Mnoga življenja, nova knjiga Draga Jančarja (ob sedemdesetletnici)

Pri Beletrini bo čez nekaj dni izšla nova knjiga Draga Jančarja Mnoga življenja. Izbrane novele in kratke zgodbe. Drago Jančar bo le nekaj dni zatem (13. aprila) praznoval sedemdesetletnico, čeprav jubilej ni posebej napovedan ali javno zabeležen. Vendar pa Beletrina ob okrogli sedmici pravi, da so ponosni, ker bo prvi tako obsežen antologijski izbor novel in kratkih zgodb enega najpomembnejših slovenskih pisateljev izšel prav pri njihovi založbi.

Drago Jančar bo novo knjigo prvič predstavil v petek, 6. aprila, ob 11. uri v knjigarni Beletrina (Novi trg 2, Ljubljana). Pri predstavitvi knjige in krajšem pogovoru z avtorjem bodo sodelovali Mitja Čander, direktor in glavni urednik založbe Beletrina, urednica Špela Pavlič in avtor spremne besede v knjigi Aleksander Zorn.

Drago Jančar na predstavitvi romana In ljubezen tudi aprila lani, foto Marijan Zlobec

Izbor novel in kratkih zgodb Mnoga življenja predstavlja prvi celoviti prikaz Jančarjevega kratkoproznega ustvarjanja od zgodnjih osemdesetih let pa vse do danes. V knjigi so zbrane zgodbe iz zbirk Smrt pri Mariji Snežni, Pogled angela, Prikazen iz Rovenske, Človek, ki je pogledal v tolmun, poleg teh pa tudi avtorjev lastni izbor njegovih zgodnejših besedil iz zbirk O bledem hudodelcu in Romanje gospoda Houžvičke. Knjiga Mnoga življenja je tako antologijski izbor kratke proze enega od osrednjih in najbolj prepoznavnih pisateljskih glasov slovenske književnosti druge polovice 20. in začetka 21. stoletja, ki je hkrati na tujem že desetletja znan, priznan, nagrajevan, prevajan in bran.

Drago Jančar (1948) je pisatelj, dramatik in esejist, eden najbolj uveljavljenih in prevajanih sodobnih slovenskih avtorjev. Za svoja dela je prejel mnoge najvidnejše slovenske in mednarodne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada (1979) in Prešernovo nagrado (1993), trikrat Rožančevo in štirikrat Grumovo nagrado, trikrat nagrado kresnik za najboljši slovenski roman leta (Katarina, pav in jezuit, Zvenenje v glavi ter To noč sem jo videl), Herderjevo nagrado za literaturo (2003), evropsko književno nagrado (Prix Européen de Littérature, Strasbourg; 2011), dve Sterijevi nagradi (1982, 1986), nagrado Hemingway v Italiji (2007), evropsko nagrado za kratko prozo (Augsburg, 1994), nagrado Jean Améry za evropsko esejistiko (Frankfurt, 2005), mediteransko nagrado v Cosenzi (2009), nagrado za najboljšo tujo knjigo v Franciji (Prix du meilleur livre étranger, 2014), mednarodno nagrado Ignazia Siloneja (Premio Internazionale Ignazio Silone, 2016)…

Jančarjevi biografi pravijo, da je književnost vzljubil že kot deček, s prebiranjem Karla Maya, Josipa Jurčiča, Walterja Scotta in drugih. Njegov pisateljski opus se napaja iz premnogih osebnih izkušenj, nekatere med njimi so začrtale njegove življenjske odločitve.

Kot mladi novinar se je zaradi »razširjanja sovražne propagande«(iz Avstrije je prinesel knjižico V Rogu ležimo pobiti in jo posojal v branje naprej, dokler ga nekdo izmed “prijateljev” ni izdal) znašel v zaporu in že tedaj je v njem zaživela želja po pisanju. V zaporu je pričel pisati roman Galjot. Poznejša izkušnja s služenjem vojaškega roka je v njem utrdila prepričanje, da se bo posvetil le še pisateljevanju.

Kot romanopisec, dramatik, avtor esejev, filmskih scenarijev in radijskih iger ter številnih člankov, esejev, razprav, polemik je odločilno zaznamoval tako slovensko prozo kot dramatiko.

Iz objave njegove rojstne letnice je razvidno, da bo Drago Jančar praznoval mladostnih sedemdeset let. Jančarja sem kot pisatelja spoznal že ob izidu njegove prve samostojne knjige Petintrideset stopinj (1974) in za Sodobnost napisal recenzijo, ki pa spričo Jančarjevega zapora ravno tedaj ni izšla. Ena verzija je bila napisana na roko in jo nekje morda še imam, pri tipkopisu sem tekst nekoliko popravil. Tega teksta ni več. Spominjam se tedanjih pogovorov z arhitektom Marjanom Vrabcem, ko sva debatirala o novih talentih in upih slovenske književnosti. Ocenil sem, da je Drago Jančar naš največji pisateljski talent. V omenjeni knjigi sem si marsikaj zabeležil ali označil, med drugim, da je opazen Joyceov vpliv. Potem sem pisal o romanu Galjot (1978)…

Veseli me, da je Drago Jančar izdatno izpolnil moja nekdanja opažanja in dokazal, da če si dober, ustvarjalno vztrajen in dosleden v svoji avtorski in duhovno-intelektualni notranji podobi, lahko v svetu uspeš. Jančar je zgled mnogim mlajšim pisateljem in zdi se, da to s svojim pisateljskim ustvarjanjem čutijo in upoštevajo.

Drago Jančar je kot publicist s svojim prispevkom Pomisleki s poti sodeloval že v knjigi – polemičnem zborniku več avtorjev iz Maribora Siti in lačni Slovenci leta 1969, ki je naletela na velik odmev in polemike. Taka knjiga bi bila dobrodošla še sedaj.

Prvo samostojno knjigo kratke proze pa je Jančar objavil leta 1971 – Romanje gospoda Houžvičke.

V Jančarjevi publicistiki je bila mednarodno odmevna njegova polemika s Petrom Handkejem, ko je pisal o Srbiji, Srbih in Slobodanu Miloševiću.

Jančar je, kot rečeno, kar trikrat prejel nagrado kresnik. Spomnimo, da odkar je Delo ustanovilo to zelo odmevno nagrado, je v Sloveniji izšlo krepko čez dva tisoč izvirnih slovenskih romanov. Zadnja leta vsako leto nad sto, pa vse do 120.

https://marijanzlobec.wordpress.com/2017/04/21/drago-jancar-lahko-gres-ti-iz-maribora-ne-more-pa-maribor-iz-tebe/

Marijan Zlobec