Slovesnost ob odprtju 33. Slovenskih glasbenih dnevov bo v znamenju baleta in treh baletnih mojstrovin v koreografiji Pie in Pina Mlakarja, Vlaste Dedoviča in Milka Šparembleka. Dogodek bo 12. aprila ob 19.30 v Ljubljanski operi SNG.
Pino in Pia Mlakar
Slovenski glasbeni dnevi v svoji 33. izdaji namenjajo osrednjo pozornost glasbenemu gledališču in zaznamujejo 100. jubilej ustanovitve ljubljanskega opernega in baletnega
ansambla. Koncertni del festivala je zato poudarjen z več deli iz opernega repertoarja in razširjen z umetnostjo plesa. Otvoritveni večer želi s premiero baletnega triptiha, ki ga ljubljanska Opera posveča 100-letnici zasnove poklicnega baletnega ansambla v Ljubljani, osvetliti koreografske osebnosti, ki so umetniško pomembno obogatile slovensko baletno preteklost.
Pino in Pia Mlakar
»V plesu je nekaj religioznega, nekaj, kar te zveže z vsem kozmosom,« so besede Pina Mlakarja (1907–2006). Evropsko uveljavljeni slovenski baletnik in koreograf je slovenskemu baletu vtisnil neizbrisen pečat skupaj s Pio Mlakar (1910–2000). Plesni in življenjski par je leta 1946 prevzel umetniško vodstvo ljubljanskega baleta in v njem
deloval dve desetletji. Vrhunec njunega ustvarjanja je njuna izvirna koreografska stvaritev Lok, plesna suita iz leta 1939 v treh delih: Mladost, Ljubezen, Zrelost. V njej plesalka in plesalec v velikem koraku v dvoje (pas de deux) v čaru tankočutne intimnosti pričarata podobo mostu med moškim in ženskim svetom.
Pino in Pia Mlakar
Pino Mlakar se je rodil leta 1907 v Novem mestu. Po opustitvi študija se je leta 1926 odpravil študirat ples k znamenitemu Rudolfu von Labanu v Hamburg. Pia Beatrice Marie Luise Scholz se je rodila leta 1910 v Hamburgu. Mati jo je še kot deklico usmerila v ples. Leta 1926 se je vpisala na von Labanovo šolo v svojem rodnem mestu. Tako sta se življenjski poti Pina in Pie usodno prepletli. Odtlej sta svoje plesne in življenjske korake ubirala skupaj. Poročila sta se leta 1929 in imela 2 otroka.
Kmalu sta postala par evropskega slovesa. Izkazala sta se kot baletna solista, koreografa, pedagoga in vodji baletov v Dessauu, Münchnu, Zürichu, Ljubljani ter vseh večjih gledaliških središčih Jugoslavije. Po drugi svetovni vojni sta se posvetila vzgoji in poučevanju mladih plesalcev.
Janez Gregorc, foto Hugo Šekoranja
V ljubljanski Operi in baletu je 35 let deloval Vlasto Dedovič (1934–2013), ki je poustvarjal in ustvarjal podobo slovenske baletne umetnosti v navezi s številnimi predstavniki drugih umetniških zvrsti. Njegov prvenec Žica
(1976) je nastal v sodelovanju z likovnim umetnikom Jožetom Spacalom (1939) in skladateljem Janezom Gregorcem (1934–2012), ki si je za glasbo tega baleta prislužil nagrado Prešernovega sklada. Žica je bila med drugim scensko izvedena v Poletnem gledališču v Križankah, je televizijsko posneta, nazadnje pa je bila koncertno izvedena v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v polnem zvočnem sijaju.
Vlasto Dedovič, foto Vojko Vidmar
Žica je poleg Dedoviča in Gregorčeve moderne in jazzovsko obarvane glasbe (simfonični orkester in big band skupaj) doživela za naše razmere kar izjemen uspeh še po zaslugi tedaj televizijskega scenografa in mednarodno uveljavljenega grafika Jožeta Spacala, ki je dojel temo žice okrog med vojno okupirane Ljubljane in v svojo scenografijo vnesel svoj moderen grafični in scenski element.
Jože Spacal in Umberto Eco v Spacalovem ateljeju, foto Marijan Zlobec
Žica je verjetno Gregorčevo osrednje, najobsežnejše in najodmevnejše delo. Leta 1990 je nastala še različica, posneta za orgle, simfonični in džezovski orkester. Z briljantno orkestracijo je skladatelj uspešno odpravil vse dvome o združljivosti teh dveh zasedb. Za delo je leta 1992 prejel nagrado Prešernovega sklada. Poleg Žice je napisal glasbo za balete Perpetuum, Nori malar in Prelude To Summer – Uvod v poletje.
Posnetek Žice
Dedovičevo vrhunsko umetniško delo, ko je pod budnim očesom nestorjev slovenskega baleta Pie in Pina Mlakarja plesal vrsto naslovnih in glavnih vlog v baletih Lepa Vida, Labodje jezero, Silfide, Favnovo popoldne, Bahčisarajska fontana in drugih, je omogočilo, da sta s soprogo, primabalerino Magdo Vrhovec svoja talenta in umetniški potencial še dodatno razvijala v baletnih ansamblih na Švedskem, kjer sta sodelovala s koreografi, kot so Serge Lifar, Roland Petit, Birgit Cullberg. Leta 1963 sta postala solista v Stora teatern v Göteborgu, kjer je Vlasto Dedovič začel tudi koreografirati (Pepelka in operne koreografije). Leta 1970 sta postala solista svetovno znane baletne skupine Cullberg balet.
Po vrnitvi v domovino leta 1972 je Dedovič ob plesanju začel ustvarjati izredno bogat koreografski opus, raznovrsten, izviren in stilno prepoznaven, med drugim tudi balete na glasbo slovenskih skladateljev, kot so Žica (J. Gregorc), Sinfonia per archi (U. Krek), 4. simfonija (L. M. Škerjanc), Trobenta in vrag (A. Srebotnjak), Flamska legenda (B. Kantušer), Perpetuum (J. Gregorc), Nori malar (J. Gregorc), balete Irene Holm, A-deus, Tri sestre, Kajn in Abel, Coppelia in vrsto televizijskih baletov. Za svoje umetniško delo je prejel več nagrad.
Milko Šparemblek
Baletni svetovljan z vrhunskim mednarodnim koreografskim opusom Milko Šparemblek (1928) je leta 1986 za ljubljanski baletni ansambel postavil Pastoralno simfonijo na glasbo znamenite Simfonije št. 6 vF-duru Ludwiga van Beethovna (1770–1827). Pomenljiv izsek dediščine slovenske baletne umetnosti bo predstavljen v obliki treh plesnih stvaritev, od katerih sta koreografski obnovi prvih dveh pripravili Olga Andreeva in Mateja Rebolj. Predstavo bo kot poslednjo pred upokojitvijo glasbeno vodil dolgoletni dirigent SNG Opere in baleta Ljubljana Marko Gašperšič.
Milko Šparemblek se je rodil leta 1928 na Prevaljah. Šolal se je v Zagrebu, kjer je diplomiral iz primerjalne književnosti in končal srednjo baletno šolo klasičnega baleta pri Ani Roje in Oskarju Haramošu. Nato se je izpopolnjeval v Parizu in New Yorku. Pozornosti ni namenjal le klasičnemu baletu, ampak se je posvetil tudi študiju sodobnih plesnih tehnik. Šparemblek je bil med drugim baletni mojster pri velikemu Mauriceu Bejartu, direktor baleta Metropolitanske opere v New Yorku, direktor Gulbenkian baleta v Lizboni, podobne funkcije je opravljal tudi v Lyonu in Zagrebu. Šparemblek, ki živi v Zagrebu, je za svoje delo prejel številne nagrade. Med drugim je leta 1987 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2007 pa tudi strokovno nagrado “Pia in Pino Mlakar” Društva baletnih umetnikov Slovenije za vrhunski mednarodni koreografski opus in umetniško obogatitev slovenske baletne umetnosti.
Šparemblekove koreografije v Ljubljani in Mariboru:
- 1988; Gustav Mahler Pesmi ljubezni in smrti (vse SNG Opera in balet Ljubljana)
- 1986; Ludwig van Beethoven Pastoralna simfonija
- 1986; Richard Wagner Siegfriedova idila
- 1986; Richard Wagner Matilda
- 1983; Igor Fjodorovič Stravinski Pulcinella
- 1983; Igor Fjodorovič Stravinski Zgodba o vojaku
- 1995; Baletni koncert In memoriam Maji Srbljenović Turcu (Opera in balet SNG Maribor).
Marijan Zlobec
8 odzivov na “Baletni večer ob 100. obletnici odprtja Opere Narodnega gledališča v Ljubljani”
ZAKAJ PRIKRIVATI OZ. ZAOBITI ZGODOVINSKO KONTINUITETO?
Peter Kuhar
Deželno gledališče – sedanja Opera deluje – že od leta 1892, v isti stavbi. Kakša otvoritev torej? Seveda, 1918. In v novi državi sprememba naziva. –
Leto izgradnje:
1892
Arhitekta:
Anton Hruby
Jan Vladimir Hrasky ***
Slovenska filharmonija, orkester pod tem imenom, je bila ustanovljena leta 1908, drugič pa 1947.
Slovenska filharmonija razglaša 70-letnico nastanka, kakor da pod tem imenom ne bi bila ustanovljena že leta 1908 … Tako kot je vodil tedanjo SF, je tudi v Operi deloval sloviti češki dirigent V. Talich – o tem bo prof.dr. Jernej Weiss predaval na 33. SGD.
***Deželno gledališče – opera je bilo zgrajeno v okviru gradnje stavb javnega značaja v času pred potresom l. 1895. Opera skupaj z Narodnim muzejem, Narodnim domom in Filharmonijo označuje obdobje, v katerem je deželna uprava prešla v slovenske roke. Ljubljana je kot politično – kulturno središče zato potrebovala stavbe javnega pomena in jih večinoma zgradila v zahodnem delu mesta. ***
*** Vir: http://www.arhitekturni-vodnik.org/?result=65%2C2
Na to naj odgovori organizator.
Tako je, Marijan – moj komentar ni očitek članku ali tebi. Peter
Dr. Jernej Weiss je v programski knjižici 33. SGD zapisal:”Slovenske glasbene dneve v svoji 33. izdaji zaznamuje 100. jubilej začetka delovanja Opere Narodnega gledališča v Ljubljani, zato osrednjo pozornost namenjajo glasbenemu gledališču.
V središču raziskav tokratnega mednarodnega muzikološkega simpozija z naslovom Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju: ob 100. obletnici odprtja Opere Narodnega gledališča v Ljubljani…”
Problem je (zame) samo terminološki, gre, recimo, samo za terminološko nenatančnost, površnost. Izraz ODPRTJE ni isto kot DELOVANJE. Seveda pa drži 100-letnica delovanja (ne pa odprtja) Opere itd. pod tem imenom: od 1918 se je spremenilo ime, namesto Deželnega gledališča, kot je bilo v K.u.K. Saj v kraljevini tedanje ozemlje ni bilo več dežela kot upravna enota, ampak Dravska banovina, še Slovenija ne. Delovanje ima daljšo kontinuiteto. Prav zato bo dr. Weiss predaval o Talichu, kar pa sega v čas Deželnega gledališča.
Peter
Problem ni le terminološki, ampak vsebinski, kulturno – političen, političen, nacionalen, glasbeno in operno – zgodovinski…Dr. Weiss ne bo imel lahkega dela in naloge, pri natančni analizi problema, ki ga je bil sam napovedal in izbral.
Natanko tako je, kot si razširil problem. Dr. Weiss, kolikor sem bral njegove knjige, bo to opravil bleščeče. Pridem ga poslušat, tudi na otvoritev spominske plošče Talichu pred dvorano Union pridem in, kot soavtor, na priložnostno razstavo o Talichu in Berounu (pri Pragi), kjer je T. živel in je pokopan. Več je na programu 33.DSG. Pride tudi delegacija iz Berouna, zelo ponosna na to darilo Ljubljane.
Malokdo ve, da hranijo v tamkajšnjem muzeju Talichova ljubezenska pisma svoji ženi, Slovenki. Vidi Prelesnik.