Kocbek je žrtev tako partijskega kot domobranskega zgodovinopisja

Kocbek ni odločal o nobeni justifikaciji, ampak je bila to odločitev Politbiroja KP oziroma najožjega vodstva KP in vodstva VOS. To vedo vsi, razen očitno dr. Matije Ogrina, ki Kocbeku očita, da je “izrecno zagovarjal tudi nasilje in likvidacijo konkretnih političnih nasprotnikov.” V resnici pa je Kocbek zagovarjal odstranitev kolaborantov s tujim vojaškim okupatorjem in izdajalcev drugih ljudi, ki so jih ti kolaboranti izdajali, da so končali v logorjih…, o čemer konkretno piše v zvezi z justifikacijo Kiklja in Župca, česar pa dr. Ogrin v tako rekoč lastni knjigi, ki jo “komentira”, noče prebrati.

Umor dijaka Župca, objava v Jutru, 21. marca 1942

KP s Kocbekom glede justifikacij ni želela sodelovati, saj so predobro poznali njegovo mehko naravo in možne pomisleke ali celo nasprotovanja. Kocbek je o vsem pisal tako rekoč post festum, a se je vendarle postavil na stran tistega, kar je o določenih ljudeh vedel že prej ali izvedel po justifikaciji, kot uporablja  sam ta termin. In pisal je dnevno, sredi fašistične in nacistične okupacije, v okupirani Ljubljani, ne pa z več kot sedemdesetletno distanco, z današnje perspektive, z domobranskih stališč in vsemi dokumenti, ki so na voljo, a se jih zgodovinarji hote ne poslužujejo. Zato so dr. Ogrinovi napadi na Kocbeka podlost brez primere.

S Kocbekom je slovenska književnost padla na najnižjo raven v svoji zgodovini

Kaj si upa zapisati dr. Matija Ogrin kot glavni urednik zbirke Zbrana dela Slovenskih pesnikov in pisateljev?

“S tem (objavo Kocbekovih Programsko – političnih spisov 1941 – 1951) je slovenska književnost padla na najnižjo raven v svoji zgodovini od Trubarja do sodobnosti: v obliki politične agitacije je postala ubijalsko revolucionarno orožje. To je ena od globokih, nerešenih aporij slovenske književnosti, z njo pa tudi zbirke Zbrana dela, ki je ta ne sme prikriti ali molče zaobiti, ampak izpostaviti kritični refleksiji.”

Podli umor mladega akademika, objava v Slovencu 21. marca 1942

Dr. Ogrin citira domobransko zgodovinarko dr. Tamaro Griesser- Pečar, ki je v svoji knjigi Razdvojeni narod Slovenija 141 – 1945 s podnaslovom Okupacija Kolaboracija Državljanska vojna Revolucija o justifikaciji Jaroslava Kiklja in Frančka Župca objavila kratko analizo situacije tedaj. Med drugim pravi.

“OF je navajal, da je bil Kikelj umorjen, ker je pripadal Gioventu universitaria fascista (GUF), univerzitetni fašistični mladini. Dejstva govorijo drugače. Kikelj je bil član odbora Ljubljanske univerzitetne organizacije (LOU), italijansko: Organizzazione Universitaria di Lubiana, OUL.Vanj je vstopil, da bi rešil univerzo. (Italijani so namreč najprej zagrozili, da bodo zaprli univerzo, če na njej ne bo ustanovljen GUF, potem pa so se zadovoljili z italijansko usmerjenim, zmernim in ne izrecno fašističnim LUO)…” (Ta cital se dotika Kiklja, ne Župca).

Dr. Ogrin v svojem komentarju citira delček zapisa Slavka Žižka Mesto na gori Franček Župec – obletnica smrti iz revije Zaveza glasila Nove slovenske zaveze oziroma se sklicuje nanj. Članek je izšel marca leta 2006, in ne 2011, kot trdi Ogrin, ki ne zna citirati niti celotnega naslova zapisa. Žižek med drugim piše: “Padel je v Ljubljani, 16. marca 1942, pod streli vosovskega atentatorja in po nalogu Komunistične partije Slovenije, ki ji je bil s svojim delovanjem in krščansko držo v napoto že pred vojno, v vojnem času pa kot eden izmed rešiteljev obstoja in delovanja slovenske univerze…O Župcu pa piscu tega prispevka ni uspelo zaslediti zapisa, ki bi bil več kot le kratka omemba njegovega imena. Naj bo ta članek poskus vrnitve dobrega imena Župcu, ki so mu ga komunisti umazali s pripisovanjem narodnega izdajstva, kar počne uradno zgodovinopisje še danes.”

Žižek, tako kot dr. Ogrin in dr. Tamara Griesser- Pečar očitno niso prebrali niti Kocbekovih zapisov niti poročil o justifikaciji, ki so izšla marca 1942 v Slovencu in Jutru. Ne citirajo nobenega Kocbekovega dokumenta iz onega časa, še posebej ne kot “nasprotnega”, potem pa se medsebojno prepisujejo ali kot verodostojne upoštevajo le “naše”.

Slavko Žižek govori o uradnem zgodovinopisju, ne da bi razložil, kaj to je, kdo so “uradni zgodovinarji” in katera njihova dela. Noče preprosto reči: imamo partijsko zgodovinopisje in domobransko. “Oni” trdijo eno, “mi” pa drugo.

Franček Župec, foto Zaveza

Iz Žižkovega teksta so zanimivi pasusi, ko govori o razmerah na Univerzi kralja Aleksandra I., ki jo je okupator preimenoval v Univerzo v Ljubljani.

“Medstrankarska trenja in nasprotovanja v takratni politični javnosti so se po delovanju študentov v posameznih stanovskih društvih odražala tudi na univerzi. Vsaka skupina – katoliška, liberalna, ljotičevska ali levičarska, je med prihajajočimi bruci želela pridobiti čim več novih članov. Za uspeh programa je bilo potrebno z volitvami pridobiti večino v posameznem klubu ali društvu. Na takratni univerzi je delovalo pet fakultet: filozofska, pravna, tehnična, nepopolna medicinska in teološka fakulteta. Komunisti so se dobro zavedali pomena univerze in tako je takratno državno tožilstvo že v letu 1935 zapisalo, da »naše univerze danes predstavljajo centre za komunistično akcijo in propagando«. Povezovanje ilegalnih komunističnih dejavnostnih oblik z legalnimi je v letih pred vojno postajalo na univerzi vse bolj načelo partijskega dela.”

Avtor omenja študentska društva, med njimi Stražo, ustanovljeno leta 1937, katere član je bil Župec. O Straži je dnevnik Slovenec, kot pravi Žižek, pisal naslednje: “skupaj z glasilom Straža v viharju, (je) raslo novo gibanje slovenskih katoliških študentov, ki je od vseh povojnih (mišljena je prva svetovna vojna) morda idejno najbolj izklesano, borbeno in v stremljenjih sodobno. Bilo naj bi obrambni zid, ki jamči za krščansko bodočnost slovenskega naroda in lepšo bodočnost naše države”. (Avtor citata ne datira).

Namen akademskega kluba Straža je bil vzgajati člane v zavedne in dejavne katoliške akademike, ki bodo v političnem življenju gojili krščanske kreposti, živeli iz vere ter širili krščansko idejo na univerzi in v javnem življenju. Stražarji so bili prepričani, da komunizem in marksizem, kjerkoli in kadarkoli se pojavita, do temeljev rušita slovensko občestvo in njegove krščanske tradicije. 

Avtor nekaj malega spregovori o trenjih med mladčevsko organizacijo pod vodstvom Ernesta Tomca, ki ni bil naklonjen Ehrlichu in Straži, a to ni predmet tega zapisa.

Zapis iz Jutra

Slavko Žižek med drugim pravi:“Tlelo pa je upanje, da bi bilo mogoče vojno vihro preživeti z minimalnimi žrtvami, saj bo okupator slej ali prej moral oditi, v kar so tako rekoč vsi verjeli. Takšno igro je moralo v danih okoliščinah sprejeti tudi vodstvo univerze, če je hotelo, da bi delo potekalo kolikor toliko nemoteno in da bi študentje, ki jih je bilo v študijskem letu ¹⁹⁴⁰⁄₄₁ vpisanih 2474, v letnem semestru 1942 pa 1799, lahko opravljali svoje obveznosti…”

Avtor jubilejnega zapisa pravi, da je OUL nastala kot kompromis med Graziolijem in Univerzo, potem ko na prvo zahtevo po vpisu v GUF ni bilo nobenega odziva. O Kocbekovih zapisih Slovenskim akademikom in Velikonočna poslanica katoličanom v Osvobodilni fronti, 1942 Slavko Žižek ne piše, tako kot ne dr. Tamara Griesser – Pečar v omenjeni knjigi Razdvojeni narod. Ona Kocbeka parkrat samo omenja ali opredeljuje. Kakšen je zgodovinar, ki noče videti dokumentov, kaj šele da bi jih analiziral in postavil v kontekst tedanjega dogajanja?

Slavko Žižek omenja študente, ki so postali člani direktorija, nekakšnega upravnega odbora OUL, med njimi sta bila tudi Franček Župec s Pravne fakultete in Jaroslav Kikelj z Medicinske fakultete.

Absolutno primerno se nam zdi, da v tem trenutku ne nosijo odgovornosti samo nekateri akademiki

Pomembno je pismo, ki so ga študenti 9. 11. 1941 pisali rektoratu Univerze v Ljubljani.

»Podpisani slušatelji ljubljanske univerze smo bili kot predstavniki akademskih društev, ki so sedaj razpuščena, pozvani k sodelovanju v novoustanovljeni Vseučiliški organizaciji. Ker pa si ne upamo sami prevzeti odgovornosti za tako odločitev in to zaradi eventualnih posledic, ki bi zadevale univerzo kot tako, smo se zato podpisani zedinili prepustiti odločitev o tem vprašanju svojim profesorjem, ki so prav tako zainteresirani na univerzi kot mi, morejo pa še lažje presoditi dalekosežnost tega koraka. Zato prosimo, da gospod rektor skliče univerzitetni svet, ki naj se o tej stvari posvetuje. Absolutno primerno se nam zdi, da v tem trenutku ne nosijo odgovornosti samo nekateri akademiki ampak vsa univerza. Izjavljamo, da bo za našo odločitev merodajen sklep univerzitetnega sveta, ob enem prosimo, naj univerzitetni svet posreduje na merodajnem mestu za statute nove Vseučiliške organizacije«.

Na to pismo je rektor odgovoril tako, kot to citira Edvard Kocbek v svojem članku Slovenskim akademikom iz marca ali najkasneje aprila 1942. A pomembna je razlika. Kocbekov zapis je nastal precej kasneje, kot stoji datum na pismu, ki ga objavlja Žižek, ne da bi povedal, kje je to pismo videl oziroma kje se hrani. Žižek trdi, da je rektor Univerze v Ljubljani dr. Milko Kos Župcu odgovoril že 4. 12. 1941. Iz Kosovega pisma bi smeli sklepati, da sta se Župec in rektor o tej temi že poprej nekajkrat pogovarjala.

Edvard Kocbek v svojem članku ali nagovoru Slovenskim akademikom piše o tem, kako so študenti pisali italijanskemu voditelju fašistične organizacije inž. Carri. To pismo citira Žižek in pove, da je bilo napisano 29. 11. 1941, poslano je bilo zaupniku Pietru Carri, prvopodpisani pa je bil Župec. “Zvedeli smo, da bomo imenovani v direktorij nove ‘Vseučiliške organizacije’ na slovenski univerzi. Podpisani vas prosimo, da blagovolite vzeti na znanje sledeče naše mnenje: Podpisani akademiki izjavljajo, da vztrajajo na edinem motivu, ki od vsega početka vodi njihovo zadržanje v ponašanju ‘Vseučiliške organizacije’, t. j. obstanek slovenske univerze. Edino ta vzvišen motiv bo tudi za naprej uravnaval njih zadržanje do te organizacije. Podpisani bi se odločili za zahtevano sodelovanje v direktoriju ‘Vseučiliške organizacije’, ako bo s to organizacijo res zavarovan interes slovenske univerze in slovenskih akademikov. Podpisani akademiki smatrajo, da bi v ta namen bilo potrebno: 
1. Da da g. visoki komisar g. rektorju univerze in akademikom zagotovilo, da bo slovenska univerza obstala in da je ne misli niti ukiniti, niti okrniti. 
2. Da bo ‘Vseučiliška organizacija’ res slovenska; to namreč iz objavljenih pravil ni razvidno, ker se v njih beseda »slovenski« ne omenja. 
3. Da se odbor (direktorij) ‘Vseučiliške organizacije’ sestavi po ključu, ki je bil doslej običajen pri skupnih odborih med katoliško usmerjenimi akademiki in drugimi skupinami, namreč 5:4.” 

Komunistom rešitev slovenske univerze ni ustrezala

Edvard Kocbek je to pismo, ko je pisal Slovenskim akademikom, očitno poznal, saj ga je komentiral, kar sem povzel v svojem prvem članku. Slavko Žižek tega noče videti. Ponuja pa svoj komentar.

“Komunisti, ki jim rešitev slovenske univerze ni ustrezala, ker so z akademiki imeli drugačne načrte, so z vključevanjem akademikov v OUL dobili idealne nasprotnike, ki jih je bilo iz revolucionarnih razlogov potrebno likvidirati. Večina jim je namreč s svojo dejavnostjo na univerzi bila v napoto že pred vojno in so jih dobro poznali… ” (Zaveza, 2006)

“Z začetkom delovanja direktorija OUL se je za njegove člane pričelo nehvaležno in zoprno obdobje, ko so morali hoditi k našopirjenim Italijanom na različne sprejeme in na seje direktorija. Univerza je za potrebe OUL določila v uporabo dva prostora v poslopju Narodne in univerzitetne knjižnice. Župec je kot podzaupnik v OUL bil še bolj izpostavljen. VOS je preko svoje obveščevalne mreže budno spremljala dogajanja. V njenem arhivu je poročilo obveščevalke, ki seje podpisovala s »Tina«. Piše: »Župec – stražar, član direktorija GU–FFa. Zagrizeno se eksponiral proti OF. Hodil v spremstvu italijanskega detektiva. V začetku 1942 ali v decembru 1941 sva šla z mojim tedanjim fantom Skapin Levom po Šelenburgovi ul. Nasproti nama je prišel po drugi strani Župec z detektivom. Ko sem se ozrla za njim, sem videla, da naju je kazal Župec detektivu.« Taisti vir navaja za Kiklja: »Kikelj – stražar, guffovec, v času najhujše gonje »Stražarjev« proti OF na medicinski fakulteti se eksponiral«. Iz teh beležk je razvidno, da vosovska obveščevalka ni ločila stražarjev od mladcev. Kikelj je namreč pripadal Mladcem Kristusa Kralja in Katoliški akciji, ki jo je vodil prof. Ernest Tomec. Ni ji mogoče verjeti tudi tega, da je bil Župčev spremljevalec detektiv. Bržkone je šlo za kakšnega stanovskega tovariša. Komunisti so verjetno na podlagi teh in podobnih obveščevalnih poročil trdili, da so Italijani Župcu dodelili detektiva za varnost, ko so opravičevali njegov umor. To in ostale komunistične obtožbe, ki se v povojni literaturi vztrajno ponavljajo, Župčevi še živeči tovariši odločno zanikajo. Isto velja za ovajanje študentov in za obtožbe o njegovem sodelovanju pri zasliševanju raznih civilnih oseb s strani stražarjev. Slednje se je po njegovi smrti v nekaj primerih resnično zgodilo, vendar je šlo le za samovoljo nekaterih posameznikov, ki so na svojo pest in mimo za to pristojnih oblasti skušali poiskati atentatorja. Ko je za dogajanje izvedel prof. Ehrlich, mu je nemudoma energično naredil konec.” (Zaveza 2006)

Komentar Kdo je kriv ? v Jutru

“Komunisti so Župcu večkrat neposredno grozili. Decembra 1941 je prejel pismo, v katerem so mu dajali tri dni časa, da odloži mesto odbornika v OUL. Različne posredne grožnje pa je lahko prebral v Slovenskem poročevalcu. Ena takih je bila objavljena 1. novembra 1941 in pravi, da kdor bo kakorkoli sodeloval v italijanskih organizacijah, bo smatran za izdajalca. Razlogi za tako sodelovanje, četudi gre za reševanje slovenske univerze, pri tem niso pomembni. Župec je dobro vedel, da komunisti z grožnjami mislijo resno. V Ljubljani so že začele padati žrtve vosovskih atentatov, govorilo pa se je tudi o tovrstnem dogajanju na podeželju. Strah pred smrtjo ga je prisilil, da je za samoobrambo sprejel pištolo, ki mu jo je izposloval ing. Carra. Vendar ga ni ubranila pred smrtjo. V kratkem času posedovanja pištole ni izstrelil naboja, niti ne v obrambo lastnega življenja, do česar je sicer imel pravico.” (Zaveza 2006)

»Jutri pridem zagotovo, četudi bodo prekle padale«

Žižek omenja Leljo Rehar, ki je Župca poznala in celo vedela ter ga opozarjala “na grožnje, ki so se pojavljale v ilegalnem časopisju in na letakih.” Reharjeva (hčerka pesnika Radivoja Reharja iz Trsta) je bila očitno zadnja oseba v Župčevi družbi pred atentatom VOS usodnega 16. marca 1942.

“Med potjo ji je (Župec Reharjevi) pripovedoval o težavah in pritiskih, ki jih je doživljal zaradi članstva v direktoriju. Za te težave je sicer vedela, saj ji je že enkrat prej dal brati pisma rektorja Kosa, bivšega bana Natlačena in škofa Rožmana. V njih so mu zagotavljali, da ga zaradi sodelovanja v OUL po vojni ne bodo obsojali. Pisma je želel izročiti njej v hrambo, ker se je bal, da se mu bo kaj hudega pripetilo. Ni jih sprejela, kakor jih ni hotel sprejeti tudi njegov bratranec Franjo Župec, ki je z družino živel v Ljubljani. Med pogovorom ji je potožil, da bi se najraje umaknil nekam ven iz Ljubljane in da ne zmore več vsega, kar zahtevajo od njega. Podrobnosti o tem ji ni govoril. Obljubil ji je, da se drugi dan srečata in da ji bo o svojih težavah vse podrobno razložil. Poslovila sta se že v temi. Njegove zadnje besede so bile: »Jutri pridem zagotovo, četudi bodo prekle padale.« Nato je stopila v hišo, Franček pa je odhitel proti domu…Župca so ubili s streli v glavo. Atentator, morda jih je bilo več, je moral biti zelo potrpežljiv, ko je tisti večer čakal na ugodno priložnost…V kapeli sv. Krištofa je že ležalo Frančkovo truplo. Ob njem so bili zbrani nekateri stražarji z Ehrlichom, ki ni mogel razumeti, da je bil Župec tako nepreviden in je navkljub grožnjam zvečer sam hodil po temačnih ulicah. Preiskovalci so zabeležili 21. uro kot uro smrti.  ” (Zaveza, 2006)

Slavko Žižek se v glavnem naslanja na pričevanje Lelje Rehar po več desetletjih, česar pa natančno ne pove.

Pogreba 19. marca 1942 se je udeležila velika množica ljudi. O tem je poročal Slovenec. Jutro pa je objavilo dva članka: Škof dr. Rožman obsoja dejanja “osvobodilne fronte” in komentar Kdo je kriv ?

Če se sedaj vrnemo k dr. Ogrinu vidimo, da v svojem komentarju ni niti poročal o tistem, kar zelo skopo citira, še manj pa predzgodovino do justifikacije Župca in Kiklja, o čemer piše Kocbek v svojem precej daljšem zapisu Velikonočna poslanica katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942, ki je obsegala devet strani večjega formata in je bila ciklostirana. Kocbekova poslanica je povsem drugačna. Iz nje dr. Tamara Griesser – Pečar ne citira ničesar, prav tako ne Slavko Žižek, dr. Matija Ogrin pa v sicer opombi pod črto Kocbeku očita trditev, da “sta mladeniča vstopila v GUF, fašistično univerzitetno organizacijo, kar ni resnično, ampak je ena od propagandnih dezinformacij.” To je vse, kar dr. Ogrin želi vedeti.

Sam si je izbral termin “propagandna dezinformacija.” Kaj to glede Kocbeka in njegovega omenjenega velikonočnega zapisa spomladi 1942 pomeni, bomo videli v nadaljevanju. Kot tudi, kaj je sodobni slovenski znanstveni in publicistični klerofašizem.

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec