Med največjimi monografijami, ki jih v zadnjih letih izdaja Založba ZRC, so knjige mnogih ali skupinskih avtorjev o posameznih najbolj znanih slovenskih gradovih v seriji Castellologica Slovenica. Izjemen uspeh je doživela monografija v dveh zajetnih delih o gradu Turjak. Izšla pa je še predno je bila obnova gradu dokončana, zato bi bila primerna nova knjiga, morda v seriji miniaturk ali kaj novejšega ali razširjen ponatis z novim poglavjem o obnovi ?
Prva knjiga v zbirki Castellologica Slovenica je bila Dvorec Betnava
Dvorec Betnava v današnjem času pogosto vzbuja negativne asociacije. Ob njegovi omembi večina Slovencev verjetno najprej pomisli na mariborsko nadškofijo in njene finančne težave. Vendar pa je Betnava glede na svoj več kot poltisočletni obstoj in pomen, ki ga je imela v preteklosti, po krivici zapostavljena oziroma je njena prepoznavnost neupravičeno zreducirana zgolj na novodobne afere.
Predstavitev druge knjige o gradu Rihemberk, foto Marijan Zlobec
Knjiga prinaša 11 prispevkov različnih strokovnjakov, ki osvetljujejo zgodovino dvorca in okolice od prvih sledov naselitve, preko obdobja protestantizma pa vse do druge svetovne vojne, številne lastnike dvorca od Auerspergov, Herbersteinov, Khislov, Brandisov in nazadnje lavantinske oziroma mariborske (nad)škofije, izjemno kompleksno stavbno zgodovino dvorca, protestantske nagrobnike z betnavskega pokopališča, zbirko slik, ki je bila nekdaj v dvorcu, usodo dvorca po letu 1945 ter betnavske muzealije v Pokrajinskem muzeju Maribor. Prispevki bodo tako strokovnjakom kot laičnim bralcem prinesli vrsto novosti in hkrati pripomogli k celovitejšemu in bolj pozitivnemu vrednotenju tega izjemnega spomenika grajske dediščine.
Dr. Miha Preinfalk, foto Marijan Zlobec
Avtorska skupina knjige je aprila 2019 dobila Priznanje izidorja Cankarja, ki ga podeljuje Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo.
Knjiga je izšla leta 2018, uredila pa sta jo Franci Lazarini in Miha Preinfalk.
O knjigi o Turjaku je bilo tu že precej govora. Izšla je septembra 2020. Dve knjigi obsegata skupaj kar 1275 strani.
Grad Turjak iz zraka, foto splet
Založba ZRC je izdala razkošno, dvodelno monografijo o slavnem slovenskem gradu Turjak. Uredili so jo Miha Preinfalk, Mija Oter Gorenčič in Renata Komić Marn. Knjiga je izšla v zbirki Castellologica Slovenica 2, izdajatelja pa sta Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta in Zgodovinski inštitut Milka Kosa. Monografija je tako impozantna, da bi potrebovali za celovito predstavitev nekaj deset strani. Skupaj namreč obsega 1275 strani izrazito študijskega, raziskovalnega ter dokumentarnega in fotografskega gradiva. Skupaj so uporabili dokumentacijo iz več kot 30 arhivov v Sloveniji in po Evropi.
Sodobnemu bralcu bodo zanimive tako rekoč vse razprave, najbolj pa seveda o medvojnem dogajanju kot strahovitem spopadu med partizani in belogardisti (Damijan Guštin: »Slovenski Alcázar«. Grad Turjak sredi slovenske državljanske vojne septembra 1943) ter zadnje poglavje v prvi knjigi o obnavljanju gradu, (Mojca Arh Kos: Obnova gradu Turjak).
Interdisciplinarno zasnovana monografija predstavlja turjaški grad kot eno najpomembnejših in najbolj prepoznavnih grajskih arhitektur v slovenskem prostoru pa tudi v širši regiji. Obravnavane so zgodovinske okoliščine nastanka grajske stavbe v srednjem veku in najstarejše omembe gradu v zgodovinskih virih, rodbina Auersperg kot edina lastnica gradu v vsej njegovi dolgi zgodovini (delovanje rodbine na Turjaku in v slovenskem prostoru ter njen pomen v slovenski zgodovini), stavbni razvoj gradu do današnjega časa, njegova nekdanja oprema ter usoda stavbe med drugo svetovno vojno in po letu 1945.
Avtorji prispevkov so: Mojca Arh Kos, Ines Babnik, Matjaž Bizjak, Boris Golec, Stane Granda, Damijan Guštin, Boris Hajdinjak, Renata Komić Marn, Miha Kosi, Maja Lozar Štamcar, Katja Mahnič, Mija Oter Gorenčič, Robert Peskar, Katarina Predovnik, Miha Preinfalk, Tadeja Primožič, Igor Sapač, Peter Štih, Edo Škulj, Barbara Žabota in Irena Žmuc.
Grad Rihemberk, foto Wikipedija
Grad Rihemberk je ena najpomembnejših in najmarkantnejših grajskih arhitektur severne Primorske pa tudi širše regije.
Prva knjiga je izšla leta 2025.
Grb grofov Lanthieri
Prva knjiga je posvečena gradu Rihemberk v braniški dolini. Interdisciplinarno zasnovana monografija predstavlja rihemberški grad kot eno najpomembnejših in najmarkantnejših grajskih arhitektur severne Primorske pa tudi širše regije. Prinaša ugotovitve o prvi poselitvi tega prostora v pozni bronasti dobi in obravnava zgodovinske okoliščine nastanka grajske stavbe v srednjem veku pod prvimi lastniki gospodi Rihemberškimi.
Naslovnica prve knjige
Večina prispevkov obravnava rodbino Lanthieri (po letu 1910 Levetzow-Lantieri), ki je kot lastnica gradu v novem veku vse do leta 1947 pomembno vplivala ne le na stavbni razvoj gradu in njegovo opremo, temveč tudi na življenje Branika ter širše goriške dežele.
Podrobno so predstavljeni pomembnejši, z gradom povezani zgodovinski dogodki, umetnostno in kulturno življenje na gradu ter vpetost njegovih nekdanjih prebivalcev v lokalno skupnost, njen zgodovinski spomin ter prizadevanja za prenovo in oživitev gradu, vključno z njegovimi sedanjimi krilatimi prebivalci – netopirji. Poglobljeno napisani prispevki so obogateni tudi s kvalitetnim slikovnim gradivom, ki v veliki meri izhaja iz tujih in zasebnih arhivov.
Kazalo vsebine (prva knjiga):
Carolina grofica di Levetzow Lantieri Piccolomini
Počasi, a ne preveč – melodija spominov. Adagio ma non troppo – il suono dei ricordi
Ana Kruh
Sledi prazgodovinske poselitve na griču z gradom Rihemberk nad Branikom
Aleksander Panjek
Gospostvo in skupnost Rihemberk v dinamičnem 16. stoletju
Neva Makuc
Grad Rihemberk in Lanthieriji v novoveških historiografskih in spominskih virih iz Beneške republike
Grad Rihemberk, foto Mateja Pelikan
Ferdinand Šerbelj
Anna Borrini, slikarka goriške družine Lanthieri
Tanja Gomiršek
Rezidence Lanthierijev v Gorici in na Rihemberku konec 18. stoletja. Analiza segmentov inventarnih popisov
Ines Babnik
Rihemberk in njegovi vrtovi
Lucia Pillon
Lanthierijev arhiv v Gorici
Jasna Svetina
Šestdeset let prenove gradu Rihemberk
Jasna Fakin Bajec
Kulturna dediščina Branika in pomen vključevanja domačinov v njeno ohranjanje in razvoj
Jana Laganis, Astrid Ličen
Netopirji in naravovarstveni pomen gradu Rihemberk
Grad Rihemberk
Po prvi knjigi so sedaj dokončali še drugi del, ki prav tako kot prva knjiga prinaša izčrpno predstavitev prvih znanih srednjeveških posestnikov gradu, gospodov Rihemberških in rodbine Lanthieri.
Podrobneje so predstavljeni tudi zadnji grajski oskrbnik Johann Kollman in pomembnejši, z gradom povezani zgodovinski dogodki, kot sta bila kmečki upor leta 1713 in prva svetovna vojna. Knjiga vsebuje tudi izčrpno predstavitev stavbne zgodovine ter umetnostnega in kulturnega življenja na gradu, zlasti v krogu umetnostnega mecena in zbiratelja grofa Livija Lanthierija. Nabor poglavij zaključuje predstavitev prizadevanj Mestne občine Nova Gorica za prenovo in oživitev gradu. Poglobljeno napisani prispevki so obogateni tudi s kvalitetnim slikovnim gradivom, ki v veliki meri izhaja iz tujih in zasebnih arhivov.
Druga knjiga
Miha Kosi
Rihemberk in gospodje Rihemberški v srednjem veku. Zgodovina izgubljene družine.
Reifenberg and the Lords of Reifenberg in the Middle Ages. The History of a Lost Family.
Miha Preinfalk
Rodbina Lanthieri. Genealoška in posestna skica.
The Lanthieri Family. A Brief Overview of Its Genealogy and Property.
Dragica Čeč
Rihemberški in štanjelski podložniki v uporu leta 1713.
The Serfs of Rihemberk and Štanjel in the 1713 Revolt.
Alenka Pavlica
Johann Kollmann – Poslednji grajski oskrbnik na Rihemberku.
Johann Kollmann—the Last Steward of Rihemberk Castle
Igor Sapač
Arhitekturnozgodovinski oris gradu Rihemberk.
A Brief Architectural History of Rihemberk Castle
Alessandro Quinzi
»Di bona mano«. Krilni oltar Marcella Fogolina.
“Di Bona Mano.” Marcello Fogolino’s Winged Altarpiece.
Alessandro Quinzi
V krogu slikarjev grofa Livija Lanthierija.
Within the Circle of Painters Associated with Count Livio Lanthieri
Nataša Kolenc
Koraki do oživljenega kulturnega spomenika grad Rihemberk.
Steps towards Revitalizing the Cultural Monument of Rihemberk Castle
Prilogi
Viri in literatura (za obe knjigi)
Osebno in krajevno kazalo (za obe knjigi)
Obe knjigi imata skupaj kar 843 strani velikega formata.
Grad Rihemberk
Ob predstavitvi prve knjige o gradu Rihemberk sem tu med drugim zapisal:
Primorci bodo knjigo oziroma obe – druga bo izšla čez dva meseca – sprejeli z velikim zanimajem in priznanjem, še posebej v kontekstu pretekle zgodovine, ki še čaka na celovito predstavitev, čeprav so bili gradovi v seriji knjih pri založbi Viharnik predstavljeni, a je čas za celovito poglobitev v prejšnja stoletja, brez vsakršnih zadržkov in pomislekov ali celo strahu, ker so bile tedanje plemiške in kasneje meščanske rodbine, ki so zgradile gradove na Primorskem večinoma italijanskega rodu in so po koncu druge svetovne vojne in priključitvi Primorske Jugoslaviji izgubile svoje nekdanje premoženje. O tem prva knjiga še ne govori, vprašanje je, če bo druga.
Miha Preinfalk je poudaril teritorialnost izbora dosedanjih prvih treh knjig, a ni napovedal nadaljevanja “smeri” razvoja, tako da lahko le ugibamo, a ne naglas, ker je gradov, ki si zaslužijo kar se da podrobno obravnavo, veliko, prav tako kot se kaže zelo velika potreba v vlaganje v razvoj in varovanje kulturne dediščine, ki dela Slovenijo veliko in njeno preteklost bogato. (Kritik.si, 29. maja 2025).
Miha Preinfalk je na predstavitvi druge knjige predstavil njeno vsebino. Morda je bila najbolj zanimiva omemba bogate umetniške zbirke grofa Livija Lanthierija, o kateri pa ni povedal, ali se je ohranila in kje se nahaja, ali se jo da predstaviti na kakšni večji samostojni razstavi. O njej piše italijanski umetnostni zgodovinar slovenskega rodu Alessandro Quinzi.
Večinoma se je ohranila v goriški Palači Lanthieri, kot sem jo bil nekoč videl na obisku sedanje družine v Gorici z italijanskim veleposlanikom, ki ga je vse to še kako zanimalo.
Ali bi bili oni pripravljeni posoditi kakšno v prispevku omenjeno sliko po obnovi gradu, ni vprašanje Založbe ZRC, morda pa le same SAZU in lokalne oblasti, morda celo Ministrstva za kulturo?
Kot vem iz pogovorov s potomci Lanthierijev, so si po osamosvojitvi Slovenije in spremembi zakonov o vračanju premoženja prvotnim lastnikom, če so bili jugoslovanski državljani, Zakon o denacionalizaciji), zelo prizadevali za vrnitev vsega svojega premoženja in kot so mi povedali, so za najem odvetnikov porabili ogromen denar. Vprašal sem jih, če so bili njihovi neposredni predniki, ko jim je bilo premoženje odvzeto in podržavljeno jugoslovanski državljani, pa so me samo gledali z izbuljenimi očmi. Za dokumente in odvetnike pa so porabili 18 milijonov lir. Pošten odvetnik bi povedal resnico v eno minuti, a potem večletnega natega in bogatih mednarodnih honorarjev ne bi bilo.
Te problematike v knjigi ni. Je pa objavljena razprava Alenke Pavlica: Johann Kollmann – Poslednji grajski oskrbnik na Rihemberku. A ne pove vsega. Tako kot ne Nataša Kolenc: Koraki do oživljenega kulturnega spomenika grad Rihemberk.
Medtem so že obnovili še nekaj drugih gradov, kot Štanjel, Podsreda, Podčetrtek, Ptujski grad, Stari grad Celje, Rajhenburg, Olimje…in bo znanstveno raziskovalnega dela še ogromno.
Druga tema pa je fizična obnova grajske dediščine. Dela in financiranja bo še za nekaj desetletij.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec