KRITIK.si

V MG+MSUM na Metelkovi so odprli veliko skupinsko razstavo Konec. V spodnji avli sta jo z nagovoroma pospremila direktorica Moderne galerije Martina Vovk in kurator razstave Vladimir Vidmar.

Martina Vovk, foto Marijan Zlobec

Umetnice in umetniki, ki so v celoti zavzeli drugo nadstropje galerije: Honza Zamojski, Michael E. Smith, Nina Koželj, Matej Stupica, Silvo Šarić, Meredith Monk, Pamela Rosenkranz, Neja Zorzut, Jon Derganc, Zdenka Pandžić, Nikola Ukić, Viktor Bernik, Nika Špan, Vadim Fiškin, Saša Spačal, Johannes Esper, Maks Bricelj, Michael Sailstorfer, Staš Kleindienst, Adam Vačkar, Gašper Kunšič, Mladen Stropnik.

Meredith Monk Želvje sanje (Valček), 1983, Enokanalni video, barvni in črno-beli, zvok, 27 minut, 1-palčni videotrak, digitalizirano. Koncept: Meredith Monk Izvedba: Meredith Monk in Vocal Ensemble, Režija videa: Ping Chong, Glasba: Meredith Monk, Koprodukcija: WGBH-Boston

Kustos razstave je Vladimir Vidmar, foto Marijan Zlobec

Nikola Ukić Brez naslova (Cevi), 2022, Instalacija, foto Hrvoje Franjić, z dovoljenjem
umetnika in Muzeja moderne in sodobne umetnosti Reka

Kaj o razstavi pravi Vladimir Vidma

Konec, ki ga razstava obravnava, je tisti, ki ga že živimo. Čeprav sta tako postheglovska umetnost kot filozofija v zadnjih 200 letih napovedali svoj propad in konec, le da bi se nato ponovno iznašli kot antiumetnost in antifilozofija, imamo zdaj opravka z drugačno zadevo. Konec se zdi nekaj veliko oprijemljivejšega, resničnejšega in neizbežnejšega. To nikakor ni zaključek, ki bi odprl pot nekemu novemu začetku, temveč dolgotrajni konec. Ne gre za (le) eshatološki konec, torej za apokaliptični, enkratni dogodek gigantskih in (takoj) fatalnih razsežnosti. Zadnja desetletja so jasno pokazala, da bo naš konec veliko kompleksnejši, dolgotrajnejši in mučnejši.

Saša Spačal Knjižnica padlih solz, 2023, Multimedijska instalacija, foto Miha Godec, z dovoljenjem umetnice

Razstava postavlja vprašanje, kako se soočiti in spopasti s koncem, ki ga že živimo in s katerim se bomo ukvarjali v dogledni prihodnosti, ne da bi zašla v utopično ali distopično, saj nam niti upanje niti obup ne ponujata resnične opore ali veliko prispevata. Spekulativni scenariji prihodnosti v soočenju z mankom prihodnosti ostajajo brez podlage.

Nina Koželj – Flowjob, 2016, foto Marijan Zlobec

Potrebujemo torej ne le novo razumevanje konca, temveč povsem drugačno paleto čustev za spopadanje z njim. Konec si zato prizadeva, da bi se konca lotili z nekakšnim treznim pesimizmom (Frank Ruda), ki bi nam pomagal pri soočanju z novo realnostjo in tudi pri raziskovanju njenega potencialnega novega psihološkega diapazona.

Honza Zamojski Blues, 2026, Risba, foto Urša Rahne, Moderna galerija,
z dovoljenjem umetnika

Razstava ne uprizarja sublimnega spektakla konca, saj se realnost, posebej v zadnjih mesecih, pri tem žal kaže precej iznajdljivejša od umetnosti. Namesto ilustracije ali kronike konca ga skuša miselno zapopasti in se nanj odzvati.

Dela so ambivalentna in jih je hkrati možno brati na več ravneh: neposredno v smislu konca kot civilizacijskega propada, družbenega, ekološkega in kulturnega zloma, hkrati pa se to razmišljanje oplaja s tem, kako umetnost misli svoj konec in kako zelo sta njena brezkončna negacija in občutek ujetosti povezana ne samo s spodletelostjo, temveč z neko osupljivo produktivnostjo te spodletelosti.

Meredith Monk Želvje sanje (Valćek), 1983, Enokanalni video, barvni in črno-beli, zvok, 27 minut, 1-palčni videotrak, digitalizirano Koncept: Meredith Monk Izvedba: Meredith Monk in Vocal Ensemble Režija videa: Ping Chong Glasba: Meredith Monk Koprodukcija: WGBH-Boston

Razstava izhaja iz točk ujemanja med civilizacijskim kolapsom, s katerim smo soočeni danes, in tradicijo tega, kako umetnost misli svoj konec. Tako kot konec v umetnosti je tudi civilizacijski propad nekaj, kar ne pomeni čistega izginotja, vsaj hipnega ne.

Gre za neki ostanek, neko kompleksno strukturo konca: vztraja neki skoraj čisti nič, a vendar ne čisti nič. Z besedami slovenske filozofinje Alenke Zupančič: s koncem ne bodo izginili problemi konca. Na koncu vztraja sam konec, ki se ga ne znebimo tako zlahka. Na koncu je konec tisti, ki vztraja.

Michael Sailstrofer Solze, 2015 Video, 8’33”, z dovoljenjem umetnika in Galerie Judin, Berlin

Odprtje razstave, foto Marijan Zlobec

Konca nikoli ne bo, foto Marijan Zlobec

Razstava odpira veliko vprašanj, ne toliko glede samih razstavljenih del, ampak spričo njihove opredelitve ali predstavitve pod imenom ali naslovom Konec.

Maks Bricelj – Gel Chambers, foto Marijan Zlobec

Kaj je konec ni možno vedeti, ne občutiti in ne analizirati. Konec se namreč odmika s svetlobno hitrostjo, stran od človekovih razmišljanj in ukrepanj. Prihajajo novi svetovi umetne intgeligence, ki je na dosegu rok in uma ter seveda ustvarjalnosti.

Michael Smith – Stol, 2023

Sleherni govor ali zapis nima nič skupnega z deli na razstavi, med katerimi so nekatera stara več kot štirideset let, konca (česa ?) pa še vedno ni. Dela so nastajala sama zase, brez vizije konca ali naslova razstave, pod katerim bodo prikazana. In interpretirana.

Staš Kleindienst – Insomnia, 2022, foto Marijan Zlobec

Ob zgornji sliki znanega slovenskega slikarja Staša Kleindiensta med drugim lahko preberem.

“Delo Staša Kleindiensta v celoti zajema specifično vzdušje konca, polno ambivalentnosti in napetosti, za katerega še nimamo pravega poimenovanja (niti do njega pravega odnosa). Insomnia je simptomatična za ta trenutek. Kleindienst subvertira tehnično virtuozne, namerno “klasične”, žanrske krajine bodisi s filigramskimi narativnimi elementi bodisi (kot je to primer v Insomnii) slogovno, “slovnično”. S kvaziidilično upodobitvijo zarje nad (domačimi ?) gorami sugerira tesnobni trenutek navideznega miru, normale, tišine, ki pa vendarle predvideva trenutek zbujanja, neki dogodek, ko se bo tenka gladina vsakdana dokončno spremenila. Kleindienstova krajina deluje kot prenapeta membrana našega business – as – uswol tik pred počenjem, tudi če se jo še tako trudimo ohranjati z najbolj všečnimi frazemi slikarskega arzenala.”

Konec je bolj podoben Konsu Srečka Kosovela, foto Marijan Zlobec

Taka razlaga slike je povsem samovoljna in močno dvomim, da je slikar, ko jo je slikal, mislil na vsiljeni business – as – usual. Narava ima milijarde oblik svoje pojavnosti. Slikar jo je ujel v njeni trenutni pojavnosti, obliki, barvi, doživetju… Sorodnih slik je v zgodovini slikarstva na stotine. Skupno jim je, da je narava močnejša od slikarskih sposobnosti njihovih upodobitev. Kleindienst hoče ujeti en trenutek, ki bo že čez pet, deset minut drugačen. In to je vsa modrost slike.