Zapuščina Kosovelovih iz Tomaja v NUK

V Narodni in univerzitetni knjižnici so potrdili informacijo, ki jo je objavilo glasilo Občine Sežana Kraški obzornik, da bo rokopisna zapuščina družine Kosovel odslej v NUK.

Mag. Marijan Rupert z delom zapuščine Kosovelovih v NUK, fotografije Marijan Zlobec

Kot poroča Olga Knez, so 114. obletnico rojstva Srečka Kosovela 18. marca obeležili v sežanski Kosovelovi knjižnici tako, da so dva dni pred jubilejem NUK izročili v hrambo in zaščito del rokopisne zapuščine družine Kosovel. Ta zaščita in strokovna hramba je bila nujna, saj je gradivo že načel zob časa. Vprašanje pa je, ali je potrebno, da rokopisno gradivo vseh članov Kosovelove družine zapusti matični in rojstni Kras.

Veliko dela bo s sortiranjem pisem

Srečko Kosovel ima namreč v Sežani svojo Kosovelovo in hkrati pesnikovo rojstno sobo kot javni prostor, prav tako je v Sežani Kosovelova knjižnica, v Tomaju pa Kosovelova hiša oziroma hiša Kosovelove družine. Prav tako je bila v Ljubljani hiša Stana in Anice Kosovel, ki pa so jo menda medtem po smrti hčerke Aino že prodali. Kam je šla velika knjižnica Stana Kosovela in Anice Kosovel, pa pisma in dokumenti, predvsem pa slike Karmelinega moža Alfonza Grabnerja, znanega avstrijskega slikarja in profesorja risanja, mi ni znano. Slišal sem sicer, da naj bi jih odpeljali v Tomaj.

Tu ni pisem Srečka Kosovela, ki so že v NUK

Tomajska hiša ni tako velika, da bi se dalo v njej urediti galerijo, veliko knjižnico, v vitrine postaviti številne dokumente in korespondenco, knjižne izdaje Kosovelovih poezij, prevode, tuje revialne objave… Obstaja možnost, da bi Občina Sežana predlagala v okviru skladov Evropske unije sredstva, da bi se v Tomaju zgradila posebna hiša kot galerija in muzej lokalne zgodovine, povezane tako s Kosovelovimi kot drugimi pomembnimi Tomajci.

Tomaj je že imel veliko Kjudrovo knjižnico z okrog 15 tisoč knjigami, revijami, rokopisi, dokumenti…, ki pa je proti volji Tomajcev in po vsej Primorski odmevnih protestih, celo blokadi ceste domačinov, in nasprotovanju sežanske občine bila po Kjudrovi smrti  prepeljana v semenišče v Vipavo, tako da so Tomajci izgubili veliko kulturno bogastvo. Knjižnico škofa Albina Kjudra v Tomaju sem videl in o njej pisal za tedanjo Tedensko tribuno, ko sem bil še študent.

Avgust Černigoj se je skupaj s Karmelo in Stanom javil Kosovelovim v Tomaju iz Münchna

Rokopise je mag. Marijanu Rupertu, vodji zbirke rokopisov in redkih starih tiskov v NUK, v Sežani predala direktorica Kosovelove knjižnice mag. Magdalena Svetina Terčon. S tem se je strinjala tudi Občina Sežana, pri predaji dokumentov pa je bila navzoča še skrbnica Kosovelove domačije Dragica Sosič.

10. junija 1923 ?

Kot poroča Olga Knez, so dogodku ob skrbnici Kosovelove spominske sobe Mateji Kralj med drugim prisostvovali tudi nekateri pomembni pesniki, pisatelji in kulturni delavci z obeh strani meje, med njimi pisatelj in režiser Marko Sosič in prevajalec Aleš Berger.

Černigojev portret Srečka Kosovela

“V Kosovelovi zapuščini smo našli precej pisem, ki bodo osvetlila Kosovelovo družino, ki je bila motor kulturnega delovanja ne samo na Krasu, ampak je veliko prispevala tudi v evropskem prostoru. Zelo smo veseli ob prevzemu dela Kosovelove rokopisne zapuščine, ki jo bomo dodatno obdelali, uredili in skrbno hranili v raziskovalne namene in za bodoče rodove. Prav  zapuščina Srečka Kosovela je bila prvi primer ureditve gradiva po mednarodnih standardih, kjer je vsak list papirja v posebni mapi, narejeni iz brezkislinskega papirja,” je uvodoma poudaril mag. Marijan Rupert.

Kaj se je še ohranilo iz zapuščine na Krasu, ni znano, saj še ni pregledana, očitno pa je bilo gradiva bistveno več, kot se je vedelo doslej.

Mag. Marijan Rupert je zelo zadovoljen

Da je gradivo prišlo iz Ljubljane po smrti Stana, Anice in Aino se kaže npr. v korespondenci Tineta Debeljaka z Anico Kosovel. Pisma so prihajala iz Argentine v Italijo, saj je Debeljak maja 1945 odšel iz Slovenije in je živel v Argentini. Nova oblast ga je imela za političnega emigranta in bi bila njegova pisma v Slovenijo, v kolikor bi prihajala, zasežena, naslovnik pa najmanj zaslišan, če ne kaznovan. Predvojni slavisti in skupni študenti so ostali prijatelji tudi po spremembi politike, države, usode.

Pisma so zanimiva za literarno (Tine Debeljak), likovno (Avgust Černigoj) in glasbeno zgodovino (pianistka Karmela Kosovel). Vse to bo treba še pregledati, prebrati in postaviti v kontekst kulturne zgodovine Krasa in Slovenije.

Mislim, da mora Kras sam prevzeti del naloge večje afirmacije kulturnih središč, kot so Sežana, Divača, Kozina, Tomaj, Dutovlje, Štanjel, Komen, Lokev, Lipica, Kopriva, Kobdilj…, kjer družina Malgaj sama obnavlja celotno posestvo družine arhitekta Maksa Fabianija.

Marijan Zlobec