Založba Sanje je v zadnjih letih veliko pozornost namenila velikemu slovenskemu pesniku, pisatelju in politiku Edvardu Kocbeku. Tako je uspešno združila njegove predvojne in medvojne dnevnike v obsežno celoto Partizanski dnevnik (1938 – 1945) v dveh debelih knjigah, ki kažejo Kocbeka kot svetovnega intimnega kronista vsakršnega dogajanja, a vendarle s poudarkom na NOB in svoji vlogi v boju za svobodo okupiranega slovenskega naroda aprila 1941. Prav tako pa je ponatisnila njegove vrhunske novele v knjigi Strah in pogum iz leta 1951.
Kocbekov spomenik v Tivoliju, foto Marijan Zlobec
Tokrat je pripravila knjigo Kocbekovih partizanskih pesmi pod naslovom Z zelenim ognjem starodavnim.
Knjiga je nastajala bolj kot ne kolektivno: uredil jo je Rok Zavrtanik, spremno besedo sta napisala Peter Kovačič Peršin in Rok Zavrtanik, pomoč pri redakciji so nudili Ema Vida Zabric, Andreja Udovč in Jaša Knez, fotografijo na ovitku pa je kot Severni sij, jezero Inari, Finska, posnel Manfred Werner leta 2013. Tu izstopa skrivnostna zelena barva, ki prodira iz temne nočne okolice. To je starodavni zeleni ogenj.
Rok Zavrtanik se v svojem tekstu Prosim dušo sveta, da se prebudi že v uvodu sprašuje: Zakaj Kocbekove pesmi ? Zakaj partizanske ? In zakaj toliko neobjavljenih pesmi v času pesnikovega življenja ? Njegovi obsežni odgovori na lastna vprašanja so dolgi, stvarni in prepričljivi.
Naslov knjige Z zelenim ognjem starodavnim izhaja iz verza v pesmi Vesoljni dež, ki je Kocbek ni objavil. Pesem ima močan ljubezenski in erotični naboj in navidez ne sodi v zbirko partizanskih pesmi. Sodi pa vanjo po svojem vzdušju, energiji in melodiji ter verjetno po času nastanka.
“Zeleni ogej starodavni je metafora za tisto, kar predstavlja zlato nit njegove partizanske lirike: poglobljeno razumevaje in iskren pogovor s starodavnimi, prvobitnimi nebesnimi in zemskimi silami v sebi samem, v odnosu, v naravi in vesolju, ki sta ga obkrožala.”
Edvard Kocbek (ni v knjigi)
Zavrtanik je knjigo izdal z željo in upanjem, da se “zeleni ogenj starodavni spet prižge v očeh in srcu današnjega, s polresnicami in poklicnimi pritlehnostmi, zavajanji in lažmi (marketingom) prestreljenega človeka. V soočenju s pošastnimi demoni, ko se sprašujemo, komu in čemu sploh še zaupati. Ko se maje vsako zaupanje vase, celo zaupanje v temeljne atribute razumnosti in doslednega, logičnega sklepanja…”
Zavrtanik citira iz Kocbekovega Dnevnika del zapisa 3. marca 1943: “Kar mene zadeva, bi ne mogel za nič na svetu sprejeti zunanjega moralnega kriterija. Svoboda ni v tem, da uživam kodificirane svoboščine, temveč v tem, da uživam svobodo sam iz sebe, iz svojega notranjega osebnega občutka.”
Dnevniki (ni v knjigi)
Moralni princip, ki ga opiše pesnik, je od nekdaj sporen za sleherno oblast: tako je bilo pred 2. svetovno vojno, tako je bilo v socialistični Jugoslaviji, tako je danes v Republiki Sloveniji in tako je v današnji Evropski uniji. Meje nedovoljene misli in govora se zožujejo in zdi se, da ni daleč čas, ko bo še misliti prepovedano – kaj šele prepevati ! (Zavrtanik).
Zavrtanik zaključuje s kitico iz Kocbekove pesmi Himna, ki je nikoli ni objavil.
“Zato pristopi in na prestol sedi,
slovensko ljudstvo, in začni oblast,
pravično v delih, videnjsko v besedi,
in bodi drugim ljudstvom vzor in čast !”
Iz Zavrtanikove spremne besede pa je vendarle prisotnih nekaj bolj konkretnih podatkov glede samih pesmi.
V knjigi so objavljene mnoge pesmi, ki so izšle šele po pesnikovi smrti v Zbranih delih Edvarda Kocxbeka – v poglavjih Neobjavljene pesmi 1940 – 1963, Nezbrane pesmi 1946 – 1963 ter Osnutki. V zbirko so vključene pesmi, ki jih je bodisi po času nastanka, ali pa po duhu, zvenu in naravnanosti moč šteti v njegovo partizansko pesništvo.
Iz Slovenca (ni v knjigi)
Zavrtanik ugotavlja, da po smrti urednikov Andreja Inkreta in Mihaela Glavana, podrobna celovita raziskava njegove pesniške rokopisne dediščine čaka na čase, ko se bo tovrstnim raziskavam ponovno mogoče posvečati z akademsko pozornostjo.
Iz zapisanega je moč sklepati najmanj dvoje: da po smrti dveh urednikov Zbranih del Edvarda Kocbeka njegov še neobjavljeni opus nima odgovornega urednika, torej je raziskovalno znanstveno delo povsem zastalo, in drugič, da glavni urednik Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev dr. Matija Ogrin kot predsednik Nove slovenske zaveze in idejni ter ideološki nasprotnik Edvarda Kocbeka, za to odgovorno mesto ni primerna oseba. Zbrana dela potrebujejo poleg izdaje še neobjavljenih literarnih del (natančen pregled, kaj še ni bilo objavljeno), dokončanje vseh dnevnikov in izjemne korespondence, med katero je veliko Kocbekovih pisem svojim prijateljemn, znancem in sodelavcem, v Franciji, Nemčiji, Italiji, Avstriji, Jugoslaviji in še kje. Glede na sedanji raziskovalni molk je jasno, da Kocbekovih Zbranih del ne bomo dočakali – nikoli. Opozoriti je treba tudi na to, da ne Inkret in ne Glavan mnogih zapisov v Dnevnikih in Spisih nista ne pojasnila ne komentirala, kkaj šele analizirala.
Podobno velja za ponovni pregled in drugačen vnovični natis opusa Srečka Kosovela v istih Zbranih delih. Ogrin je proti temu, kar je v temeljnem nasprotju z znanstveno – raziskovalnim principom ZD.
Kocbekova Velikonočna poslanica katoličanov v Osvobodilni fronti (ni v knjigi)
O tem mora razpravljati vodstvo ZRC SAZU na čelu z dr. Otom Lutharjem in dr. Ogrina zamenjati. Ogrinov ideološki revanšizem nad Kocbekom je nezaslišen (vsiljen in podtaknjen komentar v Kocbekovih Zbranih delih, mimo ali proti volji urednika knjige dr. Mihaela Glavana, kot mi je bil sam povedal).
Če pogledamo še enkrat: v prvi knjigi so bili objavljeni Zgodnji in mladostni esejistični spisi (11/1), v drugi Esejistika 1938 – 1957 (11/2), v tretji Esejistika 1958 – 1960 (11/3) in v četrti Zrela esejistika 1961 – 1980 (11/4).
Ob te štiri knjige sodita še dve pod skupnim naslovom Programsko politični spisi 1941 – 1951 (10/1 in 10/2).
Izid šestih knjig Kocbekove publicistike med 1941 in 1980 pomeni izjemen opus okrog 4000 strani. Sedaj je veliko več možnosti za celovitejše obravnavanje Kocbeka kot sočasnega evropskega misleca ob boku mnogih intelektualcev, ki jim sicer v svoji publicistiki namenja svojo miselno in dialoško pozornost.
Rok Zavrtanik v Dnevnikih najde še eno Kocbekovo misel iz 20. januarja 1943: “Vem, da bodo tisti hip, ko se bomo po vojni kjerkoli ustavili, planili na človeka vsi demoni mirnega časa. In demoni mirega časa so resnično zavratnejši od demonov vojnega časa.”
Živimo sedaj v globoko tragičnem času ?
Peter Kovačič Peršin je prispeval esej Kocbekova partizanska lirika. Njegova uvodna ugotovitev je, da se Kocbekova partizanska poezija bere kot osebna bivanjska kronika slovenskega osvobodilnega boja in revolucije. Zato so te pesmi pristna lirika, pravo nasprotje angažirane borbene pesmi, ki jo je terjal boj in jo je Oton Župančič zahteval kot “pesem za vsakdanjo rabo.” Prav s to poezijo, ki je Kocbek zavestno ni objavljal med vojno, pa se dopolnjuje enostranska zgodovinopisna podoba naše herojske, a tragične zgodovine. Te lirične izpovedi je pisal zase. Dojemal jih je kot zatočišče pred nasiljem vojne, kot duševno olajšanje bremena, ki ga je nosil pogumno in zavestno kot propagandist osvobodilnega boja. Nam, ki beremo te pesmi, pa ga razkrivajo v njegovi celoviti podobi, tudi kot človeka in ustvarjalca, ki je zmogel sredi krute zgodovinske stvarnosti ohranjati enovitost svoje osebnosti… (Peršin).
Kocbek svoje partizanske lirike ni objavljal med vojno, čeprav jo je pisal, kot je brati v njegovem dnevniku. Kot publicist propagandist in teoretik osvobodilnega boja in družbene revolucije je strogo ločil svoj politični aktivizem od intimne izpovedi in pesniškega ustvarjanja. Poezija je bila zanj duhovna izpoved srca, ki jo petje za kakršnokoli uporabo profanira, poniža v agitko in s tem izprazni presežne moči. Presežna moč poezije je v jeziku metafizične uzavestitve. Za Kocbeka je bila vsaka zloraba poezije nasilje in izpraznjenje njenega metafizičnega sporočila, v čemer je sploh najgloblji pomen poezije.
(Peršin).
Šele ko se prostor politične in ideološke evforije izprazni, Kocbek objavi svojo partizansko liriko v dveh pesniških zbirkah: Groza, 1963, in Poročilo, 1969. Peršin podrobno analizira mnoge Kocbekove pesmi. Groza velja za prvi radikalni glas eksistencialne izpovedi pri nas.
Kocbek je dojel, da je edina prava naloga pesnika preroka sredi borbe v buditvi svojega naroda, naj se upre in si izbori svobodo. V tem zanosu kliče k uporu, k dejanju, s katerim si bo ljudstvo vzelo svojo izvorno moč svobode in samobitnosti, da spet postane gospodar samemu sebi. (Peršin).
“Žrtvovanje za svobodo je zanj velika daritev (maša) slovenskega človeka na oltarju domovine. V tem darovanju življenja dobi bojna tovarišija lastnosti religioznega bratstva, občestvo zavezanih na življenje in smrt. To občutje ni bilo le Kocbekovo, značilno je bilo celo za Kidriča, ki je bil vernik revolucije. Zato sta s Kocbekom našla bližino in sta v prvem obdobju boja, ko sta oba živela na postojanki v Kočevskem rogu, vodila pristen dialog tudi o filozofskih in religioznih vprašanjih, čeprav iz dveh nasprotujočih nazorov. Vendar pa je bil Kardelj racionalni stroj revolucije, ki prav zato Kocbeka ni prenesel in ga je brez pomislekov družbeno likvidiral kot škodljvega novemu družbenemu redu.” (Peršin).
“Ne partijska ne katoliška “varuška” pa nista dojeli ključne idejne in dejavne preobrazbe Kocbekovega krščanstva, ki je predstavljala model za novo sožitje v družbeno in duhovno osvobojeni domovini na osnovi prizemljene vere in stvarne politike, osvobojene ideološkega partijskega ekskluzivizma. Ta dvojna slepota je zaznamovala ne le povojno obdobje, pač pa se vleče vse v današnji čas in razdvaja naš narod. Pomen Kocbekove temeljne drže kristjana in socialista bomo morali odkriti in usvojiti šele v prihodnosti po dokončnem zlomu prvega in notranjem razkroju drugega totalitarizma.”
Peter Kovačič Peršin Kocbeka razlaga še iz perspektive sedanjega stanja slovenske družbe, kar je presenetljivo spoznanje: model ravnanja oblasti se ponavlja. Kocbek je imel ves čas hudo moralno dilemo bojevanja: kaj je boj proti okupatorju in kaj revolucija.
Edvard Kocbek (ni v knjigi)
V knjigi smo poleg izjemnega Kocbekovega partizanskega pesništva dobili še dve odlični analizi časa, dobe, partizanstva, komunistične revolucije, umika ali odstranjenosti iz politike…
Ne preberem pa, da je Kocbek, čeprav je bil po Peršinovo za dolgo dobo brutalno umaknjen iz slovenskega javnega življenja, vseeno prisoten in je lahko objavljal, sicer anonimno v reviji Nova pot, kot prevajal (menda skupaj kat osemnajst knjig). Partija je vse to vedela. In bralci revije so vedeli, kdo je avtor. Ne nazadnje o tem pričajo lističi v abecednem in stvarnem katalogu v NUK, kjer so prepisom naslovov iz revije s svinčnikom ali peresom dodani zapisi: Edvard Kocbek ali E. K.
Iz tega “prisilnega molka” sta nastali dve zajetni knjigi Kocbekovih spisov v Zbranih delih Edvarda Kocbeka 1941 – 1966. Te celote nihče še danes noče videti, še manj pa analizirati. To so skupaj štiri knjige pod sicer številko 11 ali nad 3000 strani. Urednik Andrej Inkret tega ni naredil, ampak šele Mihael Glavan. Mnoge podrobnosti pa se bodo razkrile šele po najdenju in objavi Kocbekovih pisem, saj je bil dovolj spreten, da je vodilne francoske literarne revije dobival tudi tedaj, ko jih ne bi smel. In bil kar dva meseca v Münchnu in Parizu leta 1955 (od 20. januarja do 21. marca). Torej ?
Kocbek je bil dovolj izobražen, da je vedel, kako politika, v vseh časih in sistemih, kogar ne potrebuje več, odvrže ali celo ubije.
Knjiga žal ne objavlja rokopisa nobene pesmi, da bi lahko videli njeno izvirno grafično podobo. Poleg tega bi samo knjigo precej obogatila. Tekstno kritične metode predstavitve pesmi v resnici ni. Pa tudi kronologije ne in ne pojasnjenega kriterija ureditve knjige. Vseh pesmi je nad 140, kar je za eno pesniško zbirko ogromno.
Marijan Zlobec