Slovenska akademija znanosti in umetnosti se je na žalni seji v veliki dvorani na Novem trgu 3 spomnila svoje izredne članice, profesorice, akademske slikarje Metke Krašovec. Svojce in navzoče akademike, ki so se v polnem številu udeležili spominskega srečanja, je nagovoril predsednik SAZU dr. Tadej Bajd. Pokojno veliko umetnico so počastili z enominutnim molkom. O umetnici in prijateljici sta spregovorila dr. Milček Komelj in pesnik Boris A. Novak. Govor akademika Komelja je bil eden najlepših in najbolj pronicljivih, osebno doživetih in likovno analitskih, kot jih ob taki priložnosti lahko dočaka kak pokojni umetnik. Njegov nagovor objavljam v celoti s privoljenjem avtorja, ki je s svojo javno besedo nagovoril vse, ki so Metko Krašovec osebno poznali; teh je bilo na stotine, tako v likovnih kot pesniških krogih, študentov, njenih učencev, prijateljev njenega že pokojnega moža Tomaža Šalamuna, obiskovalcev razstav in še posebej Galerije Equrna…, ali pa so poznali in občudovali njena dela.
Žalna seja na SAZU, vse fotografije Marijan Zlobec
Metka Krašovec je bila izjemna ustvarjalka, ki ni bila povsem od tega sveta. Začudena je bila nad vidnimi lepotami, a je živela v prostranstvu duhovnih sfer. Ker je njen oče akademik Stane Krašovec deloval v tujini, se je še kot otrok z družino nenehno selila, zato se ni nikjer, kot je poudarjala, počutila zares doma. Vse življenje je bila popotnica ne le med Slovenijo in Ameriko, kjer je preživljala otroštvo, marveč tudi skozi raznolike čase in kulture, in je vsrkavala življenjski zrak, ki jo je ustvarjalno oplajal, le iz umetnosti in živega odnosa do ustvarjalnih pojavov.
Dr. Tadej Bajd
Zmožna je bila nenehnega navdušenja, v življenju se je predajala presenečenjem in odprta je bila tudi za vse nevidno. Pojave v svetu je dojemala kot znamenja in pričevanja skritih pomenov in ti so jo lahko s svojim barvnim izžarevanjem dobesedno uročili. V Ljubljani jo je očaral že pogled na praznično osvetljeno fasado frančiškanske cerkve in iz tega doživetja so nastale njene danes že znamenite podobe tišine, skrivnostno zveneče v magiji rdeče barve. Ko so nekoč pozneje hoteli konservatorji cerkev prebarvati na belo, je temu prizadeto javno oporekala in vedno poudarjala, da daje taka barvna živahnost Ljubljani tudi radoživ mediteranski karakter. V duhu je hrepenela po Mediteranu in vselej so jo pritegovale intenzivne, s svetlobno energijo nabite barve. O tem nadvse nazorno govori tudi v svoji avtobiografiji Zrcalo, čas, ki je izjemno pričevanje o njenem duhovnem svetu, o njenem življenju, doživljanju umetnosti in pedagoškem poslanstvu, ki ga je dojela kot spodbujanje avtentičnosti v talentih in v tolerantnosti do osebnih pogledov. To duhovito in malone sentenčno lapidarno besedilo je za njene ljubitelje izpovedni brevir, zato ji je bilo prav, da sem za njeno samopredstavitev v katalogu letošnje jubilejne razstave slikarjev in kiparjev akademikov v Narodni galeriji izbral kar odlomke iz teh besedil, ne da bi jih želela preoblikovati na novo. Njene tam zapisane besede se glasijo:
»Kar pomnim, sem bila outsider. Kar pomnim, sem bila drugačna in od drugod.
Nikjer nisem pognala korenin, zelo lahko bi živela kjerkoli. Konstanta je hrepenenje po Mediteranu, vendar nisem tam doma.
Obsojena sem na hrepenenje, ves čas se iščem in našla sem se v nekaterih ljudeh, pokrajinah, mestih in slikah.
Strast za potovanji imam po očetu. Potrebna so mi zaradi občutka svobode in zaradi barve.
Vse bistvene stvari v življenju so se mi zgodile same po sebi, brez moje volje. Ali pa so se zgodile, ko sem jih nehala hoteti.
Gonilna sila v mojem slikarstvu ni raziskava jezika, ampak eksistencialna izkušnja, notranja nuja, ljubezen in iskanje Boga. Intenzivnosti sporočila skušam najti ustrezno formo, ustrezen jezik.
Ni sistema, zanašam se na intuicijo. Kadar se stvari res zgodijo, sem prevodnik procesa.
Dobra slika je tista, za katero ne veš niti od kod je prišla, niti kako je nastala, in veš, da je nisi zmožen več ponoviti.
Teorija mi je najbolj koristila, kadar sem jo narobe razumela.
Ob pravem času pridejo pravi ljudje in prave knjige.«
Portret in rože
Bila je popolna intuitivka, hkrati pa luciden um, s katerim se je najbolje zazrla sama vase in razpoznala ustvarjalnost, ki ji je bila dana, kot skriti ukaz in popolno skrivnost.
Tako kot frančiškansko fasado z arhitekturno-spomeniškim kompleksom ljubljanskega Prešernovega trga – ostro, geometrijsko pregledno, a barvno usklajeno in magično – je slikala v začetku tudi drugo arhitekturo in predmete, posebno interiere s pohištvom ali prazno posteljo z živo vzvalovano posteljnino, ob materini bolezni tudi pogosto bolniško posteljo, in po njeni smrti njene plašče na obešalnikih in oblačila v garderobnih omarah. To slikarstvo je bilo sicer usmerjeno v predmetnost, vendar je bilo občuteno docela metafizično, kot njena lastna duhovna izpoved. Odložena oblačila so postala v metafizični svetlobi živa ogrinjala nevidne duše in bolniško posteljo je magično ožarila s toplino duhovne luči, v kateri je vtapljala žalostne slutnje in užaloščeno ljubezen. Na magično ožarjenih in barvno usklajenih, monumentalnih in prefinjeno razčlenjenih slikah ji je ljubezen do matere skozi obstoj stvari, ki so po njej ostale, ohranjala materino navzočnost, sijočo iz oddaljenosti onstranstva.
Akademika Drago Tršar in dr. Milček Komelj
Pomenljiva globlja sporočila in usodnost je spoznavala tudi v navideznih naključjih. Prepuščala se je impulzom duhovnega iskanja in je živela pesniško intuitivno. Na potovanju v Mehiki je na vrhu piramide srečala Tomaža Šalamuna in se nato z njim poročila. Spomin na ljubezenske sanje in na to eksotično deželo so njene živobarvne grafike z izsanjanimi prizori narave z oblaki, drevesi in dvojicami, razpotegnjenimi v tanko plapolajoče ritmične oblike ali zgoščenimi v magične tantrične obrazce; življenjski eros in vitalizem, privzdignjen iz čutnosti v poetične sfere duha, pa sije že iz samih njenih barv. Nad barvno sproščenostjo in ustvarjalno svobodo se je navdušila že kot šolarka v ateljeju barvitega in življenjsko vedrega Mihe Maleša, ki ga je lahko spoznala zaradi prijateljstva z njegovo hčerko, sošolko Travico Maleš; vseživljenjsko prijateljstvo pa je gojila tudi s študijskima kolegicama barvito Irino Rahovsky – Kralj, ki je gracilno Krašovčevo večkrat naslikala, ter Jelko Reichman, s katero jo je zbliževala afiniteta do otroškega sveta, na poznejša potovanja v eksotične dežele Južne Amerike pa se je odpravljala tudi skupaj s slikarko Alenko Gerlovič.
Umetnosti je bila popolnoma predana, a je vedno prisluškovala le sebi oziroma svetovom v sebi, ki so se v njej prebujali zlasti med srečevanji z miti in literaturo, saj je nenehno brala in tudi izrecno zapisala, da je stopila v slikarstvo »skozi umetnostno zgodovino, se pravi, skozi kulturo«. Krize, o katerih je govorila, pa so bile le vmesne postaje med novimi odkritji.
Akademika dr. Milček Komelj in skladatelj Janez Matičič
Največji, če že ne usodni prelom je doživela v osemdesetih letih 20. stoletja, ko se je v znamenju t. i. nove podobe usmerila v ekspresijo in so se v njene likovne ploskve v skrivnostnih povezavah naselile figure iz arhaike, posebno grške glave, demoni, piramide in skrivnostne maske. Poslikane liste je sestavljala v velike formate, napolnjene z ekspresivnimi in simbolnimi prizori, ki izpričujejo njene selitve in duhovna potovanja. Vanje pa so intenzivno vtisnjena le njena občutja in duhovne predstave, tudi ekspresivni prizori figur z iztrganim srcem, kot bi jih priklicevala iz podzavesti oziroma iz soočenj s svetom nekdanjih časov, ki se je v njej obujal kot živa resničnost, v kateri se je iskala.
Akademika Boris A. Novak in Maja Haderlap
Nadvse nenavadni prizori pa so vstopili tudi v njene ekspresivne in poetično pretanjene drobne risbe, v katerih se preraja spomin na srednjeveške fantazmagorije, angele in demone, sfinge, piramide, egiptovska in grška božanstva, smrt in ljubezen. Njeni v racionalne besede neprevedljivi prividi izvirajo iz neizčrpnih, vanjo vsajenih arhetipov, med katerimi prepoznamo na primer Ledo, Luno boginje Diane ali spomin na Minotavra in umetnici drage Velike matere, rojstvo Venere v cvetlični školjki ali melanholičnega angela pod tehtnico z znamenji Jezusovega trpljenja. Napajajo pa se tudi iz subtilnih likov in »pesniških«, pogosto sinjih in vijoličnih predmetov, kot so rože in čolni, človeške figure in živali, vzkipele v rdečem jelenjem, tigrovskem ali zajčje poželjivem erosu, ali ždeče lisice, vpletene v Erosov poljub s pozornim pogledom in priostrenim sluhom, kot bi se skoznje razkrivala njena podzavest ali podzavest sveta, ki ga je vsrkala vase kot spomin na nekdanja življenja; ali pa so ji taki prividi prihajali iz nadzavesti, zato se je upravičeno počutila kot medij, ki se v ustvarjalni meditaciji voljno predaja le pretakanju nevidnega sveta v njene risbe.
Akademika Milan Dekleva in Andrej Jemec
Figure na takih risbah se lahko izvijajo tudi iz človeške glave, podobno kot bogovi v antičnih mitih ali kače na baročnih freskah, ali priraščajo v svoje čudenje in hrepenenje iz magičnih rožnih cvetov. Na belini lista se ji risarski prividi razmeščajo kot otoki na morju, na katerem se največkrat podajajo v izsanjane, hrepenenjske daljave proti rajskim otočkom jadrnice ali čolniči kot simboli hrepenenja. Ti otoki so, odzrcaljeni v lastnem odsevu, lahko videti tudi podoba ustnic, torej znanilci ljubezni, sijoči v vabeči praznini neznanega prostranstva. Tovrstne risbe je v Torinu prvič izdala v knjigi Sound s podobo antičnega Hermesa na naslovnici, ki nosi v roki ogromno oko. Take risbe so poezija v sliki in pozneje jim je pričela dopisovati kot organski del celote tudi verze slovenskih in predvsem svetovnih pesnikov, na primer Césarja Valleja, Emily Dickinson, pa tudi mističnega Janeza od Križa. Njena domovina je bila v poeziji in brezčasju, v katerem so se menjale barve in oblike, ne da bi jih historistično povzemala, ampak so se zgodovinski časi v njeni imaginaciji prerajali povsem na novo in se vrstili kot utripi njenega doživljanja. Po sredi desetletja pa so jo na velikih akrilnih platnih presenetile še iz morja priraščajoče monumentalne ženske oziroma dekliške glave. Ta mogočna obličja so se ji na prvi pogled porodila iz zazrtosti v klasično, ne več predvsem arhaično antiko, skoznja pa se je izkristaliziral tisti pol njenega ustvarjalnega zrenja, ki je stremel k popolnosti in harmoniji.
Akademika arhitekt Stanko Kristl in pisatelj Zorko Simčič
Vsa taka obličja so angelska podoba lepote, tišine in hrepenenja, v njih je utelešena slikarkina ljubezen do lepote, ki jo že same po sebi najlepše utelešajo obrazi žensk. Ti na njenih slikah predvsem sò in strmijo onkraj sebe ali vase z zaprtimi očmi in zato jih je naslovila kot Prisotnosti. Dvigajo se iznad obzorij večnosti, iz morske gladine kot otoki, samozadostni, predani strmenju v večnost ali nemo soočeni v medsebojnih razmerjih in vsi predani neizrekljivemu zrenju; včasih pa se ob njih pojavi nevidna roka nekoga tretjega, najbrž nevidnega božanstva. Take podobe so slike na slikarkinih oltarjih večnosti, umetnica mi je nekoč dejala, da bi z veseljem naslikala tudi cerkveno podobo, a so v svoji sakralnosti izrazito ezoterične; figuram, ki so bile angelske že od vsega spočetka, pa so sčasoma z ramen prirasla tudi krila. Po takih obrazih je Metka Krašovec danes najširše znana, njeno slikarstvo je postalo pojem in je v resnici videti klasično, tako v klasični obliki in harmoniji kot v popolnosti izdelave. Njena bitja so videti, kot bi nastala iz enega liva, a so naslikana s pretanjenimi potezami, kajti umetnica je bila med sledenjem svoji intuiciji z veliko disciplino in temeljitostjo predana tudi dolgotrajnemu in postopnemu delu, kar potrjuje že sam njen monumentalni opus.
Akademika Drago Tršar in Jožef Muhovič
Njeni ženski obrazi so s svojim pogledom živi, hkrati pa živijo le kot ideje lepote in popolnosti, zato jih je interpret Andrej Medved povezal s Platonovimi idejami, med študenti umetnostne zgodovine, ki so jo vedno radi obravnavali, pa so jo imeli najraje lirični zamaknjenci in filozofski premišljevalci. Ob razstavah v galeriji Equrna, kamor smo hodili komentirat njene razstave, se je bila vedno pripravljena takih seminarjev udeležiti tudi sama, a je decentno raje, kot da bi svoja dela razlagala, z veseljem prisluhnila, kaj vidijo v njej mlade duše, in to s pristno radovednostjo, ne zaradi utrjevanja lastne veljave.
Ko so se ji taki obrazi pojavili dobesedno sami od sebe, je bila presenečeno vznemirjena, če že ne prestrašena, tudi sama ustvarjalka. Ničkolikokrat je pojasnjevala, da si jih dolgo ni upala nikomur pokazati. Zaupala je le pesniški intuiciji in najožjim družinskim prijateljem, žal prav tako že pokojni prijateljici galeristki Taji Brejc, na katere se je zanesla. Presenečeni, že kar šokirani, pa so bili tudi dotedanji kritiški spremljevalci in nekateri slikarji. Iz njihovih največkrat ustnih komentarjev pred več kot tridesetimi leti se še živo spominjam velike razdvojenosti, tako redkejših navdušenj kot pogostejših zanikanj ali zmedene neopredeljenosti, kaj naj sodobna umetnost sploh počne s takimi obrazi. Nekaterim se je slikarka zazdela klasicistka, ki anahronistično obuja ali celo posnema tradicijo, od antike in renesanse prek Ingresa do Delvauxa, in so táko delo šteli za mrtev klasicizem; a je bil največkrat mrtev le njihov pogled, ker je bil nedostopen za transcendenco, kajti za doumevanje bistva njenih del je nujno, da je gledalčeva dojemljivost odprta tudi za transcendentalno razsežnost.
Metka Krašovec v Narodni galeriji
Slikarkina plastična in zaokrožena forma, ki se ne bremeni z nadrobnostmi, gotovo sloni na temeljih tradicije, ki je umetnica ni nikoli zanikala, saj je vedno poudarjala ljubezen do italijanske renesanse, še posebno do matematično preciznega in hkrati metafizičnega Piera della Francesca, ki ga je oboževala. Tisto, kar vdihuje tem podobam novo živost, je njihov nezemeljski izraz, posebno pogled, ki pa ni le posredovalec običajnega človeškega čustva, ampak dobesedno metafizičnega zrenja v neznanost, saj njene jasno izrisane obraze duhovno oživlja in jih iz shematično posplošene konkretnosti dviga v posebno, ne psihološko, marveč že kar nadčloveško, da ne rečem božansko sfero. Pri tem pa ostajajo njena bitja že kar kiparsko otipljiva, toda kot vizualno, če že ne čutno utelešene ideje. V taki obliki so jim najlaže prisluhnili zlasti pesniki, med prvimi Ivo Svetina. Razpoznala se je že v razlagi Tarasa Kermaunerja in prav tako v mojem zapisu o njenem domotožju po popolnosti. Besedilo za monografijo pa je (ko je bila založba razpeta med menoj in Medvedom) pravilno zaupala Andreju Medvedu, ki je lahko njen neoplatonizem, zajet v neoklasicistično obliko, temeljiteje filozofsko razčlenil ne le kot umetnostni zgodovinar in estet, marveč tudi kot pesnik in pristen filozof; ob zadnjih predstavitvah pa se je zaupala analitično pesniškemu pogledu Miklavža Komelja.
Metka Krašovec ob jubileju SAZU v Narodni galeriji
Vsega tega in vedno prijetno vznemirljivih srečanj z njo se v tej žalostni uri, ob njenem odhodu, ko je ne bomo več videli, a ostaja živa v vsakem od svojih naslikanih obličij, spominjam še posebej zato, ker je postala po nenadnem rojstvu svojih angelov tudi del mojega najbolj intimnega in domačega duhovnega obzorja, njeni angelski obrazi pa celo nekakšna skrivna ljubezen, ker so se mi v njih razkrivala hrepenenja po popolnosti onstranstva; a gotovo tudi zato, ker nam lahko to onstranstvo z njeno umetnostjo oživi pred telesnimi očmi in je torej živo že tukaj, na tem svetu, četudi zajeto le v hrepenenjskem cilju naslikanega pogleda. Zato sem se kot v nekakšen sanjski ideal nekoč dobesedno zaljubil v eno njenih največjih tovrstnih podob, naslovljeno Hrepenenje. Vanjo pa ni zajet le angelski obraz, ampak je pod njim tudi teman ležeč ženski profil, napol potopljen v morsko vodovje, ki ga v večne daljave zazrti rilkejevsko lepi angel nežno varuje s svojimi rokami; zato lahko podobo razumemo kot hrepenenje po svetlobi večnosti, ki se ji lahko zunaj umetnosti prepustimo šele v smrti, ko potonemo v ocean večnega sna.
80 let SAZU
Ta slika otožno hrepenečega obličja me je pričela tako vznemirjati, da sem si jo želel posvojiti in sem jo od umetnice tudi kupil. Prek njene posrednice Taje Brejc sva se dogovorila za odplačevanje na obroke. Še preden sem sliko dobil, pa se je na razstavi v tujini vanjo zagledal svetovno znameniti operni tenorist Neil Shicoff, ki si je zelo želel kupiti prav to podobo, seveda za večji denar, a mu je slikarka ni bila pripravljena prodati; a ne le zato, da bi slika ostala v dostopnejši bližini, marveč si predvsem ni mogla dopustiti, da bi preklicala obljubo, kar že samo po sebi kaže na njen izjemno plemenit značaj, ki sem mu bil še večkrat priča. Tudi če ji je bilo ponujena priložnost, da bi kako literarno delo opremili z njenimi slikami, se je temu odrekla, če je mislila, da bi bil zanj primernejši kak drug umetnik, in je raje predlagala njega.
Spomin na Metko Krašovec v Galeriji Equrna
Svoja svetla obličja na takih slikah je slikarka ponekod soočila tudi s temnimi obrazi, ne le, ker bi želela v svoj univerzalen prototip zajeti človeške rase in z njimi vse človeštvo, marveč je z njimi pridružila svoji angelski nebeškosti tudi zemeljsko človeškost. Včasih učinkujeta v svojem soočenju ožarjeni svetla in temna figura kot Luna in Sonce, nekatera obličja pa nosijo tudi pridih slikarkinih lastnih potez in njenega skrivnostnega smehljaja. Na izjemni sliki Trojno ogledalo, ki krasi naslovnico njene monografije, je umetnica svetlolasemu angelskemu bitju posadila v roke medaljon s temnim avtoportretom in takó svojo zemeljsko podobo tudi dobesedno prepustila varstvu nadzemskega božanstva. V času, ko zaradi bolezni ni več mogla sama priskrbeti slik za sedanjo jubilejno razstavo akademikov v Narodni galeriji, si je zaželela, da bi bila na razstavo uvrščena prav ta slika, ki zdaj res žari na osrednji steni galerijske dvorane. V Trojnem ogledalu se skozi umetničin pogled na platnu projicira njena navzočnost v svetu onstranskih sfer in angelov, ki jih je umetnica zaslutila že v mladosti, sprva celo v ne do kraja naslikani lebdeči krilati draperiji.
Ameriški tenorist Neil Shicoff v Hoffmannovih pripovedkah, foto YouTube
Pozneje je slikarka ugledala tudi angelske figure, kako stoje med cipresami ali stopajo, potopljene v sveta jezera ali morje. V njihovih rokah se prižigajo obredne sveče, z drobnimi angelskimi postavami pa so obljudena tudi krajinska prizorišča, vodna gladina in somračni vrtovi s cipresami med otoki, ali geometrijsko razčlenjeni aristokratski parki, v katerih nemo bivajo bitja kot angeli, z ljudmi bratovsko objete živali ali neznane svečenice; v njihovem občutju pa je vse bolj slutiti zagrobni molk s temačnimi pridihi findesièclovskega slovesa. A tudi začudeno strmenje angelov v barvite, z živo lučjo obsijane eksotične pokrajine z vulkanskimi gorami.
Tako je umetnica vse življenje uresničevala intimne sanje svojega duhovnega sveta in slikala magično lepoto narave, slutnje, strahove in pričakovanja, skoraj vselej brez krčevite groze in z veliko, že kar arhitektonsko urejenostjo, v kateri domuje ezotetična mistika – njena tesnobna napetost pa je bolj raznovrstno izrazita v risbah, na katerih je pogosta značilna razpetost med nebo in podzemlje. Ljudje na njih se vedno znova, z vedno novimi mavričnimi čolniči podajajo proti rajskim otokom iz poetičnih in tudi bolj srhljivih neznanih pravljic, ali se pod narisanimi lobanjami in zasneženimi ali večerno ožarjenimi gorami skrčeni predajajo predsmrtnemu snu. Njene monumentalne akrilne slike pa so vseskozi apolinične, vedre ali elegične, zazrte v obredno posvečeno slovesnost klasične popolnosti, po kakršni so v preteklosti, posebno v 19. stoletju, hrepeneli že nekdanji romantično simbolistični slikarji, med njimi Arnold Böcklin. Tako kot on je tudi Metka Krašovec s svojega Severa hrepenela po Mediteranu, zato je sredozemski svet z brezčasnimi angeli najraje slikala na Bledu, od koder se je z duhovnimi očmi zazirala v oceansko nedosežnost. Samega Bleda, ki jo je pritegnil s srebrnino ozračja in barvitostjo oblakov, pa tako rekoč ni narisala, kvečjemu na neki risbi, ki jo je še nedavno zaman iskala, da bi jo lahko pri Slovenski matici reproducirali za Blejsko knjigo.
Njene krajine so bile ne glede na precizno naslikane značilnosti mediteranskih in eksotičnih južnoameriških dežel v bistvu povsem onkraj zemeljske topografije, njihova topografija je bila izrecno pesniška. Svoje drobcene figure pa je na novo naselila tudi še v nadvse nežnih akvarelih. Z njimi je igrivo poetično simbolizirala človeško samoto ali ljubezen in njihove silhuete na peščenih obalah in v pesniških zalivih razgibala v gracilnih plesnih gestah kot emanacijo čiste lirike, zasajene v medčloveška razmerja. Zato so lahko postale tudi idealna spremljava pesniških zbirk, posebno ljubezenske poezije akademika Cirila Zlobca. Sličic zanje ni naslikala na novo, a so se z njo skladale zaradi svoje imanentne poetičnosti. Ko me je še pred tem Ciril Zlobec zaprosil, da mu za opremo pesniške zbirke poiščem ustrezno sliko z motivom cvetočega češnjevega drevesa, ki ga je najbolj ljubila njegova pokojna hči Varja, se je po pregledu slovenskih del izkazalo, da bi bilo za tako poetično krhko podobo najbolje, ko mu jo naslika kar poetično krhka Metka Krašovec, in zato njena razkošno izsanjana cvetoča češnja, rastoča iz mediteranske rdeče zemlje, krasi naslovnico njegove knjige. Prav njene slike pa nam s svojo skrivnostjo na knjižnih platnicah najlepše odpirajo tudi tridelna Vrata nepovrata člana Akademije Borisa A. Novaka. Umetnici, ki je intimno živela s poezijo, so verze pesnikov njene risbe največkrat priklicale k sebi kar same, še posebno temnejše bolj lunarne, objavljene v knjigi Nox portentis gravida. Prav nazadnje pa je umetnica v knjigi Šepetanje svoje risbe na novo uskladila s pesmimi akademika Tomaža Šalamuna in njuno usodno ustvarjalno in življenjsko sožitje v njej orisala tudi z besedo, z ljubečo požrtvovalnostjo pa je lani še sama poskrbela za ureditev njegove knjižne zapuščine v Centru Tomaža Šalamuna.
Metka Krašovec v Centru Tomaža Šalamuna
Ko je prihajala, če je le mogla, na akademijske seje razreda za umetnosti, ni nikoli omenila težav z zdravjem, četudi je morala včasih po končani seji spet k zdravnikom ali v bolnišnico. V njenih besedah in živahnem videzu z vedno živim pogledom ni bilo niti sledu skrivnosti o njeni bolezni. Ta ni bila več skrivnost, a je ni nihče nikoli izrekel, tako da občutim, kot bi se, četudi se je dostojanstveno neopazno poslavljala, le nenadoma in brez slovesa preselila v svojo posvečeno krajino in med svoje angele, od koder se bo poslej z nami pogovarjala in smejala le še prek svojih očarljivih slik, kot bujno črnolas, a izjemno svetal in luciden ter tudi v morebitni prikriti žalosti ljubeznivo veder, brezčasen in metafizično lep angelski obraz. Ob tem nas pomirja verz njenega Tomaža Šalamuna: »Smrt naju ščiti« in vznemirjajo njegova pesniška spoznanja: »Domovina je, od koder smo. Živi smo samo za hip. Dokler se lak suši«, »Večnost je / kruta in kristalna. / Izniči // živo.«
Njeno zaupanje v lepoto in idealni, z ljubeznijo in daljavami prežeti harmonični svet, ki nam ga je pošiljala skozi sijaj oči v naše lastne sanje, jo je približalo tudi zelo številnim neznanim ji ljudem, o čemer pričajo za današnji čas izjemno številni odmevi ob njenem prezgodnjem odhodu, polni obžalovanja in občudovanja. Kak umetnik pa bi ji lahko očital le še to, da je njena umetnost že kar prelepa. A očitno je vse bolj zaupala prav v lepoto kot popolno harmonijo in zato je k eni izmed risb pripisala verze Emily Dickinson, ki se v slovenskem prevodu glasijo: »Lepota me preplavlja, dokler ne umrem. / Lepota, bodi mi usmiljena. / Toda če izdihnem danes, / naj bo to, ko tebe zrem.«
Skozi uglajenost oblik je vstopala v tihoto notranje lepote in blaženosti in si – ob vsem razraščanju drugačnih pogledov na umetnost – nikakor ni pustila vzeti lastne vere v poslanstvo lepe umetnosti, ki lahko svet, ob tem ko nam kaže njegove izsanjane skrivnosti, tudi lepša in spreminja v poezijo, ker ga dojema v njegovi najbolj apolinično idealni poetični podobi; zato so njene slike v taki luči lahko videti v krutem svetu ob vsej bolečini tudi pravljične in predvsem neizmerno lepe.
Center Tomaža Šalamuna z njegovo pesniško knjižnico
Tudi ko se je umetnica predajala čustvom, so se ji je skozi čustvovanje izrazile ideje kot utelešen, učlovečen pojem, kot živa bitja v podobi čuječnih angelov. Ti so na videz hladni in nedostopni, a vendar usmiljeno motreči, tudi ko so dvignjeni nad ljudi, skozi katere gledajo v neznana nam prostranstva, v kakršna se je Metka Krašovec s potujočim čolnom svojega življenja izpred naših oči dokončno preselila.
Umetnica ni bila v slovenski ustvarjalnosti z nikomer primerljiva in je bila v SAZU sprejeta kot doslej druga likovna ustvarjalka. Njene podobe večnostnih obrazov je lahko ustvarila le mistikinja umetnosti, plemenita dama, kakršno je v duhu žlahtnega španskega slikarstva portretiral Gabrijel Stupica, in za vse neznano odprta otroška duša, igriva in v svoji ljubezni smrtno resna pesnikova nevesta, ki ji je bila že zaživa upesnjena tudi balada. Bila je vedra in hudomušno duhovita – med stvarmi, ki bi jih v življenju ne mogla pogrešiti, je poleg ljubezni, slikarstva, Mediterana, odprtih prostorov, barve, Mozarta, kroga prijateljev in knjig navajala tudi smeh – a jo ob njenem slovesu občutimo kot elegično in samotno.
S svojo umetnostjo se je pojavila nad zemeljskim obzorjem kot skrivnosten privid iz neznanih časov in dežel in tudi sama postala naša nepogrešljiva Prisotnost. Kot Metka iz pravljice je bila sanjska vila sijoče barve, jasne oblike in svetlobe, zvena in tišine, otroška deklica z barvnimi svinčniki in krhka, a energično zagrizena mojstriteljica velikih platen, v katera je potrpežljivo prebujala podobo sveta, ki je večen, uzrt skozi pogled njenih naslikanih božanstev in zato resničnejši od videza, ki z migetajočo pojavnostjo zastira pravo bistvo. Skoznjo nam oznanja večno lepoto, nesmrtnost in popolnost, v katero se je zdaj tudi sama potopila. A nad njo varovalno pridržuje dlani njen lepi angel. Njeno slovo nas navdaja z veliko žalostjo, njeno delo nas tolaži s popolno spokojnostjo, v katero so dokončno pretopljene vse bolečine, pričakovanja in veselja. V zrcalu svojih angelov se je nepozabna Metka Krašovec izkristalizirala v očarljiv spomin, ki ga oživlja neizrekljiv smehljaj večnega hrepenenja.
Milček Komelj