Nabito polna Viteška dvorana Križank je sinoči s posebnim koncertom počastila spomin na spomladi preminulega skladatelja, profesorja, kritika in organizatorja glasbenega dogajanja doma in na tujem Pavla Mihelčiča (1937 – 2026). Nastopil je njegov ansambel MD7, ki ga je Mihelčič ustanovil leta 2001.
Dirigent Steven Loy in ansambel MD7, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Smrt skladatelja Pavla Mihelčiča 15. aprila 2026 je sklenila življenjsko pot umetnika, ki je slovensko glasbeno življenje soustvarjal kot skladatelj, pedagog, kritik in publicist. Sodobno glasbo je razumel kot živ prostor raziskovanja in srečevanja. Njegovo delo se je nadaljevalo v pedagogiki, koncertnih dvoranah, na radiu, v
kritiški besedi in ustanovah, ki jih je pomagal oblikovati.
Čembalist Luca Ferrini
Pavel Mihelčič se je rodil 8. novembra 1937 v Novem mestu. Po šolanju v domačem
kraju je glasbeno izobraževanje nadaljeval v Ljubljani, kjer je leta 1963 na Akademiji za glasbo diplomiral iz kompozicije pri Marjanu Kozini. Podiplomski študij je leta 1967 končal pri Matiji Bravničarju.
Film o Mihelčičevem dirigiranju lastne skladbe
Njegova poklicna pot se je razvijala v prepletu ustvarjanja in odgovornosti do širšega glasbenega okolja. Poučeval je na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, med letoma 1982 in 1995 deloval kot glasbeni urednik na Radiu Slovenija, pozneje pa se pridružil Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, kjer je poučeval kompozicijo
in glasbenoteoretične predmete in bil od leta 2001 dva mandata dekan. Ob upokojitvi mu je akademija za glasbo UL podelila naziv zaslužnega profesorja.
Ansambel MD7
Mihelčič je več desetletij pisal glasbene kritike, eseje in publicistična besedila, zlasti za časopis Delo, ter sooblikoval javno razumevanje glasbe. Njegovo pisanje je povezovalo poznavanje partiture z zanimanjem za izvajalce, umetniško osebnost in čas, v katerem glasba nastaja. Kot predsednik slovenske sekcije Mednarodnega združenja za sodobno glasbo ISCM je bil umetniški vodja mednarodnih festivalov Musica Danubiana, UNICUM ter dveh festivalov Svetovni glasbeni dnevi ISCM – (2003 in 2015).
Leta 2022 ga je Društvo slovenskih skladateljev izvolilo za svojega častnega člana. Bil je tudi ustanovni član avtorskega združenja SAZAS in dolgoletni predsednik njegovega nadzornega odbora (2006-2026). Prejel je več pomembnih priznanj, med
njimi nagrado Prešernovega sklada (1979), Župančičevo nagrado (1984) in Kozinovo nagrado (2007).
Risbe Janeza Pirnata
V Mihelčičevem glasbenem jeziku se pogosto srečujejo navidezno nasprotne težnje: preglednost in raziskovanje, neposrednost in premišljena konstrukcija, sodobna zvočna govorica ter spomin na prepoznavne glasbene vzorce. Ljudska motivika, ki se pojavlja v delu njegovega opusa, ni zgolj okras ali nostalgičen citat, temveč lahko postane izhodišče za novo oblikovanje in drugačno poslušanje. Prav v tem je ena od trajnejših vrednosti njegovega ustvarjanja: glasba ostaja dostopna čutnemu doživetju, ne da bise odrekla kompleksnosti ali radovednosti. (Iz programa Ivane Mrzlikar).
Mihelčičeva posmrtna maska in roka
Ansambel za sodobno glasbo MD7
Jože Kotar
Matej Zupan, flavta
Jože Kotar, klarinet
Franci Krevh, Matej Zupan, Maja Rome
Žan Tkalec, pozavna
Franci Krevh, tolkala
Luca Ferrini, klavir
Maja Rome
Maja Rome, viola
Igor Mitrović, violončelo
Steven Loy, dirigent
Urška Križnik Zupan
Urška Križnik Zupan, harfa
Niko Goršič, igralec
Alenka Vidrgar, kiparka
Prepolna Viteška dvorana Križank
Program:
Pavel Mihelčič:
Iz zimskega vrta 1 iz zbirke Pet kratkih skladb za klavir
Film
Prameni
Nokturni za harfo solo
Sensibile (ozvočene risbe Janeza Pirnata, nanizanka za sedem
glasbenikov)
Iz zimskega vrta 2 iz zbirke Pet kratkih skladb za klavir
Besedila v interpretaciji Nika Goršiča so del avtorskega glasbenega projekta
Pavel Mihelčiča Vrtinci (2019).
Tri gibljive slike so iz filma Noči in dnevi, Slike za portret Pavla Mihelčiča,
scenarij in režija Filip Robar Dorin, direktor fotografije Miha Tozon, produkcija TV Slovenija in Fabula, 2004.
Staša Mihelčič predstavlja Alenko Vidrgar, avtorico kamnitih inštrumentov iz kamnoloma Lipica in Mihelčičeve posmrtne maske
Koncert je imel svojo programsko logiko, po kateri je bil najprej napovedan spominski program z vso pieteto v spomin in na sam rojstni dan skladatelja in očeta dveh prisotnih hčera Pavla Mihelčiča, brez aplavzov in kot sklenjen potek Mihelčičevih različnih komornih in solističnih skladb, vmes pa branje Mihelčičeve poezije, povsem samosvoje, ki pa se v celoti dotika zvoka, glasbe, njene zgodovine, svetlobe in teme, odnosa med zemljo in vesoljem, letnih časov s poudarkom na spreminjanju barv drevesnih listov…
Ko je Pitagora slišal izzven prekinjene strune, je videl prihodnost. Slišal je zvok, ki je spremenil pokrajino, ki jo bodo prepredli tisočeri prameni, ki jih bo ozvočil zrak. Če bodo glasbila onemela, bo dih izginil iz mojih ust, pa tudi iz tvojih. Zmagala bo tišina, iz katere raste vsa umetnost, kar vse spremeni v lepoto, ki razbija grdobije sveta. Krogi se bodo vrteli hitreje, hitreje: vrtinci bodo objeli zemljo, vodo in zrak.
Niko Goršič
Goršič je v pavzah med izvajanjem posameznih del prebral pesmi, kot so Kaj je glasba ?, Lebdenje, Prva misel, Strune, Barve, Znamenja…
Kaj je glasba ?
Šumi potok, šumi reka,
veter in kamen v njej.
Rosi dež, rosi jutro,
in slana se jutra dotika.
Tihi zvoki se dotikajo ušesa.
Je to glasba ? So to sledi vetra ?
Glasba ni vse, kar se dotika mojega ušesa.
Glasba ni zvok, ki se sprehaja naokrog.
Glasba ni vse, kar nas obdaja.
Glasba je več kot to.
Glasba je odprto nebo,
ki se dotika zemlje.
Glasba je neskončna lepota,
ki išče dotike,
ki najde spomine,
ki se zgodi v trenutku
in potlej izgine.
Igor Mitrović
Izvedba koncertnega programa je poudarjala Mihelčičevo komorno in izpovedno senzibilnost, obvladanje pisanja za različne inštrumente v komorni in solistični igri. Opazna je bila osebnostna občutljivost samega skladatelja, ki vedno in povsod išče iskrenost kot pogoj bivanja in ustvarjanja.
Mihelčič je modernist, a s previdno noto skrbnega nadzora vsega ustvarjalnega procesa, ki noče biti nekontrolirana avantgarda, v kateri bi iskal kakšne bistveno nove zvočne kombinacije, čeprav je v nekaterih odlomkih (tolkalec) del možno tudi to.
Matej Zupan in Maja Rome
Rad ima zvok, ton, opoj inštrumentov, ne pa kakšne kompozicijske in tehnične virtuoznosti, ki bi bila ansamblu kot celota težko izvedljiva.
Postavitev harfe na začetek dvorane ali na drugi konec odra je v solo skladbi Nokturno za harfo solo prispevala k zaokroženju in povezovanju prisotnih ljudi v posebno spominsko druženje, saj v dvorani ni bilo skoraj nikogar, ki Pavla Mihelčiča ni osebno poznal. Skladba je bila mišljena kot odnos med zvokom in tišino, tu pa je bila nadgrajena z odnosom med solistom in množico poslušalcev v prostoru s poslušanjem izvedbe izza hrbtov.
Posebnost so bile risbe sicer kiparja Janeza Pirnata, ki je s svojimi motivi, ne brez erotičnih elementov, obogatil same kasneje skladateljeve napisane note kot sodoživljajski moment in tako je nastala skladba Sensibile za čembalo.
Na koncertu je bila programska povezanost glasbe, risbe, poezije, proze, filma, čeprav prekratkega, svetlobe in teme kot kontrasta nekaj posebnega. Morda ne bi bilo slabo, če bi slišali še kakšen trenutek Mihelčičevega govorjenja, saj posnetki so.
Dirigent Steven Loy
Dirigent Steven Loy je imel posebno vlogo tako vodenja kot prilagajanja, prihajanja in odhajanja z odra, v posebno dramaturgiji, ki je ujela trenutek slovesa in slovesnosti.
Marijan Zlobec