Pianist Ivan Skrt je na koncu svojega nocojšnjega recitala v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma dvakrat dvignil občinstvo v parterju na noge. Ima svoje občinstvo, občudovalce, prišli so s Primorske in od drugod, mnogi glasbeniki iz Ljubljane, še posebej pianisti.
Ivan Skrt, vse fotografije Marijan Zlobec
Slovenski recital v Gallusovi dvorani ni mačji kašelj, kar vedo vsi (redki), ki so nastopili sami. Ljubljana je kruto mesto, ki pa ima dobro ali celo najboljšo lastnost, da “sok prihaja od drugod”, kot je vedel in zapisal Srečko Kosovel.
Kaj dela Skrt v svoji Novi Gorici, ne vem natančno, vsekakor bi rekel, da je zanj bolj svet odprt kot se kaže v njegovi biografiji s končanim študijem na Konservatoriju P. I. Čajkovskega in izpopolnjevanjem v Parizu, a brez mednarodnih tekmovanj in nagrad, kar je odločilnega pomena v mednarodnem glasbenem menedžmentu, opaznosti, prepoznavnosti in zaželenosti.
To seveda ni pogoj, da si dober, le občutek morda imaš, da te bolj cenijo, če si se izpostavil na odrih, kjer se merijo in soočijo različne glasbene osebnosti. A če je Skrt ubral svojo samost, je to njegova in s tem pravilna odločitev. Če je on on, ni treba nobene dodatne “filozofije”.
Skrt dejansko želi biti sam in svoj ali samosvoj. V nekem smislu je soroden ali celo podoben Ivu Pogoreliću, le da je on spričo škandala, če se sme onemu dogajanju tako reči, saj ni prišel niti med prvih deset na Chopinovem tekmovanju v Varšavi leta 1980. imel takojšen svetovni odmev. Če se spomnimo Skrtove nocojšnje interpretacije Slik z razstave Modesta Musorgskega in Ive Pogorelića pred več kot dvajsetimi leti (čas beži!), potem bi se zdelo, kot da je Skrt v svoji interpretaciji še kaj dodal (dinamika, členjenje, epskost, mogočna in že skoraj koreografska leva roka, dramaturgija), morda pa kakšno nianso pravoslavnega ritualnega svečanega melosa proti koncu odvzel.
Skrt gradi interpretacijo scela in razčlenjeno v detajle, v nekem izpovednem loku, ko je bil tokrat napovedan kot “recital o neizogibnem” in celo o “nedoumljivi razsežnosti smrti”.
Ta pristop je bil zelo drzen, v prvem delu recitala vsekakor antološki; take kombinacije kompozicij ne bi izvajal nihče drug. Po celoviti “glasbeni ekspertizi smrti”, v kateri Skrt ni našel ničesar lepega, odrešilnega, “vnebohodnega”, kaj šele “nebovzetega”, je bolj kot ne zanikal sleherno transcendenco. Hkrati pa je zanikal še neko “nacionalno” noto, celo stilno zamejenost, ampak je poiskal in našel nek koncept skladateljskih avtobiografskih mračnih momentov. To je bilo zelo razvidno v kombinaciji treh kompozicij Franza Liszta (Sivi oblaki, Mračna gondola v prvi, najostrejši ali najbolj zvočno surovi verziji, Mrtvaški ples), potem izboru temnim trenutkov iz Kogojevih že omračenih Malenkosti iz leta premiere Črnih mask (1929), in celo v suiti Na prostem Bele Bartoka, kjer je bilo morda smrti še najmanj. A na koncu ugotoviš, da smrt vsekakor ni tako preprosta, enoznačna, trenutek med biti ali ne biti, Predvsem pa ni lepa, ampak grda. Ampak grdost, če je zares grda ali pristno grda, postane lepa, lepota, ki to ni, pa grda.
Ivan Skrt se je s to “grdo smrtjo” spopadel z zrelim pianizmom, občudovanja vredno pianistično tehniko, celostno fizično, že skoraj koreografsko prezenco, suverenostjo in samozavestjo, po drugi strani pa uravnoteženo in uravnovešeno interpretacijo, ki ji tako osnovo lahko daje le naravna muzikalnost in občutek dialoga z neskončnim svetom glasbe.
Imel je še štiri dodatke, a si ni prislužil šopka rož.
Marijan Zlobec