Mednarodni muzikološki simpozij na 33. Slovenskih glasbenih dnevih je aktualiziral dva svetovno znana in priznana dirigenta, ki sta svojo bogato umetniško kariero začela (Talich) ali vsaj nadaljevala (Reiner) v Ljubljani. O tem sta govorila v nekako skupaj zasnovanem oziroma na dve polovici razdeljenem referatu dr. Jernej Weiss in dr. Primož Kuret. Dala sta skupen naslov Václav Talich in Friderik (Fritz) Reiner: slovita dirigenta, ki sta svojo umetniško pot začela v Ljubljani. Najprej povzemamo prvi referat, namenjen dirigentu Václavu Talichu, kot ga je podal dr. Jernej Weiss.
Dr. Jernej Weiss, vse fotografije referentov Marijan Zlobec
Začetek drugega desetletja slovenske koncertne in operne poustvarjalnosti v 20. stoletju je bil gledano iz današnje perspektive sanjski. Za dirigentskim pultom sta se izmenjavala dva dirigenta »začetnika«: petindvajsetletni Čeh Václav Talich in njegov pol desetletja mlajši madžarski kolega Friderik Reiner. Oba kasneje svetovno uveljavljeni dirigentski zvezdi: prvi specialist za slovansko, predvsem češko romantiko in drugi široko uveljavljena wagnerjanska zvezda. Še več. Prvi šef dirigent novoustanovljene Slovenske filharmonije in drugi novopečeni dirigent slovenskega Deželnega gledališča, na svoji prvi večji življenjski postaji.
Deželno gledališče v Ljubljani
Gotovo je Talichovo kratko, zgolj dve sezoni trajajoče delovanje znotraj slovenskega Deželnega gledališča neločljivo povezano z njegovim službovanjem v leta 1908 ustanovljeni Slovenski filharmoniji. Vse bolj pereča problematika amaterske slovenske simfonične poustvarjalnosti in od nje odvisne glasbeno-scenske reprodukcije je namreč spodbudila realizacijo večdesetletnih načrtov po ustanovitvi prvega slovenskega profesionalnega orkestra, orkestra Slovenske filharmonije.
Talich – Karikatura
Že 16. aprila 1908 je bilo na srečanju ljubljanske Glasbene matice in ljubljanske Društvene godbe dogovorjeno, da izidejo razpisi za različna službena mesta poustvarjalcev, med drugim tudi dirigentsko. Med številnimi kandidati je bil na priporočilo profesorjev s praškega konservatorija Vítězslava Nováka in Josefa Suka, 15. julija 1908 za dirigenta novoustanovljenega orkestra izbran Václav Talich. Kmalu po občnem zboru ljubljanske Glasbene matice 23. oktobra 1908 in uradnem poimenovanju orkestra Slovenske filharmonije pa se je direkcija slednje povezala s slovenskim Deželnim gledališčem in se z njim dogovorila za izključne pravice spremljanja predstav. S tem si je zagotovila delo v primeru, da za simfonične koncerte ne bi pridobila zadostnega števila poslušalcev.
Dr. Jernej Weiss in dr. Primož Kuret
Seveda pa je bil tovrsten dogovor tudi v interesu slovenskega Deželnega gledališča, saj sta se tako slovensko kot nemško gledališče nenehno soočali z velikimi ekonomskimi in personalnimi težavami. Vse pogostejše odpovedi vojaškega orkestra, od katerega so bile pred tem odvisne operne predstave so namreč močno ovirale nemoteno delovanje slovenskih opernih predstav. Bistvenega pomena pri uresničevanju ambicij pa je bil prav stalen pevski in orkestrski ansambel.
Primerjalna analiza repertoarjev slovenskega in nemškega gledališča v začetku 20. stoletja pokaže, da je predvsem slovenska direkcija naredila pomemben korak naprej in uprizarjala ne le dela iz železnega repertoarja, ki so bila občinstvu znana že s programa nemškega Deželnega gledališča, pač pa je, kar je še pomembneje, Ljubljano obogatila s predstavitvami do tedaj nepoznanih, novih glasbeno-scenskih opusov. Taka politika s strani Slovencev je bila povsem razumljiva, saj je moralo slovensko Deželno gledališče konkurirati uveljavljeni nemški instituciji z bogato in dolgoletno tradicijo, ki je imela svoj krog zvestih in nikakor ne nezahtevnih obiskovalcev, med katerimi so bili seveda tudi Slovenci. Če je torej želelo domače vodstvo pritegniti pozornost, je moralo ponuditi nekaj novega. Na ta način se je gledališki repertoar mesta Ljubljane prav zavoljo slovenske strani močno razširil, z vključitvijo slovanskih opernih del pa je postala predvojna gledališka dejavnost kranjske prestolnice stičišče vzhodne (kakršno je poznal na primer Zagreb) in zahodne prakse (primerljive denimo s koroško prestolnico Celovcem).
Vaclav Talich v Ljubljani
V želji, da bi k produkciji izvirnih glasbeno-scenskih del vzpodbudili tudi domače avtorje, so v repertoar slovenskega Deželnega gledališča vključevali dela hrvaških, čeških, poljskih in drugih skladateljev (npr. Zajca Nikola Šubić Zrinjski, Blodeka V vodnjaku, Moniuszka Halka), ki si v svetovnem glasbenem merilu sicer niso pridobila vidnejšega mesta, vsekakor pa so pomenila vzorčne primere za slovenske skladatelje. Razen teh je slovensko vodstvo na domačem občinstvu uspešno preizkusilo tudi privlačno moč velikih skladateljskih imen z vzhoda in postavilo na oder odmevna dela kot so Čajkovskega Evgenij Onjegin; Glinkova Ruslan in Ljudmila; Dvořákova Rusalka ter Smetanova Prodana nevesta – slednja je bila z 49 uprizoritvami v 12. sezonah sploh najbolj priljubljena opera v slovenskem Deželnem gledališču.
J. Suk, V. Talich in V. Novak
Nasprotno pa nemško vodstvo na svoj repertoar ni uvrstilo niti enega opusa vzhodnoevropskih skladateljev – niti Smetanove Prodane neveste ne, čeprav so jo tedaj z velikim uspehom uprizarjali tako v Celovcu kot v Gradcu. Jeseni 1911 je sicer z otvoritvijo novega nemškega gledališča cesarja Franca Jožefa (gre za stavbo današnje Drame), nemško Deželno gledališče uresničilo svoje dolgoletne ambicije, da se prostorsko izvije iz primeža slovenskega gledališkega pola, ki ga je vse bolj omejeval pri njegovem delovanju in ga postopoma izrinjal iz prvotne gledališke hiše.
Talich s Slovensko filharmonijo v Unionski dvorani
Tako se je v sezoni 1911/12 ne le Nemcem temveč tudi Slovencem izpolnila dolgoletna želja po samostojni gledališki stavbi, ki pa niti enim niti drugim ni zagotavljala eksistence. Medtem ko se je slovenska, pretežno liberalno usmerjena direkcija soočala z velikimi notranje-političnimi pritiski in z nenaklonjenostjo klerikalne večine v deželnem odboru, so se Nemci izgubljali v vedno bolj slovenski Ljubljani, premajhni za dve gledališki instituciji (zgolj za predstavo: leta 1910 je imela Ljubljana malce več kot 45.000 prebivalcev, od tega se jih je le še slabih 12% opredelilo za Nemce).
František Pacal
H kvaliteti nemških in slovenskih opernih večerov so veliko prispevali tudi gostujoči solisti, med katerimi je bilo kar nekaj velikih imen tedanje glasbeno-gledališke scene (omenimo le primadono zagrebškega gledališča Leonijo Brüickovo, tenorista Františka Pácala dvornega opernega pevca na Dunaju in Bohumila Ptáka, člana praškega Narodnega divadla, ki je denimo kot Princ leta 1901 nastopil na svetovni premieri Rusalke v Pragi).
Ostareli Talich z družino
Poleg orkestra in solistov, ki so bili največkrat v središču pozornosti laičnega občinstva, so bili za kakovost glasbeno-scenskih predstav gotovo najbolj odgovorni dirigenti. Le ti so imeli nekdaj pri pripravi glasbeno-scenskih del še pomembnejšo vlogo kot danes. Seveda je bila tudi tu stalnost angažmaja bistvenega pomena. S tega vidika so bile organizacijske možnosti vodstva slovenskega Deželnega gledališča ugodnejše kot nemškega, saj se je od leta 1892 v dveh desetletjih delovanja gledališča zvrstilo le nekaj dirigentskih imen (med njimi je s kar 15. sezonami delovanje slovenskega gledališča nedvomno najbolj zaznamoval češki dirigent Hilarij Beníšek).
Hilarij Benišek
Prav Talich in Reiner pa sta nato Beniška nasledila na mestu prvega kapelnika slovenskega Deželnega gledališča. Domala vse kritike v slovenskem dnevnem časopisju so izjemno ugodno ocenile Talichov začetni prispevek v gledališču. Tako govorijo o »nepričakovanem pomembnem napredovanju opernega orkestra in sploh novi eri v slovenskem glasbenem življenju«. »Slovenska opera in opereta pa naj se z novim orkestrom dvignili do višine, ki nam je bila do sedaj v idealnih željah.«
Kubatova in Ptak v Rusalki
Četudi bi veljalo tovrstna napol propagandna poročila slovenskega časopisja obravnavati z nekoliko skepse (cilj tedanje kritike v dvonacionalnem, konkurenčnem okolju je bil namreč vselej tudi »vzpodbujati in polniti gledališko dvorano«), so si poročevalci enotni, da se je v dveh sezonah 1909/10 in 1911/12 Talichovega glasbeno-scenskega delovanja slednji izkazal kot sposoben, temperamenten in spreten dirigent ter izvrsten interpret, čigar uprizoritve so bile zaokrožene in natančne ter pripravljene s pravim umetniškim zanosom.
Sicer pa s pohvalami na Talichov račun ni skoparil niti politično objektivnejši Laibacher Zeitung, ki je večkrat izpostavil Talichov goreč temperament in zrelost v umetniški interpretaciji.
Stanko Premrl
Tudi eden najskrbnejših kronistov delovanja orkestra Stanko Premrl je v reviji Dom in svet poročal o novi sestavi Slovenske filharmonije, ki je imela poslej 37 stalnih članov , med katerimi je bila več kot polovica absolventov praškega konservatorija (torej ni šlo toliko za Slovensko kot drugo Češko filharmonijo – kar jasno izpričujejo priimki orkestrašev). Ohranjena je celo skica odrske postavitve orkestra (kot je razvidno s nje, je Talich violončeliste postavil pred sebe, medtem ko so bili kontrabasisti zadaj na levi dirigentovi strani – kar potrjuje že videna fotografija). Podobno kot instrumentalnega tudi pevskega dela ansambla slovenskega Deželnega gledališča niso mogli sestaviti brez tuje pomoči. Domačih solistov je namreč primanjkovalo (izjema je bil basist Josip Križaj, ki je imel ob koncu sezone 1910/11 v vlogi Mefista prvo večjo vlogo), zato je imel izvajalski aparat pretežno mednarodni izgled. Njegovi člani so bili večinoma češkega rodu (kar je seveda posledica obeh kapelnikov, tako Beniška kot Talicha), več pa je bilo tudi Poljakov (na odru se je namreč zahtevala brezhibna slovenščina, nemško-govoreči solisti pa so tej zahtevi ugodili le izjemoma).
Podobno kot v Slovenski filharmoniji, kjer je moral Talich poleg koncertov resne glasbe v tedaj največji ljubljanski koncertni dvorani – veliki dvorani hotela Union in na nekaterih drugih prizoriščih po Ljubljani ter koncertih popularne glasbe, ki jih je Glasbena matica »ob pogrnjenih mizah« organizirala v Narodnem domu in Unionski dvorani, je tudi v slovenskem Deželnem gledališču v svoji prvi sezoni prevzel izključno skrb za lahkotnejše operetne večere. Seveda je dejstvo, da je šlo za nekakšno »Tafelmusik«, Talicha odvračalo od tovrstnih angažmajev, podobno kot ga ni mogla zadovoljiti niti lahkotnejša operetna poustvarjalnost v slovenskem Deželnem gledališču. Tako je svoji tedanji zaročenki, pianistki Vidi Prelesnik aprila 1910 pisal : Za tu celou svoji divadelní činnost v loňské sezoně se budu věčně stydět oziroma Za vso svojo gledališko dejavnost v lanski sezoni se bom večno sramoval. Dovoljeno mu je bilo namreč nastopiti izključno v manj znanih operetnih predstavah, svojo prvo sezono v gledališču pa je zaključil z Verdijevim Trubadurjem, s katerim naj bi »pokazal svoj eminentni talent za tragično opero« (šlo je za daleč najbolj uspelo predstavo v sezoni in sploh edino operno uprizoritev, ki jo je vodil).
Matej Hubad je bil na Talicha zelo ljubosumen
Sicer pa so Talichova železna disciplina v orkestru in njegovo nasprotovanje t. i. »ljudskim koncertom« terjali svoj davek in kajkmalu vzpodbudili trenja med Glasbeno matico z Matejem Hubadom na čelu in Talichom, ki so rezultirala v pomembnem zmanjšanju finančne podpore orkestru.
Max Reger
Tako se je po vrsti za ljubljanski kulturni milje značilnih intrig ob koncu sezone 1909/10, v kateri je mogoče našteti neverjetnih 267 – treba je priznati pretežno zabavnih – nastopov Slovenske filharmonije »razočaran« zapustil Ljubljano in se odpravil na leto in pol trajajoče študijsko izpopolnjevanje na konservatorij v Leipzig. Ne samo, da je Talich pred tem prejel nekaj grozilnih pisem, v katerih so mu anonimneži svetovali, naj pusti dirigiranje in čimprej odide iz Ljubljane; znano je, da so pevke Glasbene matice na hodnikih vzklikale: »Ta prekleti Pemc nas pa že ne bo uničil«.
Hans Hanuš Sitt
V Leipzigu je Talich obiskoval predavanja iz kontrapunkta pri Maxu Regerju in dirigiranja pri Hansu Sittu. Hkrati pa tudi vaje pri tedanjem kapelniku Gewandhausa Arthurju Nikischu, pri katerem je občasno deloval kot Hilfsmusiker – in za katerega je iz dragocene Talichove korespondence s soprogo razvidno, da je imel nanj največji vpliv. Nekajkrat pa je odšel tudi na konzultacije k Arturju Vignyju, takratnem kapelniku milanske Scale. Talichove obveznosti v Slovenski filharmoniji in slovenskem Deželnem gledališču sta tako v sezoni 1910/11 prevzela njegov rojak Edvard Čajánek ter mladi in nadvse ambiciozni dirigent Friderik, kasneje Fritz Reiner.
Arthur Nikisch
Kot navajata oba osrednja Talichova biografa Pospišil in Kuna, Talich sprva ni imel namena, da bi se vrnil v Ljubljano. Za vrnitev se je odločil šele, ko se je po koncu sezone 1910/11 Reiner vrnil v budimpeštansko Nepopero (torej se zdi, da je izredno spoštoval mlajšega kolega).
Da je bil Talich resnični spiritus agens orkestra Slovenske filharmonije se je jasno pokazalo v sezoni njegove odsotnosti, ko so imeli filharmoniki med več kot 200 nastopi zgolj en samostojni koncert. Vendar pa se razmere v orkestru, tudi po Talichovem prihodu, niso bistveno izboljšale, saj sta zanimanje občinstva in podpora ostali skromni, kar kaže, da takratno slovensko koncertno poslušalstvo ni bilo sposobno pravilno ovrednotiti Talichovega umetniškega potenciala.
Viktor Parma
Drugačna je bila situacija v slovenskem Deželnem gledališču, kjer je z zanimivim in razgibanim programom, novi direkciji s Talichom na čelu uspelo domala vselej napolniti operno dvorano – medtem ko so uprizoritve v nemškem Deželnem gledališču običajno pritegnile le prvič, občasno tudi drugič. Poleg klasičnih Mozarta in Wagnerja, ki sta »ob vsaki priložnosti uspela vzbuditi zanimanje občinstva«, je pozornost ljubljanske kritike v sezoni 1911/12 vzbudila predvsem izvedba Smetanove Prodane neveste, ki je doživela sedem ponovitev. Izmed velikih čeških skladateljskih imen si je pot na slovenski oder utrl še Dvořák, čigar glasbo so Ljubljančani do tedaj večinoma poznali le s koncertnih odrov. A če krstna izvedba Rusalke v sezoni 1907/08 ni bila deležna večje pozornosti, je Talichova Rusalka v režiji Františka Kramperyja kot »najlepše podano delo te sezone popolnoma navdušila občinstvo«. Nova direkcija s Talichom na čelu pa je posebno pozornost namenila tudi novitetam slovenskih skladateljev. Tako je bila z burnim odobravanjem sprejeta kratka opera Viktorja Parme Ksenija, ki jo je Talich sam režiral in katere znamenita medigra je že desetletje poprej postala eden izmed največkrat izvajanih opernih šlagerjev.
Niko Štritof
K sodelovanju je Talich kot prvi kapelnik slovenskega Deželnega gledališča povabil tudi druge dirigente: češkega rojaka Jaroslava Jeremiáša, Josepha Waltherja in Nika Štritofa (kot sploh prvega stalno nastavljenega slovenskega dirigenta) in jim »iz blagajniških razlogov« zaupal operete, sam pa poskrbel za uravnoteženo in hkrati dovolj drzno sestavo opernega repertoarja. Ob že omenjenih delih slovanskih mojstrov, bi v njegovi drugi sezoni veljalo izpostaviti še dve klasični mojstrovini: Verdijev Rigoletto (ki ga je skladatelj Anton Lajovic ocenil kot sploh prvo opero sezone) in kar enajst uprizoritev Bizetove Carmen »pri kateri [Lajovic zapiše, da] je Talich s svojim malim orkestrom delal skoro čudeže«. Sezono, ki se je v slovenskem Deželnem gledališču vselej zaključila že konec marca, pa je premišljeno uravnotežil s sodobnejšim Ljubimkanjem (Liebelei) kasnejšega izjemnega interpreta Janáčkovih oper Františka Neumanna. Odločil se je torej za uprizoritev opere, ki je v Frankfurtu na Majni zgolj nekaj mesecev poprej doživela svetovno premierno. Občinstvo sicer ni najbolje sprejelo novitete, vendar je Talich kljub temu vztrajal še z dvema ponovitvama, saj se mu je zdela »izobrazba in vzgoja mnogobrojnega, vernega in zvestega občinstva« ena izmed poglavitnih nalog slovenskega Deželnega gledališča.
Vaclav Talich in Jan Talich
V navdušenju nad novo operno sezono je že omenjeni Lajovic v tedaj osrednji glasbeni reviji Novi akordi zapisal: »Dolgo časa že nismo videli takšne operne sezone. To je predvsem zasluga mladega, ognjevitega in za umetniškimi cilji stremečega glasbenega direktorja Talicha.« Talichov pomen za razvoj slovenske glasbene kulture torej ni le v osnovanju prvega slovenskega profesionalnega simfoničnega orkestra, temveč je uspel v programskem in poustvarjalnem smislu pomembno dvigniti tudi nivo slovenskega Deželnega gledališča.
Talicha so pri delu prepogosto ovirale spletke in incidenti na njegov uspeh zavistnih konkurentov iz glasbenih krogov (v tem oziru gre izpostaviti predvsem Talichovo osebno rivalstvo z mladim in nadvse ambicioznim vodjem zbora Glasbene matice Matejem Hubadom, ki se je večkrat nič kaj skromno oklical za edinega sposobnega dirigenta na Slovenskem).
Talich je kot dirigent v Ljubljani gostoval še trikrat: leta 1926 in 1931 s Češkimi filharmoniki, leta 1933 pa na povabilo Glasbene matice ob petindvajsetletnici svojega umetniškega delovanja, ko je dirigiral članom združenja ljubljanskih orkestrov. Tako se je Ljubljane kasneje spominjal kot »lepega majhnega mesteca«, kjer naj bi se veliko naučil tako o vodenju opere kot simfoničnega orkestra ter dokončno izpopolnil svojo dirigentsko tehniko. Tudi zato Slovenijo oziroma tedanjo Jugoslavijo večkrat imenuje za svoj drugi dom, kar izkazujejo tudi številne Talichove zasebne fotografije s potovanj po Julijcih, Pohorju in letovanj ob Jadranu.
(Iz referata in nagovora dr. Jerneja Weissa)