Založba ZRC s posebno občutljivostjo predstavlja poezijo iz ljudstev in narodov v vojni, napadenih, žrtev…, ki nastaja sproti, danes, nas nagovarja s svojo bolečino, krivico, uporom, glasom protestov vsemu svetu, še posebej okupatorski politiki. Na zadnji tiskovni konferenci so predstavili knjižico Njihov krik je moj glas. Poezije iz Gaze. Uredili so jo: Antonio Bocchinfuso, Mario Soldaini, Leonardo Tosti, prevedli sta jo Zarja Vršič iz arabščine in Ana Geršak iz italijanščine. Izdajatelj knjige je Inštitut za kulturne in spominske študije. Knjigo je predstavil dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU.
Knjigo je predstavil dr. Oto Luthar, foto Marijan Zlobec
V trenutku, ko v Gazi ostaja vse manj glasov, ko imajo preživeli glasovi vse manj možnosti, da bi prebili visoke zidove, žice in opazovalne stolpe, v naš jezik in prostor vstopa knjiga z najbolj avtentičnim glasom: s poezijo, pesmimi iz Gaze, zbranimi v knjigi Njihov krik je moj glas. Besedila, ki so jih napisali Hind Džuda, Nima Hasan, Jusuf al Kadra, Ali Abu Hatab, Darin Tatur, Marvan Mahul, Janja Ašur, Hiba Abu Nada, Hajdar al Gazali in Rifat al Arir, nam v izvrstnem prevodu Zarje Vršič približujejo surovo resničnost prič genocida. Skoraj neločljivo s pesmimi se berejo tudi biografije avtorjev in avtoric, ki predstavljajo pretresljivo kontekstualizacijo verzov.
Poleg njihovega krika v knjigi beremo še druge glasove: predgovor Ilana Pappeja, izraelskega zgodovinarja in politologa ter direktorja Evropskega centra za palestinske študije, pa tudi obsežnejše uvodno besedilo urednikov Antonia Bocchinfusa, Maria Soldainija in Leonarda Tostija.
Naslovnica
Knjigo zaključujejo besedila Chrisa Hedgesa, ameriškega pisatelja in novinarja, ki napiše pismo pesniku Rifatu al Arirju, nato predavanje palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa ter beseda prevajalke Zarje Vršič o samem procesu in pomenu prevajanja v slovenski jezik. Vsa spremljevalna besedila kot da odgovarjajo na imperativ iz verzov Rifata al Arirja: »Če moram umreti, / moraš ti preživeti, / da poveš, kaj se mi je zgodilo« (Če moram umreti).
“Vabimo vas, da z branjem knjige Njihov krik je moj glas prevzamete odgovornost pripovedovanja in glas ponesete naprej,” smo slišali na predstavitvi.
Oto Luthar je spregovoril o odmevnosti literarnih izdaj, pa tudi aktualnih študij Založbe ZRC v zadnjih letih, ki so dosegle bralce v takem obsegu, da so bile nekatere knjige večkrat ponatisnjene in spet razprodane.
Luthar pa je s posebno občutljivostjo prebral nekaj pesmi.
Iz knjige izvemo, da je doslej pri več slovenskih založbah izšlo že šest zbirk palestinske poezije, tako da je sedanja že sedma. Prva knjiga Glas izgubljenega raja: moderna palestinska poezija je izšla leta 2010. Sledile so Domovina iz besed, 2011, Prestolnica, 2012, Opisovanje oblakov, 2014, Do kdaj: pesniška zbirka, 2021, Sledi mi kot slamnat ptič, 2025.
Knjiga, kot rečeno, ima več spremnih besed in uvodov. Ilan Pappe med drugim piše, da je katastrofa leta 1948 spodbudila pesnike, da so še leta kasneje o njej pisali poezijo in razkrivali tako kolektivno travmo žrtev izraelskega etničnega čiščenja kot tudi načine, kako so žrtve katastrofi ubežale.
Palestinska poezija je nastajala v najhujših zgodovinskih trenutkih – a tudi kot izraz praznovanja malih zmag osvobodilnega gibanja ali slavljenja trdoživosti ljudstva.
Poezija, ki je nastala v času genocida, še enkrat znova dokazuje ključno vlogo, ki jo je imela pri odporu in odpornosti Palestincev. Mladi pesniki in pesnice se zavedajo, da jih smrt lahko doleti kadarkoli – in vendar v svoji človeškosti ostajajo neomajni, četudi so obdani s klanjem in uničenjem nepredstavljivih razsežnosti.
Najstrašljivejša plat vsega, kar se je dogajalo od 7. oktobra 2023 dalje, sta tišina in brezbrižnost Evrope. Morda pa bo ravno ta zbirka prispevala k preboju oklepa tišine in nezanimanja, ki odgovornim za genocid v Gazi zagotavlja nedotakljivost. (Ilan Pappe).
Mi, Palestinci, se bomo znova pobrali –
še vedno smo se,
tudi če bo tokrat veliko težje.
Ne vem pa, kaj bo z vami,
ki ste samo opazovali,
medtem ko so nas pobijali.
Ne vem, ali se boste vi še lahko pobrali.
(Munther Isaac, luteranski pastor v Betlehemu, v božični pridigi leta 2023)
Iz uvoda Dom iz verzov Antonia Bocchinfusa, Maria Soldainija in Leonarda Tostija je razvidno, da je poezija v knjigi večinoma nastajala po 7. oktobru 2023 in predstavlja samoniklo literaturo, ker je bila večinoma nerazumljena, zaničevana, neprepoznana ali – še huje – prezrta. Palestinci so bili in so še vedno žrtve tako ukoreninjenega apartheida, da ostajajo izključeni tudi iz najosnovnejših pesniških okvirov.
Raketni napadi na begunska taborišča, vrtce ali bolnišnice, politični umori novinarjev, preganjanje založnikov in pisateljev, sistematično uničevanje univerz, izkoreninjanje stoletnih oljk – nič od tega ni dovolj. Prezreti je namreč treba vse vidike sovražnikovega življenja in ga razčlovečiti do mere, ki bo legitimirala ponavljanje vsakršnega nasilja. K izkoriščanju in represiji, ki ju vsak dan doživljajo palestinski preživeli, prispevata tudi naša brezbrižnost in nevednost. Poezija nas torej kliče, naj ji prisluhnemo – in zavržemo lažne predstave tistih, ki še vedno vztrajno trdijo, da je Palestina zgolj geografski pojem.
Za mlade iz Gaze oziroma za velik del prebivalstva ujetništvo in iztrebljanje nista abstraktna, od izkušnje ločena pojma. Koncentracijsko taborišče ni natančno opredeljena institucija, temveč konstitutivni pogoj resničnosti, v kateri sta rojstvo in smrt že od vsega začetka podvržena ubijanju.
V Gazi so družine vajene sistematičnega redčenja: današnji dvajsetletniki so sedemnajst let preživeli pod obleganjem in odraščali v perverzni igri smrti pod nadzrom nebrzdane tehnologije. Pisati poezijo v begunskem taboru, na kraju trpljenja in pozabe, pomeni bivati v srcu otroka, ki ga je raztrgala bomba, in tam ostati: brez vode ali svetlobe, živeti z obsodbo – kot je Palestina obsojena na trpljenje -, zadušiti se v prerivanju za košček kruha. (Iz uvoda).
18/10/2023
Naša družinska fotografija:
vreča s posmrtnimi ostanki, kup pepela,
pet zavitih trupel različnih velikosti,
položenih eno ob drugo.
Družinske fotografije v Gazi niso kot druge.
Toda skupaj so bili in skupaj so odšli.
Poezija v knjigi je z eno besedo – pretresljiva.
Prav tako je treba pazljivo prebrati Chrisa Hedgesa, ameriškega pisatelja in novinarja, ki napiše pismo pesniku Rifatu al Arirju, in predavanje palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa na Oxford Union. Ona je v Sloveniji že zelo znana po odmevnem romanu Jutra v Dženinu, 2023.
Nekatere omembe izraelskih zločinov nad Palestinci so tako grozne, da se jih ne da niti citirati.
Marijan Zlobec