Na sinočnjem koncertu Bachovih violinskih koncertov v Križevniški cerkvi z Ensemble Dissonance in Lano Trotovšek (dva koncerta) in še Janezom Podleskom (dvojni koncert) je bila prvič pozornost usmerjena na novo violino v rokah naše violinistke solistke. Koncert z naslovom Mati violina je imel simbolno vrednost, ker je bila prvič celovečerno koncertno predstavljena nova violina izdelovalca Daniela Muska.
Lana Trotovšek z novo Muskovo violino, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
V rokah Lane Trotovšek je zazvenela prva violina iz serije Mother Violin, ki nastaja iz več kot 6.500 let stare jelke, najdene pri Čadrgu v Triglavskem narodnem parku. Njeno starost sta potrdili dendrokronološka analiza v Ljubljani in radiokarbonska datacija na Dunaju. Iz redkega resonančnega lesa mojster goslar Daniel Musek izdeluje omejeno serijo do dvanajstih instrumentov, med njimi osem solističnih violin in godalni kvartet.
Koncert
Daniel Musek je povedal, da je bila prvotna jelka stara okrog 150 let, potem pa jo je verjetno izruval hud potres in je pristala v blatu, ki pa jo je pogreznilo vase ali prekrilo, tako da jo je v bistvu konserviralo. Očiščena jelka je v premeru še vedno merila okrog pol metra in deblo dolgo šest metrov, kar zadošča za omenjenih dvanajst inštrumentov. Najprej bodo nastale violine, verjetno pa vsaj še po ena viola in violončelo.
Pogovor z Danielom Muskom
Daniel Musek je prvo violino izdeloval pol leta, nanjo pa je prvič zaigrala Lana Trotovšek na lanski decembrski državni proslavi v Cankarjevem domu. Sinoči pa je bil njen prvi javni koncert.
Violina je precej drugačne barve, bolj bledo sivkasto rjave barve kot rdeče rjava ali temno rjava, kot so druge violine. Že s tem je zelo prepoznavna. Drugo spoznanje je odličen zvok, ki pa se bo s pogostim igranjem nanjo le še oplemenitil.
Pogovor v Viteški dvorani
Musek violin ne bo prodajal, ampak izposojal po možnosti najboljšim solistom na svetu, ki bi nanje želeli igrati. V tem smislu nastaja mednarodno testiranje vseh možnosti, kako bi do tega prišlo. Dejstvo je, da lesa iz ene jelke ni več kot za dvanajst inštrumentov.
Daniel Musek, foto Festival Ljubljana
En vidik je dokončanje projekta, za kar bo potrebnih verjetno kakih šest let. Drugi vidik je financiranje vsega, tretji pa je sama želja violinistov, da te violine za svojo uporabo najamejo.
V kontekstu mednarodne solistične scene se zdi, kot da so najboljši stari inštrumenti že razporejeni ali v pravih rokah, a je še veliko prostora za nove preizkuse, zlasti pri izvajanju različnih programov in stilov, zgodovine in sodobnosti, solistične ali komorne glasbe…
Ambicija vseh vodi do rezultatov
Musek se je lotil dela, ki nikakor ni samo izdelovanje violin, ampak posebna oblika menedžerstva, ki morebitnim financerjem ne prinaša dobička za svoj finančni vložek. Morda pa prinaša ime, pohvalo, zahvalo, objave… S takim projektom se je težko prijaviti na javne razpise, saj jih ni. To niso tovarne harmonik ali klavirjev, a uporabniki vedo, kateri inštrument je dober…. Tu ni možno partnerstvo s Kitajsko, Japonsko ali ZDA. Je pa možno sodelovanje.
Posebna barva violine morda kaže na tisočletno pogreznjenost jelke v blato ?
Daniel Musek je v bistvu individualni umetnik. Lana Trotovšek mu je s svojim igranjem na njegovo violino, čeprav seveda ima že odlično svojo, šla nasproti in sprejela koncertni izziv.
Lana Trotovšek ima Bacha zelo rada
Lana Trotovšek je slovenska violinistka, ki deluje kot solistka, komorna glasbenica in pedagoginja. Študirala je v Ljubljani, Salzburgu in Londonu, med njenimi učitelji pa so bili Majda Jamšek, Volodja Balžalorsky, Primož Novšak, Ruggiero Ricci, Vasko Vasilev, Boris Brovcin, Izak Raškovski in Rivka Golani. Kot solistka je nastopila z orkestri kot so Londonski simfonični orkester, Londonski kraljevi filharmonični orkester, Orkester Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga, Orkester Majskega glasbenega festivala v Firencah in Simfonični orkester RTV Slovenija. Sodelovala je s svetovno uveljavljenimi dirigenti, med njimi Zubinom Mehto, Valerijem Gergijevim, Gianandreo Nosedo, Rafaelom Payarom in Vasilijem Petrenkom. Ob osrednjem violinskem repertoarju se posveča tudi sodobni glasbi in manj izvajani literaturi; med drugim je izvedla koncerte Tan Duna, Deirdre Gribbin in Howarda Blaka ter z Ensemble Dissonance krstno predstavila violinski koncert Huga Wolfa. Je članica Tria Greenwich, profesorica violine na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban v Londonu in na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter prejemnica nagrade Prešernovega sklada. Večkrat je nastopila na Ljubljana Festivalu in med drugim izvedla in posnela vse violinske sonate Ludwiga van Beethovna. Nazadnje pa je nastopila na zaključnem koncertu 74. Ljubljana Festivala s Filharmoničnim orkestrom Baltskega morja z Bruchovim Violinskim koncertom. Dirigiral je ameriški dirigent Robert Trevino.
Program koncerta je obsegal vse tri znane violinske koncerte Johanna Sebastiana Bacha:
Koncert za violino v a-molu, BWV 1041: I. Allegro, II. Andante, III. Allegro assai
Koncert za violino v E-duru, BWV 1042: I. Allegro, II. Adagio, III. Allegro assai
Koncert za dve violini v d-molu, BWV 1043: I. Vivace, II. Largo ma non tanto, III. Allegro
Johann Sebastian Bach (1685–1750) se je v zgodovini uveljavil kot eden najpopolnejših zgledov kompozicijske obrti. Zdi se, da ni ustvarjal zato, da bi predvsem izpovedoval sebe, pač pa da bi v vsakem novem delu iskal najvišjo možno obliko glasbenega reda. Njegovo življenje je bilo vezano na specifična delovna mesta, razpoložljive instrumente in ansamble ter priložnosti.
Pri tem je ves čas vsrkaval glasbo svojega okolja, zlasti nemško orgelsko tradicijo, francoske plesne oblike in italijanski koncertni slog. Njegova glasba pogosto učinkuje, kot da iz majhnega jedra z notranjo nujnostjo zraste celota, v kateri ima vsak glas svoj prostor. Tudi pri poučevanju je posamezne glasove primerjal z osebami v pogovoru, v katerem mora vsak glas smiselno nadaljevati svojo misel in hkrati poslušati druge. Takšna logika reda se ne kaže samo v abstraktnih oblikah, med katerimi stoji fuga najvišje, temveč tudi v koncertih, v katerih plesna živahnost, bleščeča virtuoznost in neposredna izraznost nikoli niso daleč od strogega kontrapunktičnega mišljenja.
Enseble Dissonance je imel enajst godalcev in še čembalo
Bach se je z italijanskim koncertnim slogom intenzivno srečal v Weimarju. Tam je nastala vrsta njegovih transkripcij tujih koncertov za orgle in čembalo, med drugim koncertov beneškega mojstra Antonia Vivaldija, s katerimi si je prisvojil glasbeni idiom z Apeninskega polotoka. Iz Vivaldijevega modela je prevzel predvsem ritmično energijo, jasno tristavčno zasnovo hitro, počasi, hitro ter obliko z ritornellom, v kateri se ponavljajoči se odseki ansambla izmenjujejo s solističnimi epizodami. Toda Bach tega modela ni prevzel kot zunanji obrazec; solist in ansambel pri njem nista le v kontrastu, temveč sta vpeta v gosto motivično in harmonsko mrežo, v kateri se gradivo premešča med glasovi, razstavlja, zgosti in dobiva nove osvetlitve. Zato so njegovi koncerti hkrati italijansko živahni in značilno bachovsko premišljeni. Datacija Bachovih violinskih koncertov ni povsem zanesljiva, vendar jih raziskave povezujejo predvsem z njegovim instrumentalnim delovanjem v Köthnu in poznejšim leipziškim študentskim glasbenim društvom Collegium musicum. To je od leta 1729 prirejalo javne koncerte, redno tudi v kavarni Gottfrieda Zimmermanna, Bach pa je zanj ustvarjal instrumentalne koncerte in posvetne kantate. (Iz programa Jana Prepadnika).
Aplavz
Koncert za violino v a-molu, BWV 1041, je med Bachovimi violinskimi koncerti najbližji italijanskemu koncertnemu slogu. Zunanja stavka se neposredno opirata na Vivaldija; zaznamujejo ju teme z izrazitim ritmičnim zagonom, načelo ritornella in jasno izmenjavanje ansambelskega ter solističnega dogajanja. Vendar je pri Bachu meja med solistom in orkestrom manj ostra kot pri Vivaldiju, tekstura pa gostejša in harmonija bolj zapletena. Prvi stavek temelji na odločnem ritmičnem motivu, ki se večkrat vrne v ospredje, se premešča med glasovi in povezuje v različne kombinacije. Drugi stavek v C-duru je zasnovan kot široko razpeta violinska kantilena nad vztrajno ponavljajočim se basom, sklepni Allegro assai pa v 9/8-metrumu združuje živahnost gige (hitrega baročnega plesa angleškega izvora) z vse bolj razgibano violinsko virtuoznostjo. (Iz programa).
Koncert se je začel nekoliko mlačno ali premalo intenzivno in z jasno opazno željo skupnega radostnega muziciranja, a se je Bachova glasba hitro naselila v zavesti nastopajočih, da nastopajo pred občinstvom s svojim glasbenim poslanstvom. Bach vsakogar povleče vase; njegove melodije so znane in splošno sprejete, vse se zdi ne le logično zgrajeno, ampak privlačno za poslušanje vse do današnji dni. Bach ima v sebi veliko energije, muzikalnosti, celo kontrastov med stavki, ki terjajo še več dramatike, a vedno spevnosti, optimizma, lahko bi rekli celo radosti.
Koncert za violino v E-duru, BWV 1042, prav tako izhaja iz beneškega tridelnega koncertnega modela, vendar ga Bach na več mestih oblikuje povsem po svoje. Uvodni Allegro se sprva kaže kot oblika z ritornellom in značilnim energičnim uvodnim motivom, vendar se z daljšimi solističnimi epizodami in vrnitvijo začetnega dela približa tudi tridelni pesemski obliki. Počasni stavek v cis-molu temelji na ponavljajočem se basovskem vzorcu, nad katerim violina razvija močno okrašeno, skoraj improvizacijsko linijo. Sklepni Allegro assai je oblikovan kot rondo v plesnem značaju passepieda; italijanska instrumentalna živahnost se tu poveže s francosko plesno eleganco in Bachovo značilno formalno uravnoteženostjo. (Iz programa)
Nadaljevanje z drugim koncertom se je zdelo, kot da poslušamo variacijo na poprejšnjega, kot da se vse vrti v krogu in stopnjuje koncert v nekakšnem izvajalskem zaporedju in na koncu že ciklu brez običajne pavze, kar se je izkazalo kot odlična enourna glasbena poslastica. Morda je bila najboljša izvedba drugega stavka Adagio, medtem ko bi sam zaključek lahko inel več ognjevitosti.
Čembalistka Eva Dolinšek
Koncert za dve violini v d-molu, BWV 1043, znan tudi kot »Bachov dvojni koncert«, velja za eno izmed njegovih najbolj priljubljenih instrumentalnih skladb. Nastal je okoli leta 1730 in se povezuje z Bachovim tedanjim leipziškim delovanjem, pozneje pa ga je skladatelj sam priredil še za dva čembala. Tudi tu je v ozadju italijanski koncertni model, vendar ga Bach preoblikuje v izrazito kontrapunktični dialog dveh enakovrednih solističnih glasov. Violini ne tekmujeta druga proti drugi, temveč se ves čas imitirata, dopolnjujeta in skupaj nastopata nasproti ansamblu. Prvi stavek je oblikovan kot gosto kontrapunktično prepletanje s fugatno imitacijo, osrednji Largo ma non tanto pa deluje kot skoraj vokalni duet brez besed, v katerem orkester večinoma zgolj spremlja preplet obeh violin. Finale ponovno zaostri ritmični zagon in koncert sklene v razposajenem dialogu. (Iz programa).
Prihod drugega violinista Janeza Podleska na oder je večeru dodal piko na i, če ne uporabim one metafore o torti, ali pa vseeno dodam še češnjo nanjo. Dialog med obema je bil odličen, prehajal je iz ene violine (začne Podlesek) na drugo in nazaj, vse je napisano tako rekoč erotično, Bach se je igral z vsem, a hkrati užival. Imel je temu primerno okolje, samozavest, znanje in okus. Izvedba je bila vznesena.
Po dolgih aplavzih so ponovili drugi stavek kot vrhunski dialog med solistoma.
Violinist Žiga Faganel
Ljubljanski komorni ansambel Ensemble Dissonance deluje v različnih zasedbah, od godalnega kvarteta do komornega orkestra, njegov repertoar pa sega od baroka do sodobne glasbe in občasno tudi drugih glasbenih zvrsti. Posveča se poustvarjanju komorne glasbe na visoki umetniški ravni, naročanju novih kompozicij, sodelovanju z uveljavljenimi domačimi in tujimi umetniki ter vključevanju mladih ustvarjalcev in poustvarjalcev. V ansamblu se povezujejo člani Godalnega kvarteta Dissonance, Orkestra Slovenske filharmonije in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, pedagogi Akademije za glasbo v Ljubljani ter samostojni glasbeni umetniki. Ensemble Dissonance se je v zadnjih letih uveljavil kot rezidenčni komorni orkester Festivala Ljubljana, kjer redno nastopa na poletni in zimski ediciji festivala, na Slovenskih glasbenih dnevih in v sklopu lastnega cikla. Ustanovitelj in umetniški vodja ansambla je violončelist Klemen Hvala, njegovo delovanje pa zaznamujejo programska drznost, povezovanje različnih slogovnih obdobij in promocija bogate glasbene zgodovine slovenske prestolnice.
Violončelistka Alja Mandič Faganel
Marijan Zlobec