Zadnja tiskovna konferenca Založbe ZRC v Atriju je pokazala pestro dejavnost raziskovalnih Inštitutov ZRC SAZU, kot se kaže v znanstvenih monografijah in študijah. Te so v največji meri namenjene odkrivanju Slovenije in njenih vsakršnih lastnosti, če uporabimo le to besedo kot oznako za vse. Drugi del založniške dejavnosti pa je v zadnjem obdobju namenjeno literaturi, največ taki, kot je druge založbe ne objavljajo.
Agata Tomažič, foto Marijan Zlobec
Predstavili smo že dve zadnji knjigi: Njihov krik je moj glas (Poezija iz Gaze) in Voz (Holokaust). Tretja knjiga pa je Vojak z zlatimi gumbi (Prirejeno za mladino) Miriam Steiner Aviezer. Knjigo je prevedla Jovita Pristovšek, izdajatelj pa je Inštitut za kulturne in spominske študije. Knjiga je opremljena z naslovnico ilustratorja Vladimirja Lakoviča.
Dr. Oto Luthar
Knjiga, kot je izšla sedaj v priredbi za mladino, je v angleščini izšla leta 2023. Osnova pa je knjiga Vojak z zlatimi gumbi (Mladinska knjiga, 1964, Založba ZRC, 2015), ki je v hebrejščini izšla v Tel Avivu (Moreshet, 1977, 1988), v angleščini v Jeruzalemu (Yad Vashem, 1987, 2005).
Naslovnica prve izdaje iz leta 2015
Leta 1935 rojena Miriam Steiner Aviezer je do svojega šestega leta živela idilično življenje. V lekarni njenega očeta Bele Steinerja v Trebnjem se ljudje niso srečevali samo zaradi zdravil, temveč tudi zaradi radijskih in časopisnih novic, ki jih Bela Steiner še sveže posredoval svojim strankam. Aprila 1941 se je njihovo življenje čez noč spremenilo. V skrbeh za mamo, ki je živela v Karlovcu, je mama Zora s hčerko Miriam odpotovala na Hrvaško, kjer so ju zajeli ustaši in ju poslali v taborišče Nova Gradiška. Od tam ju je oče z velikimi težavami spravil nazaj v Slovenijo, od koder so jih kmalu zatem Italijani izselili v taborišče Ferramonti. Po kapitulaciji Italije se je družina umaknila v partizane in tam dočakala osvoboditev. Po končani srednji šoli se je Miriam vpisala na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, približno v istem času pa je začela nastajati tudi pripoved male Bibe. Roman Vojak z zlatimi gumbi je prvič izšel leta 1964 v zbirki Pota mladih, v naslednjih tridesetih letih pa je bil preveden v srbohrvaščino, angleščino in hebrejščino. Vmes se je Miriam preselila v Izrael, kjer si je s pisateljem Šmuelom Aviezerjem v Tel Avivu ustvarila družino. (Iz predstavitve prve izdaje).
Naslovnica sedanje izdaje
Vojak z zlatimi gumbi, prirejen za mladino, je pretresljiva pripoved z avtobiografskimi prvinami, stkana iz avtoričinih spominov in izpovedi otrok, ki so preživeli holokavst.
Vojna v Bibino življenje vstopi skoraj neopazno – najprej kot nemir med odraslimi, nato kot vojak in vlak, ki jo odpelje od doma. Svet, ki ga je poznala, se razkraja. Ne razume, zakaj vsi jočejo, kaj pomeni, da je Judinja, zakaj mora nositi rumeno zvezdo in zakaj jo pogoltne vagon, poln otrok, z vrati, prav takimi, skozi katera je izginila mama. In zatem baraka, kjer je skupaj z njimi ujeta med štirimi razgretimi stenami, pod razbeljeno streho. Ko se v taborišču naposled spet sreča z mamo, to ni več ista mama, a tudi sama ni več isti otrok. Počasi in boleče obnavljata vez, ki jo je vojna pretrgala, ljubezen med njima pa se mora roditi na novo – iz pogledov, drobtin kruha, skodelice vode in besede »mama«.
Agata Tomažič
Roman, prvič izdan leta 1964, je pretresljivo pričevanje o tem, kako vojna spremeni otroštvo, in o poskusih obnavljanja čustvenih vezi s starši, zgodba, postavljena v nedoločljiv čas in neimenovan prostor, pa je opomin, da pretrgana vez med otrokom in mamo v razmerah nepojmljivih grozot ni le stvar preteklosti. (Iz predstavitve druge izdaje).
Knjigo sta predstavila voditeljica tiskovne konference Agata Tomažič in direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar, ki je med drugim omenil, da je knjiga v bistvu predelana izdaja, ne le ponatis. Sam pa je prispeval spremno besedo.
Na vprašanje o poeziji po travmatičnih dogodkih se bo očitno treba navaditi. Tako kot so se nanj navadili sodobniki množičnega razčlovečenja od začetka kolonializma dalje, ugotavlja Luthar.
Razlika med iztrebljanjem južno in severnoameriških ljudstev, plemen v Afriki in Aziji ter nacističnim in fašističnim rasizmom se skriva predvsem v Adornovem spoznanju, da je pisanje pesmi po Auschwitzu barbarsko početje.
Opozarja, da se je svetovno občinstvo zganilo šele, ko je postalo kristalno jasno, da se to, kar je doživela Miriam Steiner Aviezer v ustaškem taborišču, dogaja palestinskim otrokom v Gazi; v senci te katastrofe pa tudi tistim v vaseh na Zahodnem bregu. Najprej so jim pokradli črede in zemljo, nato pa so jih pregnali z njihovih domov. In bili začudeni…
“Namesto empatije do ustreljenih, od bomb raztrganih in zažganih v Gazi, se večina izraelskih državljank in državljanov še vedno krčevito oklepa prepričanja, da jim je kot potomcem nekdanjih žrtev to, kar njihova vojska in policija počnejo Palestincem, vsaj do neke mere dovoljeno. Da so pozabili, da je zločin zločin, ne glede na to, kdo in zakaj ga stori.”
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec