Na drugem delu koncerta španskih glasbenikov na 34. Mladih virtuozih je nastopil Trobilni kvintet Guzen. Bili so prav tako odlični. Občudovali smo pravo koncertno razpoloženje vseh nastopajočih, znanje, izjavalsko ujemanje in skupno muziciranje. V Ljubljani so bili prvič in uživali.
Gemma Moralla, vse fotografije Marija Zlobec
Pogrešali pa smo v Viteški dvorani Križank njihove slovenske vrstnike; če ni pravega vzdušja na KGBL in AG, če ni stimulativnih profesorjev s svojimi animacijami, znanjem in zgledom, želja po spoznavanju sopotnikov in sovrstnikov ter glasbene konkurence iz Španije, potem bi si lahko zastavili precej neprijetnih vprašanj. Eden izmed odgovorov bi bil povezan s prvim Mednarodnim tekmovanjem Festivala Ljubljana – Trobilni kvarteti in kvinteti 2025, ki je za tovrstne slovenske zasedbe na domačih tleh predstavljal velik poraz.
Tubist Sergio Grasa
Ob lanskem tekmovanju trobilnih kvartetov in kvintetov sem tu med drugim zapisal:
“Morda izgleda kot paradoks dejstvo, da so na samo tekmovanje uvrščeni ansambli iz več držav, kot je število kvartetov ali kvintetov. Gre za dejstvo, da so mnogi ansambli večnacionalni oziroma sestavljeni iz glasbenikov iz različnih držav, tako da je seštevek držav dejansko takšen, kot je objavljen. Prav tako je razvidno, da je bilo objavljeno najvišje možno število ansamblov, ki bi se lahko uvrstili v samo tekmovanje. To je bilo dvajset.
Kvintet KamBrass, foto Festival Ljubljana
Pregled držav kaže na veliko pestrost v Ljubljano prihajajočih glasbenikov. Prihajajo iz ZDA, Kitajske, Južne Koreje, Kolumbije, Japonske, Portugalske, Irana, Turčije, Islandije, Poljske, Nemčije, Madžarske, Danske, Švedske, Norveške, Belgije, Španije, Združenega kraljestva, Italije, Avstrije, Ukrajine, Romunije, Izraela, Estonije, Francije – in le eden ansambel iz Slovenije, kar je presenetljivo malo. Nobenega ni iz Hrvaške ali Srbije.”
Koncert KamBrass v Križevniški cerkvi, foto Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Iz Španije so lani tekmovali trije: Kvartet Iberica (Španija, Portugalska), Neues Haus Brass (Turčija, Španija, Japonska, Belgija) in Kvintet KamBrass, ki je na koncu zmagal in kot zmagovalec v Križevniški cerkvi imel na letošnjem 74. Ljubljana Festivalu svoj celovečerni koncert.
Trobilni kvintet Guzen
Španski Trobilni kvintet Guzen so študijskega leta 2025/26 ustanovili študenti Višjega konservatorija za glasbo Salvador Seguí v Castellónu v Španiji. Zasedbo sestavljajo trobentača David Sorribes in Jaume Eroles, hornist Marcos Serrano, pozavnistka Gemma Moralla in tubist Sergio Grasa.
Trobilni kvintet Guzen
Januarja letos je kvintet prejel prvo nagrado na 7. Tekmovanju komornih zasedb Višjega konservatorija za glasbo Salvador Seguí v Castellónu, aprila istega leta pa je bil izbran za program Erasmus+ v Portoriku.
David Sorribes in Marcos Serrano
Nastopil je v ciklu komorne glasbe Benvingudes musicals v Avditoriju in kongresnem centru Castellón ter v ciklu Glasba v ateneju v Valencijskem trgovskem ateneju ter na sprejemni slovesnosti Visoke šole za umetnost in oblikovanje v Castellónu. Januarja letos se je zasedba udeležila tudi mojstrskega tečaja priznane trobilne zasedbe Spanish Brass.
Gemma Moralla in Jaume Eroles
Trobilni kvintet Guzen je za svoj prvi koncert v Ljubljani in na 34. Mladih virtuozih pripravil zelo pester in doma redko slišan program.
Edina ženska, pozavnistka
Ameriški skladatelj, aranžer, pianist in pedagog Sonny Kompanek (1943) je tesno povezan predvsem s filmsko glasbo. Po študiju je deloval kot pianist, po selitvi v New York leta 1977 pa se je začel intenzivneje posvečati aranžiranju in filmski glasbi. Sodeloval je pri več kot sedemdesetih celovečernih filmih in delal s skladatelji, kot so Carter Burwell, Howard Shore, Michael Kamen, John Powell in Elliot Goldenthal.
Sergio Grasa
Njegovo delo sega tudi v jazzovsko in popularno glasbeno okolje, saj je pisal za Wyntona Marsalisa, Soul Asylum in Boyz II Men. Leta 1984 je za sloviti Trobilni kvintet Canadian Brass nastala kratka koncertna miniatura Killer Tango, ki združuje ritmičnost tanga z nekoliko hollywoodsko obarvano zvočnostjo. (Iz programa Jana Prepadnika).
David Sorribes in Marcos Serrano
V izvedbi se je najprej izkazala odlična pozavnistka s svojo dinamično, plesno igro, najbolj prepoznaven je bil tango, a tudi drugi ritmi, ki so na nekaj mestih dajali vtis kakšnega elitnega kavarniškega muziciranja. Če je bilo tu kaj prepoznavnega Hollywooda, je vprašanje, kdo bi v tej neskončni mešanici glasbenih vsebin sploh lahko bil tipičen kot njegova identiteta, ki je vendarle le v imenu posameznega skladatelja. Bistvena je osebna občutljivost posameznih mladih glasbenikov; odprtost, sproščenost, španski temperament. Ta se odpira vsemu, kar ga pozitivno obkroža. Močan je bil solo obeh trobent v dialogu na obeh straneh postavitve na odru, z rogom in pozavno v spremljavi, medtem ko tuba skladbo konča.
Jaume Eroles
Kerry Turner (1960) je ameriški hornist in skladatelj, ki je kot izvajalec tesno povezan s poustvarjanjem komorne glasbe, zlasti kot član Ameriškega kvarteta rogov in Dua Virtuoso, v katerem sodeluje s Kristino Mascher-Turner, deloval pa je tudi v Filharmoničnem orkestru iz Luksemburga. Komponirati je začel že kot otrok, po študiju v New Yorku pa je nadaljeval pri Hermannu Baumannu v Stuttgartu. Kot skladatelj se je posebej posvetil rogu in drugim trobilom, njegova glasba pa vsebuje vplive ljudske glasbe z Britanskega otočja ter ameriške in mehiške glasbe.
Jaume Eroles
Ricochet je nastal po naročilu Mednarodnih glasbenih dnevov v Frednu in postal ena njegovih najuspešnejših skladb za trobilni kvintet. Delo ima tri ohlapno povezane dele, ki zvočno prikazujejo stari ameriški Zahod. (Iz programa).
Gemma Moralla
Skladbo začenjata tuba in pozavna zelo odločno, nadaljevanje je z močnim ritmičnim odzivom trobent, v sinkopiranem ritmu, ki vse nastopajoče privede do velike skupne dinamike v ff. Veliko je skupnih ritmov in razpoloženj, ki dejansko spominjajo na vzdušje ameriškega Divjega zahoda. Vmes nastaja melodija bolj kot kakšna nočna glasba, počasna, izvajana s sordiranima trobentama. V zadnjem delu se spet poveča ritmičnost, s poudarjanjem sinkopirane glasbene panorame, spet kot ameriškega Zahoda; zelo energično, odločno, celo vzvišeno in zaokroženo, tako da smo dobili potrditev odlične pripravljenosti vseh trobilcev.
Una de aventuras iz leta 1995 je kratka uvertura za trobilni kvintet, ki jo Luis Serrano Alarcón (1972) opisuje kot majhen poklon filmski glasbi. Zasnovana je dokaj tradicionalno: mogočni uvod vodi v dve kontrastni temi – prvo živahno in drugo počasnejšo ter izrazno širšo –, izpeljevalni del zaznamuje fugato, repriza obeh tem pa vodi v kodo, ki prikliče uvodno idejo in odločno sklene skladbo.
Priklon
Španski skladatelj in dirigent iz Valencie je kompozicijo in instrumentacijo študiral na Mestnem konservatoriju Joséja Iturbija v Valencii, danes pa je znan zlasti po delih za pihalne in trobilne zasedbe. Njegova dela so izvajali v več kot tridesetih državah, kot dirigent pa je lastno glasbo predstavil v Španiji, Italiji, Singapuru, Združenih državah Amerike, Kolumbiji in Hongkongu. (Iz programa).
Izvedba je bila razgibana, precej podobna kakšni filmski kavbojki iz Texasa, z vzdušjem gibanja, dinamike, ritmična in nasploh polna sprememb, a se v nadaljevanju izvedba umiri in upočasni, s sordiranima trobentama in ostalimi, ki izvajajo neko spevno melodijo, išče kompromis med nekaj temami, ki naj bi bile kot malo bolj vzvišena ilustracija nekega recimo zmagovitega prizora. Obe trobenti postaneta virtuozni, hitri, spremljava ostalih ritmično odsekana, tuba solo izrazita. Nasploh je veliko kratkih in hitro spreminjajočih se tem kot ilustracija prihodov ali kot imaginacija nekega bolj zunanjega kot notranjega dogajanja. Vtis je, kot da trobilci nekam skupaj potujejo, a se kočija z njimi nevarno giblje. En del se na koncu zdi, kot da so naleteli na nek prerijski kamen, da se malo umirijo od pretiranega divjanja, a se hitro uravnotežijo in s trobentama drvijo naprej. Vsi so bili zelo samozavestni.
Rože za izvajalce; fantom niso dali izbranega vina kot je to običaj za starejše glasbenike
Pri Kevinu McKeeju (1980) sta kompozicija in poustvarjanje tesno povezana. Ameriški skladatelj in trobentač je študiral trobento na Državni univerzi Kalifornije v Sacramentu in na Univerzi v Marylandu, kompozicije pa se je lotil brez formalnega izobraževanja, po srečanju s skladateljem in trobentačem Anthonyjem DiLorenzom na Japonskem.
Navdušenje po uspešnem koncertu
Njegov opus je osredotočen predvsem na trobilno komorno glasbo, pri pisanju pa sam poudarja željo po glasbi, ki je zabavna in vznemirljiva tako za izvajalce kot občinstvo. Vuelta del fuego je napisal za Trobilni kvintet Continuum, v katerem je tedaj tudi sam igral. Izhodišče skladbe je bila skladateljeva naklonjenost mehiško obarvanemu zvoku, ki združuje poudarjeno romantiko, teatralnost in občutek pustolovščine. (Iz programa).
Energična izvedba
Za konec svojega nastopa so izbrali španski melos, kar se zdi samo po sebi umevno, saj izražajo svojo pripadnost domovini in svoji kulturi. Ni pa tako logično, da je ta melos ustvaril ameriški skladatelj, ki nikoli ni živel v Španiji, pa tudi ne v Mehiki, a mu je ta kultura vseeno zelo blizu.
Izvedba
Vuelta del fuego je dramatična in energična skladba že iz leta 2008. Skladba črpa navdih iz španskega oziroma mehiškega glasbenega stila filmov o “Zorru” ter združuje prekipevajočo romantičnost z izrazitim ponosom, samozavestjo in bleskom, iz katerega si zlahka predstavljamo plesalce s kastanjetami. Skladateljev namen je bil napisati glasbo, ki bi bila vznemirljiva, zabavna, a hkrati prepoznavno španska, ne pa ameriška.
Koncentracija in izraz
Skladba je kar dolga, nad sedem minut, že njen začetek pa aludira na kakšno filmsko temo, morda celo citat iz španskega melosa in ritmike, ki ji melodične poudarke dajeta obe trobenti, a se smiselno dopolnjujejo še ostali trobilci. Veliko je sinkopiranih ritmov, ki plesnost melodije še poudarjajo. Trobenti pa v izpeljavi osrednje melodije nista sami, ampak jo v nadaljevanju prevzame pozavna, zatem rog, dokler se tema ne umiri in zamre. Rodi se nova, sorodna, spet z močno ritmiko obeh trobent, medtem ko tema ostaja v izvedbi nizkih trobil. Zanimivo je ravno prehajanje solo tem iz trobent na ostale, pa spet vračanje. Tema se vendarle ne zdi avtorska ali inovativna, ampak ostaja kot nekakšen povzeti citat.
Ritual zahvale
Problem je pravilna razlaga naslova Vuelta del Fuego. Medtem ko je fuego lahko le ogenj, ponujajo za vuelto različne razlage, kot so zavoj, vrnitev, vožnja ali krog. Sam bi izbral naslov Ognjena vožnja. Vuelta nas seveda najbolj spominja na špansko kolesarsko tritedensko dirko Vuelta. Kolesarski komentatorji tega nikoli ne prevajajo v slovenščino, ampak se jim zdi naslov sam po sebi razumljiv. Ko pa gre za glasbo, se kolesarstvo neha, četudi zmaguje na Vuelti naš Primož Roglič.
Za vse rože, brez razlik
No, med izvedbo skladbe nanj nisem pomislil. Je pa sedaj to možno. Španska glasba kot kolesarski navdih ?
Trobilni kvintet Guzen
Žal ni bilo dodatkov ne po prvi in ne po drugi glasbeni skupini na odru. Se pa še vidimo. Je pa bilo po koncertu prijetno druženje, med katerim so se mladi španski glasbeniki zelo razživeli in uživali. Direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek pa je med drugim pripovedoval že o programu 75. Ljubljana Festivala, a zaenkrat še neuradno, bo pa verjetno Festival Ljubljana kaj kmalu začel objavljati uradni program. Kot sem slišal nekaj vsebin, bo zelo bogat in pester, en dogodek pa bi utegnil naleteti na različne odzive, a kot rečeno, še ni uradno dejstvo.
Vsi nastopajoči na španskem večeru
Kvartet saksofonov Sabelsax je nastopil v prvem delu španskega koncerta
Marijan Zlobec