Odšel je legendarni filmski, televizijski in gledališki igralec Demeter Bitenc. Bil je aktiven, družaben, zvedav, polemičen, komentatorski, kritičen do zadnjega, ko je že krepko premagal devetdeset let. Bil je zvezda mnogih družabnih srečanj, kulturnih, manj političnih dogodkov, a je imel zelo dolg spomin in je rad pripovedoval zgodbe iz svojega življenja, najraje povezane s filmom, snemanji, srečanji, pa z gledališčem… Nastopal je tudi v nekaterih opernih predstavah, a bolj kot gledališki lik, ne pevec (Straussova Ariadna na Naxosu v Ljubljanski operi)
Demeter Bitenc s svojo spremljevalko Majdo Pintar lani decembra v Cankarjevem domu, foto Marijan Zlobec
Demeter Bitenc se je vedno zanimal kako je kje bilo, če sem kaj pisal v Delu o Salzburgu, Bayreuthu, Dunaju, Milanu…Poznal je veliko več ljudi, še posebej kajpada svetovnih umetnikov, kot bi si kdo mislil. Med vsem drugim ga je najbolj zanimalo, kakšne so bile predstave, kakšna režija, kaj je bilo novega, kako je kdo pel…
Ko bi kdo kot zunanji opazovalec družabnih srečanj mislil, da ga zanima kaj sprotnega iz domačega življenja, ga je v resnici zanimalo vse iz sveta vrhunske kulture. V pogovoru se je navezoval s tistim, kar je sam vedel, kar je videl, prebral, v dialogu je vedno bil dopolnjujoč, zvedav, večkrat polemičen. Tako je nazadnje komentiral moj zapis o Pandurjevi režiji Goethejevega Fausta v Poletnem gledališču v Križankah, češ da se z nekaterimi zapisanimi stvarmi ne strinja in da bi se rad še malo bolj podrobno pogovoril.
Občudoval je stare gledališke velikane, zlasti Bojana Stupico pa Branka Gavello, med pevci celo plejado nekdanjih slovenskih, pa tudi jugoslovanskih opernih zvezd, kot je bila tedaj v svetu vedno bolj uveljavljajoča se Zinka Kunc ali Zlata Gjungjenac.
Ljudje so ga zlasti poznali po mnogih filmskih vlogah, še posebej negativnih ali najbolj v uniformah sovražnikov, bodisi nemških ali italijanskih.
Demeter Bitenc, foto FB
Kot povzemam po uradni biografiji, je diplomiral na Trgovski akademiji v Ljubljani. Med vojno je obiskoval zasebne učne ure pri gledališkem igralcu in režiserju Slavku Janu. Leta 1943 je opravil avdicijo za sprejem v ansambel ljubljanske Drame. Po koncu vojne je zaključil še štiri semestre na novo ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani.
V ljubljanski Drami je prvič igral 1943 in ostal tam do leta 1954, po tem je do 1958 igral v Hrvaškem narodnem gledališču na Reki, za tem pa v Beogradu in SLG Celje.
Leta 1948 je bil statist v filmu Na svoji zemlji, leta 1959 pa je pričel filmsko kariero kot stranski igralec – nemški oficir v filmu Dobri stari pianino. Od leta 1960 je bil svobodni igralec, saj je po spletu naključij dobil stransko vlogo v nemškem filmu, nato pa še pogodbo za tri filme zahodnonemškega producenta Wolfa C. Hartwiga, ki jih kot član gledališkega ansambla ne bi mogel realizirati.
Do sredine leta 2017 je igral v okoli 80 gledaliških in okoli 230 filmskih vlogah, večinoma v nemških in italijanskih filmih. V kar 45 filmskih vlogah je igral vojaškega oficirja, od tega 40-krat nemškega.
Demeter Bitenc je praznoval 70 let delovne dobe, foto MMC
Med ne številnimi nagradami je 2016 prejel nagrado žaromet za medijsko legendo leta (nagrado za življenjsko delo. Največjih nagrad ni prejel; verjetno so na to vplivale tuje oficirske, do Slovencev negativne, da ne rečem sovražne filmske vloge.
Bil je gospod, ki je užival življenje, verjel vanj in v njegovo lepoto, a kratkost, čeprav je sam živel dolgo. Julija bi dopolnil kar 96 let.
Marijan Zlobec