikaciji (Kocbekov izraz) Jaroslava Kiklja, ne pa Frančka Župca. Avtor v nekaj kratkih poglavjih neposredno pred tem govori o Katoliški akciji, Novih pravilih, Papeževem priznanju škofu Rožmanu, Ali je papeževo priznanje Katoliške akciji bilo upravičeno? Katoliška akcija se razvija kljub oviram, Stražarji in dijaška Katoliška akcija… Ta pogojno rečeno zgodovinski okvir kaže na politično oblastno ter seveda ideološko vlogo slovenske Cerkve, na njeno bojevitost ter vzgajanje mladih v bojevnike Cerkve po lahko bi rekli vojaški strukturiranosti, hierarhiji in odgovornosti. Kolarič je bil zelo dobro informiran o zgodovini Katoliške akcije in o vlogi dr. Alojzija Odarja pri knjigah, za katere danes noče nihče več slišati, da so kdaj sploh bila napisana, in to kot strog ideološki učbenik z jasno zahtevo po ponovnem pokristjanjevanju vseh ljudi.

“Novo poganstvo nastopa v obliki komunizma in rasizma. O brezbožnem komunizmu govori okrožnica Pija XI. Divini Redemptoris z dne 19. marca 1937, rasizem pa obsoja okrožnica Pija XI. Mit brennender Sorge z dne 14. marca 1937.” (Odar)

Dr. Alojzij Odar v svojem Katekizmu o Katoliški akciji z razlago med drugim piše:“Ker Katoliška akcija izvršuje akcije, se mora ravnati po načelih, ki veljajo za uspešno izvrševanje akcij, če hoče, da bodo njene akcije uspešne.

Katoliška akcija ima namen in voljo, da pridobi razkristjanjene množice za Kristusa. To bo mogla storiti le, če bo uporabila metode prejedritve.”

Katekizem o Katoliški akciji z razlago je izšel v več izdajah. Gornji citat je iz ponatisa leta 1949 v Buenos Airesu, izdaja iz leta 1939 nima tega uvoda, nastalega že po končani vojni, ko je Odar emigriral najprej v Italijo in zatem v Argentino. Ima tudi drugačen naslov: Katoliška akcija in delo v njenih organizacijah v dodatku pravila z razlago. Uradna biografija na Wikipediji, pa tudi Slovenska biografija, še danes zamolčujeta vsa dejstva, ki povezujejo Odarja s Katoliško akcijo, niti ga ne omenjata, da je on avtor teh knjig in komentarjev. Tako se še leta 2018 briše iz biografije, če komu ni kaj všeč, tu seveda slovenski Cerkvi.

Dr. Tamara Griesser Pečar v svoji knjigi Razdvojeni narod dr. Odarja ne omenja, s tem pa odpade celotni segment o Katoliški akciji, še posebej njeno ščuvanje proti brezbožnemu komunizmu.

Dr. Jakob Kolarič, nasprotno, o prelatu mons. dr. Alojziju Odarju največ piše v tretji knjigi o škofu Rožmanu, a ne več v povezavi z medvojnim dogajanjem, ampak že o begunstvu, kjer sta imela pismene stike.

V Katekizmu o Katoliški akciji z razlago so stavki, iz katerih sledi, da je slovenska Cerkev vzgajala svoje ideološke vojake. Vsa ta dejavnost, ki se je začela že leta 1929, je bila precej starejša od dneva ustanovitve Komunistične partije Slovenije na Čebinah leta 1937, če se spomnimo Evharističnega kongresa od 28. do 30. junija 1935 in kasneje Kongresa Kristusa Kralja od 25. do 30. julija 1939, oboje na Plečnikovem stadionu, slednji tako rekoč tik pred Hitlerjevim napadom in okupacijo Poljske 1. septembra istega leta. Če ta Katekizem bereš, dobiš vtis, da so kasnejši komunisti od katoličanov samo smiselno “prepisovali”.

Škof Rožman ni bil le škof

Škof Rožman je v Kresu že leta 1937 zapisal:“Vi veste iz dosedanje izkušnje prav dobro, da Vaša pot ni vedno varna. Vse, kar je zastrupljeno z marksističnim materializmom, Vas napada iz skrite zasede in javno, ali pa vas vabi z zapeljivimi gesli v drugačno smer. Nobeni krinki ne verjemite, tudi krinki slovenstva ne, katero si je naš skupni, slovenskemu bistvu tako tuji nasprotnik nadel. Ne verjemite, pa tudi ne bojte se nič! Koga naj se boji fant, ki gre z jasnim pogledom svojo pot, noseč Boga v svoji duši ?” (Kres, 1937, št. 1, str. 2)

Kje smemo iskati zametke ali celo začetke bodoče slovenske državljanske vojne, če ne v onem času, nekako med 1935 in 1937 ? Lahko pa že leta 1929 z ustanovitvijo slovenske Katoliške akcije. Komunisti na Čebinah so bili veliki “revčki” v primerjavi s Katoliško akcijo, njeno razvejanostjo, hierarhično organiziranostjo in številom članov. Zloglasne vosovske trojke niso bile nič drugače organizirane kot jedrne skupine Katoliške akcije. “Jedrna skupina šteje dva, tri člane. Te je treba notranje pridobiti, navdušiti in vzgojiti. Ti bodo prvi voditelji…V jedrnih skupinah se bodo šolali voditelji Katoliške akcije…”

In potem pride dr. Matija Ogrin in leta 2018 zapiše, da je slovenska književnost s Kocbekom (njegovi Programsko – politični spisi) “padla na najnižjo možno raven v svoji zgodovini od Trubarja do sodobnosti: v obliki politične agitacije je postala ubijalsko revolucionarno orožje.” Tako je odsotnost Inkretovih in Glavanovih komentarjev “nadoknadil” kar sam.

Katoliške akcije sicer ni ustanovil škof Rožman, ampak že pred njim ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič in lavantinski škof dr. Andrej Karlin ter ji dala za obe škofiji skupna pravila, ki sta jih leta 1929 razglasila, pravi Kolarič.

Pravila so izšla v Ljubljanskem škofijskem listu 10. aprila 1929 (št. 3, str. 47), zatem pa je Jeglič že ugotavljal prve rezultate. (Katoliška akcija v Sloveniji, LŠL, 1929, št. 4,5, str.  57 do 65).

Jeglič se je pravil in ustroja Katoliške akcije učil v Rimu leta 1926, ko so mu v Vatikanu dali pravila Katoliške akcije, kot jih je odobril papež Pij XI. Jeglič je leta 1927 napravi prvi načrt za Katoliško akcijo v ljubljanski škofiji, kot piše Kolarič, a mu ni bil najbolj všeč, zato ga je spremenil in tako so leta 1929 nastala pravila za obe škofiji.

Prvega avgusta 1930 je škof Jeglič odložil škofovsko palico, vodstvo ljubljanske škofije pa je prevzel njegov dotedanji koadjutor dr. Rožman.

Novi škof je poudarjal, da nas s Katoliško akcijo “hoče božja previdnost pripraviti na odločilni boj, ki nam ga bodočnost z brzimi koraki prinaša.”

Kolarič omenja težki čas beograjske politične diktature, ko sta bila preganjana tako narodna kot cerkvena zavest. Potem preide na Ernesta Tomca, ki je pri vzgoji mladcev (Zveza mladcev Kristusa Kralja) uporabil metode belgijskih žozistov…

Če je še leta 1929 Katoliška akcija bila gibanje, je leta 1936 postala organizacija.

Leta 1938 je škof Gregorij Rožman moral oditi v Rim, da poda papežu za škofe vsakih pet let predpisano poročilo o stanju v škofiji (spomnimo se zadnjega obiska papeža Frančiška slovenskih škofov, nadškofov in kardinala ter njihovo skupno maševanje v baziliki sv. Petra). Rožman je s sabo vzel skupino mladcev, članov Zveze katoliških dijakov, ki jih je 16. julija v javni avdienci predstavil papežu Piju XI. Za pot v Rim se je prijavilo kar petintrideset članov. Škof Rožman v svojem poročilu o dejavnosti dijaške Katoliške akcije med drugim omenja “vzgojo jedrnih čet”. “Pripomnil je tudi, da je v borbi zadnjih let preizkušena in je, kakor upa, borbo dobro prestala.” (Kolarič, str. 192).

Škof Gregorij Rožman

Škof Rožman je v Vatikanu prejel posebno papeževo priznanje za svoje pismeno poročilo o delovanju Katoliške akcije. Sporočil mu ga je papeški državni tajnik Evgen Pacelli, kasnejši papež Pij XII.

Zasluge pa Kolarič v svoji knjigi o Rožmanu pripisuje Ernestu Tomcu in univ. prof. Alojziju Odarju, ki je kasneje napisal knjigo Katoliška akcija in delo v njenih organizacijah (Buenos Aires, 1949), pred tem pa Katekizem o Katoliški akciji (1937) in Katekizem o Katoliški akciji z razlago (1938). O tem govori še Odarjeva knjiga Večnost in čas (Buenos Aires, 1958).

Evharistični kongres je zbral 150 tisoč vernikov

Dr. Kolarič potem neverjetno hitro preskoči predvojni čas, okupacijo in pride že čez nekaj strani v svoji knjigi o škofu Rožmanu (drugi del) do medvojnih likvidacij Jaroslava Kiklja, o kateri piše Kocbek, in Lojzeta Grozdeta, o kateri pa Kocbek v svojih spisih ne piše.

Kolarič v poglavju Ogenj revolucije se razgoreva (Škof Rožman III) dobesedno piše:“Po Bakuninovem in Leninovem navodilu so komunisti pričeli z množičnim pobijanjem že v začetku leta 1942.” Ubogi Lenin, za kaj vse je (bil) kriv, ali pa Bakunin še desetletja pred njim.

Iz Kolaričevih omemb v zvezi s Kikljem in Župcem, o katerih piše Edvard Kocbek v svojih spisih iz leta 1942, omenja pa v svojem do Kocbeka skrajno žaljivem komentarji dr. Ogrin, naj tu citiram naslednji delček: “Po novem letu 1942 so slovenski komunisti začeli po deželi množično klati svoje ideološke in politične nasprotnike. Te zločine nad ljudmi, ki so imeli na sebi samo to krivdo, da so narod hoteli reševati drugače kakor komunisti, priznavajo danes tudi nekateri iz partijskih vrst…(tu citira stavke iz romana Ukana Toneta Svetine!).

Pa ne samo na podeželju, žrtve so padale tudi v Ljubljani. Tako so komunisti 16. marca 1942 umorili vseučilišnika Frančka Župca, ki je bil predsednik nove vseučiliške “korporacije”, 18. marca pa so ubili Jaroslava Kiklja, ki je bil njen podpredsednik in hkrati predsednik Katoliške akcije. Kot predsednika Katoliške akcije in svetniško živečega visokošolca je Kiklja pokopal škof Rožman sam. Njegov pogrebni govor je bil prelepa zahvala Bogu za Kikljevo mučeništvo in prošnja, naj Bog Kikljevo smrt maščuje tako, da bo dal milost spreobrnjenja tistim, ki so zakrivili njegovo smrt…”

Fantastična podoba katoliškega Evharističnega kongresa, kot je komunisti po prevzeti oblasti niso zmogli doseči

Kolarič nehote pove nekaj, česar drugi ne, namreč da je bil Župec predsednik nove vseučiliške “korporacije”, Kikelj pa njen podpredsednik. Omenjena “korporacija” je LUO – Ljubljanska univerzitetna organizacija, ki pa jo Kocbek nevede drugače, ne da bi vedel, da je prišlo do spremembe imena. Kocbek jo pomotoma omenja kot GUF – Gioventu Universitaria fascista.   Ogrin piše da sta Župec in KIkelj vstopila v LUO, “da bi rešila univerzo” in s to trditvijo le prepisuje, kar je pred njim zapisala dr. Tamara Griesser Pečar v svoji knjigi Razdvojeni narod.

Jaroslav Kikelj na neuspeli fotomontaži v uniformi italijanskega vojaka

Župec in Kikelj sta bila kot študenta v samem fašističnem vodstvo Univerze v Ljubljani in sta bila oborožena. Citiral sem že Slavka Žižka, ki je zapisal, da justificirani Župec s svojo pištolo ni izstrelil nobenega naboja, “niti ne v obrambo lastnega življenja, do česar je sicer imel pravico.” Je pa orožje sprejel iz rok fašistov, kot študent Univerze v Ljubljani in član vodstva Katoliške akcije. Kocbek v spisu Slovenskim akademikom (1942) piše o zlorabi študentov, ki so prišli študirat v Ljubljano. “In začelo se je prišepetavanje, zavajanje akademikov z Gorenjske in Štajerske, izkrivljanje dejstev, namerno omiljevanje fašizma, namerno podcenjevanje okupatorske nevarnosti in preračunano mamljenje z materialnimi dobrinami. Agitacija za fašistično organizacijo je med temi fanti padla tako nizko, da je enačila univerzo z okupatorjevim kruhom…”

Tako Kikelj kot Župec sta prišla v Ljubljano študirat iz Štajerske, ki je bila pod nacistično okupacijo. Edvard Kocbek, sam je bil iz Svetega Jurija ob Ščavnici, je bil za poreklo in usodo mladih, ki so prišli v Ljubljano tako rekoč iz njegovih krajev, zelo občutljiv, a to v njegovih zapisih ni imelo neke teže, razen da je še bolj podčrtal njihovo politično – oblastno ter ideološko uporabo in zlorabo.

Kolarič v nadaljevanju svojega zapisa citira Rožmanov govor na Kikljevem pogrebu, kar je Edvard Kocbek s svojo objavo, analizo in komentarjem, ki ga je sklenil z odkritim in drznim napadom na škofa Rožmana, (še posebej če pomislimo, da je bil najvišji predstavnik slovenske Cerkve, njegov škof in nasprotno kot on lojalen do italijanskih fašističnih okupatorjev), kot Velikonočno poslanico katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942 z nepredstavljivim pogumom in tveganjem lastnega življenja v ciklostirani obliki poslal med ljudi spomladi leta 1942.

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec