Postmoderni kostumi in telesnost Tine Kolenik

Del kolektivne razstave Telesnost v ljubljanski Mestni galeriji (še do 9. aprila) s predstavitvijo ustvarjalnosti Tine Kolenik, multimedijske umetnice in asistentke za kostumografijo na AGRFT, obravnava razmerje med telesnostjo, njenim kostumiranjem in ustvarjalnostjo. Proti koncu razstave je imela javno vodstvo z razlago svojih del in performansov v Studiu Mestnega gledališča ljubljanskega. Avtor razstave je Sarival Sosič. V sklopu razstave se predstavljajo umetniki: Uroš Abram, Rajko Bizjak, Robert Černelč, Ana Čigon, Jurij Kalan, Tina Kolenik, Samo in Kamila Volčanšek.

Tina Kolenik med vodstvom po razstavi, foto Marijan Zlobec

Tina Kolenik se sprašuje o mnogih aktualnih pogledih, predvsem na lastno telo in njegove vsestranske ali vsaj različne funkcije. Kako telo (so)ustvarja subjekt? Kako subjekt (so)ustvarja telo, v katerega je ujet, in kar počne bodisi avtonomno bodisi po nareku (in torej ne le s pomočjo) kulture, v katero je navsezadnje tudi ujet (zlasti v njeno lingvistično strukturo)?

“Posebna pozornost je namenjena (samo)nadzoru nad telesnostjo, njenimi (realnimi, imaginarnimi in fiktivnimi) preoblekami in kreativnostjo v aktualnem družbenem in kulturnem kontekstu. Telo, ki je v kapitalizmu relevantno predvsem kot skladišče delovne sile (blagovnega artikla, uporabnega za ustvarjanje presežne vrednosti), je v postmoderni kulturi vse bolj obravnavano kot surovina za estetsko preoblikovanje in v tem oziru tudi kot potrošniška (»delovna«) sila, ki naj, če ima dovolj denarja, skrbi za svojo lepoto, zdravje, mladostnost in seksualno privlačnost z nakupovanjem komercialnih izdelkov in storitev, v zadnji (ali včasih celo v prvi) instanci tistega blaga, ki ga tržita medicinska tehnika in tehnologija.

Zlati dež, foto Željko Stevanić

Telo tako ni več zgolj blago, ki ga je treba prodajati za denar, ki je potreben za (golo ali, še bolje, s statusnimi kostumi ozaljšano) preživetje, temveč je tudi nekaj, kar je mogoče kupovati, čeravno zaenkrat samo po delih. Čeprav se od posameznika pričakuje stilska individualizacija »njegovega« telesa (in hrati tudi njegove duše), pa je končni učinek pogosto nasproten. Kaže se v postfordistični »fordizaciji« ali »kloniranju« telesnosti (in spremljajoči stupidizaciji duševnosti). A to ni edina alternativa. Razstava želi vendarle poudariti tudi (vsaj abstraktne) možnosti artikulacije svobodne telesnosti, ki se noče več počutiti domače v delovnih, potrošniških in družinskih kletkah kapitalističnega izkoriščanja, zatiranja in poniževanja človeškega bitja.”

Tina Kolenik pred hiško z liki iz Disneyevih risank

Prvi sklop projekta ima naslov Trilogija performansov:”Kri, urin, blato: med antično in postmoderno mitologijo.”

Kri-nolina, 2012, Studio MGL, foto Željko Stevanić

Leda z labodom, 2014, Studio MGL, foto Jan Marin

“Trilogija raziskuje izrazne potenciale elementarnih telesnih snovi;  krvi, urina in blata. Performansi obravnavajo različne vidike ločnice med človekovo notranjostjo in zunanjostjo, med subjektom ter »njegovim« telesom in kulturo, med posameznikom in družbo, med (človeško) naravo in zgodovino. Iz česa so pravzaprav narejene tovrstne meje, kako nastanejo in v čigavem interesu? Kakšno vlogo imajo pri tem tehnološki pripomočki, zlasti tiste subjektove »proteze«, ki izboljšujejo ali povečujejo njegovo zmožnost estetskega učinkovanja na pomembne druge ali pa mu celo obljubljajo samozadostnost, neodvisnost od drugih, nekakšno skoraj božjo »eksistenco«?

Video Odvečna telesnost, selfie Tina Kolenik

V prvem delu trilogije (Kri-nolina) je v ospredju kri. Kri-nolina je podaljšek ženskega telesa, ki z najžlahtnejšo človeško tekočino obleče golo žensko telo in ga na ta način polepša, izpopolni in nadgradi. Je self-made kreacija, ki na prizorišču teatralizacije vsakdanjega življenja pokaže vse, še zlasti pa tisto, kar je videti najbolj resnično, avtentično, intimno, zasebno in notranje. Performans Kri-nolina je izrazito odprto delo, ki dopušča in izziva različne interpretacije.

Iz performansa Intimnost na vpogled, foto Tina Kolenik

V drugem delu trilogije (Zlati dež), ki aktualizira antični mit o Danaji, ima glavno vlogo urin, s katerem se dozdevno oplodim. Performans problematizira reproduktivno tehnologijo in išče odgovor na vprašanje, kakšna je usoda domnevno emancipirane Danaje v kapitalistični sodobnosti, v svetu, kjer ni mrtev le Zevs, ampak tudi drugi bogovi, razen denarja, pravzaprav kapitala, edine zares suverene, dozdevno vsemogočne entitete. Tretji del (Leda z labodom) se opira na starogrški mit o Ledi, zakonski ženi in prešuštnici, ki je v enem dnevu spolno občevala z dvema vladarjema, božjim in posvetnim. Rezultat teh spolnih združitev sta v performansu gnili jajci (napolnjeni z lastnim blatom), simptom jalovosti postmoderne državne, pravne in ekonomske oblasti, ki je čedalje bolj zmožna ustvarjati le še človeške in druge industrijske odpadke, etični in politični “drek” ter kulturno gnilobo, katere pomembni ali morda celo ključni segment je tehnologija, ki ljudi nadzoruje, poneumlja, programira in si jih na različne, pogosto prezrte načine podreja.”

Trilogija performansov je bila z enoletnimi zamiki uprizorjena v Studiu MGL; leta 2012, 2013 in 2014. S strani umetnice predlagana skupna ali integhralna uprizoritev v Cankarjevem domu ni bila sprejeta.

 

Iz videa Odvečna telesnost, selfie Tina Kolenik

Iz vsakega performansa je razstavljena ena fotografija. Poleg fotografij še transparentni objekti, v katere so ujete telesne tekočine: kri, urin in blato. Krinolina je napolnjena s krvjo, oblak z urinom, jajci pa z blatom.

Drugi sklop razstavnega projekta ima naslov Ukrojeno telo.

Ukrojeno telo, foto Domen Martinčič

Fotografija Ukrojeno telo obravnava človeško kožo kot naravni material, ki se ovija okoli telesa in ima domala vse karakteristike blaga.

“Tematizira sodobni fenomen preoblikovanja telesa tako, da običajne kirurške pripomočke zamenjajo likalnik, bucike in šivalni stroj. Koža, ki je sicer človekova primarna, naravna obleka, je torej v tem primeru obravnavana kot material, pravzaprav kot svojevrstno blago, ki ga je mogoče tako ali drugače ukrojiti.”

Tina Kolenik razlaga Kri-nolino

Blago, ki je umetno proizvedeno, je podlaga in material, na katerem je natisnjena velika fotografija.

Tina Kolenik na razstavi v Galeriji Kresija

Instalacija Odvečna telesnost

“Miki Miška, v povezavi z mnoštvom njenih variacij in kloniranih nadzidav, je eden izmed simbolov kapitalistične ponudbe varne, harmoničnim družinam prijazne zabave. V instalaciji Odvečna telesnost nastopi v dveh vlogah. V pocukrano idiličnem (kičastem) okolju, ki ima v središču erotizirano hišico v Disneyevem slogu, delujejo lutkaste miške kot pasivni nosilci (»okvirji«) elektronskih naprav (čeprav so morda videti kot hipnotizirani »gledalci«, ki »bulijo« v digitalne bleščeče in hrumeče ekrane), na katerih nastopajo hkrati tudi kot stranski liki s svojo infantilizirano in erotizirano živo kopijo, s katero se družijo v običajnih, pomensko praznih (izpraznjenih ali očiščenih) situacijah.”

Instalacijo je na odprtju razstave dopolnil performans z živimi Miki Miškami ob avtorski glasbi Alda Kumarja.

“Telo (v svoji fizični, dejanski podobi) je v družbenem in kulturnem kontekstu postmodernega kapitalizma videti kot nekaj, kar je vse bolj odvečno (sploh kolikor ni po merah za večino nedosegljivih idealov). To pa nujno velja tudi za življenje, za mobilizacijsko silo telesnosti (oziroma za željnost, ki »vselej že« išče primerne zunanje objekte, na katere se zmore in hoče usmeriti). Seveda je telo še vedno primarno skladišče delovne, potrošniške in reproduktive moči.”

Tina Kolenik v Mestni galeriji

“A zdi se, da dandanes čedalje bolj funkcionira le še kot (zaenkrat še?) nujna opora kibernetskega (»virtualnega«) vesolja, kot privesek digitalne tehnologije v delovnem in prostem času (razloček med njima je vse bolj zamegljen), kot oprijemališče vsakovrstnih s tesnobo naphanih strahov, kot odlagališče (kanta za smeti) »družbeno nujnih« fantazij (npr. v zvezi s posameznikovo samozadostnostjo, uspešnostjo, konkurenčnostjo in samouresničevanjem), kot poligon za simulacijo kulturno sprejemljivih užitkov (ali, še raje, ugodij), kot objekt (»tarča«), ki ga nenehno zapeljujejo in si ga podrejajo (podjarmljajo) »pametno« erotizirani stroji (npr. avtomobili, računalniki, televizorji in telefoni, ki ga vozijo, programirajo, gledajo in govorijo), kot zastarela (ali vsah prehitro starajajoča se) entiteta, ki najraje živi (ali vsaj hlini eksistenco) »nekje drugje« (npr. v »avtorsko« dizajniranih reprezentacijah, naslovljenih na vsakogar, od katerega si deložirana subjektivnost obeta takšno ali drugačno reakcijo odobravanja, četudi minimalno, brezimno ali celo avtomatično), kot izložbeno okno te ali one imaginarne identititete (npr. etnične, spolne, družinske ali zasilno skrpane s komercialnimi protezami), kot … Eros, ki je bil »svoj čas« ena izmed ključnih vsebin človečnosti in družabnosti, se tako vse bolj umika ali izganja v (ne le potrošniške) stvari, vendar pa tovrstne selitve (pravzaprav deložacije) ljudi ne vznemirjajo preveč. “

Šivalni stroj za Ukrojeno telo

“Zdi se celo, da so jim na nek bizarni način všeč, npr. kot znamenje pozitivnega razvoja ali nepredka (»vsaj nekaj ne nazaduje«) ali pa morda kot posledica stopnjujoče se stupidnosti (kot bržčas jedrne komponente postmoderne kulture), tj. priučene mentalne drže, ki posamezniku omogoča, da ne zblazni ob gledanju in poslušanju v oči in ušesa bijočih iracionalnosti, nasilnosti, destruktvnosti in krivičnosti normalnega delovanja kapitalistične ekonomije in družbe.”

Kot vidimo, je umetniški koncept Tine Kolenik organski, analitičen, refleksiven, drzen, ne meneč se za nekakšne družbene norme, pri čemer se zdi, da jih bolj podira in hkrati gradi svoje, na svoj način in s svojo doživetostjo, ne nazadnje z lastno fizično bolečino ob izvajanju performansov, ki pa vendarle niso samomučilni, kot pri nekaterih mednarodno znanih umetnikih, ki jim je to bolj prepoznavni način kot “vsebina”. Pri Tini Kolenik je vsebina na prvem mestu.

Iz performansa Intimnost na vpogled, selfie Dominik Vodopivec

Projekt Tine Kolenik ne bi mogel biti realiziran v takšni veličini in močnem umetniškem izrazu, brez njenih predanih umetniških sodelavcev: skladatelja Alda Kumarja, kiparja Tomaža Zarife, glavne kostumografke Tine Kolenik in izvedbenih kostumografk Iris Kovačič in Rosane Knavs, fotografinje performansa Gaje Möderndorfer ter sodelavk pri izvedbi Disneyeve hišice Nastje Miheljak, Nine Čehovin in Katarine Šavs in ne nazadnje študentov dramske igre na AGRFT, ki so se odlično znašli v vlogi Miki Mišk: Dominik Vodopivec, Lea Cok in Eva Stražar na otvoritvenem performansu.

Marijan Zlobec