V 95. letu starosti je preminil mednarodno znani in priznani tržaški pisatelj, publicist, esejist, mislec, polemik in profesor Alojz Rebula. V slovensko kulturno, literarno in politično zgodovino se je zapisal z več desetletno nenehno ustvarjalnostjo, katere rezultat je cela knjižnica knjig. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, leta 1969 nagrado Prešernovega sklada za roman V Sibilinem vetru, leta 1995 pa Prešernovo nagrado za svoj literarni opus. Leta 1997 je prejel mednarodno nagrado Acerbi za italijanski prevod njegovega romana V Sibilinem vetru in leta 2005 Delovo nagrado kresnik za roman Nokturno za Primorsko. Za italijanski prevod istega dela je leta 2012 prejel ugledno literarno nagrado Mario Rigoni Stern. Leta 2014 je prejel priznanje Evropskega parlamenta Državljan Evrope. V Sloveniji je ob devetdesetletnici leta 2014 prejel zlati red za zasluge Republike Slovenije.
Alojz Rebula, foto Wikipedija
Leta 2012 je prejel državno odlikovanje veliki častnik viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo. Od leta 1987 je bil dopisni član SAZU, leta 2009 pa je postal njen redni član. V Ljubljani je bil nazadnje obširneje predstavljen na simpoziju, ki je bil sicer povezan z Borisom Pahorjem, a se je dotikal še revije Zaliv, pri kateri je aktivno sodeloval prav Alojz Rebula.
V novembrski številki Zaliva leta 1975 sta po izbruhu Kocbekove afere Pahor in Rebula podpisala daljšo izjavo z naslovom Po nevihti, ki jo zaključujeta z besedami:
„Na koncu podpisana hočeta poudariti, da njuno bistveno konvergiranje v oceni pojava Kocbek in v njegovi današnji obrambi ne more odpraviti ideološke razdalje, ki ju sicer ločuje.
Toda ta razdalja je manjša od tiste, ki ju ločuje od Doline, ki ni nehala kamenjati naših prerokov.
Trst, v oktobru 1975
Boris Pahor
Alojz Rebula“
O knjižici, ki je razburkala ves slovenski, kasneje pa še mednarodni svet, je bilo povedanega že veliko, ne pa še vse, kar bo še dolga naloga zgodovinarjev in publicistov.
Alojz Rebula, foto SAZU
Kako je bilo z Rebulovim sodelovanem z Zalivom, pove Rebula v Pogovorih za tržaški radio, ki so nato izšli tudi v knjižni obliki leta 2009:
„Bil sem med prijatelji in sodelavci te revije, objavljal sem eseje, mogoče kaj dnevnika, recenzije. V morečem režimskem ozračju je revija s svojo svobodnostjo vplivala osvežilno in odigrala seveda pozitivno vlogo. Kulturno in miselno zainteresirani ljudje so bili pozorni nanjo. Tako se spominjam, da sem šel nekoč obiskat kartuzijanski samostan v Pleterje in pokojni prior, pater Drolc, se je živo zanimal za Zaliv. Pomeni, da je glas Zaliva prišel tudi v samostan v Pleterjah in da so mu mnogi intelektualci prisluhnili. V tistem času je revija odigrala odlično vlogo. Bila je tudi od oblasti primerno sankcionirana. Nekateri ljudje v matici so bili klicani na policijo, ker so dobivali Zaliv. /…/Velika škoda je bila, da je Boris Pahor pustil Zaliv, ker – kot vidimo – naslednika ni imel. Ne vem, kdaj se bo spet zbudilo kaj novega. Dvomim, da se kdaj bo.“ (str. 92)
Alojz Rebula, foto Alchetron
O pomenu, ki ga je imela Kocbekova osebnost za Alojza Rebulo, ter njegova vloga v okviru Osvobodilne fronte za Alojza Rebulo priča dejstvo, da je ravno v teh ‘previsnih letih’ prevedel Kocbekovo Tovarišijo v italijanščno.
14. marca 1974 zapiše Rebula:
„Praznični dan sredi Opčin, zajetih v nekakšne mlečne vetrovne prebliske. Z don Riccijem sem podpisal pogodbo za italijanski prevod Kocbekove Tovarišije pri milanski založbi Jaca Book./…/ Če zaradi Kardeljevega veta Tovarišija ni smela iziti v srbohrvaščini, bo izšla v italijanščini. Končno za Kocbeka en izpad iz tega totalitarnega bunkerja v smer tiste Evrope, kjer je dejansko doma …“ (str. 21)
Rebulov nagovor ob prejemu italijanske nagrade Premio Mario Rigoni Stern leta 2012
In dva meseca kasneje, 14. maja, Rebula zabeleži pomenek, ki sta ga imela s Pahorjem med sprehodom proti stari železniški postaji na Opčinah:
„Kako bi pomenku mogel manjkati Kocbek, posebno ob bližanju njegove sedemdesetletnice. Soglašava, da Trst ne bo mogel mimo nje. In v pogovoru z njim ne bo smelo manjkati vprašanje o pokolu domobrancev, sem pripomnil. Pahor mu je že kdaj omenil to strahoto. Dal mu je razumeti svojo začudenost nad tem, da je ostal v Prezidiju, potem ko je zvedel zanjo. Kocbek se je skliceval na Kominform, češ da v tistem tako dramatičnem trenutku. ni mogel odstopiti. Toda ali je temu mogoče verjeti, da je za pokol zvedel šele takrat, po treh letih?
Da bi pričakovali kakšno pobudo za njegov jubilej iz Ljubljane, na to ni mogoče misliti.
Dialog se nama razcefra v nekakšno besedno pogrebščino:
‘Ljubljana – kakšna pokopališka omrtvelost.’
‘Bedno prestolnico imamo.’
‘Narod brez središča, brez srca smo.’
‘Razpuščeno pleme…’ „(Previsna leta, str. 31)
In 26. septembra Rebula zapiše v dnevniku:
„Jutri bo Kocbek praznoval svojo sedemdesetletnico. Danes sem mu pisal.„
Seveda nato ne manjka pomislekov glede Kocbekove ‘udržanosti’, vendar Rebula zaključi misel:
„Kocbek nam bo ostal svetilnik človečnosti sredi ere barbarstva. Človek, ki mu je hodil nalivat vrč angel slovenske zgodovine…“ (Previsna leta, str.62), čeprav kritično zapiše komaj kakšen teden kasneje, 16. oktobra, po obisku pri njem:
„Kocbek ni človek, ki bi bil zmožen dokončno sneti vrv s priveza. Kocbek ni Djilas.“ (ib. str. 65). (iz referata dr. Tatjane Rojc)
Alojz Rebula, foto Novi tednik
Alojz Rebula spada med najpomembnejše sodobne slovenske avtorje, predvsem pa je pomemben tržaški književnik, po slogu realistični pisatelj filozofsko navdahnjene proze s simboličnimi in ekspresionističnimi prvinami. Svojo pripoved prepleta z esejističnim razpravljanjem in s premišljevanjem o narodnostnih, nravstvenih, ljubezenskih, umetniško-ustvarjalnih in političnih vprašanjih, so o njegovem delu zapisali v založbi Mladinska knjiga. Rebula je v svoja dela zajel zlasti povojno problematiko slovenskih ljudi v Trstu in okolici, tegobe in bridko življenje kmečkega človeka, izobražencev in mladine, a tudi starejšega rodu, pri tem pa se je pokazal kot dovolj tenkočuten opazovalec in privlačen opisovalec narave, trpke lepote kraških pašnikov in gozdov.
Smrt Alojza Rebule odmeva v Italiji
Njegova bibliografija je obširna, pisal je pesmi, črtice, novele, dnevnike, radijske igre, eseje, romane, dramska besedila in potopise. Poleg literarnega ustvarjanja je bil prevajalec antičnih tekstov in Svetega pisma, v tuje jezike je prevedenih več njegovih del.
Ko so zapisali na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, katere član je bil, je sodil med tiste, danes že redke predstavnike slovenske književnosti v Italiji, ki so ustvarjali vse povojno obdobje.
Alojz Rebula, foto Wikipedija
Alojz Rebula se je rodil 21. julija 1924 v Šempolaju pri Nabrežini na tržaškem Krasu. Med letoma 1936 in 1940 je obiskoval italijansko klasično gimnazijo v Gorici in jo od 1940 do 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral tudi arheologijo in angleščino. Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.
Njegovo pripovedno ustvarjanje, kot še zapišejo na SAZU, odraža dva glavna razvojna cikla. Prvi sega od mladostnih proznih poskusov, črtic in novel, od prvega romana Devinski sholar (1954), zbirke novel Vinograd rimske cesarice (1956) in povesti Klic v Sredozemlje (1957) do romana Senčni ples (1960) in osrednje pisateljeve stvaritve V Sibilinem vetru (1968), ki je najvišji dosežek ne samo prvega proznega cikla, temveč Rebulovega opusa sploh.
Alojz Rebula je bil katoliški mislec in publicist, sodelavec Družine
Za Rebulovo drugo obdobje je na splošno značilna večja neposrednost. Tak je že roman iz sodobnega tržaškega življenja Divji golob (1972) z vsemi svetovnonazorskimi protislovji našega časa, nad katera pisatelj postavlja krščansko ljubezen. V ta okvir sodi še knjiga dnevnikov Gorje zelenemu drevesu (1971), v kateri gre tako za bivanjska vprašanja slovenske narodne manjšine v Italiji kot za miselna iskanja slovenskega intelektualca.
Dnevniki so pomemben del krajšega romana Snegovi Edena (1977), v celoti pa izpolnjujejo nadaljnji dve knjigi. Oblaki Michigana (1985) se tematsko navezujejo na misijonska področja v Združenih državah Amerike, kjer je sredi 19. stoletja deloval Baraga. V Vrtu bogov (1986) načenjajo dnevniki, povezani s potopisom po Koloradu, vprašanje slovenstva pri naših izseljencih v Ameriki.
Alojz Rebula v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe, foto Tino Mamić
Zelo dejaven je bil v publicistiki, narodnopolitični in umetnostni. Dve knjigi njegovih govorov in esejistike – Sledovi Drage (1985), skupaj z Vinkom Beličičem, Borisom Pahorjem in Vinkom Ošlakom, ter Na slovenskem poldnevniku (1991) – dokazujeta živo zanimanje za najbolj odmevna nacionalna, idejna in estetska vprašanja današnjega časa. Rebula je nekaj desetletij opazno navzoč tudi v italijanski publicistiki.
Objavil je več prispevkov o naših osrednjih kulturnih in literarnih pojavih, v italijanščino je prevedel Kocbekovo Tovarišijo (Compagnia, 1975). Upoštevanja vredno je še njegovo prevajalsko delo iz italijanske književnosti in politične esejistike. Leta 1992 je izšel tudi italijanski prevod njegovega glavnega romana V Sibilinem vetru.
Rebula je bil poročen in je dolga desetletja soustvarjalno sodeloval s pisateljico in publicistko Zoro Tavčar.
Umrl je pozno sinoči v bolnišnici v Topolšici.
http://ilpiccolo.gelocal.it/trieste/cronaca/2018/10/24/news/morto-lo-scrittore-alojz-rebula-1.17385791
http://ilpiccolo.gelocal.it/trieste/cronaca/2012/09/25/news/la-cittadinanza-onoraria-di-duino-a-alojz-rebula-1.5755220
https://marijanzlobec.wordpress.com/2017/04/11/trzaska-revija-zaliv-in-alojz-rebula/
https://tinomamic.blogspot.com/2010/10/alojz-rebula-skrivnost-kostanjevega.html
http://www.famigliacristiana.it/articolo/un-prete-contro-tutte-le-ideologie.aspx
Marijan Zlobec