Na četrtem koncertu 34. Mladih virtuozov je nastopil italijanski pianist Alessandro Artese. Pri komaj 25 letih si je izbral zalo zahteven in za prvi samostojni recital pri nas precej nenavaden, a zelo zahteven program, kar kaže na pianistovo nekonvencionalnot, lastno raziskovanje pianistične literature in svojega okusa, ki se že na začetku koncertne poti usmerja stran od popularnosti.
Alessandro Artese, vse fotografije Marijan Zlobec
Program :
Johann Sebastian Bach, prir. Ferruccio Busoni: Pridi zdaj, Odrešenik narodov, BWV 659 / Nun komm, der Heiden Heiland
Robert Schumann: Humoreska v B-duru, op. 20
***
Dolga koncentracija
Sergej Rahmaninov: Etude-slike, op. 33
I. Allegro non troppo
II. Allegro
III. Grave
IV. Moderato
V. Non allegro – Presto
VI. Allegro con fuoco
VII. Moderato
VIII. Grave
Aleksander Skrjabin: Sonata za klavir št. 5, op. 53
Premislek
Italijanski pianist Alessandro Artese, rojen leta 2001, je doslej nastopal v Avstriji, Italiji, na Poljskem, v Španiji in Združenem kraljestvu. Predstavil se je kot solist in z orkestrom v Mozarteumu v Salzburgu, Dvorani Ehrbar na Dunaju, Olimpijskem gledališču v Vicenzi, Gledališču Savoia v Campobassu, Dvorani velikanov v Padovi, na Nacionalnem inštitutu Frédérica Chopina v Varšavi, Festivalu Paderewskega v Bidgošču, pri združenjih Amici della Musica v Firencah in Padovi, na Cremona Musica in Festivalu Capraia Musica.
Zelo samozavesten
Je nagrajenec številnih mednarodnih tekmovanj. Lani je na Mednarodnem klavirskem tekmovanju v Radovljici prejel prvo in posebno nagrado, leta 2024 pa veliko nagrado in nagrado Paderewskega na Mednarodnem klavirskem tekmovanju Rosario Marciano na Dunaju. Istega leta je osvojil tudi prvo in posebno nagrado ter medaljo poslanske zbornice na Mednarodnem klavirskem tekmovanju v Massarosi. Lani je prejel še nagrado Lamberta Brunellija. Klavir se je začel učiti pri Valentini Berman, diplomiral na Konservatoriju Giovannija Battiste Martinija v Bologni, trenutno pa študira pri Federicu Nicoletti v Parmi in Natalii Trull na Akademiji del Ridotto v Stradelli.
Odlična prstna tehnika
Pridi zdaj, Odrešenik narodov je luteranska adventna pesem iz leta 1524, ki temelji na starokrščanskem himnusu Ambroža Milanskega. Johann Sebastian Bach (1685–1750) jo je večkrat obdelal, najslavneje v koralnem preludiju iz poznejše zbirke leipziških koralov. V tej različici se melodija v zgornjem glasu razkošno vije nad mirno spremljavo. Posebno poglavje njegove recepcije je ustvaril Ferruccio Busoni (1866–1924), čigar bachovske izdaje niso bile le zbirka transkripcij, temveč so vključevale tudi analize, napotke in razpravo o prenosu orgelske glasbe na klavir. Busoni je menil, da mora transkripcija ohraniti predvsem duh izvirnika, četudi zato zahteva svobodnejše posege v teksturo in izrabo vseh zvočnih možnosti sodobnega klavirja. Prav ta pristop je bil že zgodaj hkrati občudovan in sporen, vendar so njegove priredbe ostale stalnica pianističnega repertoarja. (Iz programa Jana Prepadnika).
Alessandro Artese
Alessandro Artese je takoj pokazal odlično koncentracijo in pripravljenost, tu s poudarkom na temnem koralu, počasni in svečani igri, pri čemer bi lahko bila desna roka še mehkejša, a je uspel zadržati stilnost do lepega konca. Bach v taki podobi je sicer redka in drzna programska poteza; redko kdo bi jo izbral. Razumemo jo kot iskanje individualnih študijskih raziskav pianizma, za katerega pa vsekakor ve, da v tej izbiri ni popularen.
Koral
Poglaviten del klavirske ustvarjalnosti Roberta Schumanna (1810–1856) je nastal v mladostnem zamahu tridesetih let 19. stoletja, potem ko je zaradi poškodbe roke opustil misel na pianistično kariero ter se intenzivno posvetil kompoziciji in glasbeni kritiki. V tedanjem negotovem položaju svobodnega umetnika je med obdobji ustvarjalnega molka s presenetljivo hitrostjo pisal dela, katerih aforistični izraz in nenadni obrati so sočasnemu občinstvu pogosto delovali nedoumljivo. Za Schumanna je bila pomembna literatura, zlasti Jean Paul, čigar fantastična proza z naglimi preskoki in sopostavljanjem nasprotij mu je bila posebno blizu. Od tod izhaja tudi romantično pojmovanje »humorja«, razumljeno ne toliko kot komičnost, temveč kot ambivalentna igra med vznesenostjo in melanholijo oziroma ironijo in resnostjo, ki jo je Jean Paul opisal kot neskončno verigo, v katero le začasno posega človek. Pritegnil ga je tudi E. T. A. Hoffmann s prepletom resničnosti in fantazije, ki je nagovarjal Schumannovo občutenje razcepljenega jaza. (Iz programa).
Velika osredotočenost
Humoresko v B-duru je napisal leta 1839 na Dunaju in jo označil za eno od svojih najbolj melanholičnih skladb. Obsežna, nepretrgana zasnova se izmika členitvi na stavke; kontrastne epizode se brez premorov prelivajo druga v drugo, toda subtilne motivične povezave med posameznimi odseki razdrobljeno površino vendarle povezujejo v organsko celoto. Razpoloženja nihajo od sanjavosti do silovite vznesenosti, v njej pa lahko prepoznamo Schumannova značajska pola, ekstrovertiranega Florestana in introvertiranega Evzebija. Eden najnenavadnejših trenutkov je v drugem večjem odseku, ko se v notnem črtovju pojavi skrivnosten Innere Stimme (notranji glas), ki ga pianist ne zaigra nujno, temveč ga mora predvsem notranje zaznati. Tudi sklep se izmika konvencionalnemu razpletu; po bravuroznem vrhuncu sledi koračnica, nato pa dolg epilog. (Iz programa)
Odlična koncertna drža
Alessandro Artese je spet izbral manj znanega Schumanna, a je pokazal svoje natančno razumevanje strukture in vsebine dela, pri čemer ostaja odprto vprašanje nians tedanjega in sedanjega pojma humoreska. Vtis je bil, da je skladatelj svojim interpretom odprl prostor vsakokratnih emocij, ki bolj kot ne poudarjajo variacije ali hitre spremembe, v katerih je dovolj nežnosti in meditacije, pa tudi razgibane in dinamične igre ter efektnosti. Artese je pokazal, da humoreske v našem pojmovanju v skladbi v resnici ni.
Odrezavost
Sergej Rahmaninov (1873–1943) spada skupaj z rojakom Nikolajem Karlovičem Medtnerjem med zadnje velike predstavnike glasbenega romantizma sploh. V času, ko so evropsko glasbo že korenito spreminjali modernistični tokovi, je ostajal zvest tonalnemu jeziku, široko razpeti melodiki in izrazni neposrednosti. Najpomembnejši zgodnji zgled mu je bil Peter Iljič Čajkovski, katerega vpliv je posebej očiten v melodiki in zgodnejših orkestrskih delih. Rahmaninov je bil eden največjih pianistov svojega časa, zato je v lastnih skladbah klavir obravnaval z izjemnim poznavanjem njegovih zmožnosti. Po študiju na Moskovskem konservatoriju se je uveljavil tudi kot dirigent, toda po ruski revoluciji leta 1917 je domovino dokončno zapustil. V izseljenstvu se je zaradi intenzivne pianistične kariere in globokega domotožja njegovo skladateljsko delo močno zmanjšalo; po odhodu iz Rusije je dokončal le šest novih del.
Skrben nadzor
Prvi cikel Etud-slik je nastal leta 1911 na posestvu Ivanovka in nadaljuje tradicijo koncertne etude Frédérica Chopina in Franza Liszta, pri kateri se tehnična zahtevnost preobrazi v zaokroženo značajsko skladbo. Že naslov razkriva njihovo posebnost: Rahmaninov jih je razumel kot glasbene »slike«, vendar njihovega programa praviloma ni želel razkrivati, saj je menil, da mora poslušalec sam ustvariti podobo, ki mu jo prikliče glasba. Tudi zgodovina zbirke je zapletena, saj je Rahmaninov prvotno napisal devet etud, za objavo jih je izbral šest; eno je pozneje predelal za drugi cikel etud-slik (op. 39), dve neobjavljeni pa sta izšli šele posmrtno, zato se danes pogosto izvaja vseh osem ohranjenih del. Med njimi se izmenjujejo koračnice, lirične in temačne podobe ter gosti, orkestralno zasnovani izbruhi virtuoznosti, skozi katere se razkrivajo raznolike zvočne krajine enega največjih pianistov prejšnjega stoletja. (Iz programa).
Alessandro Artese spada med italijanske pianiste, ki so bili skorajda emotivno navezani na Rusijo in rusko glasbo. A išče svojo zgodovinsko podobo, ne vsiljeno od zunaj, ne šolsko profesorsko pedagoško vzgojno, bolj se zdi, da vrta in vrta, kaj se mu bo razkrilo kot rezultat lastnih iskanj in študija.
Artese je vseh osem Etud zvočno upodobil kot slike, s svojimi opredelitvami, kot smo jih objavili zgoraj in predstavljajo pravo panistično ilustrativnost. Pianist je iskal pravo identiteto, od prve Allegro non troppo, še ne povsem čisto in lepo, Allegro, precej dramatično in skrivnostno, Grave, misteriozno, počasi, s sklepnim efektom, Moderato, bolj igrivo, poskočno, melodično, Non allegro – Presto, skrivnostno, barvito, hitro, Allegro con fuoco, dramatično, tekoče, Moderato, mehko, meditativno, temno, Grave, forte, usodnostno, končna drama.
Alessandro Artese ne želi biti tak kot drugi, kar pomeni, da bo v nadaljevanju svoje umetniške poti iskal skrivnosti v zgodovini pianizma, na katere si bo znal odgovoriti predvsem sam. A zanesljivo se bo izogibal sleherni popularnosti, kar pa je lahko past.
Med najbolj barvitimi in nenavadnimi osebnostmi glasbene zgodovine stoji Aleksander Skrjabin (1872–1915), čigar umetniški razvoj predstavlja eno najbolj radikalnih poti v zahodni glasbi. Po študiju na Moskovskem konservatoriju, kjer se je spoprijateljil tudi s Sergejem Rahmaninovom, je v dobrih dveh desetletjih prehodil pot od klavirskega virtuoza v tradiciji Frédérica Chopina in Franza Liszta do skladatelja, ki je stal na čelu glasbene avantgarde. Objavil je deset klavirskih sonat, ki skupaj s preludiji najnazorneje osvetljujejo njegov razvoj. Čeprav se njegov opus navadno deli na tri različna obdobja, so slogovne spremembe potekale postopno, delo za delom. Tudi zgodnja, pogosto površno označena kot »chopinovska« glasba je že od začetka samosvoja z nestabilnejšo harmonijo, gostejšo kromatiko, poliritmijo in še izraziteje prožnim občutkom za ritem. Pozneje je v orkestrski glasbi vse bolj iskal povezave z drugimi umetnostmi in čuti; v partituro Prometeja je vključil svetlobni part za posebno klaviaturo, ki naj bi med izvedbo projicirala različne barve, njegov nedokončani Misterij pa naj bi združil glasbo, barve, vonjave, ples in občinstvo v vseobsegajoči ritual.
Vzravnana drža
Vratolomno virtuozna Sonata za klavir št. 5 iz leta 1907 stoji približno na sredini Skrjabinove poti in je prva od njegovih enostavčnih sonat. Nastala je ob njegovi simfonični Pesnitvi ekstaze in si z njo deli isti mistično ekstatični program, ki umetnost razume kot silo, sposobno človeka voditi k preseganju samega sebe. Njena zgoščena formalna zasnova združuje ostro kontrastne značaje, pri čemer glasbeni tok prehaja od statičnega, prosojnega in sanjavega do ekstatičnega, gostega in razburkanega. Harmonsko še stoji na robu tonalnosti, vendar jo Skrjabin nenehno rahlja s kromatiko in nerazrešenimi akordi. V kodi se sonata povzpne do silovitega vrhunca, nato pa skoraj nenadoma izpuhti, kot da bi se ekstatična energija le za trenutek v celoti razkrila in nato izginila iz dosega. (Iz programa).
Velika poustvarjalna energija
Alessandro Artese je iskal in našel nekaj, kar je njegov potek koncerta le še stopnjeval. Linija Bach – Schumann – Rahmaninov – Skrjabin je zelo nenavadna, a vendarle ni Pogorelićeva, če se spomnimo njegovega repertoarja samostojnih klavirskih recitalov iz osemdesetih let. Artese programsko ne privlači.
Zadovoljstvo
A Artesejev Skrjabin je bil prefijen, dramatičen, ekstatičen, drzen, dinamičen, prvič v večeru pravi forte, s hipnimi zastoji in spremembami, proti tradiciji pianizma onega časa. Veliko bi bilo še vprašanj, a se zdi, da se bo nanje dalo odgovoriti čele čez nekaj let.
Vino po tradiciji
Je koncert v resnici ubral linijo upora proti konvenciji in njenemu pojmovanju lepote ?
Marijan Zlobec