Korak bližje Luni – Umetnost in poezija Eve Petrič se odpravlja na Luno z vesoljsko odpravo Griffin – 1.
Luna, foto NASA
“Z veseljem delim spodbudne novice o pripravah na vesoljsko odpravo Griffin Mission One, ki naj bi v okviru projekta Moon Gallery – LifeShip Mission to Moon proti Luni ponesla tudi moj miniaturni umetniški objekt Earthling – Conduit of Emotions (Zemljan – prevodnik emocij) in mojo pesem I see… (Vidim …),” sporoča Eva Petrič iz New Yorka, kjer je pravkar zaključila svojo samostojno razstavo.
Priprave
Polet je predviden proti koncu leta 2026, kot možni datum izstrelitve pa se omenja 26. december.
“Močno držim pesti, da se bo to izjemno potovanje lahko uresničilo!”
Spodbudne novice iz Nase: Griffin – 1 se pripravlja na pot proti Luni
Nasina ustanova Jet Propulsion Laboratory (JPL) je 13. oktobra 2026 objavila, da je lunarni pristajalnik Griffin-1 uspešno prestal vrsto zahtevnih preizkusov, s katerimi so preverjali njegovo pripravljenost na potovanje proti Luni.
Posebej pomemben je tudi napredek pri tehnologiji za prepoznavanje varnega mesta pristanka v bližini Luninega južnega pola, na območju kraterja Nobile.
NASA je poročala o uspešnem testiranju naprednega laserskega sistema, ki med spuščanjem proti Luninemu površju zaznava nevarne naklone, skale in kraterje ter pomaga izbrati čim varnejše mesto za pristanek.
Ti dosežki predstavljajo pomembne korake k načrtovanemu pristanku na Luni.
Pristajalnik Griffin-1 bo na krovu rakete SpaceX Falcon Heavy proti Luni ponesel tudi Astrolabovo raziskovalno vozilo FLIP, namenjeno preizkušanju novih tehnologij za raziskovanje Luninega površja.
Med znanstvenim in tehnološkim tovorom pa bo po zaslugi pobude LifeShip svoje mesto našel tudi droben, a pomenljiv umetniški prispevek z Zemlje.
Človeška senca na poti proti Luni
Miniaturni objekt Earthling – Conduit of Emotions Eve Petrič je del umetniške zbirke Moon Gallery MicroMoon, ki potuje v okviru projekta LifeShip, v posebni piramidi na raziskovalnem vozilu Astrolab FLIP.
Objekt, umeščen v prozorno kocko iz pleksi stekla velikosti komaj 5 × 5 × 5 milimetrov, je nastal iz Evine lastne sence, prevedene v vzorec tradicionalne idrijske čipke.
Prehajanje med črnim in belim, negativnim in pozitivnim, ponazarja preobrate človeškega življenja in nevidne povezave, ki nas povezujejo med seboj.
Zamisel sega v leto 2015, ko je Eva Petrič sodelovala pri simulaciji lunarnega bivanja Evropske vesoljske agencije (ESA). Tam se je posvečala predvsem občutkom izoliranosti in osamljenosti ter vprašanju, kako lahko človek tudi v vesolju ohranja čustveno povezanost z Zemljo.
V nadaljnjem sodelovanju s slovenskim Centrom odličnosti Vesolje-SI se je ta zamisel razvila v objekt Earthling – Conduit of Emotions, ki nosi preprosto, a univerzalno sporočilo:
Človeška senca, vtkana v čipko – prevodnik emocij, ki nas povezuje skozi tkanino bivanja.
Če bo objekt uspešno dosegel Luno, bo tam postal simboličen opomnik, da smo kljub neizmernim razdaljam vesolja vsi med seboj povezani.
Kakor pri čipki: če se pretrga ena sama nit, zatrepeta celoten vzorec in se mora na novo prilagoditi.
Namenjena na Luno, foto Evan Lorenzen
Kako Luna vidi nas ?
Drugi prispevek Eve Petrič k tej odpravi je del izjemne miniaturne umetniške knjige Moon Bound (Namenjena na Luno), ki je nastala v sodelovanju fundacije Moon Gallery in podjetja LifeShip.
Ročno izdelana knjiga, velika približno en kubični centimeter, združuje prispevke 49 umetnikov z vsega sveta, ki so se odzvali na isto, na videz preprosto, a globoko vprašanje:
Kako Luna vidi Zemljo – in nas, njene prebivalce ?
Moon Bound, foto Evan Lorenzen
Prispevek Eve Petrič je vizualna pesem I see… (Vidim …), ki jo vključuje tudi v svoje umetniške performanse.
I see…
I see God, devils, harm, killing fields…
I see love, war, light, chaos, revolt…
I see blood, men, few friends…
I also see forgiveness.
What do you see?
Vidim …
Vidim Boga, hudiče, nasilje, polja smrti …
Vidim ljubezen, vojno, svetlobo, kaos, upor …
Vidim kri, ljudi, nekaj prijateljev …
Vidim tudi odpuščanje.
Kaj pa vidiš ti?
“Zame Luna ni zgolj oddaljeno nebesno telo. Doživljam jo tudi kot tiho opazovalko, morda celo kot zrcalo naše skupne vesti.
Z Lune naše meje izginejo, sledi naših dejanj pa ostajajo.
Pesem nas zato ne sprašuje le, kaj vidimo, ko gledamo Zemljo, temveč tudi, kaj smo pripravljeni prepoznati: uničevanje ali ustvarjanje, konflikte ali povezanost, predvsem pa – ali smo še sposobni videti tudi možnost odpuščanja.”
Zemlja, kot jo vidi NASA Apollo z Lune
“Potem ko je moj Earthling Tattoo Seal v okviru prejšnjega projekta Moon Gallery že skoraj leto dni krožil okoli Zemlje na Mednarodni vesoljski postaji, zdaj z velikim pričakovanjem pogledujem proti še bolj oddaljenemu cilju.
Misel, da bi tako moj miniaturni umetniški objekt kot moja pesem lahko dosegla Lunino površje, me globoko vznemirja in navdaja z upanjem.
Vesoljske odprave so seveda izjemno zahtevne, njihovi časovni načrti pa odvisni od številnih tehničnih in operativnih dejavnikov. Toda uspešni nedavni preizkusi so vsekakor spodbudni.
Upam, da bo 26. december pomenil začetek novega poglavja – potovanja, na katerem bo znanost ponesla umetnost onkraj Zemlje, umetnost pa bo v vesolje odnesla drobec naše človečnosti.
Morda bosta kmalu na Luni počivali drobna človeška senca in pesem o odpuščanju.
In morda nas bosta ob pogledu nazaj proti Zemlji spomnili, da smo vsi Zemljani – povezani v isto krhko mrežo življenja.”
Eva
Marijan Zlobec