Aljoša Furlan je poletel domov

Rodbina Furlan je ena zanimivejših v Sloveniji. Najbolj znan je Boris Furlan, slovenski pravnik, filozof prava, prevajalec in liberalni politik, po rodu iz Trsta, kjer ga je angleščine učil slavni James Joyce, o čemer piše v svoji monografiji o irskem pisatelju ameriški biograf Richard Ellmann. Zelo na kratko; Boris Furlan je bil po vojni obsojen na Nagodetovem procesu. Njegovi otroci so bili Staša, Borut in Aljoša. Hčerka slednjega pa Špela Furlan, vrsto let v kabinetu predsednika RS Milana Kučana odgovorna za stike z javnostmi.

Naslovnica

Aljoša Furlan je napisal rokopisne spomine, ki so sedaj izšli pod naslovom Domov pri Založbi Modrijan. Špela Furlan kot njegova hčerka v svojem predgovoru pojasnjuje, kaj se je dogajalo v dinamični, pogosto preseljevani družini. Končna želja, da bi se dobili vsi skupaj doma oziroma v Ljubljani, se ni uresničila.

V spominih Aljoše Furlana je morda najbolj presenetljiva njegova “naivnost” in hkrati želja, zapustiti službo v ZDA, se podati na zelo dolgo potovanje preko vse Rusije od Vladivostoka do Moskve.

Družina Borisa Furlana se je pod italijanskim fašizmom morala iz Trsta preseliti v Ljubljano, kjer je oče delal kot odvetnik in pozneje kot profesor na pravni fakulteti. Boris Furlan je od svojih prijateljev v Italiji izvedel, da namerava fašistična Italija okupirati Ljubljano, zato se je družina spet preselila; odpravili so se preko Carigrada, Tel Aviva,  Kaira, Cape Towna in Trinidada ter novembra 1941 prispeli v New York. Po okupaciji Ljubljane je fašistično vojaško sodišče Borisa Furlana obsodilo na smrt. Doma je ostal le brat Borut, ki pa se je kmalu pridružil partizanom. Starši in sestra Saša so se iz New Yorka preselili v London, ker je bil Boris Furlan imenovan za člana jugoslovanske vlade v izgnanstvu. Aljoša je sam ostal v New Yorku in uspešno končal gimnazijo Georgea Washingtona. To je bila generacija maturantov leta 1944. Aljoša je takrat že sodeloval v akcijah za pomoč partizanom in se spomladi 1944 javil v narodnoosvobodilni boj preko vojne misije generala Vladimirja Velebita. Oktobra leta 1944 je Aljoša Furlan dobil ameriški potni list s pravico do vstopa v Rusijo.

Knjiga je zanimiva, ker sooča ameriški svet in Aljoševo delovanje v Ameriki, potem pa podrobno opisuje potovanje preko celotne Rusije do Moskve ter šolanje za pilota. V domovino se je vrnil  z rusko tankovsko brigado čez Ukrajino, Romunijo in Bolgarijo.

Aljoša Furlan je bil v tej knjigi predstavnik maturantske in zatem študentske generacije, ki se je že začel uveljavljati v širokem svetu, a ga je klic in potreba domovine v boju proti fašizmu in nacizmu priklicala domov, kolikor je po svoje vprašljivo, ali je bila Ljubljana zares njegov dom, kamor se je vrnil v času očetovega zapora – na Nagodetovem procesu je bil zaradi stikov s predstavniki zahodnih držav obsojen na smrt – in ga je na kolodvoru pričakal le brat Borut. Tega sporočila njegova knjiga Domov ne razkriva, niti ne aktualizira vseh problemov, ki so vsekakor bili prisotni v njegovem razmišljanju ter posledično odločitvah, s katerimi se je strinjal tako racionalno kot emotivno.

Pot domov je pravzaprav pot proti viziji končno osvobojene domovine in cilja kot metafore vsega dobrega, ki ga mladi človek sme pričakovati, sanjati in doživeti. No, Aljoša Furlan je doživel vsekakor mnogo lepega, zanimivega, dinamičnega…, čeprav je umrl zelo mlad, star komaj 36 let.

Kako je prebolel očetov zapor, knjiga seveda ne pojasnjuje, a je iz spremne bogate fotografske dokumentacije razvidno, da je bil Aljoša Furlan kmalu sprejet v zunanjepolitično redakcijo Dela in je celo na nekaj političnih poteh v tujino spremljal predsednika Tita, kot leta 1956 v Burmo in Indijo, poročal pa je še iz Južne Amerike in Bližnjega Vzhoda.

Spominjam se, da je že kar legendarna fotografija Aljoše Furlana na tiskovni konferenci pri Titu bila ves čas obešena na zidu zunanjepolitične redakcije Dela, kot nekakšen dokument, da lahko novinar Dela pride vse do predsednika, ki se je tedaj že pripravljal na ustanovitev gibanja neuvrščenih.

V knjigi Domov je posebej zanimiv del, kjer Aljoša govori o svojem učenju pilotiranja v ruski vojaški šoli med letoma 1945 in 1947 v mestu Čkalovsk ter uspešnem opravljanju “izpitov” v zraku s tedaj slavnim šturmovikom (Iljušin II – 2).

Marijan Zlobec