Je Edvard Kocbek za državo predrag ?

Letos obhajamo sedemdesetletnico izhajanja Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jo je leta 1946 ustanovil dr. Anton Ocvirk. On je pred desetletji, ob stoti knjigi, ocenil, da bo v zbirki izšlo kakih 160 knjig. No, danes jih je izšlo že 270 in kot kaže, se ta številka zlepa, verjetno pa kar nikoli, ne bo zaustavila, zato toliko bolj bode v oči zaplet v zvezi z izdajanjem Zbranih del pesnikov in pisateljev, v katerih je v zadnjem času največji uredniški in opusni zalogaj Edvard Kocbek.

Edvard Kocbek leta 1966

Predstavili so najnovejšo  knjigo, to je Zbrana dela številka 10/1 z naslovom Programsko-politični spisi 1941 – 1951. Poudarek je na 1 ali 1. del, saj drugega dela v “klasikih” očitno ne bo, čeprav je že pripravljen.

Razlog? Menda naj bi Kocbekovi dediči zahtevali  nerazumljivo visoke avtorske honorarje oziroma plačilo. Čeprav je zbirka javna; financirana iz sredstev SAZU in Javne agencije za knjigo RS, ni jasno, za kakšno finančno višino zapleta gre, saj uredniki znesek skrivajo, zato ni možno preveriti.

Če bi rekel, da obstajajo ceniki ali tarife, bi se spomnil na izjemne tarife na primer društva oblikovalcev in podobnih, katerih domnevni stroški in zahteve gredo v stotisoče evrov. Nazadnje smo se o tem prepričali ob podatkih, koliko je Slovenska filharmonija (direktor) plačal eni sami agenciji za oblikovanje plakatov in koncertnih knjižic (600. 000 EUR).

Koliko je vredna Založba ZRC SAZU, da Kocbekovim dedičem ni zmožna plačati njihovih zakonitih, čeprav podedovanih pravic, kot rečeno, ne vem. Ne toliko, kot zgoraj omenjeno, bi posumil.

Dalo pa bi se vprašati, kakšno je zadovoljstvo Kocbekove družine in potomcev, dedičev z izdajanjem Zbranih del, s komentiranjem, pravzaprav odsotnostjo komentarjev, če se spomnim, da je pokojni dr. Andrej Inkret slabo komentiral zadnjo, šestnajsto knjigo Zbranih del, to je Kocbekove dnevnike: Dnevnik 1936/Dnevnik 1937/Dnevnik 1940/Dnevnik 1944/Dnevnik 1945 (vsega tri strani naštevanja, kaj je v knjigi). Tako rekoč ni. Podobno poprejšnjo, Petnajsto knjigo, Dnevnik 1935, vsega pet strani, pa malo Devete knjige Svoboda in nujnost Eros in seksus, dobrih petdeset strani.

Sedanja knjiga esejistike v enem desetletju (1941 – 1951) je tako že sedaj ostala torzo, tako po dokumentarni, to je celostni publicistični dejavnosti (prišli smo do oktobra 1943), kot po komentatorski.

Seveda je vprašanje, ko gre za izrazito politične tekste, ali je en komentator urednik dovolj, ali je potrebno vsebino knjige dati v analizo, presojo in komentar še kakšnemu zgodovinarju, ki zna na ta občutljivi čas in Kocbekovo vlogo v njem gledati pravično, se pravi dejansko iz dneva v dan, iz ene objave do druge, komparativno dogajalno, vzročno – posledično, situacijsko, razvojno…Tega že prva knjiga nima, razen opomb pod črto, kaj nekaj je ali je bilo. Na koncu ni nikakršnih opomb. Glede na dejstvo, da naj bi prvi knjigi sledila še druga, bi morda smeli sklepati, da bodo obširnejše opombe na voljo tedaj, a je že prva knjiga tako tehtna, da bi morale biti objavljene že sedaj, saj so komentarji namenjeni vsaki knjigi posebej.

Kocbek je ušel iz rok; ne dedičem, ti še najbolj vedo, kdo je on; ušel je državi, ki jo tu zastopata SAZU oziroma ZRC SAZU, založba ZRC SAZU ali  Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ter Javna aganecija za knjigo RS. Ušel je slovenskim zgodovinarjem vseh “usmeritev” in kvazi ideologij.

Kakšno je znanstveno delo ZRC SAZU, če nima svojih ljudi, ki bi bili dorasli urejanju in komentiranju Zbranih del Edvarda Kocbeka? Kakšna je strokovnost uredniškega odbora: Marijana Dovića, Matevža Kosa, Matije Ogrina, Luke Vidmarja in Toma Virka, če se nihče ne sam ne preko svojih ljudi (sodelavcev) ne potrudi niti na pot do Beograda, da bi poiskali izgubljene Kocbekove prve povojne dnevnike, ki so po veliki verjetnosti tam, kamor so jih odnesli potem, ko so mu jih iz stanovanja ukradli?

Urejanje Zbranih del Edvarda Kocbeka ne more  biti tako rekoč “zasebno upokojensko podjetje” Mihaela Glavana, ki je po Inkretovi smrti ostal očitno sam. In kot veste, je največji krivec tisti, ki v resnici največ naredi. A krivec je uredniški odbor, ki se mirno s tem sprijazni in krivdo zvali na Kocbekove dediče, ker zahtevajo “enormen denar” za objavo.

Pred dnevi sem srečal sorodnike Janeza Menarta; vdovo in hčerko; oba sta mi zagotovila, da Glavan ni dobil dovoljenja za takšno objavo Menartovih spominov, kot so izšli in sta jih obe sorodnici potem v celoti pokupili (namreč vse knjige) in s tem vzeli iz prodaje ter posledično branja. Glavan ni naredil tistega, o čemer so se dogovorili, trdita. In tudi ni bilo pogodb o izdaji take knjige, kot jo je pripravil Glavan. Rečeno v oklepaju.

Že Inkret je začel gledati na Kocbekov opus vedno bolj nejasno, negotovo in strokovno pomanjkljivo, da ne rečem vprašljivo. Inkret je vedel, da je bil Kocbek družbeno aktiven več desetletij, a je žal v času Nove revije sam prešel pod njen vpliv zavračanja vsega “komunističnega”, če se izrazim z eno samo besedo.

V Programsko – političnih spisih 1941 – 1951 se v Kocbekovem profilu že po dveh letih pokaže še toliko glavnih potez s sto finesami, da je nadaljevanje knjige obvezno, a za to naj se dedičem plača in zagotovi vsebini primerno obsežne ter ekvivalentne komentarje. Da ne bomo brali Inkretove verzije Kocbekovega delovanja v Vatikanu julija in avgusta 1944, Matjaža Ambrožiča iz Bogoslovnega vestnika in Bojana Godeše v Zgodovinskem časopisu, a je izpuščeno takojšnje uradno pričevanje o Kocbekovi visoki politični misiji s ciljem priti do samega papeža.

Pogledal sem, kaj je Inkret pisal o Kocbekovem politično najbolj izpostavljenem obdobju, od drugega zasedanja AVNOJ v Jajcu, pa Drvarju, Visu, dvomesečnem delu v Vatikanu oziroma Rimu, potem v Beogradu…Tita omenja nekajkrat, a v karakteristiki samo negativno in hkrati “pomoči” Kocbeka:

1) da se je Kocbek udeleževal “površnih družabnosti v Belem dvoru na Dedinju (ki ga je kakor samoumljivo naselil Tito)”;

2) “Na drugi strani hrupne ulične manifestacije, ki so dvigale razpoloženje, hrumot organizirane množice v neskončnih povorkah s transparenti, zastavami in slikami voditeljev (“kakor ikonami”), bučno skandiranje parol, ritualno klicanje Titovega imena in Partije (Tito – Partija -Tito – Partija – Tito – Partija) – Partije (komunistov), ki je postala – po Kocbekovih besedah -“skoraj že oficialno gospodar položaja in ki svoje pozitivne vsebine ne zna uveljaviti drugače kakor z brezobzirno amputacijo vsega, kar direktno ne prispeva k njeni utrditvi”…

3) “Kocbek je z začudenjem opažal kako močno se zlasti med mladimi ljudmi razrašča  “kult voditelja”  –  “po zunanji obliki fašističnemu podoben” – in kako legendarni partizanski komandant  to mirne duše dovoljuje, če ne tudi spodbuja (zabeležil si je npr. govorice, da ima Tito kar triindvajset maršalskih uniform”;

4) Kocbek je npr. ugotavljal, da Tito sploh redko prihaja na seje vlade, “da pa se vršijo stalne seje CK KPJ” in da si je ključne politične odločitve očitno pridržal najožji partijski krog…”

5) citira odlomek iz Sija slovenske svobode v Buenos Airesu, 15. junija 1970, češ ” da je bil v maju in juniju 1945 Kocbek aktiven član beograjske Titove vlade in je v celoti soodgovoren za klanje v Rogu”;

6) citira Kocbeka iz knjižice Edvard Kocbek: Pričevalec našega časa…”Tito je po  Vjesniku (24. maj 1972) to potrdil tudi za Slovence, ko je govoril o razmerah v ostali Jugoslaviji:”slično je bilo i u Sloveniji. Bio je to, dakle, gradjanski rat. No o tome nismo htjeli govoriti u toku rata, jer nam to ne bi koristilo.” Slovenija je postala prostor najhujšega prelivanja krvi, izgubam vojaških operacij so se pridružile vedno pogostejše likvidacije v osvobodilnih vrstah…”

Malo čudno je, da se ni vedelo za državljamsko vojno, ko pa so se takoj začeli streljati med sabo?! Še več, pred mesecem ali dvema je Lojze Peterle na predstavitvi knjige Rosvite Pesek o Francetu Bučarju v slovenskem parlamentu izjavil, da državljanska vojna pri nas še ni končana.

7) dogajanje okrog  kazenske odgovornosti in “pomilostitve” Edvarda Kocbeka v zadevi Intervju v Trstu…

8) poziv nekdanjega predsednika mednarodnega PEN Heinricha Bölla, naj “svojega starega, pogumnega in zelo koristnega soborca” ne prepusti “mesarskim sekiram povprečnih funkcionarjev, ” temveč se mu rajši zahvali in tako pokaže svojo politično “veličino”.

9) odmev v Slovenski državi v Torontu avgusta 1977, kjer je P.B. zapisal, da je Titov režim nenadno pokazal zanimanje in “simpatije” za Kocbeka zato, da bi si s tem dobil alibi za jesenski del beograjske konference o uresničevanju sklepov helsinške konference…”

Edvard Kocbek govori Ljubljančanom z balkona ljubljanske Univerze

Te Inkretove omembe Tita v kontekstu Kocbekovega realnega, objektivnega in resničnega ter predvsem obojestranskega odnosa so tako pomanjkljive, da ne bi naredil izpita iz novejše zgodovine niti v prvem letniku.

Inkret vsemu dogajanju od 17. marca 1944 do 26. oktobra 1944 nameni v knjigi le bore štiri strani z dvema fotografijama, kar v mojih očeh pomeni, da ni imel pojma, o čem piše, in kaj je Edvard Kocbek kot politik predstavljal, a kar je še huje, ni želel imeti prej omenjenega.

Kocbekovi dediči vse to natanko vedo, saj znajo brati. Pri njih ne cinglajo “novci”, kot se sedaj prikazuje, ampak cinglja navček, ki oznanj nesposobnost vseh slovenskih strok, da bi Kocbeka končno celovito “zajele” in “obdelale” (joj, kako grde besede)!

Edvard Kocbek je Slovencem spet ušel iz vajeti in uzd hkrati, ker je prevelik in se ga kot takega noče in noče sprejeti.

Marijan Zlobec