Dočakali smo krstno, čeprav le koncertno, niti ne polscensko, kot je bilo nekajkrat omenjeno, izvedbo nove opere Antigona Tomaža Sveteta. Bistvo koncerta v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije je bilo v tem, da so nastopili slabi operni pevci brez ustrezne osebnostne oziroma operne prezence, prepoznavnosti osrednjih likov in vključenosti v dramsko operno dogajanje, poleg komaj slišnosti besedila oziroma razumljivosti vsebine petega, tako da je šla celotna vsebina in sporočilnost Antigone skorajda mimo nas.
Nastopajoči v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije, vse fotografije Marijan Zlobec
Morda je Svete prepozno opazil, da ni izbral pravih pevcev kot nosilcev sporočila svoje opere in udejanjanja svojih umetniških, lahko bi rekli še centralnih idej, o katerih je toliko govoril. Od začetka do konca smo se nekako borili s tem, da bi sploh kaj razumeli, kaj vsi solisti, postavljeni v vrsto pred dirigenta, pojejo in kdo kaj je, kaj šele, v kateri prostorski legi, ambientu, časovnem zaporedju…se nahajajo.
Skladatelj Tomaž Svete
Koncertna izvedba opere s polno zasedenim ali velikim orkestrom pa še mešanim zborom zadaj zahteva več prostora, tako da se pevski solisti gibljejo, med sabo komunicirajo, dajejo vtis doživetja petega in sporočilnosti vsake fraze, dialoga, prizora tako, da je vsem jasno, kaj se v resnici v operi dogaja.
V sinočnji izvedbi te realizacije ni bilo več kot dvajset odstotkov. Manjkalo je vse, kar opero naredi opero.
Libretist Jurij Souček
Če pogledamo zapis vsebine, ki je predstavljala Antigono kot opero v treh dejanjih, Svete sam pa je omenjal opero v sedmih prizorih, teh prizorov na koncertu nismo prepoznali, niti niso bili v koncertnem listu zabeleženi. Iz izvedbe smo komajda prepoznali, kdaj naj bi bilo konec enega dejanja in začetek drugega, saj prave dirigentove cezure ni bilo. Na primer v zapisu začetka drugega dejanja preberem, da zbor opeva tebanski mir, Ismena in Antigona pa ves dan iščeta truplo njunega brata. Tega zbora nisem slišal, sestri pa sem si predstavljal bolj na kratko, čeprav je ta prizor v Smoletovi drami močan, eksistencialističen, uporniški, humanistični… Tu so trupla, med katerimi ne bo lahko najti Polinejka.
Urška Arlič Gololičič kot Ismena
Poslušalec v dvorani, ki Smoletovega teksta in libreta dramskega igralca Jurija Součka ne pozna, kaj dosti od vsega tega ni odnesel. V koncertnem listu teksta ni bilo, tako da je malokdo dojel končno sporočilo opere, ki ga poje Teiresias: “Držite paža, on je še živ, ulovite ga, on je še zmeraj živ!” Ideja Antigone, ki v operi kot oseba ne nastopa, se nadaljuje s pobeglim pažem, ki se je poprej moral omadeževati s krvjo in ubiti stražnika, ker je edini vedel, kaj je Kreon sklenil in naročil. V odsotnosti interpretacije oseb kot dramskih likov, kar je naloga dirigenta Simona Krečiča, ki pa je ni opravil niti pod razno, opera Tomaža Sveteta ni mogla zaživeti kot razumljivo glasbeno-dramsko, vsebinsko prepoznavno sporočilo.
Tomaž Štular kot Kreon
Tomaž Svete je uporabil veliki orkester, kar je prav. Njegova sestava 4, 6, 8, 10, 12 godalcev, po dvoje pihalcev in trobilcev, štirje rogovi in tuba, pa še štirje tolkalci in harfa bi praktično lahko omogočila vsa tipološka, tematska in ambijentalna ter atmosferska zvočna slikanja, ločevala dan od noči, interier od eksteriera, pa še posebej osebnostne karakteristike in slikanja določenih profilov, stanj, dilem, stisk (ki jih ima celo kralj Kreon), odločitev in preobratov… Tu je bilo veliko nakazanega, posrečenih kombinacij in posameznih solov (harfa, vibrafon), vendar bi lahko bilo tega še več, tako pa je bilo ravno zvoka celotnega orkestra preveč. Preobilje je bilo “simfonizma” in premalo zavedanja, da imamo na odru najprej in predvsem pet solistov, pet operni likov, povsem, drugačnih osebnostnih profilov in končne usode.
Darko Vidic kot Haimom
Dialog orkestrskega zvoka z glavami na odru je bil ves časa na škodo človeka in njegove identitete. Dirigent je orkestru pustil, da je igral dinamično in kot na simfoničnem koncertu, ni pa znal ali ni opazil, da se v tem močnem zvočnem kontekstu pevcev ne sliši in še manj razume, ob že omenjeni statičnosti.
Kakšna je izvedba opere, če ne vem, kaj pojejo, ne slišim in ne razumem slabe dikcije in artikulacije.
Rok Bavčar kot stražnik
Svete opernim likom glasovno ni dal neke vsebinske in karakterne identitete tako, da bi osmislil in udejanil momente, ki privedejo ali so že od začetka del vsebine, nato pa postajajo vedno bolj njen celotni spekter. Tega dramskega loka v operi, kot je bila izvedena, nismo začutili. Vtis je bil, kot da se skladatelju preveč mudi in da je treba vse povedati zelo na hitro. Na ta način ali s takim kompozicijskim pristopom bi bila tudi scenska izvedba precej vprašljiva, saj so prizori, v katerih prihaja do sprememb, precej “stisnjeni” in bi se v kratkih orkestrskih pasažah težko v celoti spremenila scena.
Sašo Čano kot Teiresias
Vprašanje je, kako bi bil postavljen antični zbor, ki je nastopal enkrat na začetku opere, nekajkrat pa v tretjem dejanju. Večinoma je pel na ravni grškega tragosa monotono, monolitno ali zlogotvorno, na koncu pa z večjim glasovnim spektrom.
Martina Robinšak in Urška Arlič Gololičič
V pomanjkanju idej glasovne, pete identitete likov se je Svete vrnil v čas izpred devetdesetih let in pevce enostavno spremenil v govorce. Tu ni bil neopazen vpliv Marija Kogoja, le da je avtor Črnih mask v vseh prizorih bil zelo prepričljiv, tudi ko je uporabil govorjeno besedo (npr. del prizora Ob katafalku, kot Je že začel smrdeti...).
Če bi se vprašal, s katerim solistom sem bil zadovoljen, bi bil moj odgovor: z nobenim. Srh vzbujajoče je vprašanje, ali naša opera nima nobenih pevcev več ? Niti v dvorani SF se jih ne sliši, njihovo petje je tako rekoč šolsko ali amatersko, kaj več nisem opazil ali slišal.
Dirigent Simon Krečič
Basist Sašo Čano kot Teiresias je bil ves čas kot neprebujen in s svojim cmokastim glasom slab nosilec filozofove zvitosti in končnih ugotovitev. Basbaritonist Tomaž Štular kot Kreon je imel vrsto zapletenih kompozicijskih, se pravi glasovnih leg, ki kralju niso dajale niti kraljevske drže niti trenutka prebujenja človeškosti, ker se je Svete izognil glasovnemu profiliranju in ga zamenjal z besedno artikulacijo. Baritonist Rok Bavčar je bil kot stražnik nekako na stranskem tiru, potem ko ga paž ubije pa do konca opere obsedi na svojem stolu. Baritonist Darko Vidic kot Haimon je poudaril nekaj svojih karakteristik, ki prihajajo v nasprotje z razvojno linijo drame, ki slika notranji in karakterni konflikt, zaostritev, stopnjevanje, vrh in razplet. V tem smislu je imela še največji razpon sopranistka Urška Arlič Gololičič kot Ismena, a je bila precej stisnjena na odru in njene celovitosti, še posebej v detajlih razvoja mišljenja in zatem ravnanja, nismo toliko občutili kot bi sicer lahko v boljših odrskih okoliščinah. Kot paž in glasnik je nastopila sopranistka Martina Robinšak, očitno na začetku svoje pevske solistične kariere (in iz družine znanih glasbenikov).
Dirigent Simon Krečič je bolje naštudiral orkestrski part, medtem ko mu delo s solisti v že omenjenih funkcijah in smislih, ni dovolj uspelo. Ravnovesja ni bilo, in če ga ni slišal on za pultom, smo ga pa dobro mi v dvorani. Zelo soliden je bil Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana (dirigent Sebastjan Vrhovnik, priprava zbora Ana Erčulj).
Dirigent Simon Krečič na odru ni imel orkestra Ljubljanske opere ali Slovenske filharmonije, ampak Simfonični orkester RTV Slovenija. Če bodo želeli opero posneti, bodo imeli tonski mojstri zelo veliko dela, kakšen vtis je naredil neposredni radijski prenos na programu ARS, pa bo treba pogledati v arhiv.
Tomaž Svete, pevski solisti, dirigent, zborovodkinja, zbor in orkester so bili deležni močnih in dolgih aplavzov. Koncertno izvedbo nove opere Antigona si je ogledalo in ji prisluhnilo precej tujih in domačih simpozistov, ki so malo pred tem v Križankah sklenili tridnevni mednarodni muzikološki simpozij. Prišli so še nekateri slovenski skladatelji, kot Lebič, Štuhec, Mihevc, Rojko, Pirš, Mauko, Firšt…, ni pa bilo predstavnikov oblasti, a kot veste, teh sedaj nimamo (več).
Marijan Zlobec